Dejstvo je, da medijske hiše le še delno izpolnjujejo svoje poslanstvo npr. semantično razumljenega ČASopisa ali NOVic. Idejni prostor se je razširil, v dobi borbe za potrošnika pa so se vsebine pogosto precizirale v iskanje privlačnosti za kupce oz. odjemalce medijskih vsebin.
Napisana ali izrečena beseda torej s časom spreminja namen, in najbolj je to vidno pri občutljivih temah. V javnosti, pa tudi pri zasebnih odnosih, je namreč vse bolj zabrisano, kdaj
določena beseda pomeni kritiko, kdaj pa je zgolj ugotovitev. Govorimo o
raznih komentarjih, ki so danes zelo priljubljeno branje obiskovalcev
časopisnih spletnih strani, bralcev časopisov in poslušalce oz.
gledalcev radiotelevizije. Na tem mestu se dejansko srešujejo tri percepcije: avtorjeva, interpretatorjeva in odjemalčeva.
Avtor ima pogosto željo določeno vsebino zgolj opisati ugotovljena dejstva. Verjetno je dolgoživost nekega besedila obratno sorazmerna z njegovo aktualnostjo.
Interpretator, na primer sekundarni komentator ali vodstvo medijske hiše, bo avtorjeve ugotovitve skušal spraviti v kontekst hišne politike in/ali trenutno bolj berljivih oziroma bolje prodajanih načinov izražanja. Odjemalec se spreminja s prostorom in časom, v proces percepcije pa dandanes predvsem vključi svoje ugodje in druge pridobitve potrošniške družbe. Ker potrošništvo postaja negativna družbena zanka, bo razdraženi družbi tako pri večjem številu odjemalcev vsaka ugotovitev prej razumljena kot kritika.
In problem je ravno odjemalec. Namreč iz ugotovitve, ki jo doume kot dejstvo, lahko raste. Vsebine, razumljene kot kritika, pa človeka zapirajo.
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html