http://idejalist.blogspot.com/2014/01/eu-sredstva-cez-10-let.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/po-eu-sredstva-brez-idej.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/sestavljalci-dobrih-ekip.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/spol-eu-programov.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/242000000.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/900000000.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/1570000000.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/visokoletece-resetiranje.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/eu-in-obrazci-na-durs-pred-10-leti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/eu-traktorji-in-plocniki-po-2014.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/cudezni-financni-strojcek.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/neinstitucionaliziranost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/naduto-hlapcevstvo.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/04/vecpartnerski-projekti.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/05/shizofrenija-slo-v-eu-proracunu.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/04/skupni-eu-proracun.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/05/projekti-z-dodano-vrednostjo.html
... pa še kakšen se najde
(http://www.delo.si/novice/politika/kar-361-ne-jev-iz-bruslja.html)
Nikar ne recite, da nihče ne opozarja. In podpisani še zdaleč ni edini.
31. jul. 2014
30. jul. 2014
Razvoj po pravilu 1+n
Kljub mnogim pokazateljem, da je za ustrezen razvoj najbolj primerna uravnoteženost in pluralnost vseh idej, načrtov in izvedb, je morda v nekaterih primerih dobro, če se ravnamo po pravilu 1+n. Pravilo 1+n pomeni, da imamo na primer pri razvojnem programu ali načrtu reševanja nekih neugodnih razmer, ali pri učenju, ali raziskovanju, tudi pri potovanju, neko 1-ko (enko), ki jo izberemo za obsolutno prioriteto, ostale zadeve (n-ji) pa sicer tečejo vzporedno bolj-kot-ne ektenzivno. V n-je torej neposredno ne vlagamo energije, ampak jih izvajamo spotoma - lahko namensko, pogosto pa se zgodi, da celo same tečejo, ker jih poganja višek energije 1-ke.
Na primer, gremo na potovanje v Pariz. Kaj bomo imeli najprej v mislih? Eifflov stolp, seveda. In to je 1-ka. Ostalo bo obrobno n-ji. (Mimogrede, če res greste tja, pojdite nanj po stopnicah, tam ni čakalnih vrst).
Podobno pred sto leti, ko so stolp načrtovali. Bila je zamisel in takrat se je vsem zdelo, da gre za neko neumnost, grdobijo, tujek. Danes je 1-ka, ki posredno prinaša daleč največji prihodek.
Primer učenja. Učite se intenzivno eno snov, en predmet, eno temo, 1-ko. Ostalo, n-ji, bo šlo brez večjih težav. Nekateri celo pravijo, da človek, ki veliko in zagnano dela na enem področju, mu uspeva še mnogo drugih področih, hkrati pa mu lahko naložimo še in še dodatnega dela, ki ga prav tako lahko opravi.
Kaj iz tega lahko razberemo? Preprosto to, da so zakonitosti človekovih in družbenih dogajanj očitno nekoliko drugačne, da torej pri pravilu 1+n ne gre za preprost seštevek, ampak - čeprav je n-ka tako rekoč zanemarjena, postane več kot je sama vredna.
Ta pravila bi lahko veljala tudi za reševanje tako imenovane krize. Na primer slovenski turizem bi potreboval "eifflov stolp". Ali pa, narod bi potreboval umetnika svetovne vrhunskosti. Eno ali drugo, celo ne hkrati oboje! Morda celo ni treba, da se to zgodi samo od sebe, morda je takšno razmišljanje sploh napačno. Morda je potrebno take 1-ke enostavno izumiti, načrtovati in udejanjiti.
Ali pa moramo počakati, da se zgodi. Ampak aktivno čakati. Aktivno čakanje pa je spet lahko 1-ka.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html
Na primer, gremo na potovanje v Pariz. Kaj bomo imeli najprej v mislih? Eifflov stolp, seveda. In to je 1-ka. Ostalo bo obrobno n-ji. (Mimogrede, če res greste tja, pojdite nanj po stopnicah, tam ni čakalnih vrst).
Podobno pred sto leti, ko so stolp načrtovali. Bila je zamisel in takrat se je vsem zdelo, da gre za neko neumnost, grdobijo, tujek. Danes je 1-ka, ki posredno prinaša daleč največji prihodek.
Primer učenja. Učite se intenzivno eno snov, en predmet, eno temo, 1-ko. Ostalo, n-ji, bo šlo brez večjih težav. Nekateri celo pravijo, da človek, ki veliko in zagnano dela na enem področju, mu uspeva še mnogo drugih področih, hkrati pa mu lahko naložimo še in še dodatnega dela, ki ga prav tako lahko opravi.
Kaj iz tega lahko razberemo? Preprosto to, da so zakonitosti človekovih in družbenih dogajanj očitno nekoliko drugačne, da torej pri pravilu 1+n ne gre za preprost seštevek, ampak - čeprav je n-ka tako rekoč zanemarjena, postane več kot je sama vredna.
Ta pravila bi lahko veljala tudi za reševanje tako imenovane krize. Na primer slovenski turizem bi potreboval "eifflov stolp". Ali pa, narod bi potreboval umetnika svetovne vrhunskosti. Eno ali drugo, celo ne hkrati oboje! Morda celo ni treba, da se to zgodi samo od sebe, morda je takšno razmišljanje sploh napačno. Morda je potrebno take 1-ke enostavno izumiti, načrtovati in udejanjiti.
Ali pa moramo počakati, da se zgodi. Ampak aktivno čakati. Aktivno čakanje pa je spet lahko 1-ka.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html
29. jul. 2014
Kadar te ni ...
... ne moreš vedeti, kako bi bilo.
Marsikdo v tem svetu govori v zvezi z dogodki, ki se jih ni udeležil, ki jih ne pozna, ne pozna ozadja, razlogov, morda niti ne udeležencev. Nekateri to počno z močjo avtoritete, nekaterim je to v naravi, spet tretji se k temu silijo, ker se jim zdi, da se le tako lahko uveljavijo.
Takšno govorjenje je dvojni pogojnik. Najprej človek ne govori, kako je dejansko bilo, ampak, kako si predstavlja, da je bilo, ali bi lahko bilo. Potem, ne govori, kaj se bo zgodilo zaradi tistega dogodka, ampak kaj bi bilo, če bi bil pač zraven. Ker dejansko ni bil tam, v resnici ne govori o dejanskih posledicah, ampak o posledicah, ki bi morda nastale, če bi bil tam.
Prvi pogojnik pravzaprav niti ni želja, da bi bil tam, ampak bolj opravičevanje, morda pred drugimi, še bolj pred sabo. Drugi pogojnik je lahko celo nadutost, češ, če bi bil jaz takrat tam, bi bilo vse drugače.
Zdi se strašljivo, da se v dvojnih pogojnikih sprejmejo mnoge, tudi pomembne odločitve.
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/o-podobi-in-senci-in-okroglem-kvadratu.html
Marsikdo v tem svetu govori v zvezi z dogodki, ki se jih ni udeležil, ki jih ne pozna, ne pozna ozadja, razlogov, morda niti ne udeležencev. Nekateri to počno z močjo avtoritete, nekaterim je to v naravi, spet tretji se k temu silijo, ker se jim zdi, da se le tako lahko uveljavijo.
Takšno govorjenje je dvojni pogojnik. Najprej človek ne govori, kako je dejansko bilo, ampak, kako si predstavlja, da je bilo, ali bi lahko bilo. Potem, ne govori, kaj se bo zgodilo zaradi tistega dogodka, ampak kaj bi bilo, če bi bil pač zraven. Ker dejansko ni bil tam, v resnici ne govori o dejanskih posledicah, ampak o posledicah, ki bi morda nastale, če bi bil tam.
Prvi pogojnik pravzaprav niti ni želja, da bi bil tam, ampak bolj opravičevanje, morda pred drugimi, še bolj pred sabo. Drugi pogojnik je lahko celo nadutost, češ, če bi bil jaz takrat tam, bi bilo vse drugače.
Zdi se strašljivo, da se v dvojnih pogojnikih sprejmejo mnoge, tudi pomembne odločitve.
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/o-podobi-in-senci-in-okroglem-kvadratu.html
28. jul. 2014
Znanost in krožne sledi
Vsa znanost je v bistvu sledenje resničnosti, sledenje dejstvom. Nobeno znanstveno odkritje in nobena trditev ni sama na sebi dejstvo, ampak je samo sled. Tudi besede so samo sledi, ki jih misli puščajo drugim ljudem. Celo umetnost: skladba, slika, gibanje plesalca - vse je le sled nekega notranjega čutenja, ki v drugih zbudi občutje, morda sorodno občutju ustvarjalca, a ne nujno.
Čeprav z zgornjimi trditvami nekako relativiziramo celotno znanost in vsa medčloveška dogajanja, v bistvu kar navidezno ukinemo objektivnost, ki jo v sedanji družbi tako opevamo, pa vendarle ne moremo trditi, da smo s tem ukinili resničnost, da smo ukinili dejstva. Taka trditev bi ne bilo nič drugega kot naša prevzetnost, da zmoremo presegati samega sebe v stvareh, kjer se ni potrebno presegati. Dejstva namreč še naprej obstajajo, in mnoga verjetno precej presegajo človeške čutne in umske zmožnosti. Saj to je enostavno dokazljivo prav z isto znanostjo, ki ji zdaj odrekamo objektivnost: vseeno je jasno, da se znanost giblje, da odkriva novo, torej nekakšna dejstva, ki pa so seveda še kar naprej le sledi v okviru naših zmožnosti in zmožnosti naprav, ki smo jih - spet v okviru svojih zmožnosti - razvili sebi v pomoč.
