V dneh praznovanja tako rekoč edinega svetovnega dneva kulture se mediji razpišejo o kulturi. Končno. Ampak tudi končno, kajti danes je nov dan, in kakorkoli ga že gledamo, olimpijsko, v premagovanju težav za naravo ali pa zobobola ob sveti Apoloniji, razpisovanje o kulturi je končano.
Zdi se, da so posvečeni dnevi nekaj, kar družba potrebuje zaradi manifestacije, zaradi dogodka, zaradi razkazovanja. Zdi se, da je obstaja cela kultura le v družbeni vlogi manifestacije - če ni tako, in če se na teh manifestacijah ne pokažejo tako imenovani voditelji, tisti, torej ki imajo denar, oziroma ga delijo (pa pozabljajo, da gre za denar davkoplačevalcev ali denar od viškov gospodarskega podjetja, odvzet kupcu in/ali delavcu) - take kulture ne opazijo mediji, tako rekoč ni je.
Mar kdo res misli, da politično manifestivna kultura rešuje in navdihuje narod, in da bi ga celo držala pokonci celo tisočletje, ali pa, da ga bo kot taka rešila vsesplošne krize? Oh dajte no! Kultura ni trgovina. Kultura je vendar od znotraj, iz spontanosti. Zdrava kultura je iz navdiha. In navdih je vir duhovnega zdravja za posameznika in za družbo.
In kultura ne pozna časa, sploh pa ne dneva kulture. Je vsakodnevna, ali pa je ni.