Vsak dan lahko v različnih novicah neposredno ali posredno beremo, poslušamo, ali gledamo, kako je v neki drugi državi vse lepo in urejeno. Tako imamo skandinavske dežele za vzor socalne pravičnosti in svobode, Švico ali nekatere Arabske emirate za primer bogastva in blaginje, nemčijo za trdnost gospodarstva, ZDA za vrhunsko znanstveno uspešno, Japonsko za tehnološki čudež. Še sosede imamo pogosto za večvredne, čeprav morda za malo grenkim prikusom.
Vsi se tudi radi spominjamo starih časov. Gotovo tistih iz mladosti, ko smo brez skrbi tekali okrog, morda uživali v svobodi študija in prvih in drugih in vseh ljubezni, skratka se sploh imeli lepo. Radi tarnamo za tistimi časi, ko je bilo še kaj reda, ko si vedel kaj je kaj in kdo je kdo, ko je človek še živel v miru brez te množice tehničnih pripomočkov, ki nas vse tesneje zasužnjujejo iz dneva vdan. Morda celo zdihujemo nad nekdanjo kmečko idilo, domačim ognjiščem, ptiči in kravjimi zvonci.
Če se vam to dogaja, zelo verjetno niste nikoli živeli v Švici ali na Danskem, nikoli v ZDA in v nobeni drugi indiji koromandiji. Verjetno ste pozabili na mukotrpno učenje in tečne profesorje, skoraj zanesljivo pa nikoli niste občutili, kaj pomeni družbeni nered, in več kot verjetno niste živeli vsakodnevne in brezpogojen skrbi za živino na kmetih.
Če se vam to dogaja, zelo verjetno življenja sploh ne živite. Vsak svet, ki ga človek zares okuša, je sestavljen iz lepega in težkega. Lep je toliko, kolikor ga mi sami naredimo lepega. Podobno je z njegovo težo. Zato je morda najlepši svet vseeno tukajšnji in današnji. Pravzaprav edino tega imamo, ki ga zmoremo neposredno poslušati ali gledati. Ali še bolje, zanj delati.