Vzemimo znanstvenika, ki celo življenje zbira dejstva in jih intepretira v skladu z doktirno, v kateri je vzgojen in v kateri tudi edino lahko napreduje do sedanjega ali prihodnjega akademskega naslova. Zanesljivo delo, trdni dokazi, jasne povezave, skladnost in logično zaporedje, nedvomna resnica.
Vzemimo amaterja, ki se ukvarja z isto vsebino. Z navdušenjem zbira dejstva, pojma nima o kakšni doktrini, ki da vlada v stroki, ostaja skrit s svoji obrobnosti in vesel v svojih uspehih, ki jih nihče ne zmore izmeriti. Veselo delo, smiselni dokazi, logika in povezljivost z dejstvi, življenjske resnice.
Potem se zgodi neprijeten dogodek. Drugi prvemu pokaže razliko med življenjsko in nedvoumno resnico.
Prvi ve, da je življenjska resnica v večini primerov močnejša, vendar tega noče vedeti, ker doktrina te podrobnosti enostavno ne vsebuje in je zato ne obravnava.
Večini se zdi, da bi bila najbolj logična reakcija prvega proti drugemu argumentirano nasprotovanje nedoktinarnim vsebinam in metodam. Morda se v začetku res kaj takšnega pojavi, ampak življenjska resnica je močnejša in hkrati še dinamična. Najbolj pogosta rešitev prvega zato je, da relativizira vsa dejstva, vse dokaze, vse delo, vse smiselne in nesmiselne povezave. A to ne le tista, ki jih je sestavljal drugi, ampak celo svoje, še več, celo prednostno svoje. Drugega s tem tako zmede, da ta drugi ne ve, če ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če prvi, ki je strokovnjak tako vse zabriše.
Potem se pojavi tretji, ki vsebine napiše po svoji presoji, na podlagi dejstev, ki jih razume (tudi in predvsem jezikovno), in če je to slučajno napisano v jeziku z večjim številom govorcev, seveda demokracija zmaga. Pojavi se demokratična resnica, proti kateri se je mogoče boriti samo demokratično - a le, če imaš zadosti demokratičnih glasov.
Približno tako na Slovenskem pišemo zgodovino slovenstva.