Ali je hvaležnost potrebna do reči, ki same na sebi že itak so,
in bi enako obstajale, če ne bi bilo hvaležnosti, in celo, če ne
bi bilo človeka? To ni preprosto vprašanje. Vzemimo naravo, kjer
njena lastna raznolikost in prepletenost sama sebe vzdržuje.
Milijarde let, ko je očitno obstajala brez človeka, napram nekaj
stotisočlet človeka, je verjetno res zadosti, da ji priznamo
zmožnost obstoja brez ene od vrst. Čemu torej biti hvaležen?
Milijardam let? Ali stotisočem človeštva? Ali morda raje današnjemu
zraku, ki ga pravkar diham in jutranji vodi, s katero iz
bližnjega izvira dopolnjujem svoj metabolizem? Vsakomur je ob takšnem
razmišljanju hitro jasno, da hvaležnost posameznika naravi prav nič
ne prispeva, da skratka notranji vzgibi ostanejo notranji, in
zaenkrat ne poznamo poti, po katerih človekova notranjost morda
neposredno vzpostavlja odnos z zunanjim, od človeka neodvisnim
svetom. Kaj pa hvaležnost človeštva? Smo naravi v duhu
antropičnega načela, ki govori o tem, da je narava naravnana
natančno tako, da je razvoj privedel do sedanjega človeka, kot
človeštvo kaj dolžni? Zahvalo, občasno hvaležnost, ali celo
stanje imanentne hvaležnosti? Morda vsaj kakšno malenkost, drobno
trgovinico naravnih dobrin?
Ne. Naravi in rečem okrog nas ni potrebno biti hvaležen zaradi
njih. Potrebno je zaradi nas samih.