12. okt. 2013

Od vnukov izposojena dediščina

Saj poznate slogan, ki se pogosto uporablja v naravovarstvu: Narave nismo podedovali od naših prednikov, ampak smo si jo izposodili od naših vnukov.
Bere in sliši se lepo. A poglejmo globlje. Mar ni tako, da dejanje izposoje vedno vsebuje obojestransko strinjanje, torej dajalca in prejemnika? Ali ne gre tu za popolnoma enostransko odločitev neke generacije v odnosu do druge generacije, ki (še sploh) nima pravic ali možnosti za odločanje, ali nam bo nekaj posodila? Oziroma, če gledamo na vnuke kot nekaj abstraktnega, torej katerikoli zanamci, ali ne gre za sklepanje etičnega odnosa z nekom, ki še sploh ne obstaja? Torej vzpostavljanje etike, ki se ne nanaša na nikogar, fiktivne etike?

Ta fiktivna etika morda sploh ni izposoja, ampak kraja?