Pravzaprav dejstev ne potrebujemo. Zadostujejo sledi. Dejstvo se potem zgodi samo na sebi. Kot žival, ki mora jesti - zanjo je pomembno, da sled plena razbere, iz nje ugotovi vse podatke o vrsti, velikosti, gibanju, stanju ... Sam napad, ubijanje in prehrana je potem dejstvo, ki je tudi prvinsko, in ki povzroča in omogoča red kroženja v naravi.
Podobno je z ljudmi v svetu: iz znanja, umetnosti, mistike, pa tudi vsakdanjih medčloveških odnosov in odnosov med človekom in naravo spoznavamo sledi, po katerih se ravnamo, po katerih uravnamo svojo notranjost, da najprej sledí, potem pa v svojem umu doseže dejanskost, resnico - ali pa tudi ne, če ta ni potrebna za kroženje v naravi in v duhovnem življenju.
Čeprav se zdi, da sta sled in sledenje očitna subjektivnost, nam in vsem drugim živim bitjem za objektivno dojemanje sveta očitno zadostuje. Vrh vsega pa odnosom pušča svobodo.
Čeprav z zgornjimi trditvami nekako relativiziramo celotno znanost in vsa medčloveška dogajanja, v bistvu kar navidezno ukinemo objektivnost, ki jo v sedanji družbi tako opevamo, pa vendarle ne moremo trditi, da smo s tem ukinili resničnost, da smo ukinili dejstva. Taka trditev bi ne bilo nič drugega kot naša prevzetnost, da zmoremo presegati samega sebe v stvareh, kjer se ni potrebno presegati. Dejstva namreč še naprej obstajajo, in mnoga verjetno precej presegajo človeške čutne in umske zmožnosti. Saj to je enostavno dokazljivo prav z isto znanostjo, ki ji zdaj odrekamo objektivnost: vseeno je jasno, da se znanost giblje, da odkriva novo, torej nekakšna dejstva, ki pa so seveda še kar naprej le sledi v okviru naših zmožnosti in zmožnosti naprav, ki smo jih - spet v okviru svojih zmožnosti - razvili sebi v pomoč.
Pravzaprav dejstev ne potrebujemo. Zadostujejo sledi. Dejstvo se potem zgodi samo na sebi. Kot žival, ki mora jesti - zanjo je pomembno, da sled plena razbere, iz nje ugotovi vse podatke o vrsti, velikosti, gibanju, stanju ... Sam napad, ubijanje in prehrana je potem dejstvo, ki je tudi prvinsko, in ki povzroča in omogoča red kroženja v naravi.
Podobno je z ljudmi v svetu: iz znanja, umetnosti, mistike, pa tudi vsakdanjih medčloveških odnosov in odnosov med človekom in naravo spoznavamo sledi, po katerih se ravnamo, po katerih uravnamo svojo notranjost, da najprej sledí, potem pa v svojem umu doseže dejanskost, resnico - ali pa tudi ne, če ta ni potrebna za kroženje v naravi in v duhovnem življenju.
Čeprav se zdi, da sta sled in sledenje očitna subjektivnost, nam in vsem drugim živim bitjem za objektivno dojemanje sveta očitno zadostuje. Vrh vsega pa odnosom pušča svobodo.
27. jul. 2014
Vgraditi razgradnjo
Narava ima čudovito lastnost, ki jo človek v svoji duhovni in družbeni evoluciji/zgodovini še ni dosegel. Narava namreč razgrajuje, in to tako, da zadaj nič ne ostane. No, v bistvu le za nas zgleda nič, v bistvu pa se vse snovi in energije pretvorijo v druge pomembne gradnike narave.
Za gradnje si je človeška družba, vsaj zahodna, omislila dokaj zapletene procedure. Namen naj bi bil urejati krajino, skrbeti za varnost uporabnikov, in nekakšen splošni nadzor nad stanjem zgrajenih objektov. Vsekakor skorajda ni investitorja, ki se ne bi teh določil vsaj nekoliko bal, oziroma imel vsaj nekaj strahu pred uradniki in uradnicami, ki ta določila izvajajo v praksi. Marsikaj se namreč da, marsikaj je mogoče doseči, če je človek potrpežljiv, nekaj vrat je mogoče odpreti tudi po politični poti, morda kdaj tudi s kuverto z ustrezno vsebino. Vsaj v nekaterih državaj je še vedno tako, pa ne tistih, na katere bi najprej pomislili.
Velik problem, ki bo v prihodnje postajal vse večji, je, da zazidalni načrti v splošnem smislu, ali gradbena dovoljenja v posamičnem smislu, nimajo že vnaprej vgrajene obveznosti ranaturacijskega dovoljenja ali rušitvenega načrta. Poglejmo stare tovarniške komplekse. Ali gradove, meščanske hiše, prazne kmečke domačije, objekte s kulturnim pomenom. Grdo. Podobno opustele žičnice. Grdo. Za nazaj ni mogoče popravljati, to vemo. Mogoče celo ne želimo, ker se nam zdi, da je to del naše kulture.No, recimo, da so tudi podrtije gradov ali samostanov, propadajoče meščanske vile s štukaturami in poslikavami, ali pa kmečki domovi s kakšno sončno uro, nekakšna dediščina - kljub propadanju in očitnemu koncu.
Amapak, če danes pogledamo nedavno poceni zgrajene blagovnice, se bomo gotovo zamislili. To je namreč grdo. Ali celi kompleksi tovarn. So še iz prejšnjih časov. Grdo.
Kaj storiti, da bi vendarle imeli tovarne, trgovine, gradove, stavbe, žičnice, ceste ... in da bi po koncu njihovega delovanja, ali ob bankrotu podjetja, vseeno lahko dosegli prvotno stanje. Saj bo narava vse pokrila, to je jasno. V nekaj stoletjih. Ampak mi, ljudje, zaradi sebe in svojega pokvarjenega estetskega občutka, bi morali uvesti vsaj vnaprejšnje procedure razgradnje, vrnitve v naravo, kroženja.
Kje bi dobili sredstva? Davkoplačevalci nikakor! To bi moral biti (stimulativni) riziko investitorja. Pri slabem in poceni poslovnem načrtu, bi bila vnaprej deponirana vsota denarja za razgradnjo primerno večja. Pri nizkem riziku pač manjša. Tisti, ki pa dobro načrtujejo svoj posel, pa zaradi globalnega trga danes verjetno nimajo skoraj nobene možnosti propada. Torej, jih ta igra ne zadeva. Nekaj je k sreči tudi takšnih.
Za gradnje si je človeška družba, vsaj zahodna, omislila dokaj zapletene procedure. Namen naj bi bil urejati krajino, skrbeti za varnost uporabnikov, in nekakšen splošni nadzor nad stanjem zgrajenih objektov. Vsekakor skorajda ni investitorja, ki se ne bi teh določil vsaj nekoliko bal, oziroma imel vsaj nekaj strahu pred uradniki in uradnicami, ki ta določila izvajajo v praksi. Marsikaj se namreč da, marsikaj je mogoče doseči, če je človek potrpežljiv, nekaj vrat je mogoče odpreti tudi po politični poti, morda kdaj tudi s kuverto z ustrezno vsebino. Vsaj v nekaterih državaj je še vedno tako, pa ne tistih, na katere bi najprej pomislili.
Velik problem, ki bo v prihodnje postajal vse večji, je, da zazidalni načrti v splošnem smislu, ali gradbena dovoljenja v posamičnem smislu, nimajo že vnaprej vgrajene obveznosti ranaturacijskega dovoljenja ali rušitvenega načrta. Poglejmo stare tovarniške komplekse. Ali gradove, meščanske hiše, prazne kmečke domačije, objekte s kulturnim pomenom. Grdo. Podobno opustele žičnice. Grdo. Za nazaj ni mogoče popravljati, to vemo. Mogoče celo ne želimo, ker se nam zdi, da je to del naše kulture.No, recimo, da so tudi podrtije gradov ali samostanov, propadajoče meščanske vile s štukaturami in poslikavami, ali pa kmečki domovi s kakšno sončno uro, nekakšna dediščina - kljub propadanju in očitnemu koncu.
Amapak, če danes pogledamo nedavno poceni zgrajene blagovnice, se bomo gotovo zamislili. To je namreč grdo. Ali celi kompleksi tovarn. So še iz prejšnjih časov. Grdo.
Kaj storiti, da bi vendarle imeli tovarne, trgovine, gradove, stavbe, žičnice, ceste ... in da bi po koncu njihovega delovanja, ali ob bankrotu podjetja, vseeno lahko dosegli prvotno stanje. Saj bo narava vse pokrila, to je jasno. V nekaj stoletjih. Ampak mi, ljudje, zaradi sebe in svojega pokvarjenega estetskega občutka, bi morali uvesti vsaj vnaprejšnje procedure razgradnje, vrnitve v naravo, kroženja.
