Do kruha, tistega za telo ali onega za duha, je mogoče priti vsaj na tri načine.
Najprej, in ta način se zdi najbolj enostaven, ga je mogoče kupiti v trgovini. Greš, plačaš, vzameš. Použiješ in ga daš drugim ter jih s tem nasitiš. Potrebno je le zadosti denarja, za katerega se na Zahodu več ne sprašujemo, od kod prihaja. Stroške prikrito nosijo
revnejši predeli sveta in narava. Pomembno je le, da denar kroži in se s tem v plemeniti družbi zahoda plemeniti.
Drugi je tak, da vseješ žito, pognojiš in opleveš, požanješ in zrnje zmelješ; spečeš kruh in ga deliš z drugimi.
O tretjem načinu ne bi. Presega človeka.
Se komu zdi, da nam besedišče prvega načina kljub š-jem hitro steče? Greš, plačaš, vzameš. V drugem primeru pa se jezik zatika ob nemogoče arhaične besede? Pognojiš, opleveš, požanješ, zmelješ, spečeš. Joj!
Kateremu svetu pripada kruh, ki je tudi beseda?