Že odkar se naša ljuba Zemlja vrti nekoliko drugače, torej, odkar so leta 1969 Američani vsemu svetu predvajali skoraj neposredni prenos pristanka človeka na Luni*, se porajajo misli, da pravzaprav ni šlo za velik korak za človeštvo, ampak za velik obrat.
Vojne civiliziranega zahodnega sveta so začele seliti drugam. A ne na Vzhod ali Jug, tudi ne na borze ali tržnice. Ne preselile so se v medije. Kdor zna na pravi način prikazati tisto kar zmore, obrne tisto, kar zmore, v pravo.
Od takrat, od leta 1969 ni več Luna nad Zemljo, ampak Zemlja za luno.
* Bob Berman v decembrski številki revije Astronomy piše o sevanjih subatomarnih delcev v vesolju, ki jih ne zadrži nobena snov. Trdi, da so imeli ameriški vesoljci srečo, da ravno takrat ni bilo nobenega hujšega izbruha na Soncu, sicer bi v tistih enotedenskih izletih prejeli smrtno dozo. Hkrati tudi pravi, da je sreča, da takrat sploh vedeli niso, da tako močna sevanja obstajajo.
Morda to koga spominja na tisti vic (se opravičujem za vulgarne izraze), ko žandar pride k ciganom domov in očeta sprašuje, če je on ukradel železniške tračnice. Oče razmišlja in pravi, da on nič ne ve, da morda pa so jih otroci. Policaj se začudi, češ otroci že niso mogli odnesti tako težkih tračnic. Oče cigan vtraja: pa saj otroci ne vedo, kaj je to teža.
Sreča je ta, da Luna dejansko nikoli ni sijala na Zemljo, ampak vedno zgolj odsevala svetlobo od Sonca. In sreča je še ta, da nekateri vseeno zmorejo pokazati tisto kar res zmorejo.