V družbi je ne glede na velikost dokaj običajno, da se oblikujeta dva pola: gospodarji in hlapci; ali vladajoči in služeči; ali napihnjeni in ponižani. In prvo dejstvo je, da drug drugega vzdržujejo. Če torej ni gospodarjev, ni hlapcev, če ni (zavestno ali polzavestno) ponižanih, ni (zavestnih ali polzavestnih) napihnjencev. Očitno gre za neko vsesplošno družbeno igro, ki smo jo na Zahodu prignali do hude prefinjenosti, celo take, da igrice sploh ne opazimo več, se z njo seveda niti ne strinjamo, niti strinjamo, in si povrh sploh ne zmoremo predstavljati, da bi takšno stanje bilo lahko kakorkoli drugačno.
Nekatere družbene skupine so praviloma vedno v t.i. slabšem položaju, v družbeni opoziciji - čeprav v bistvu ni nujno, da oponirajo. Predstavljajo kakšne interese ali zamisli, ki družbi pridobitništva za vsako ceno nastavljajo ogledalo, ali pa ji tudi neposredno nasprotujejo. Kdo je točno v takšnem gibanju, je neredko težko ugotoviti, saj se za "opozicijo" pojavljajo tudi nekakšni plačanci pozicije, oziroma tisti, ki imajo kljub vsemu od vladajočih koristi. To so lahko nevladniki, gospodarstveniki, uradništvo. Te bi pač morali izključiti iz te obravnave. A potem se sesuje ves red, in igrica se predčasno zaključi.
Donedavna so bili povsod po svetu naravovarstveniki tisti zadnji sanjači, ki so zagovarjali naravo mimo človeka ali skuupaj s človekom kot naravnim bitjem. Bili so nekakšna vest človeštva, nekakšni sitni, razdirajoči, jamrajoči, celo cvileči in cmerajoči posamezniki in družbe, ki so hoteli ustavljati strašen voz ekonomije, ki je sama sebe oziroma svoje osnovne preživetvene vire dobesedno požirala. Neredko so se pojavljaji v natanko pravem času na natanko pravem mestu. Bili so strah in trepet vladajočih po vseh državah, grožnje velikim korporacijam, sitnost investitorjem od pasje utice do kitajskih in podobnih zidov. Zaradi njih - in to kljub dejanski manjšinskosti po številu in idejah - je bilo treba spreminjati zakonodajo, načrte, celo že izvedene gradnje. Zaradi njih so se rušile vlade in mednarodne ustanove, krhali meddržavni odnosi, vstajala vaška komunalna nesoglasja. Če so si medsebojno nasprotovali investitorji, je bila zmaga pogosto zagotovljena tistemu, ki se je prikazal bolj zeleno, ki je torej "podprl" več naravi prijaznih rešitev. Ja, in ne glede na dejansko končno rešitev. Oni nasptornik pa: gorje mu!
Danes je drugače. Danes so korporacije, države s svojimi vladami in pogajalci, mednarodna trgovina, visoki denarni zneski, lobiji ... vsi ti postali zeleni. Vsi vedo, kaj je to podnebje, kaj so globale grožnje, kaj je lokalna okoljska politika, kako bomo umrli od suše ali poplave, kako nas bo zadela kuga okoljskih migracij in t.i. neelegalnih preseljevanj. Vsi so poučeni, koliko stane tovrstna smrt, in tudi to, koliko se v te smrtno resne zadeve splača investirati.
Skratka. Nekateri (mnogi? vsi?) naravovarstveniki po vsem svetu so sprejeli izziv in s svojimi - sicer tokrat res dokončno neuresničljivimi zelenimi zamislimi - na zeleno obarvali nekdanje nasprotnike, predvsem politiko. Nekateri so to storili posamič, nekateri prostovoljno, še največ pa kar ekipno in to kar z neko pravno proceduro. Saj gre le za preprosto spremembo organizacijske sheme, bodo pojasnili ... in utihnili.
Bo evolucija odnosa predator-plen pokazala, da so se tudi v nekdanjih jagenjčkih skrivali volkovi? Se bo igrica končno začela zaključevati in bo narava zato spet dobila svoje normalno mesto, človeštvo - vključno s poklicnimi "žrtvami" - pa ga bo zaradi svoje neumnosti izgubilo?