Kje bi dobili sredstva? Davkoplačevalci nikakor! To bi moral biti (stimulativni) riziko investitorja. Pri slabem in poceni poslovnem načrtu, bi bila vnaprej deponirana vsota denarja za razgradnjo primerno večja. Pri nizkem riziku pač manjša. Tisti, ki pa dobro načrtujejo svoj posel, pa zaradi globalnega trga danes verjetno nimajo skoraj nobene možnosti propada. Torej, jih ta igra ne zadeva. Nekaj je k sreči tudi takšnih.
24. jul. 2014
Invazivke in sendviči
Saj vem, da se mnogi trudijo, trudite. Če drugače ne, se izobražujete o invazivnih vrstah rastlin in živali, ki vse bolj preraščajo človekovo okolje, se z zgražanjem peljete po avtocesti ali obupom skušate prodreti do kakšnega vodotoka ali jezerca. Z zadovoljstvom tudi preberete članek o tem, da tam neki nevladniki kljub vsem težavam še vedno mislijo na neokrnjeno naravo, nenazadnje, morda se celo udeležite sobotnega puljenja (?) japonskega dresnika in v strahu pred rdečico na otrokovi koži odstranite ambrozijo ob sosednji ograji otroškega igrišča.
Povsem razumem, da se invazivke širijo same, in da to že ime pove. Vsekakor poskušam razumeti tudi zakonitosti narave, ki pač deluje po svoje, in v evolucijskem teku življenjski prostor nekaterih vrst uspešnejše, druge manj širi po Zemlji sem ter tja. In, da se nam, mislečim ljudem morda le zdi, da zeleno pač ni vedno zeleno.
Nikakor pa ne razumem, da s(m)o naravovarstveniki dovolili onesnaževalcem, pri rastlinah predvsem gradbenikom, da so si po svoje razložili besedo invazivke in v tem duhu tudi delujejo. Namreč, invazivnost rastlin (in tudi živali) je postal izgovor, da ni treba nič narediti pri izvoru, da ni potrebno zemljine prečistiti, da nima pomena paziti, kaj in kam odložiš odpadni gradbeni ali podoben material. "Saj se nič ne da," je tipičen odgovor, saj so tako "zelo invazivne", da niti moj bager ne pomaga. Nasproti jim prihajajo še aktivisti, ki rastline ali školjke ali karkoli, občasno organizirajo odstranjujejo. "Hvala," ena skrb manj. "Še sendvič boste dobili brezplačno."
Morda je tudi sendvič invazivka. Sploh, če ga sponzorira cestno podjetje.
Povsem razumem, da se invazivke širijo same, in da to že ime pove. Vsekakor poskušam razumeti tudi zakonitosti narave, ki pač deluje po svoje, in v evolucijskem teku življenjski prostor nekaterih vrst uspešnejše, druge manj širi po Zemlji sem ter tja. In, da se nam, mislečim ljudem morda le zdi, da zeleno pač ni vedno zeleno.
Nikakor pa ne razumem, da s(m)o naravovarstveniki dovolili onesnaževalcem, pri rastlinah predvsem gradbenikom, da so si po svoje razložili besedo invazivke in v tem duhu tudi delujejo. Namreč, invazivnost rastlin (in tudi živali) je postal izgovor, da ni treba nič narediti pri izvoru, da ni potrebno zemljine prečistiti, da nima pomena paziti, kaj in kam odložiš odpadni gradbeni ali podoben material. "Saj se nič ne da," je tipičen odgovor, saj so tako "zelo invazivne", da niti moj bager ne pomaga. Nasproti jim prihajajo še aktivisti, ki rastline ali školjke ali karkoli, občasno organizirajo odstranjujejo. "Hvala," ena skrb manj. "Še sendvič boste dobili brezplačno."
Morda je tudi sendvič invazivka. Sploh, če ga sponzorira cestno podjetje.
23. jul. 2014
Volitve, in za kaj bi uporabil znanje?
Napeto miselno dogajanje pred pomembnimi političnimi spremembami je značilnost mnogih držav. V tistih, ki imajo le dve vodilni opciji, se na tehtnici premika tisti srednji del ljudi med liberalno ali konservativno; kjer izbijajo skrajneži, se demokracija kot-da hoče ravnati po principu strahu pred še slabšim; kjer je več uravnoteženih strank, volilci in volilke mislijo o množici možnosti; tam, kjer je demokracija navidezna, je že itak vnaprej določeno ... No, kakšna različica je pri nas, pa itak vsi vemo.
Stopnja napetosti dogajanja je verjetno tesno povezana z nezadovoljstvom in pričakovanji. Večje nezadovoljstvo - več si želimo, zadovoljni državljani pa si seveda ne želijo sprememb. Vendar se zdi, da ne gre samo za enostransko razmišljanje, amapak da pogosto razmišljamo takole: istočasno ne bi imeli sprememb, in hkrati imeli velike spremembe. Torej, želimo si umirjenega življenja, in hkrati spremembe na bolje. To hkrati seveda ni mogoče, in v to, pravzaprav hudo razpoko v človekovi glavi, se vrinejo politiki in mediji. Tu je njihov prostor, tu nas zlahka osvojijo, razdaljo od želje po miru in želje po kot-da boljšem z ustrezno retoriko še poglabljajo in napetost tako še povečajo.
Ne vem natančno, ali se v tujini gibljem v preozkih krogih, ampak ljudje v mnogih deželah zelo malo vedo o politikih, političarkah. Vedo, katera veja je trenutno na oblasti, vendar posameznike redko znajo imenovati, se je zgodilo, da niti državnega predsednika. Pri nas je tovrstno znanje visoko nadpovprečno. Mnogi ne spremljajo poročil le enkrat, ampak namerno večkrat, na več programih (morda je to sicer dobro zaradi pluralnosti), po več medijih; mnogi - povprečno ali manj izobraženi ! - poznajo vse politike, kaj kdo dela, kaj je kdaj rekel, kaj je kdo komu odgovoril, kaj je obljubil, kako se je obrnil, kako se obnaša, tudi, kako se obleče, kakšen avto ima, koliko je morda komu za kaj plačal, kje ima ljubico ali ljubčka, Ljudje na ulici ali gostilni na široko in zelo poglobljeno razpravljajo, kritizirajo, analizirajo, ... Skratka znanja je ogromno, idej je na pretek. Le rešitve noče biti. nobene: ne miru, ne napredka, kakšnega si želimo, če smo seveda ti dve želji že kdaj sploh res definirali in artikulirali.
Očitno je, da analize in razpravljanje nimajo pomembnega učinka na izpolnjevanje želja. Sploh zato, ker nimajo podloženih kakovostnih podatkov, ampak v bistvu analiziramo in komentiramo analize in komentarje drugih, servirane informacije - in torej ne govorimo o dejstvih. Očitno bo potrebno zagrabiti za lopato, knjigo, likalnik, čopič, in opustiti besedičenje o obliki glavice žeblja, ki drži skupaj leseni in kovinski del orodja, obliki, debelini ali nagnjenosti knjižne police, avtomatskem likanju ali temu, ali čopič bolj smotrno uporabi slikar ali pleskar.
V bistvu dokazujemo, da smo zelo zelo sposobni učenja; jasno je, da celo manj izobraženi lahko povežejo marsikatera dejstva, ki jih slišijo ali o njih berejo. A res je škoda, da tega znanja nimamo za kaj uporabiti, in škoda, da tako intenzivno in poglobljeno ne pristopimo do reči, ki so za naše življenje in nenazadnje za konkurenčnost naše države in naroda res pomembne. ! Ampak ne pomembne tako, kot nam drugi servirajo, ampak kot smo mi sami ugotovili iz življenjskih dejstev.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/volitve-so-odlocene.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/javni-denar-in-znanje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/talent-in-vaja.html
Stopnja napetosti dogajanja je verjetno tesno povezana z nezadovoljstvom in pričakovanji. Večje nezadovoljstvo - več si želimo, zadovoljni državljani pa si seveda ne želijo sprememb. Vendar se zdi, da ne gre samo za enostransko razmišljanje, amapak da pogosto razmišljamo takole: istočasno ne bi imeli sprememb, in hkrati imeli velike spremembe. Torej, želimo si umirjenega življenja, in hkrati spremembe na bolje. To hkrati seveda ni mogoče, in v to, pravzaprav hudo razpoko v človekovi glavi, se vrinejo politiki in mediji. Tu je njihov prostor, tu nas zlahka osvojijo, razdaljo od želje po miru in želje po kot-da boljšem z ustrezno retoriko še poglabljajo in napetost tako še povečajo.
