Pri javnih postopkih (npr. upravnih, izobraževalnih, sodnih ipd.) ni priporočljivo, da bi se človek poglabljal v njihovo postopkovno pravilnost. Kaj hitro bi namreč ugotovil, da je prišlo do (marsi)kakšne napake, in bi se potem po nepotrebnem jezil. To so napake, ko na primer nekdo ni prav preštel dni, ki so zaradi vseh podpostopkov potrebni do konca postopka, ali je spremenil dikcijo, ali ime naslovnika/stranke, ali si samovoljno razložil kakšen predpis, ki sicer morda ni neposredno z obravnavanega področja, ali se postavil v vlogo razsodnika na obrobnem področju, ki ga niti približno ne obvlada ... skratka, polno je takšnih drobnarij.
Stranki takšna jeza največkrat škoduje, uradnik/uradnica pa jo razume kot osebni napad in napad na sistem, ki ga zagovarja. Na obeh straneh se potem rada pojavi aroganca, neargumentirano in/ali neprofesionalno obnašanje; v hudih primerih se celo zgodi, da se odnos nepopravljivo podre - čeprav so na obeh straneh ljudje, ki jim je skoraj vsem do tega, da vsaj do neke rešitve pridejo.
Nevarno pa je, če so takšne napakice odraz stanja šibkega poznavanja vsebine, in še bolj nevarno, če vsaka stran sebe tako zelo prepriča, da dela zanesljivo pravilno, da ovir sploh ni več mogoče premagati, ker hkrati obe strani trdita, da ovir ni.
Če je kdo mislil, da je iz takšnih dogodkov izvzet, in da torej nikoli ne dela napak, se gotovo moti.
Bistveno pri reševanju je odpreti oči, potem pa, tudi pri pametnih in modrih ljudeh, verjetno edino čas prinese rešitev.