Zdi se neverjetno.
Neki uradniki najdejo vse izgovore za neko početje, ki ničemur ne služi in je družbi celo škodo. Tako obstajajo ustanove, ki - tako je od zunaj očitno - služijo izključno namenu samoohranjanja tiste ustanove, v bistvu nadomestek ustanove za brezposelne.
Neka družba z izrazito nagnjenostjo v plansko gospodarstvo se namesto v spodbujanje donosne industrije, tiste, ki je tudi uravnotežena do narave in bližnjih naravnih virov, usmerja v gradnje prevelikih avtocest, mestnih obvoznic do trgovskih centrov, športnih aren brez športnikov, kolesarskih cest po nemogočih in celo nevarnih trasah za dveurno nedeljsko popoldne, visokih poslovnih zgradb, ki prazne služijo le objavi transparenta s telefonsko številko stečajnega upravitelja ...
So tudi družbe, kjer se pod prostim trgom skrivajo javne ustanove. Verjetno najprej zato, da ohranjajo pozicijo. Potem zato, da lastnik, to je država, dobi občutek, da jih enkrat lahko proda (ko je to v načrtu, se noben poslovni scenarij ne izide). Potem zato, da stiska državljane, saj se poleg storitev tiste ustanove, ki jih državljani neposredno plačujejo glede na porabo, iz integralnih proračunov podpira investicije, neredko pa izgube, katerih pokrivanje se lepo preimenuje nujna dokapitalizacija.
Še to obstaja, da nek sistem, ki naj bi služil osnovnim humanim dejavnostim, kakršne smo skozi stoletja družbenega razvoja dosegli v zahodni družbi, dejansko posnema promocijsko obnašanje trgovskih centrov. Namreč, ponudbe, ki smo jih že plačali, prestavlja na sezname dodatno plačljivih storitev. Ker je vsota neposrednega plačila potem nekoliko nižja, kot če bi državljan storitev plačal v celoti iz lastnega žepa, se sleherniku pač zdi ceneje. Ne vidi namreč (oziroma mu je prikrit) delež, ki ga je že plačal skozi davke ali neprostovoljne dajatve. Enako kot v trgovskem centru ne vidi, da je popust plačal z nakupom drugih, celo nepotrebnih izdelkov, ki jih sicer ne bi nikoli kupili.
... In še ničkoliko podobnih primerov, ki se tičejo celotne družbe. In nihče ne reagira. In le bolj in bolj se umikaš, in se niti čudiš ne več, kako je sploh mogoče tako zelo zavozljano zavoziti.
Seveda pa v takšni družbi obstajajo tudi zmagovalci. Praviloma uspevajo v tujini. To so posamezni uspešni umetniki, športniki, znanstveniki, ki načeloma doma niso vredni nič (kar se pokaže predvsem v času njihove iosebne oziroma profesionalne izgradnje, še bolj pa po koncu kariere). Pozablja se tudi, ja, pozablja se popolnoma, da so ti ljudje uspeli zgolj in samo po lastni iniciativi, pogosto bo hudem osebnem odrekanju, enormnem vložku staršev ali trenerjev ali neskončnem trudu mentorjev. Ali prav zaradi oportunizma zgoraj opisanim primerom.
Ko zmagujejo, jih proglasimo za svoje, opazujemo, se "veselimo". A že drugo mesto športnika pa nas navda z besom, žalostjo, iskanjem razloga v iracionalnih razlogih ipd. Vsekakor gre zanje za uspešnost, za trud, za lepo in dobro. A mi, opazovalci sploh ne vidimo, da gre v bistvu za nas za dokaj obrobne uspehe, ki jih vidimo zgolj zato, ker jih hočemo videti, ker nam jih nekdo prodaja za hude uspehe, ker nam morda s tem celo zamegljuje razmere. In ob njihovih kratkotrajni iskrici se, namesto po njihovi poti, ponovno utopimo v nemogoče blato.
Žalostno je. Oboje je namreč beg v nikamor. Ampak ne beg kogarkoli, ampak beg vsakogar.
Ključna odločitev je pravzaprav med tem, ali bomo življenje živeli, ali le opazovali. Odločitev vsakega posameznika.