Ne vem natančno, ali se v tujini gibljem v preozkih krogih, ampak ljudje v mnogih deželah zelo malo vedo o politikih, političarkah. Vedo, katera veja je trenutno na oblasti, vendar posameznike redko znajo imenovati, se je zgodilo, da niti državnega predsednika. Pri nas je tovrstno znanje visoko nadpovprečno. Mnogi ne spremljajo poročil le enkrat, ampak namerno večkrat, na več programih (morda je to sicer dobro zaradi pluralnosti), po več medijih; mnogi - povprečno ali manj izobraženi ! - poznajo vse politike, kaj kdo dela, kaj je kdaj rekel, kaj je kdo komu odgovoril, kaj je obljubil, kako se je obrnil, kako se obnaša, tudi, kako se obleče, kakšen avto ima, koliko je morda komu za kaj plačal, kje ima ljubico ali ljubčka, Ljudje na ulici ali gostilni na široko in zelo poglobljeno razpravljajo, kritizirajo, analizirajo, ... Skratka znanja je ogromno, idej je na pretek. Le rešitve noče biti. nobene: ne miru, ne napredka, kakšnega si želimo, če smo seveda ti dve želji že kdaj sploh res definirali in artikulirali.
Očitno je, da analize in razpravljanje nimajo pomembnega učinka na izpolnjevanje želja. Sploh zato, ker nimajo podloženih kakovostnih podatkov, ampak v bistvu analiziramo in komentiramo analize in komentarje drugih, servirane informacije - in torej ne govorimo o dejstvih. Očitno bo potrebno zagrabiti za lopato, knjigo, likalnik, čopič, in opustiti besedičenje o obliki glavice žeblja, ki drži skupaj leseni in kovinski del orodja, obliki, debelini ali nagnjenosti knjižne police, avtomatskem likanju ali temu, ali čopič bolj smotrno uporabi slikar ali pleskar.
V bistvu dokazujemo, da smo zelo zelo sposobni učenja; jasno je, da celo manj izobraženi lahko povežejo marsikatera dejstva, ki jih slišijo ali o njih berejo. A res je škoda, da tega znanja nimamo za kaj uporabiti, in škoda, da tako intenzivno in poglobljeno ne pristopimo do reči, ki so za naše življenje in nenazadnje za konkurenčnost naše države in naroda res pomembne. ! Ampak ne pomembne tako, kot nam drugi servirajo, ampak kot smo mi sami ugotovili iz življenjskih dejstev.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/volitve-so-odlocene.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/javni-denar-in-znanje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/talent-in-vaja.html
21. jul. 2014
Rusi niso bili na Luni
Morda se kdo od bralcev ali bralk spominja tistega 1969-tega, ko smo srečneži, ki smo imeli doma TV, spremljali neskončno dolg prenos iz ZDA, kako je neki Apollo pristal na Luni, na našem edinem naravnem satelitu, ki ga občudujemo noč za nočjo. Majhen korak, velik korak, kakorkoli.
V času hladne vojne se o tem ni govorilo, saj si se lahko zameril eni ali drugi strani, ali neuvrščenim. Potem so počasi iz arhivov pricurljale posamezne novice, ki so nakazovale bolj na ameriško filmsko spretnost kot na resno znanstveno delo. Danes so sicer arhivi o Apollo poletih bolj nedostopni kot sloviti vatikanski.
Kar pa se ve in vidi, je dokaj zanimivo. Scenariji vesoljskega poleta so prav presenetljivo podobni Hollywoodskim, sence se čudno mečejo proti soncu, na nebu čudežno zginejo zvezde, in to v najbolj darksky razmerah, vesoljci se igrajo s kamerami, v katerih se filmski trak zaradi mraza komaj lahko premika, svetleči reflektorji z neznanim virom energije osvetljujejo prizorišče, zastavice vihrajo brez vetra, in nenazadnje, vesoljci v svoji nevednosti (kot tisti otroci ciganov, ki so kradli železniške tračnice) povsem brez posledic preidejo Van Allenov pas absolutno smrtonosnega sevanja, in to dvakrat, in to takorekoč v konservi.
Zahod ni nikoli prav dobro razumel Vzhoda. Niti našega, slovanskega ne. Vedno so na Vzhodu govorili vsi enak jezik, dokaj primitiven, surovo izkoriščali zemljo in zrak, iz nemogočih materialov sestavljali rakete, ki niso delovale, izdelovali popolnoma zanič in tudi nevarne elektrarne, letala, podmornice, pisali nerazumljive knjige v nerazumljivih grabljicah, se smejali popolnoma drugim šalam, pri poslih se obvezno do mrtvega napili, ženske so znale le prostituirati. Skratka, Rusi niso nikoli prišli na Luno.
Zdi pa se, da je Vzhod bolje razumel Zahod. Namreč, kakšne poteze Zahodnjakov so tako smešne, da celo globokoumneži na Vzhodu umolnejo. Kaj pa hočejo, saj čas prinese resnico.
Dejstvo ostaja: Rusi niso nikoli stopili na Luno. Nikoli jim ni bilo treba delati se konkurente.
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/vzhod-in-zahod.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/hoja-po-robu.html
V času hladne vojne se o tem ni govorilo, saj si se lahko zameril eni ali drugi strani, ali neuvrščenim. Potem so počasi iz arhivov pricurljale posamezne novice, ki so nakazovale bolj na ameriško filmsko spretnost kot na resno znanstveno delo. Danes so sicer arhivi o Apollo poletih bolj nedostopni kot sloviti vatikanski.
Kar pa se ve in vidi, je dokaj zanimivo. Scenariji vesoljskega poleta so prav presenetljivo podobni Hollywoodskim, sence se čudno mečejo proti soncu, na nebu čudežno zginejo zvezde, in to v najbolj darksky razmerah, vesoljci se igrajo s kamerami, v katerih se filmski trak zaradi mraza komaj lahko premika, svetleči reflektorji z neznanim virom energije osvetljujejo prizorišče, zastavice vihrajo brez vetra, in nenazadnje, vesoljci v svoji nevednosti (kot tisti otroci ciganov, ki so kradli železniške tračnice) povsem brez posledic preidejo Van Allenov pas absolutno smrtonosnega sevanja, in to dvakrat, in to takorekoč v konservi.
Zahod ni nikoli prav dobro razumel Vzhoda. Niti našega, slovanskega ne. Vedno so na Vzhodu govorili vsi enak jezik, dokaj primitiven, surovo izkoriščali zemljo in zrak, iz nemogočih materialov sestavljali rakete, ki niso delovale, izdelovali popolnoma zanič in tudi nevarne elektrarne, letala, podmornice, pisali nerazumljive knjige v nerazumljivih grabljicah, se smejali popolnoma drugim šalam, pri poslih se obvezno do mrtvega napili, ženske so znale le prostituirati. Skratka, Rusi niso nikoli prišli na Luno.
Zdi pa se, da je Vzhod bolje razumel Zahod. Namreč, kakšne poteze Zahodnjakov so tako smešne, da celo globokoumneži na Vzhodu umolnejo. Kaj pa hočejo, saj čas prinese resnico.
Dejstvo ostaja: Rusi niso nikoli stopili na Luno. Nikoli jim ni bilo treba delati se konkurente.
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/vzhod-in-zahod.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/hoja-po-robu.html
20. jul. 2014
Razkazovanje znanja
Marsikatera stroka ali znanstvena srenja se v slovenskem prostoru kaže povsem drugače, kot jo je videti od zunaj. Nam se zdi, da imamo zelo zelo velike strokovnjake, da v tujini njihovi kolegi komaj čakajo, kdaj bodo kaj slišali iz ust naših in podobno. Tudi mnogi posamezniki se v domači javnosti obnašajo zelo vzvišeno: pred navadnimi (promitivnimi...) ljudmi namigujejo na fenomenalna odkritja, izražajo poseben način skrivanja, svoje ugotovitve zavijejo v skrnobnost, ki jo menda morajo izvajati zaradi velike možnost, da bi jim kdo znanje ukradel. Če kdo oporeka takim nekoliko bolehnim sistemom, je hitro označen za sovražnika znanosti in celo slovenske samozavesti. V najboljšem primeru dobi lekcijo, da pač ni strokovnjak in da naj bo lepo tiho, da se bo kaj naučil od "pravega strokovnjaka."
Ko pa take naše strokovnjake srečaš na simpoziju v tujini, se - vsaj velika večina - zazdijo povsem drugačni. Fenomenalnost se utopi v morju marljivih in zato slavnih ljudi, skrivanje ni več potrebno, ker popoldansko "znanstveno" oziroma "nevladniško" obrtništvo ni potrebno (to se celo obrne v razprodajo zastonj ali globoko pod ceno); in ker, čeprav kraje znanja in idej tudi v tujini obstajajo, jih je z odprtostjo in strokovno-poslovno spretnostjo prav z lahkoto mogoče premagovati. Če bi bil še bolj predrzen, bi v prenesenem pomenu uporabil besedo t.i. najstarejše (ženske) obrti.
Res je, da smo imeli nekoliko nesreče z jugoslovanstvom in političnim sistemom, ampak vseeno se zdi, da nas je omejila predvsem naša zaverovanost vase. V tujini nikakor ne pridemo zraven - ampak ne, da bi nas kdo ne maral zaradi neznanja ali strokovne nesposobnosti. Tudi ne, nikakor ne, da bi nas oni ne marali ker smo pač "majhni". Mi sami se držimo ob strani, nekako ne zmoremo vzpostaviti partnerstva, samo navadnega strokovnega in poslovnega partnerstva. Nič zgoraj, nič spodaj ... vsak naj pripseva svoje, to kar ima.
