Se je še kdaj komu zazdelo, da se Germani bojijo Slovanov? Se ne zdi čudno nasprotovanje kot nekakšna usedlina zgodovinskih dogodkov, ki niso potekali le na ravni vojn, politike, gospodarstva in borbe za prostor, ampak predvsem na duhovni ravni. Germani racionalni, računarski, filozofsko analitski. Slovani nekoliko bolj pesniški, vzhodno težimo k celovitosti. Mar ni tako?
In ta strah se potem pokaže v kakšnih bizarnih komentarjih, iskanju napakic eden pri drugemu - saj k sreči hujšegadanes ni več.
Čemu strah? Je res posledica slabih izkušenj, prostodušnega barbarstva in neolikanosti na eni strani in uzakonjeno pravilnostnega barbarstva in prebrisanosti na drugi? Mar ne gre le za strah nepoznavanja? Zakaj Švicar ne more razumeti Rusa? Ali Američan ne Bolgara? Kako da so Poljaki v svoji velikosti brezbrižni do sebi podobnih Angležev? Morda zavist? Želja Nemca, da bi bil bolj poetičen? Želja Slovenca, da bi šlo računstvo bolj gladko, sploh na državni ravni?
In konkretna izkušnja. Saj se vam je morda že kdaj zgodilo, da ste se počutili v družbi Germanskih kolegov ponižani? To se rado zgodi, ampak ne zaradi resničnih razlik v razvitosti ali sposobnostih, ampak izključno zaradi medsebojnega strahu in nepoznavanja. In sploh ne gre za enostranski strah! Ko se odpre, ko si majčkeno razkrijemo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je v človeku, zavist izgine, tesnoba se razblini. Srb naenkrat obvlada ekonomijo enako kot Šved in Nizozemci postanejo povsem omehčeni pesniki. Takrat strah odpade in lahko končno priznamo, da smo skupaj civilizirali Palearktik ter z Romani in vsemi ostalimi ustvarili duhovni kontinent. Takrat se začne se partnerstvo.
http://www.sochi2014.com/