Če pomisliš na srednji vek, in če se poglobiš stran od sicer splošno razširjenega zgodovinskega poučevanja o vojskah in oblastnikih, boš v družbenih razmerah lahko odkril/a prav zanimive primerjave s sedanjim časom. Zdi se, da so se takrat, v davnem srednjem veku, dobro in zelo ločevali naši in nenaši. Z današnjega stališča je šlo predvsem za razlike med posestniki (in znotranjih njih še delitev naprej) in podložniki (tudi tu se deli naprej). Kasneje se je pridružil še obrtniški oziroma meščanski sloj. Kot veš, je bilo natančno določeno, kam spadaš, in modra kri se ni smela mešati s plebejsko. Prvi so lahko in smeli živeti v velikih hišah, gradovih ipd., drugi v skromnih, nelastniških, komaj-za-silo kolibah. Večinoma so bili razdeljeni tudi po jezikih. Višji so uporabljali trenutni nobl jezik, raja domačega, od vekomaj nazaj in v prihodnje. Nekateri so te delitve zamešali z nacionalno pripadnostjo, vandar se tako vidi le od danes nazaj, nekdaj pa narodi sploh niso bili jasno oblikovani, kaj še t.i. nacionalne države.
Stavbe in formalna družbena struktura se je danes sicer zamenjala (napredovala?), gmotne razmere so se nekoliko uravnotežile, tudi jezik se je povečini poenotil, a notranji ustroj je ostal. Delitve na naše in na tuje. Naši smo mi spodaj, tuji so oni zgoraj. In kakorkoli obrneš, tako ostane. Tisti, ki so zgoraj, imajo one spodaj za tuje, za navadne, naivne, primitivne, torej drugačne in tuje. Oni, ki so spodaj, imajo višje za oddaljene, nedosegljive, nedostopne, skrite za zidovi sodobnih palač, torej tuje in drugačne.Tisti zgoraj si zmišljujejo, uzakonjajo, določajo in nadzirajo t.i. družbene zadeve, vključno z davki. Oni spodaj zgolj izpolnjujejo ukaze, in se v nekakšni svoji zgubljenosti niti ne pozanimajo, kaj bi bilo mogoče storiti, da bi bilo v družbi z onimi bolj življenjsko. Celo demokracija zahodnega tipa tega ni prinesla v prakso. Molk v našosti zadostuje, in hkrati varuje pred nevarnostjo giljotine, takšne ali drugačne, v to ali v ono mer, v duhovnem ali telesnem smislu.
Tisti spodnji se torej, in to vemo vsi, običajno nikoli ne poistovetijo z onimi, ki so zgoraj, ki imajo oblast - pa čeprav je ta še tako majhna. Zato jim tudi puščajo prostor, da delajo kar hočejo, in celo omogočajo, da se medsebojno menjajo in mešajo. Tako se potem zgodi, da se tam zgoraj res pojavi kakšen tuj, kakšen z drugačnim pogledom na svet, kakšen, ki ne razume in ne doumeva zgodovinsko koreninskih zadev nekega (spodnjega in zgornjega) ljudstva na nekem območju.
Verjetno vidiš, da se zgodovina ponavlja. Nekdo, ki ni naš, pač en more biti naš, pa če se še tako trudi. Nek grad, pa je lahko še tako lep in še tako dediščinsko pomemen, ni naš, ker je bil od nekdaj nenaš, tuj. Nek predpis, ki ga pripravi, obdela in sprejme nekdo tam zgoraj, nekdo, ki to "zna", ostane vedno nenaš, in stalno gledaš kako bi ga ponašil tako, da bi lahko v njem preživel.
Šovinizem? Nikakor! Namreč, naši in nenaši lahko odlično sodelujemo, in pri tem nobeni ne izgubimo popolnoma nobene avtentične našosti. Morda je celo bolj uspešno. Si upaš?