In potem se strašno čudimo, da naše znanosti zunaj meja naše domovine sploh ne poznajo. Pa jo pričakujejo, resnično bi radi kaj vedeli, pokrili svoje bele lise v znanju. Mi se potem opravičujemo z maloštevilčnostjo, kar morda za nekatere stroke, ki so vezane na obseg uporabe istega jezika malo drži, a nikakor ne more držati popolnoma, saj nas je na enakem ozemlju približno enako, torej to ozemlje lahko obdelamo približno enako. Če se tujim kolegom razkrije malo naše našosti, se namreč čudijo predvsem dejstvu, da sami tako malo vemo o sebi, da se sami tako zelo malo tudi zanimamo o sebi, o svoji zgodovini ali deželi, naravi, na primer. Težko tudi razumejo razliko med našim siceršnjim znanjem, in poniglavostjo pred njihovim znanjem. Očitno je veliko bolj enostavno prepisati neko avtoritarno ugotovitev slavnega nemškega zgodovinarja, in ob tem znana dejstva, najdena pri nas nekako interpretirati v duhu te avtoritete, kot pa po normalni znanstveni metodi iz dejstev, najdenih pri nas in v tujih arhivih izluščiti resnico in jo logično povezati v svetovne dogodke.
Prihodnost znanosti in strokovnega dela s takim odnosom do drugih je zelo vprašljiva. Za majhnost se namreč res lahko izkaže, da je še manjša, še bolj naporna. A ne gre za majhnost v znanju - saj smo čisto na istem nivoju, ampak predvsem za hude razlike, dobesedno raztreščenost izkazovanja in (samoo)vrednotenja znanja, kadar ga izražamo doma ali kadar se z njim kažemo v tujini. Tako znanje raztrešči samega sebe.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/arhivi-in-okupatorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/o-zarecenem-kruhu-in-srebrnini.html
Ko pa take naše strokovnjake srečaš na simpoziju v tujini, se - vsaj velika večina - zazdijo povsem drugačni. Fenomenalnost se utopi v morju marljivih in zato slavnih ljudi, skrivanje ni več potrebno, ker popoldansko "znanstveno" oziroma "nevladniško" obrtništvo ni potrebno (to se celo obrne v razprodajo zastonj ali globoko pod ceno); in ker, čeprav kraje znanja in idej tudi v tujini obstajajo, jih je z odprtostjo in strokovno-poslovno spretnostjo prav z lahkoto mogoče premagovati. Če bi bil še bolj predrzen, bi v prenesenem pomenu uporabil besedo t.i. najstarejše (ženske) obrti.
Res je, da smo imeli nekoliko nesreče z jugoslovanstvom in političnim sistemom, ampak vseeno se zdi, da nas je omejila predvsem naša zaverovanost vase. V tujini nikakor ne pridemo zraven - ampak ne, da bi nas kdo ne maral zaradi neznanja ali strokovne nesposobnosti. Tudi ne, nikakor ne, da bi nas oni ne marali ker smo pač "majhni". Mi sami se držimo ob strani, nekako ne zmoremo vzpostaviti partnerstva, samo navadnega strokovnega in poslovnega partnerstva. Nič zgoraj, nič spodaj ... vsak naj pripseva svoje, to kar ima.
In potem se strašno čudimo, da naše znanosti zunaj meja naše domovine sploh ne poznajo. Pa jo pričakujejo, resnično bi radi kaj vedeli, pokrili svoje bele lise v znanju. Mi se potem opravičujemo z maloštevilčnostjo, kar morda za nekatere stroke, ki so vezane na obseg uporabe istega jezika malo drži, a nikakor ne more držati popolnoma, saj nas je na enakem ozemlju približno enako, torej to ozemlje lahko obdelamo približno enako. Če se tujim kolegom razkrije malo naše našosti, se namreč čudijo predvsem dejstvu, da sami tako malo vemo o sebi, da se sami tako zelo malo tudi zanimamo o sebi, o svoji zgodovini ali deželi, naravi, na primer. Težko tudi razumejo razliko med našim siceršnjim znanjem, in poniglavostjo pred njihovim znanjem. Očitno je veliko bolj enostavno prepisati neko avtoritarno ugotovitev slavnega nemškega zgodovinarja, in ob tem znana dejstva, najdena pri nas nekako interpretirati v duhu te avtoritete, kot pa po normalni znanstveni metodi iz dejstev, najdenih pri nas in v tujih arhivih izluščiti resnico in jo logično povezati v svetovne dogodke.
Prihodnost znanosti in strokovnega dela s takim odnosom do drugih je zelo vprašljiva. Za majhnost se namreč res lahko izkaže, da je še manjša, še bolj naporna. A ne gre za majhnost v znanju - saj smo čisto na istem nivoju, ampak predvsem za hude razlike, dobesedno raztreščenost izkazovanja in (samoo)vrednotenja znanja, kadar ga izražamo doma ali kadar se z njim kažemo v tujini. Tako znanje raztrešči samega sebe.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/arhivi-in-okupatorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/o-zarecenem-kruhu-in-srebrnini.html
19. jul. 2014
Kandidatura in naključna srečanja
Nekdo je nekoč kandidiral za neko delovno mesto, ki ga mnogo državljanov razume kot dokaj visoko funkcijo. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, saj je razpisovalec - ministrstvo - dal rok za prijavo le en teden, in še to nekako spotoma objavil na spletni strani.
Kandidat ni o svojem namenu obvestil prav nikogar, niti domačih. meni se je že takrat zdelo čudno, in še danes, a akj hočemo. Imel je nekakšno srečo, saj so ga celo poklicali na razgovor, kar je dandanes dokaj redko. Na dan razgovora je, verjetno bo težko verjeti, menda dobil pred samim dogodkom dva telefonska klica in srečala enega od že precej nazaj pozabljenega znanca. Drugih ljudi menda ni srečal, oziroma so bila srečanja nepomembna.
Ti trije, torej dva (ali morda dve) po telefonu sta se zanimala, kaj tisti dan dela, in ker ni hotel lagati, je povedal, da se pelje z avtomobilom na razgovor za vodstveno službo. Vpraševanje se je nadaljevalo in proti koncu razgovora sta se oba govorca predstavila s svojimi kakovostmi in pravzaprav izredno pomembnostjo za tisto organizacijo, za katero je tisti človek kandidiral. Podoben scenarij se je odvil v živo ob naključnem (?) srečanju z že nekdaj pozabljanim kolegom: "saj razumeš, daleč se vozim, mama je bolehna, bi eno bolj mirno službo ... "
Saj nihče ni neposredno povedal, da bi glede na poznanstvo in kot-da je jasno odlične kvalitete in pretekle rezultate dobesedno sodili v tisto organizacijo, za katero je oni prvi človek kandidiral.
Si lahko te dni predstavljate človeka, ki na primer na volitvah zmaga. Mislite, da ima le tri rakšne čudežno slučajne telefonske pogovore in srečanja na ulici? Tu se začne demokracija, predvsem pa pravičnost.
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/sestavljalci-dobrih-ekip.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/zdravilne-pijavke.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/navodila-za-uporabo-in-platon.html
Kandidat ni o svojem namenu obvestil prav nikogar, niti domačih. meni se je že takrat zdelo čudno, in še danes, a akj hočemo. Imel je nekakšno srečo, saj so ga celo poklicali na razgovor, kar je dandanes dokaj redko. Na dan razgovora je, verjetno bo težko verjeti, menda dobil pred samim dogodkom dva telefonska klica in srečala enega od že precej nazaj pozabljenega znanca. Drugih ljudi menda ni srečal, oziroma so bila srečanja nepomembna.
Ti trije, torej dva (ali morda dve) po telefonu sta se zanimala, kaj tisti dan dela, in ker ni hotel lagati, je povedal, da se pelje z avtomobilom na razgovor za vodstveno službo. Vpraševanje se je nadaljevalo in proti koncu razgovora sta se oba govorca predstavila s svojimi kakovostmi in pravzaprav izredno pomembnostjo za tisto organizacijo, za katero je tisti človek kandidiral. Podoben scenarij se je odvil v živo ob naključnem (?) srečanju z že nekdaj pozabljanim kolegom: "saj razumeš, daleč se vozim, mama je bolehna, bi eno bolj mirno službo ... "
Saj nihče ni neposredno povedal, da bi glede na poznanstvo in kot-da je jasno odlične kvalitete in pretekle rezultate dobesedno sodili v tisto organizacijo, za katero je oni prvi človek kandidiral.
Si lahko te dni predstavljate človeka, ki na primer na volitvah zmaga. Mislite, da ima le tri rakšne čudežno slučajne telefonske pogovore in srečanja na ulici? Tu se začne demokracija, predvsem pa pravičnost.
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/sestavljalci-dobrih-ekip.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/zdravilne-pijavke.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/navodila-za-uporabo-in-platon.html
17. jul. 2014
Pravice in dolžnosti in še kaj?
