Slavljencem ob rojstnih dnevih pogosto začelimo še mnogo let. Torej želimo, da bi bili tudi enkrat stari. Želimo sicer zdravo in zadovoljno starost, a nobena starost ni lahka in prev redki so tisti, ki so do predzadnje ure zadovoljni. Večina ljudi tudi ni še nikoli slišala, kaj šele doumela, da se je na kakovostno starost treba pripravljati že v zrelih letih. Ja, pravzparav je to po polnoma neznana tema vseh produktivno-uspešnih družb, kakršna je sedanja Zahodna.
Število prebivalcev v tretjem življenjskem obdobju se sorazmerno hitro povečuje. Sočasno se zmanjšuje številnost mlajših generacij, ki so v preteklih stoletjih ali desetletjih vsaj nekoliko poskrbeli za zmerno starost (takrat manjštevilnih) starejših. Danes je komaj še izvedljivo, da bi mlajši
skrbeli za starejše. Nekakšno utemeljitev, da tega ni treba, bi lahko poiskali tudi v socialnem sistemu, ki upokojencem zagotavlja na starost vsaj minimalno preživnino. V zadnjih dvajsetih letih je v Sloveniji zraslo veliko novih domov za ostarele - zaradi boljšega občutka z drugačnimi imeni, pogosto svetniškimi ali kaj podobnega. Kdor jih vsaj malo pozna od znotraj, mu je jasno, da gre za čakalnice. Na kaj se čaka v starosti, ve vsak ...
Namesto baterijskih domov (zaradi ugodnih predpisov za 60
oskrbovancev in navzgor), ki so tipična urbana velemestna pogruntacija, bi lahko vsaj pa podeželju (in kaj je Slovenija drugega kot eno samo podeželje), uvedli mreže oskrbovanih hiš za starostnike. Na primer v vasi ali fari ali občini, kdorkoli že organizira, bi namesto velikega bloka s sobami prenovili in obnovili 10 hiš po vaseh, nekakšne delno samooskrbne komune, v katere bi razporedili domače starostnike in njihove sosede. Kaj s tem pridobimo?
Starejši bi ostali doma ali neposredno blizu doma.
Mlajši upokojenci bi pomagali starejšim in onemoglim.
Medgeneracijski stiki bi ostali pristni in enostavnejši.
Omogočili bi zdravo solidarnost med starostniki z različnimi zmožnostmi.
Vaška jedra ne bi zevala v zapuščenih hišah.
V hišah ne bi živeli posamezni obnemogli, ki stavb že ne morejo več vzdrževati.
Vrnili bi se na sistem medsoseske pomoči, ki je predhodnica vseh Karitasov in Rdečih križev.
Sedanji delavci v domovih so že itak vozači, njihove poti bi samo prerazporedili.
Tehnika in elektronske komunikacije omogočajo nadzor, hitro ukrepanje ipd.
Domovi bi postali domovi in ne le besede "dom", kar ni nadomestljivo.
... najbrž še marsikaj.
Doslej še ni bilo zaslediti takšnega socialnega modela za starostnike. Seveda pa bi bilo potrebno nekaj več truda.
Kdo si upa?
http://idejalist.blogspot.com/2012/11/kakovostna-starost.html
(idej z idejalista ni lepo krasti, bistveno več bomo pridobili, če stopimo v partnerstvo)