15. jul. 2013

O času brez novic

Ljudje smo danes dobesedno obsedeni od novic. Verjetno nam je to v krvi še iz tistih starodanih časov, ko so mamke na vasi kukale izza zaves in prvi hip razvedele prav vse, pa možakarji so se, sicer čisto malo zapoznalo ob nedeljskih popoldnevih ob kartah vse pomenili.
Danes pravzaprav nismo več obsedeni od novic samih, ampak od medijev, ki nam novice posredujejo. Kaj in koliko je tega "novega" v teh novicah, se lahko vpraša vsak sam.
Vsak sam si lahko odgovori tudi na vprašanje, ali (in keteri) mediji skrbijo bolj za avtentičnost poročanja (to bodo sicer vsi po vrsti trdili), kateri imajo več poudarka na komentarjih (vsak ima seveda najbolj kakovostne komentarje) in kateri v osnovi skrbijo za svoj obstoj in zaslužek (ljudje pač kupijo in, no, od nečesa je pač treba živeti).

Ob poplavi vsebin in pogledov bomo najbrž kmalu ugotovili, da nismo ničkaj bolj notranje bogati, če smo na tekočem, in bi občasno, ali pa pogosteje, lahko čas uporabili bolj koristno.


So pa tudi časi, ko se zdi, kot bi mediji umolknili. Na primer počitnice. Na mesto udarnih novic stopijo obrobni, že nekoliko zastarani dogodki, presenteljivo se poveča število (novic) športnih in kulturnih dogodkov, za katere se izkaže, da so nekako manj športni in manj kulturni kot tisti med delovnim letom, pomnožijo se reportaže, podlistki dobijo višje stolpce, celo fotografije so večje. Na trenutek se celo zazdi, da je ta svet brez "novic" lepši, bolj pozitiven, celo bolj resničen.

Kaj je realen svet? Čas, ko nam mediji o njem poročajo z burnimi naslovnicami in vsakodnevnimi "prelomnimi" dogodki? Ali čas, ko si ob prebiranju novic rečemo: saj to je pa čisto vsakdanje, čisto to, kar se meni dogaja, saj to pa poznam


Pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je realen svet, ampak za vprašanje, kaj je zame ali zate realen svet.