Zdi se, da se človekov način pristopanja k reševanju težav spreminja. No, gotovo se. Pri posamezniku, ko zori, pri človeštvu, ko se - kot rečemo - razvija. Ob tem večinoma mislimo, da ko si starejši, imaš več izkušenj, boljšo intuicijo, več znanja in razgledanosti.
Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.
Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.
Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.
Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.
Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.
Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.