Saj smo v krizi, mar ne? Finančni, gospodarski, okoljski, izobraževalni, moralni, verski, čustveni, nacionalni, identitetni, delovni, sprostitveni, ...
Bi za zgled poti iz krize lahko uporabili pot naravovarstva?
Sliši se absurdno. O čem govori naravovarstvo? O odpovedi? Morda, ja, ampak s posebno radikalnostjo. Naravovarstvo govori in nas usmerja v posnemanje narave. In kako naj človek posnema naravo? Naj gre živet v jamo, naj se prehranjuje s črvi, surovimi listi in minerali? Naj zavržemo ves razvoj, vso tehnologijo, socialno in zdravstveno stanje, odličnost znanosti in duhovnost umetnosti?
Ne. Za vse pridobitve civilizacije je prostor in čas in možnost. Le tisto,
česar ne potrebujemo, tisto je hudič, ki nam povzroča krizo. Tudi človek - kot nič-večji in nič-manjši del narave - sme jemati, kar potrebuje. Vsaka žival ali rastlina vzame, kar potrebuje. Potrebno je
torej nekaj preprosto naravnega: odpoved prestižu, odpoved vsemu, kar smo si vzeli (pre)več.
Vzeti toliko kot potrebuješ - to je vsa etika in morala, ki jo potrebujemo in na katero kaže narava okrog nas.
In prav to je naravovarstvo v svojem najglobljem bistvu.