Kadar govorimo o človeku v družbi, se večinoma pogovarjamo o pravicah in dolžnostih. Na teh dveh polih se lomita morala in pravo, o tem se pogovarjamo pri vzgoji in drugih družbenih dejavnostih, konec koncev celo pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih.
Vprašanje je, če je bilo tako tudi v zgodovini, v drugačnih družbenih sistemih. Na primer v starogrški demokraciji je bilo povsem jasno, da sužnji niso del človeštva, da kratkomalo niso ljudje in posledično potem nimajo prav nobenih pravic, in tudi nobenih osebnih dolžnosti. Podobno v fevdalizmu in njegovih naslednikih. Vedno se je sicer vedelo, kaj je pravica in kaj je dolžnost, hkrati pa se ni vedelo, za kateri okvir te kategorije veljajo. Enostavno, to vedenje je izpadlo iz človeškega uma. Tudi tako imenovani podrejeni družbeni razredi se s tem niso ukvarjali.
Pravice so danes zelo popularne. Imajo jih dijaki nad učitelji, učitelji nad dijaki; manjšine nad večino in večine nad manjšinami; prav tako nadrejeni nad podrejenimi in podrejeni nad nadrejenimi. Skratka pravice obstajajo za osrednje in obrobne, za revne in manj revne, za prikrito ali odkrito nasilne ali nenasilne. Tu o ozaveščenostini več nobenega dvoma. Imamo tudi druge pravice, do ozemlja, da jezika, do naravnih bogastev ... oziroma, lastimo si jih.
Tisti pa, ki so bolje ozaveščeni od zgornjih ozaveščenih, marsikaj vedo tudi o dolžnostih. Najprej o dolžnostih drugih, se pa najde tudi marsikdo, ki se globoko zaveda svojih dolžnosti na tem svetu, dolžnosti do soljudi in dolžnosti do vsega ostalega. Zdi se celo, da je takih vse več.
Vendar se kategorije tu ne kočajo, kot si večina misli. Obstaja namreč vsaj ena izjemno pomembna kategorija, ki je močno odvisna od posebnosti, ki nam je v naravi znana le pri človeku od svobodne volje. Gre za možnosti. Torej, za neko dejanje ali za neko dobrino ali opravilo ne le, da imam pravico ali dolžnost, ampak imam predvsem možnost. Torej možnost, da nekaj pozitivnega naredim, čeprav nimam pravice, niti dolžnosti. Prav tako imam možnost, da nekaj slabega povzročim ali nekomu škodujem. Tu gre za nekaj bistveno drugačnega: pravice in dolžnosti nam še kar večinoma določa družba, kultura oziroma okolica. Možnosti izbiramo sami. In tu je točka učlovečenja, tu se človek razlikuje od ostalih znanih zemeljskih živih bitij, tu je svobodna volja, ki je več kot pravica in dolžnost, svobodna volja, ki sem jaz sam, in zanjo v celoti odgovoren.
Nekako v oddaljenosti se kaže, da sta pravica in dolžnosti bistveno manj človeški (človekovi), kot je svobodna volja za misli, besede in dejanja, ki smo jih v svobodni volji zmožni.
Vprašanje je, če je bilo tako tudi v zgodovini, v drugačnih družbenih sistemih. Na primer v starogrški demokraciji je bilo povsem jasno, da sužnji niso del človeštva, da kratkomalo niso ljudje in posledično potem nimajo prav nobenih pravic, in tudi nobenih osebnih dolžnosti. Podobno v fevdalizmu in njegovih naslednikih. Vedno se je sicer vedelo, kaj je pravica in kaj je dolžnost, hkrati pa se ni vedelo, za kateri okvir te kategorije veljajo. Enostavno, to vedenje je izpadlo iz človeškega uma. Tudi tako imenovani podrejeni družbeni razredi se s tem niso ukvarjali.
Pravice so danes zelo popularne. Imajo jih dijaki nad učitelji, učitelji nad dijaki; manjšine nad večino in večine nad manjšinami; prav tako nadrejeni nad podrejenimi in podrejeni nad nadrejenimi. Skratka pravice obstajajo za osrednje in obrobne, za revne in manj revne, za prikrito ali odkrito nasilne ali nenasilne. Tu o ozaveščenostini več nobenega dvoma. Imamo tudi druge pravice, do ozemlja, da jezika, do naravnih bogastev ... oziroma, lastimo si jih.
Tisti pa, ki so bolje ozaveščeni od zgornjih ozaveščenih, marsikaj vedo tudi o dolžnostih. Najprej o dolžnostih drugih, se pa najde tudi marsikdo, ki se globoko zaveda svojih dolžnosti na tem svetu, dolžnosti do soljudi in dolžnosti do vsega ostalega. Zdi se celo, da je takih vse več.
Vendar se kategorije tu ne kočajo, kot si večina misli. Obstaja namreč vsaj ena izjemno pomembna kategorija, ki je močno odvisna od posebnosti, ki nam je v naravi znana le pri človeku od svobodne volje. Gre za možnosti. Torej, za neko dejanje ali za neko dobrino ali opravilo ne le, da imam pravico ali dolžnost, ampak imam predvsem možnost. Torej možnost, da nekaj pozitivnega naredim, čeprav nimam pravice, niti dolžnosti. Prav tako imam možnost, da nekaj slabega povzročim ali nekomu škodujem. Tu gre za nekaj bistveno drugačnega: pravice in dolžnosti nam še kar večinoma določa družba, kultura oziroma okolica. Možnosti izbiramo sami. In tu je točka učlovečenja, tu se človek razlikuje od ostalih znanih zemeljskih živih bitij, tu je svobodna volja, ki je več kot pravica in dolžnost, svobodna volja, ki sem jaz sam, in zanjo v celoti odgovoren.
Nekako v oddaljenosti se kaže, da sta pravica in dolžnosti bistveno manj človeški (človekovi), kot je svobodna volja za misli, besede in dejanja, ki smo jih v svobodni volji zmožni.
15. jul. 2014
Sestavljalci dobrih ekip
Vzemimo človeka, ki ima dobro idejo. Idejalista z veliko idejo. Ideje ne more uresničiti sam, ampak mora zanjo zbrati ali izbrati soljudi, ki imajo različna znanja, sposobnosti, vrednote in vrline, čustvovanja in odzivnost, morda tudi različne poglede na izvedbo, različno preteklost in ne povsem enako vizijo.
Uspeh je sicer relativna zadeva, ampak največ je mogoče doseči, če ima tak človek zadosti miru, časa in popolnoma proste roke, in, če to dovoljuje tudi drugim. To je sicer skoraj neuresničljivo, pogosto pomeni popolno odrekanje samemu sebi in dotedaj najbližjim. Zelo pogosto pomeni tudi to, da se odrečeš zaslužku - in če si uresničevanje ideje načrtoval zadosti zgodaj, imaš gotovo nekaj sredstev v zalogi. Tako se namreč dela, in kdor je mislil, da se bodo za uresničitev ideje sredstva in viri samodejno stekali na kup, se je krepko zmotil.
Uresničenje ideje pomeni torej precejšno mero altruizma.
Dobre ekipe ne moreš postaviti pod streho tako, da imaš najprej streho. Dobro ekipo je mogoče sestaviti samo od spodaj navzgor. Torej danes začeti spodaj, jutri preveriti trdnost temeljev, pojutrišnjem postaviti prvo vrsto zidakov, ogrodje, nosilne stene, ponovno preverjati, kakšno stano tudi predelati, celo odstraniti. Potem plošče, nadstropja, končno ostrešje in streho. In spet preveriti. V ekipi niso ključni zidovi, razen nosilne konstrukcije. Ključna so okna in stopnice. Torej komunikacija navzven in navznoter, predvsem poslušanje in presojanje slišanega. Stopnice morajo biti zelo široke in morajo omogočati srečevanja, tudi postanke za klepet, nikakor pa ne smejo vabiti k sprehajanju gor in dol kar-tako. Okna so za zračenje in za pogled navzven. Primerno velika, da energija ne uhaja po nepotrebnem in hkrati taka, da pomembna obzorja niso zakrita. Obzorja so ljudje, narava, sosedi, gore, reke, morje in podobno: to kar je posest, dana v zaupanje in to kar ni posest, dana torej drugim v zaupanje, ali tista, ki je dana sama sebi, brez znanega namena.
Saj razumete: temelji, zidovi, stopnice, okna, vrata, streha in vse te reči, tudi tiste zunaj, so dejansko ljudje, soidealisti, ki se v svoji soustvarjalnosti tudi gibljejo. Torej se gibljejo stopnice, okna, ostrešje. Ja kako to? Potem se vse podre? Ja. Podre se, če je zgradba ali ideja narejena trdo. Pstane in obstane pa v najdaljši možni čas v primeru, če je narejena trdno a dinamično. Sestavljanje dobrih ekip je gradnja partnerstva v partnerstvu. Partnerstvo znanja in čutenja, zgodovine in vizije, etike in nenazadnje raznilokosti same na sebi.
