Sodobna potrošniška družba nima pozitivnega učinka na razvoj človeka. Niti telesno, niti duhovno, še manj čustveno ali etično. Je to res?
Imamo srečo. Ni.
Če pogledamo v zgodovino, razvrat starega Rima, bedne temine srednjeveške Cerkve, krvoločnost nacizmov, ali ustanavljanje slavnih naravnih rezervatov s preganjanjem ameriških staroselcev, ni bilo nikoli drugače. Le predmet obravnave in metode so se nekoliko obračale.
Bolj če (in kadar) se svet "pogreza" v neznane doline ugodja in brezveznosti, bolj se na drugi strani oblikujejo skupine in posamezniki, ki ustvarjajo nasprotni pol. Tudi danes. Svet še stoji, torej je še kar v dinamičnem ravnotežju.
A če verjamemo ali ne, na svetu obstaja nevidna mreža ljudi, ki se ne povezuje po principih prava ali politike, niti razuma ali čutenja, niti na osnovi etik ali religij, še manj iz znanosti ali humanizma, ne bogov ali boginj, ne iz želje ali potrebe, niti iz vednosti ali nevednosti. Ta nevidna mreža se sama sebe hkrati zaveda in ne zaveda. Zaveda in ne zaveda se hkrati tudi svojega izjemnega vpliva na svet. To ni védenje, to ni znanje, to je nekaj neopisljivega. Za organizacijo sploh ni potrebe, ker je organizirana v temelju, v tistem, kar je človekovega in družbenega v vsej globini, morda življenjski, biološki globini - pa če jo doumevamo ali ne. Taka mreža, kljub svoji izjemni moči in vplivu, ostaja skrita, kajti posamezni člani, čeprav morda popolnoma odprto govorijo o tem, same mreže preprosto ne morejo razkriti. Je nerazkrivljiva; in čeprav jo posameznik razkrije, morda v besedi ali v kretnjah ali celo neposredno, s tem sploh ne razkrije nič, niti samega sebe, ki bi morda bil član ali članica takšne mreže. Mreža namreč ostaja dinamično trdna v svojih osnovnih značilnostih, od katerih mi razpoznavamo samo eno, skritost. Ti ljudje hodijo med nami, so čisto običajni, vsakdanji, raznoraznih poklicev in znanj, raznih stopenj čustvovanja, nadarjenosti, zdravja, uspešnosti ali inteligence. A so nerazkrivljivi, ker kdor je v mreži, je hkrati v njej in zunaj nje - in to je za dašnji svet povsem preprosto "nemogoče". Še najbližje so tem ljudem morda mistiki (ne misticisti), vendar tega ne vedo, sicer ne bi bili mistiki. V bistvu tudi ne vedo, da so mistiki, sicer tudi to ne bi bili.
In kako veš, kdo je v taki mreži. Na primer, kako vem, da nisem jaz, ki pišem, ali da nisi ti, ki to bereš? Preprosto. Če bi vedela, to ne bi bilo zagotovilo, da bi bila v tej mreži, če pa ne veva, morda sva.