Pred leti je eminentni in precej vplivni gospod, dolgoletni direktor ene najbolj pomembnih ustanov v državi, Zavoda oziroma Statističnega urada, pogosto izjavljal, da v Sloveniji več služimo s pripravo vnaprej propadlih projektov, kot s projekti samimi oziroma njihovimi razultati. Velik poudarek je bil na besedi propadlih. Nekateri smo ga sicer prepričali v nasprotno, vendar mož ni le imel prav, ampak je verjetno zanemaril dodatno tragiko tega pojava. Namreč trend. Njegova napaka je razumljiva, ker za ta merjenje tega trenda Statistični urad še danes verjetno nima ustreznih meril in kazalnikov.
Prvi sestanek nekega projekta je danes pogosto popolnoma nepartnerski. Prvo vprašanje večine udeležencev je višina honorarja. Drugo vprašanje je, ali je honorar odvisen od uspeha prijave. Tretje vprašanje je, kdaj bo ta honorar izplačan: pred odobritivjo ali morda slučajno po njej. Zaradi teh treh vprašanj so ljudje tako zelo navdušeni nad projektnim delom. (Ker je seveda taka vprašanja nelagodno postavljati, jih pri projektih na državni ravni ljudje znajo skriti kar v zakonodajo, podobno na občinski ravni, pri malenkostnih projektih pa se take stvari dogovorijo predhodno ob kavi ali pivu.)
Potem dolgo ni vprašanj. In se pogovarjamo o obrazcih, pragmatiki meril razpisa , morebitni znani konkurenci, morda celo o vsebini in delitvi dela; morda.
Zadnje vprašanje pa je pogosto v obliki nekakšne trditve: Saj se javljamo z namenom, da projektna sredstva dobimo, kajne?
Vau!
(avtoceste, bančna luknja, šesti blok, vrednotenje nepremičnin, dutb, množica obvoznic nekaterih manjših mest, pokojninske in davčne reforme, racionalizacija javnih uprav ... toliko za začetek razmišljanja)
In odgovor na prvotno zastavljeno vprašanje.
Priprava projekta je nedvomno zelo zahteven projekt po vsebinski in organizacijski plati. Vendar morajo biti poslovni partnerski odnosi že od vsega začetka korektni in odkriti. S poudarkom na besedi partnerski.