Zdihovanje je, kot vse kaže, hudo pogosta reakcija večine našega naroda.
Po eni strani zdihujemo nad lepoto in bogastvom, ki ga premore ta kos Zemlje, po drugi strani zdihujemo nad težavami in nevzdržnim stanjem, v kakršnega smo zabredli. Lepota, bogastvo in blišč imajo to čudno lastnost, da človeka oslepijo. In včasih se zdi, da se pri nas prav zavestno in načrtno hočemo slepiti z mislijo o obstoju nekih neprecenljivih dobrin. Tarnanje ima to čudno lastnost, da sicer odpre na hitro kakšna usmiljena vrata. Ampak, dolgoročno, si mora pomagati vsak sam: razkrinkati težavo in reševati težavo, ne reševati lastnega tarnanja.
Čemu toliko samozagledanosti? A ne bi torej raje obrnili?
Namesto zazrtosti v zdihovanja nad dobrinami, bi pogled obrnili v dobrine same - in jih morda v zdravem in treznem razmisleku celo obnili sebi v prid, v rast in razvoj.
Namesto hlinjenega joka in posledično obupujočega medsebojnega zmerjanja bi raje pogled obrnili stran od sebe, na vsebino, na bogastvo, ki ga imamo.
Se zavedamo, kaj imamo?
Se zavedamo, da imamo bogastvo in težave.
Se nam morda ne ljubi odpreti oči tega zavedanja?
Zdihovanje je nič. Zakaj mukotrpno hočeš tisto, česar ni?