Edino tako lahko traja svoj vek, kolikor ji je namenjenega. In to zadostuje, ker nobena stavba ni večna, nobena ideja ni idealna. Nič hudega, če se po določenem času podre, jo preraste trava, se celo navidezno uniči. To je del njega veka kot je smrt del življenja. Življenje teče, in mi z njim. Ne velja uresničena ideja, velja napredek v idejalizmu. Nekatere ideje so pač večje in trajnejše. Le videti jih je treba.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo-ii.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/eu-sredstva-cez-10-let.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/ocenjevanje-napredka-v-soli.html
Uspeh je sicer relativna zadeva, ampak največ je mogoče doseči, če ima tak človek zadosti miru, časa in popolnoma proste roke, in, če to dovoljuje tudi drugim. To je sicer skoraj neuresničljivo, pogosto pomeni popolno odrekanje samemu sebi in dotedaj najbližjim. Zelo pogosto pomeni tudi to, da se odrečeš zaslužku - in če si uresničevanje ideje načrtoval zadosti zgodaj, imaš gotovo nekaj sredstev v zalogi. Tako se namreč dela, in kdor je mislil, da se bodo za uresničitev ideje sredstva in viri samodejno stekali na kup, se je krepko zmotil.
Uresničenje ideje pomeni torej precejšno mero altruizma.
Dobre ekipe ne moreš postaviti pod streho tako, da imaš najprej streho. Dobro ekipo je mogoče sestaviti samo od spodaj navzgor. Torej danes začeti spodaj, jutri preveriti trdnost temeljev, pojutrišnjem postaviti prvo vrsto zidakov, ogrodje, nosilne stene, ponovno preverjati, kakšno stano tudi predelati, celo odstraniti. Potem plošče, nadstropja, končno ostrešje in streho. In spet preveriti. V ekipi niso ključni zidovi, razen nosilne konstrukcije. Ključna so okna in stopnice. Torej komunikacija navzven in navznoter, predvsem poslušanje in presojanje slišanega. Stopnice morajo biti zelo široke in morajo omogočati srečevanja, tudi postanke za klepet, nikakor pa ne smejo vabiti k sprehajanju gor in dol kar-tako. Okna so za zračenje in za pogled navzven. Primerno velika, da energija ne uhaja po nepotrebnem in hkrati taka, da pomembna obzorja niso zakrita. Obzorja so ljudje, narava, sosedi, gore, reke, morje in podobno: to kar je posest, dana v zaupanje in to kar ni posest, dana torej drugim v zaupanje, ali tista, ki je dana sama sebi, brez znanega namena.
Saj razumete: temelji, zidovi, stopnice, okna, vrata, streha in vse te reči, tudi tiste zunaj, so dejansko ljudje, soidealisti, ki se v svoji soustvarjalnosti tudi gibljejo. Torej se gibljejo stopnice, okna, ostrešje. Ja kako to? Potem se vse podre? Ja. Podre se, če je zgradba ali ideja narejena trdo. Pstane in obstane pa v najdaljši možni čas v primeru, če je narejena trdno a dinamično. Sestavljanje dobrih ekip je gradnja partnerstva v partnerstvu. Partnerstvo znanja in čutenja, zgodovine in vizije, etike in nenazadnje raznilokosti same na sebi.
Edino tako lahko traja svoj vek, kolikor ji je namenjenega. In to zadostuje, ker nobena stavba ni večna, nobena ideja ni idealna. Nič hudega, če se po določenem času podre, jo preraste trava, se celo navidezno uniči. To je del njega veka kot je smrt del življenja. Življenje teče, in mi z njim. Ne velja uresničena ideja, velja napredek v idejalizmu. Nekatere ideje so pač večje in trajnejše. Le videti jih je treba.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo-ii.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/eu-sredstva-cez-10-let.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/ocenjevanje-napredka-v-soli.html
14. jul. 2014
Volitve in prastara demokracija
Po nekaterih zgodovinskih virih je mogoče sklepati, da je med predniki na Slovenskem vladala neka posebna vrsta demokracije, ki je bila precej drugačna, kot pri drugih Slovanih. Menda so njena načela kot pomemben vir uporabili tudi v ustavi ZDA. Podrobnosti o volitvah predslovenskih knezov na osnovi vaških odposlancev so podrobno obravnavali mnogi uradni in neuradni zgodovinarji. Nihče pa ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila demokracija nekaj posebnega. Nihče sicer ne ve, od kdaj so take volitve potekale - glede na takratno ustaljenost v ljudskem pravu bi lahko sklepali, da zelo dolgo, tudi več stoletij ali dalj, tisočletja, le da je zaradi ustnega prenosa pravnega sistema, ki je bil bistvu ljudski moralni zakon, ni ohranilo nič napisanega. Ve pa se, da je do 15. stoletja vsaj vladarjeva (sodijeva/sodnikova) prisega potekala v slovenskem jeziku, in da so ob obredih peli tud neke slovenske pesmi.
Kako je natančno bilo, in koliko je bilo to trdno vsidrano v narod, je danes težko neposredno presoditi. Ker pa je očitno šlo za svobodne in demokratične volitve in za svobodnega duha teh ljudi, naših prednikov, bi jih morda lahko primerjali s podobnimi dogodki zadnjega četrtstoletja svobode in demokracije. Če namreč beremo stare spise drugih ljudstev prav zlahka ugotovimo, da kljub padcem in vzponom, kljub razvoju in nazadovanju, človekov duh prav malo napreduje. Ista pravila, iste težave, isti odnosi, iste neumnosti, iste lepote v Vedah izpred 7000 let, grških tragedijah izpred 3000 ali Biblije izpred 2000 let.
Kakšno je danes stanje v slovenski politiki? Najprej težko razumljivo, in kot-da drugačno od drugih držav. Ne govorim o dejavnosti ali obnašanju politikov, niti o programih ali neprogramih, še manj o legitimnosti tega ali onega. Govorim o politiki volilcev samih. Nas torej. Kakšne predstavnike volimo? Koga smo izvolili? (Spet ne govorim o osebah, niti o vsebinah).
Namreč zdi se, da ima demokratično telo slovenskega naroda prav posebno trdno vgrajeno demokracijo, verjetno zelo izvorno demokracijo. Prav nič ni pomembno, čigav je kdo. Popolnoma nič tudi to, kakšen program ima kdo. Še manj, kako izgleda, ali kako se predstavi. Pomembno je nekaj povsem drugega: predstavniki so v vseh primerih lahko le tisti, ki delajo dobro, in ki delajo za blagor, in to dolgoročni blagor, čeprav se zdi drugače. Kot nekdaj predkarantanski ljudski poslanci. In narodu je celo vseeno, če se zmoti. Živi naprej, do naslednjih volitev, od enega knežjega kamna do naslednjega. Poslanci niso ključni, poslanstvo je ključno. In narod čuti poslanstvo.
Iz česa se to vidi?
In preproste ugotovitve, da na vsaki ravni, zanimivo, volimo povsem različne skupine ljudi. Povsem apolitično (čer politiko gledamo v smislu sodobne strankarsko naravnane zahodne demokracije, ki je v bistvu ponaredek), torej povsem demokratično. Na lokalni ravni volimo gasilce, kulturne zanesenjake, gostilničarje. Na državni medijske osebe, stranke z osebnimi imeni, ljudi, ki govorijo, čeprav morda nič ne povedo. To očitno za vodenje države zadostuje, saj se bodo taki najmanj vtikali v gospodarstvo, in verjetno najmanj vedo o družbi in narodu; torej bo največ svobode, prave svobode, zdrave. V Bruseljsko naddržavo pošiljamo natanko tiste, ki nam največ koristijo, ki so v danih razmerah prav najbolj potrebni in s tem lahko prav najbolj uspešni: umirjene pragmatike, diplomate (ali - v tej mladi državi - vsaj dobre učence diplomacije evropskega tipa). Če bi človek gledal na splošno, je absurdno, da nas na lokalni ali državni ravni predstavljajo popolnoma drugi obrazi in čisto druge politične opcije, kot na zunaj. Redko se zgodi kakšen preskok, kakšna napaka prastare demokracije, ko kdo preskoči iz enega nivoja v drugega. In še to ne traja prav dolgo. Največ eno volilno obdobje, potem utone (nazaj) v drugo zgodovino.
Zdi se, da kažemo, da nam ni pomembna niti lokalna, niti državna, niti naddržavna demokracija. Potrebujemo samo navadno, ljudsko, našo vsakdanjo demokracijo, iz katere smo skozi tisočletja klub tako imenovanem tlačanstvu in okupacijam, zrasli, - in če je ne bi imeli, verjetno ne bi preživeli.
Če jo, ljudje delamo v družbi samo eno napako. Mislimo, da so demokracija neki ljudje tam zgoraj, namesto da bi se kočno zavedli, da smo demokracija vsi mi.
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/razpolovna-doba-resnice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/slovenci-nocemo-kraljev-poskus.html
Kako je natančno bilo, in koliko je bilo to trdno vsidrano v narod, je danes težko neposredno presoditi. Ker pa je očitno šlo za svobodne in demokratične volitve in za svobodnega duha teh ljudi, naših prednikov, bi jih morda lahko primerjali s podobnimi dogodki zadnjega četrtstoletja svobode in demokracije. Če namreč beremo stare spise drugih ljudstev prav zlahka ugotovimo, da kljub padcem in vzponom, kljub razvoju in nazadovanju, človekov duh prav malo napreduje. Ista pravila, iste težave, isti odnosi, iste neumnosti, iste lepote v Vedah izpred 7000 let, grških tragedijah izpred 3000 ali Biblije izpred 2000 let.
