Zdi se, da se stopnja zrelosti držav razlikuje nekako podobno kot stopnja izšolanosti vplivnih javnih osebnosti oziroma usmerjevalcev javnega mnenja.
Tako v nekaterih državah o pomembnih zadevah državnega pomena odločajo neizobraženi - stari Rimljani so takim pavšalno rekli barbari (pa čeprav ni jasno, kdo koga ni razumel). Še danes se najde kaj podobnega.
Druge države imajo nekakšen osnovnošolski sistem, kjer vplivne javne osebe dosegajo znanje in odprtost osnovnošolca, torej seštevanje in odštevanje, sklone in spreganje, ločevanje rastlin od živali, in povrh morda z nekoliko obnašanja v pubertetniško smer, fantje se junačijo, dekleta lišpajo.
Še nekoliko višje so poklicne države. Ključna je akcija, delo, poslovno-finančna spretnost od nakupa žvečilnih gumijev, preko rože za mamin (in verjetno še ne dekletov) 8. marec, do vehementa izdajanja ali neizdajanja računov; konča se nekje pri zobotrebcu v ustih in pof in hop reševanja vodovoda, kjer je treba zamenjati dihtungo.
Potem srednješolske. Vplivneži si domišljajo že nekoliko več, njihove besede so drzne in konkretne, aktivizem na visoki ravni, nekoliko celo družbene; iskanje po pesnikovanju in celo mladisnek olimpijade; navznoter človeka pa iskanje in beganje, prepih med samovšečnostjo in samopomilovanjem; dejansko pa tam nekje tik pod integrali in verjetnostnim računom, tik pod množico izjem pri sloveničnih pravilih, sencami Dostojevskega in Camusa, in ločevanje oktanov od holesterolov.
Sledi nekoliko nejasna stopnja, tako imenovana višja šola, s posebnim poudarkom na pridevniku "višja". To namreč ni kar tako, v bistvu je to tako rekoč najvišja. Človek si sme nadeti naziv pred ali za imenom, torej nek status, ki se izraža s pomenljivo okrajšavo, na primer inž.
Zdaj se odpre univerzitetni sistem. Tu se prične nevednost. Namreč, več če človek ve, bolj se zaveda, da nič ne ve. To pri vodenju družbe sicer zelo pomaga, a žal mnogi, ki so spoznali, da nič ne vedo, pa v resnici marsikaj vedo, ostanejo varno doma, za pečjo svoje stroke. Pa nikar si ne domišljajmo, da v univerzitetnem sistemu obstaja tudi ponarejena ponižnost nevednosti. Ne ne, ta ponaredek je dejanska nevednost.
Gremo naprej. Najbolj visoko se povzpenjajo - predvsem pa jih povzpenjajo drugi, ki te višine ne upajo dosegati - podiplomski in akademski titulanti. Titula je resda z neke ozke téme, vendar jim že zmožnost obvladovanja metodologije in metode daje potrdilo, da so sposobni analogno delovati tudi na drugih, njim nekoliko bolj oddaljenih področjih. A peč je pogosto bolj topla doma kot v svetu. Nemalokrat pa ne gre le za peč, ampak tudi za vsebine titularnosti.
Tisti, z raznimi večkratnimi dddr. pa so itak nekakšni ljudje z drugega sveta, ki jim v sedanjem trenutku ni pomóči, so nam pa k sreči smernica za prihodnost.
Zdi se, da v Sloveniji premoremo veliko vehementa in pof in hop reševanja dihtung, zdi se, da smo kar drzni v besedah, pri aktivizmu seveda tudi, le z kančom pomanjkanja razuma. Dostojevskega in Camusa gotovo ne beremo, Prešerna morda slišimo le iz ust zdolgočasenih proslav.
Bi se človeku rado zapisalo, da se morda moti, a ne, se ne. Namreč, seme se vsadi, potem požene mladika, se razvije v plodno bitje, na koncu se utrudimo. Vsaka stvar ima svoj tek, tudi družba. Nevarno je, da obupamo v prepihu nihanja med samovšečnostjo in samopomilovanjem. Da torej znova in znova samo sejemo sveža semena novih družb, novih revolucij, novih prevratov. To je samouničevanje. Smo, kakršni pač smo, nekje tam že skoraj srednješolska država. Če bomo vztrajali, nam bodo drugi sonarodi (po svojem sicer, verjemite mi, dokaj brezrižnem odnosu do nas in vseh drugih narodov in držav) dopustili, da se razvijemo v zrele. Dopustimo torej tudi mi samim sebi.