18. feb. 2014

Etika in filozofija kulturne dediščine

Etika kulturne dediščine se večinoma ukvarja s tem, kaj se sme vzeti, kako se sme z neko dediščino ravnati, kaj je treba stroriti in podobno. Na svetovni ravni se na primer pojavljajo vprašanja upravičenosti razstavljanja in posredno služenja nekekga Londonskega muzeja z arheološkimi izkopaninami iz Egipta, ali pa, ali je prav, da so slike iz Pprimorskih cerkva, odvzete v vojnem času, razstavljene v muzejih danes sosednje države. A poglejmo še eno plat, potrebno etične obravnave. Človeško plat. Primerov je veliko.

Na primer, ali v muzejih, v katerih so predmeti iz recentnega življenja, s tem ponužujemo ljudi, ki tiste predmete še čisto normalno uporabljajo vsak dan? Jih proglašamo za nesodobne, za zaostale, za necivilizirane? Mladim, ki obiščejo tak muzej, se namreč zdijo stari starši nekje za luno, ne le to, celo vsa kultura, na primer ljudska, se jim zdi primitivna, muzejska, dolgočasna ... ne vedoč, da so dejansko iz nje zrasli in da so oni to kar tam vidijo.
Drug primer so nekateri dogodki nesnovne dediščine, ki se intenzivno izkoriščajo v promotivno-turistične namene. Proglasijo ga za ljudsko blago, zanimivost. Ljudem, ki morda tisti običaj še živijo in jim je verjetno celo nekako svet, pa z velikimi besedami dokazujejo, kako je pomembno za njihov napredek, predvsem pa, da bo to prineslo veliko denarja za prav tisto skupnost. A žal je doslej vedno ostalo pri besedah. Dogodki so bili ukradeni, avtentičnost modernizirana za prodajo na trgu. Več kot modernizirana, pogosto prilagojena sodobnim standardom. Podobno je z nekaterimi avtentičnimi izdelki s tako imenovanim poreklom, ki ga je treba zaradi pridobitve certifikata prilagoditi, napr. sanitarnim zahtevam, - s tem pa seveda izgubi avtentičnost.
Tretji primer je kulturna dediščina družbenih skupin, s katerimi se ljudje ne poistovetijo, spomenikov, gradov, cerkva, pomnikov raznih vojn in podobno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, čemu vzdrževati ali vlagati v neko dediščino gradu nekega fevdalca, ki je njegove prednike izkoriščal, in kgrad niti kot zgradba ne predstavlja kakšnega posebnega umetnostnega vrhunca. Torej je vprašanje, ali je etično davkoplačevalski denar vlagati v nekaj, kar je v nasprotju z družbo.


Šele ko bi bila vsaj okvirno razčiščena ta in še mnoga druga etična vprašanja o kulturni dediščini, bi se lahko začeli pogovarjati o zakonodaji, o avtorstvu, o pravicah v pravnem pomenu besede.