Vsak človek ima posluh. Tako kot nogo, roko ali glavo.
Posluh pa ni en sam, ampak so trije.
Posluh ušesa uporabljamo ob vsakodnevnih opravkih,
pri delu in zabavi. Z njim prisluhnemo bližnjemu, njegovi žalosti ali veselju;
radoživosti otrok, modrosti očakov; z njim prisluhnemo ustvarjalcem –
prisluhnemo tako, da začutimo notranje sporočilo stvarstva. Ta posluh teče
navznoter.
A glej, to je le vaja.
Posluh duha zmorejo ustvarjalci. V svoji globini
čutijo vzgibe globin človeštva in stvarstva. Čutijo jih, poslušajo. Njihova
življenjska radost je razbrati to kar poslušajo in posredovati drugim, da bi še
drugi poslušali in slišali. Ta posluh teče navzven.
A glej, tudi to je le vaja.
Vse to je le vaja. Kajti, če ne prisluhneš bratu ali prijatelju ali sovražniku
ali znancu, in če v svobodi ne odpreš vrat notranji besedi, kako boš zmogel
slišati dušo? Posluh duše je v smeri navznoter življenjska preprostost,
v smeri navzven pa življenjska modrost.
Vsi trije posluhi so neločljiva celovitost človeka;
povezujejo nas med seboj v človeštvo in pomagajo k človečnosti. Če sta prva dva
le vaja, pa je tretji, posluh duše, gotovo molitev.
1994, 2003, 2013