Darwinov nauk je silno lep, neverjetno viktoriansko logičen, paleontološko in morfološko utemeljen. Vsi biologi verjamemo vanj in verjamemo tudi, da je to največji dosežek naše znanosti o življenju. Mnogi verjamejo, ker so jim tako rekli učitelji ali so prebrali v učbeniku. Biologi naj bi nekaj vedeli o življenju in razvoju, zato verjamemo na podlagi znanja.
Kdor je prebral kakšno od Darwinovih knjig, na primer O nastanku vrst - bojim se, da nas ni veliko (niti biologov), ki bi prebrali ono iz 50-let ali tisto izpred šestih - dobro ve, kako neverjetno je ta britanski um povezoval dejstva, ki jih je dejansko opazil v naravi. Saj ne, da bi vse sam izumil, tudi konkurenca je bila huda in celo nekoliko nepravičnosti je bilo okrog objave. A vseeno, delo je obrnilo gledanje na živi svet. Obrnilo je svet na noge.
To so bili časi, ko se je živi svet delil na rastline in živali. Živali so bile vse reči, ki so se nekako gibale. Rastline vse ostalo, vključno z mikroorganizmi, glivami, lišaji in vse to. To so bili tudi časi, ko Mendel še ni obelodanil svojih grahov in drugih lepo obarvanih dominantnih in recesivnih lastnosti. Še bolj daleč je bilo od mehanicistične diktature poznavanja DNK, ki nam vlada zanjih 50 let.
Drevo življenja je bilo z Darwinom in buldogi, kot imenujejo njegove nekoliko politične naslednike, jasno, kristalno jasno. Deblo, razvejitve, še razvejitve, še razvejitve in še razvejitve. Spodaj nižji, navzgor vse višji organizmi, do vrhunca, človeka, kar je pač logično, če se temu upiramo ali ne. Do najvišjega, do najboljšega. Iz antične linearne lestvice, ki jo je povzelo krščanstvo, se je utrdilo dvo-in-pol-dimenzionalno drevo.
Darwinizem je utemeljen na naključnih spremembah dednine in naravnem odbiranju (ali izboru, če gledamo stari prevod). Tudi to je mojster sredi 19. stoletja natančno popisal. Torej ob morfologiji ni pozabil na procese. Tako se je naravno odbiranje kasneje spremenilo tudi v borbo za obstanek, česar sam Darwin ni nikoli omenjal. In borba za obstanek je prešla v družboslovje in humanizem, in povzročila antihumanizem tragedij sredine 20. stoletja. Rečemo jim rasizmi, ali nacionalizmi, če gre za nacionalno osnovo. Borba za obstanek, obstanek najbolj prilagdljivega ali najboljšega. Tudi s silo, če ni šlo po naravni poti. Saj je "sila" bila proglašena za naravno ... To je tako z zgodovino.
A vseeno ni tako enostavno, in prihodnost bo še veliko razpravljala o tem. Namreč, ne le zgoraj omenja težava izključujočega mehanicizma DNK, ki ga vse bolj preraščajo jasni znaki koevulucijskih procesov, ampak še veliko več. Gre za simevolucijo ali simbioticizem. Evolucijsko drevo namreč ni drevo, ampak neverjetno prepletena mreža, preplet mnogih dreves. Življenje namreč, tako se kaže, ne poteka v enostavnem naravnem odbiranju, ampak v množici povezanih simbioz, nerazdružljivih sobivanj dveh ali več organizmov. Pri tem prihaja do posebnosti, ki jo dobro poznamo v kemiji: molekula ima bistveno drugačne lastnosti kot posamezni atomi, ki jo sestavljajo. Tako je zdaj tudi tu: lišaji imajo bistveno drugačne lastnosti kot vrsta glive ali vrsta alge, ki živita v popolnem in nerazdružljivem sožitju. In ti dve vrsti sta se evolucijsko razvijali popolnoma vzporedno, saj sicer ne bi preživeli. Podobni primeri so z bakterijami v črevesju rastlinojedcev. Krave niti približno ne bi preživele, če ne bi, odkar krave kot vrsta jedo travo, v njihovih želodčnih vrečah živeli organizmi, ki predelajo za kravo sicer neprebavljivo celulozo. Tako je tudi s človekovmi bakterijami - ne le v prebavilih, tudi na koži, v drugih organih, svetilnih "organih" krensičk, in povsod. Organizmi so dejansko zapleteni ekosistemi.
Še bolj je zapleteno! Namreč na celični ravni, kjer - vsaj tako se vse bolj jasno kaže - nekateri celični organeli (najbolj znani so mitohondriji, leukoplasti, kloroplasti, ipd., ki imajo vsi svojo dednino), predstavljajo goste v celici, ki sicer ne morejo živeti samosotjno. Torej gre pri enoceličarjih tako rekoč za simbiozo evkarionta in prokarionta, evolucijsko simbiozo dveh organizmov. In ker smo se mnogoceličarji razvili iz enoceličarjev, smo seveda podedovali tudi simbiontske mitohondrije.
Kaj torej trenutno potrebuje biološka znanost? Nič drugega, kot še enega pronicljivega darwina, ki bo doslej logično drevo na podlagi podrobnih - tokrat z bistveno bolj napredno tehnologijo - viktoriansko utemeljil v mrežžo, v mnogodimenzionalno drevo dreves. Neverjetno veliko že vemo o simbiozah v naravi, a se nekako bojimo izreči, da je dosedanje Darwinovo razvojno drevo premalodimenzionalno.
****
Kaj, če se bo na osnovi novega, mrežnega darwinizma, posledično tudi v družbi razvil bolj mrežni odnos? Kaj če bo prihajajoči mrežni darwinizem rodil novo družbeno ureditev, morda tokrat ne tragično homosuperiorno, ampak v novih dimenzijah vsepovezovalno, kjer bo vsak - zavedajoč se svoje vloge in nerazdružljivega sobivanja - ohranil svoje mesto v naravi ali družbi?