Varovanje narave
je trajna naloga, ki zaradi narave same in le počasi spreminjajočega
človekovega odnosa do nje, zahteva zelo dolgoročno načrtovanje.
Kot družbeni dogovor se ta dolgoročnost izraža v zakonodaji na državni in lokalni ravni ter zavezujočimi
mednarodnimi konvencijami. Družbeni dogovor pomeni, da je
dogovorjena vsebina največ, kar smo bili v danih razmerah sposobni
demokratično sestaviti, hkrati pa pomeni, da predvsem izvajanje v
praksi lahko pokaže možnosti določenih poudarkov, ki vodijo v
pozitivno smer in določenih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče
izboljšati ali nadgraditi. Zakonodaja mladega
področja naravovarstva je živa tvarina, ki mora na podlagi etike, v
tem primeru etike človeka do narave, stalno zasledovati, preverjati
in izbirati svojo najboljšo pot v korist narave in ljudi.