7. okt. 2013

Za nasmeh se je treba odločiti

Na svetu verjetno ni človeka, ki ga ne bi razveselila prisrčnost in vedrost otroške igre. Brezskrbno tekanje okrog, ukvarjanje z najmanjšo stvarco v okolici, medsebojno prerivanje, izmišljanje nepoznanih bitij in čebljanje vsevprek. Dogaja se tako posebej tam, kjer je več otrok skupaj – a tudi osamljeni si znajo ustvariti svoj svet veselja in razposajenosti. V trdih velemestih, podeželskih, morda malomeščanskih krajih, in v vseh vaseh, da zadnje tam nekje v Tibetu ali pragozdu Amazonke se mimo vseh kultur in vzgoje otroci igrajo. Pogled, celo misel nanje zbudi notranji a tudi zunanji nasmeh. Hkrati se nam odvije nostalgična misel na lastna mlada leta in morda kanček zavidanja skupaj s kančkom hrepenenja.
Živeti brez nasmeha ni lahko. Morda pomeni, da notranjega razpoloženja niti otroško rajanje ne more obrniti v svetal pogled; morda kaže na to, da je človek pozabil nase kot na bitje v prostoru in času, in se vidi zgolj kot stvar, ki svoje stanje imenuje realnost sedanjega trenutka. V strahu pred prihodnostjo pozablja na svojo preteklost. V obupu nad obema skupaj, nespremenljivo preteklostjo in nepoznano prihodnostjo, pa otopi še sedanji trenutek. Ostane nič. Ostane obraz brez nasmeha.
Nasmeh predstavlja v resni družbi, za kakršno se imamo, preveliko nasprotje nujni zagrizenosti, da bi ga sprejeli kot orodje medsebojenga sporazumevanja. V gospodarstvu veljajo zgolj številke, v umetnosti le ekstravaganza, v politiki pridobljeni glasovi in zvitost, v znanju samopotrjevanje. Kaže se, da je v javnosti lažje uspeti in hitreje prepričati množice s tarnanjem in jamranjem, še huje, z žuganjem in vlivanjem strahu. Nasmeh velja za otročarijo, za nevreden ostanek življenju nedoraslih optimistov.
Kljub stalno resnemu in stalno bolj resnemu svetu, kot ga kar hočemo poimenovati, se človek hoče tudi smejati. Hoče nazaj pridobiti navidezno izgubljeni svet otroštva, veselje brezskrbnega igranja. Ne le brezumne zabave, kjer smeh v začasni odtrganosti od resnobnosti le še bolj oresnobi prihodnost. Ne le krohotanje privoščljivosti, ne le zapeljiva zvitost kupovanja naklonjenosti in ne le sarkazem medsebojnega obračunavanja pod krinko humorja.
A priznajmo si, da si v časopisu radi ogledamo karikaturo, celo karikaturo samih sebe. Priznajmo si, da radi – morda kar pod samopretvezo pomanjkanja časa – namesto dolgega članka v reviji, preberemo kratko šalo. Morda se ji celo nasmejimo. Priznajmo si tudi, da nam v težkih trenutkih prav pridejo iskreno nasmejane oči otroka ali preprostega človeka. Končno, priznajmo si, da nam podzavest v resnobnosti trenutka stalno kaže rešitve. Tudi v nasmehu.

Na svetu verjetno ni človeka, ki se ne bi ob ogledalu otroškega nasmeha nehote spomnil nase. Če že ne na veselje, pa vsaj na hrepenenje po veselju, na misel, na sanje. Morda mu vsaj pogled nehote uide navzgor ali vstran, v bistvu pa navznoter, v otroka v sebi, ki ga je gotovo ostalo vsaj košček. Nasmeh nam v zavest vrne delček pozabljene celovitosti, navidezno zgubljeno časovno dimenzijo, v kateri človek misli, da ga obvladuje le sedanji trenutek.
A to ne zadostuje. Človek sam v sebi nasmeha ne more vzdrževati. Nasmeh, ki ostane znotraj, postane trpka in neuporabna usedlina. Nasmeh namreč ni za nas, je za druge. Ta pa pri odraslih ne pride sam od sebe. Za nasmeh se moramo odločiti.