7. jan. 2016

Sinergija zdravil

Marsikaj na svetu deluje bolje v paru ali kot sestavljanka mnogih sicer različnih delov. Pravzaprav vse, in matematična enačba 1+1=2 velja samo v robnih primerih. Tako se v naravi pri spajanju dveh atomov vedno lastnosti nove snovi bistveno spremenijo. Proton in nevtron (tako kažejo slike) se posamezno drugače odklanjata kot več njih skupaj v atomskem jedru, kjer se dinamično držijo skupaj. Dva vodika skupaj sta bistveno manj reaktivna kot posamezna. Voda je povsem druga zadeva kot kisik ali dva vodika. Ali težka voda - še bolj zanimivo. Ioni daleč bolj reaktivni kot molekule. Ekosistem deluje povsem drugače kot posamezna bitja, gravitacija deluje pri bližnjih kozmičnih telesih povsem drugače, kot v redkem vesolju - ali pa tam sploh ne. Skratka, kdor misli, da je svet enostaven kot 1+1=2, se pošteno moti.

Tudi družba deluje nekako pocobno. Posameznik se drugače obnaša, če je sam, če je v družini ali majhni skupnosti, ali če je v družbi, morda pred veliko množico. Politik drugače govori na zasebnem sestanku kot pred kamero. Znanstvenik bo v laboratoriju neprestano dvomil, v članku bo stal trdno za navedenimi stališči. In tako dalje.

Podobno je s človekovimi dejanji. Celovitost človeka usmeri na povsem drugačne poti kot jih ubira, če vsak segment življenja obravnava tako hudo ločeno, da mu prav nobena stvar "ne gre skupaj" in morda celo obupa, se razkolje.

Pojavi pa se vprašanje, zakaj družba danes tako teži k mehanicizmu. Zakaj hočemo tako jasno precizirati pojave, ki so sicer očitni sinergizmi, in jih prikazati v neumno preprosti formuli 1+1=2, torej kot robnem, v normalnem življenju zelo zelo redkem pojavu. Celo evolucijo, ali pa genetiko, skušamo spraviti na matematično pravilnost - a ne na tisto, ki bi bila evolucijska ali genetska v smislu tiste zaresne razvojne razvejanosti in povezanosti, in še manj v molekularnobiološke procese na ravni medmolekulskih odnosov. Ne, raje na preprostost 1+1=2. Gotovo zato, ker smo se preprosto odločili (oz. kar sprejeli paradigmo), da o jedru (življenja, sveta, bistva) ne bomo razpravljali, ampak da bomo ostali na varni strani dojemljivega  - in hkrati odmislili zavedanje, da smo pravzaprav zelo zelo malo sposobni dojemati nad 1+1=2.

Pri antagonizmu še nekako gre. Na primer pri zdravilih vedno piše, kakšni so stranski učinki. Torej, kaj se lahko zgodi, če se učinkovine v telesu stepejo. Lahko je smrtno nevarno. Zdravniki imajo celo podrobnejše znanje/naovdila, katerih zdravil ne smejo predpisovati - pacienti pa jemati - skupaj.

Nikoli (?) pa ne piše, če imajo slučajno sinergistične učinke. Mar to spada na področje ezoterike in alternativnih medicin? Mar niso življenjski procesi celovitost sinergija snovi in procesov. Celo pri hrani poznamo t.i. ojačevalce okusov, maščobe, soli ipd. Kako to, da pri farmacevtsko izdelanih zdravilih (ali tudi zdravstvenih postopkih) tako malo vemo o sinergiji. Zakaj tako prisegamo na robne primere, ki jih v navadnem življenju v bistvu ni.