Kakšno je danes stanje v slovenski politiki? Najprej težko razumljivo, in kot-da drugačno od drugih držav. Ne govorim o dejavnosti ali obnašanju politikov, niti o programih ali neprogramih, še manj o legitimnosti tega ali onega. Govorim o politiki volilcev samih. Nas torej. Kakšne predstavnike volimo? Koga smo izvolili? (Spet ne govorim o osebah, niti o vsebinah).
Namreč zdi se, da ima demokratično telo slovenskega naroda prav posebno trdno vgrajeno demokracijo, verjetno zelo izvorno demokracijo. Prav nič ni pomembno, čigav je kdo. Popolnoma nič tudi to, kakšen program ima kdo. Še manj, kako izgleda, ali kako se predstavi. Pomembno je nekaj povsem drugega: predstavniki so v vseh primerih lahko le tisti, ki delajo dobro, in ki delajo za blagor, in to dolgoročni blagor, čeprav se zdi drugače. Kot nekdaj predkarantanski ljudski poslanci. In narodu je celo vseeno, če se zmoti. Živi naprej, do naslednjih volitev, od enega knežjega kamna do naslednjega. Poslanci niso ključni, poslanstvo je ključno. In narod čuti poslanstvo.
Iz česa se to vidi?
In preproste ugotovitve, da na vsaki ravni, zanimivo, volimo povsem različne skupine ljudi. Povsem apolitično (čer politiko gledamo v smislu sodobne strankarsko naravnane zahodne demokracije, ki je v bistvu ponaredek), torej povsem demokratično. Na lokalni ravni volimo gasilce, kulturne zanesenjake, gostilničarje. Na državni medijske osebe, stranke z osebnimi imeni, ljudi, ki govorijo, čeprav morda nič ne povedo. To očitno za vodenje države zadostuje, saj se bodo taki najmanj vtikali v gospodarstvo, in verjetno najmanj vedo o družbi in narodu; torej bo največ svobode, prave svobode, zdrave. V Bruseljsko naddržavo pošiljamo natanko tiste, ki nam največ koristijo, ki so v danih razmerah prav najbolj potrebni in s tem lahko prav najbolj uspešni: umirjene pragmatike, diplomate (ali - v tej mladi državi - vsaj dobre učence diplomacije evropskega tipa). Če bi človek gledal na splošno, je absurdno, da nas na lokalni ali državni ravni predstavljajo popolnoma drugi obrazi in čisto druge politične opcije, kot na zunaj. Redko se zgodi kakšen preskok, kakšna napaka prastare demokracije, ko kdo preskoči iz enega nivoja v drugega. In še to ne traja prav dolgo. Največ eno volilno obdobje, potem utone (nazaj) v drugo zgodovino.
Zdi se, da kažemo, da nam ni pomembna niti lokalna, niti državna, niti naddržavna demokracija. Potrebujemo samo navadno, ljudsko, našo vsakdanjo demokracijo, iz katere smo skozi tisočletja klub tako imenovanem tlačanstvu in okupacijam, zrasli, - in če je ne bi imeli, verjetno ne bi preživeli.
Če jo, ljudje delamo v družbi samo eno napako. Mislimo, da so demokracija neki ljudje tam zgoraj, namesto da bi se kočno zavedli, da smo demokracija vsi mi.
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/razpolovna-doba-resnice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/slovenci-nocemo-kraljev-poskus.html
13. jul. 2014
Standardi in kakovost
Kakovost je pojem, s katerim imamo pogosto opravka posebej na področjih ekonomije in družbenih dejavnosti. Na pošteni poti do uspešnosti se kakovost pojavlja že v idejah, potem v načrtih in ocenah tveganja, kasneje pri sami izvedbi in preverjanju rezultatov. Kakovost je sicer za nekatera bolj splošna in pogosta področja splošno znana, zdi pa se, da na inovativnih področjih ni tako zelo jasno, kaj naj bi bilo kakovostno. Zdi se, da na koncu kakovost vedno ocenjujejo stranke, odjemalci, potrošniki.
To je sicer lahko res, vendar se ta pristop v portošniški ali neozaveščeni družbi pogosto izjalovi: za kakovost namreč proglasimo tisto, kar je demokratično, ali celo tisto, kar je večini všečno.
Nujen del kakovosti so zato standardi. Iz javnosti so nam znani uradni, državni ali mednarodni, poznamo kratice ISO, ASCII, DIN, SIST, JUS in podobno, iz katerih lahko izhajajo tudi certifikati ali podobne oblike družbenega priznavanja kakovosti. Lahko so tudi moralni, in nenapisani.
Vendar obstaja velika nevarnost, da standarde zamenjamo z normami. V čem je razlika? Proenostavljeno rečeno, standard je v bistvu nekaj na videz neživljenjskega a vsebinskega, norma pa se prilagaja razmeram stanja in ne vsebini. Standard se dolgoročno postavlja s strani uporabnikov, norma kratkoročno s strani izvajalca.
Primer šolstva. Zdi se, da merila za napredovanje v srednjih šolah niso več vsebine, ki jih mora dijakinja ali dijak obvladati, ampak možnosti šole. Glavarina torej. Šola v bistvu ne more ukiniti same sebe, zato standarde zamenja z normami, ki niso vezani na znanje vsebin, in ki veljajo znotraj sistema posamezne šole. Potem s spretnimi, pogosto komunikacijskimi manevri navidezno uskladi standarde z normami - in rezultat je na dlani: uspešnost. Ker je manever zelo uspešen, in se po enakem principu prenese še na visoko šolstvo, imamo rezultate uspešnosti znane: tudi univerze in druge podobne ustanove so raje uspešne, kot da bi producirale uspešne diplomante. Če se celoten sistem vrti še v nekem jezikovno zaprtem sistemu manjšega naroda, je nevarnost menjave standardov z normami lahko usodno.
Standarde dejansko mora postavljati prihodnost in ne sedanjost. Ključne so vizije razvoja in potrebe pri uporabi tistih vsebin - na primer znanja. Torej, ni pomembna uspešnost šolskega sistema samega na sebi, ampak uspešnost družbe, gospodarstva in negospodarstva.
Podobno je v politiki. Ob zaprtosti neke države same vase, se standardi pogosto radi spremenijo v norme. Samooklicana politična uspešnost, ki je norma, pa potem ne prinese rezultatov, za katere je politika namenjena, torej učinkovitosti in uspešnosti družbe, kar pa je danes v zahodnem svetu standard.
To je sicer lahko res, vendar se ta pristop v portošniški ali neozaveščeni družbi pogosto izjalovi: za kakovost namreč proglasimo tisto, kar je demokratično, ali celo tisto, kar je večini všečno.
Nujen del kakovosti so zato standardi. Iz javnosti so nam znani uradni, državni ali mednarodni, poznamo kratice ISO, ASCII, DIN, SIST, JUS in podobno, iz katerih lahko izhajajo tudi certifikati ali podobne oblike družbenega priznavanja kakovosti. Lahko so tudi moralni, in nenapisani.
Vendar obstaja velika nevarnost, da standarde zamenjamo z normami. V čem je razlika? Proenostavljeno rečeno, standard je v bistvu nekaj na videz neživljenjskega a vsebinskega, norma pa se prilagaja razmeram stanja in ne vsebini. Standard se dolgoročno postavlja s strani uporabnikov, norma kratkoročno s strani izvajalca.
Primer šolstva. Zdi se, da merila za napredovanje v srednjih šolah niso več vsebine, ki jih mora dijakinja ali dijak obvladati, ampak možnosti šole. Glavarina torej. Šola v bistvu ne more ukiniti same sebe, zato standarde zamenja z normami, ki niso vezani na znanje vsebin, in ki veljajo znotraj sistema posamezne šole. Potem s spretnimi, pogosto komunikacijskimi manevri navidezno uskladi standarde z normami - in rezultat je na dlani: uspešnost. Ker je manever zelo uspešen, in se po enakem principu prenese še na visoko šolstvo, imamo rezultate uspešnosti znane: tudi univerze in druge podobne ustanove so raje uspešne, kot da bi producirale uspešne diplomante. Če se celoten sistem vrti še v nekem jezikovno zaprtem sistemu manjšega naroda, je nevarnost menjave standardov z normami lahko usodno.
Standarde dejansko mora postavljati prihodnost in ne sedanjost. Ključne so vizije razvoja in potrebe pri uporabi tistih vsebin - na primer znanja. Torej, ni pomembna uspešnost šolskega sistema samega na sebi, ampak uspešnost družbe, gospodarstva in negospodarstva.
Podobno je v politiki. Ob zaprtosti neke države same vase, se standardi pogosto radi spremenijo v norme. Samooklicana politična uspešnost, ki je norma, pa potem ne prinese rezultatov, za katere je politika namenjena, torej učinkovitosti in uspešnosti družbe, kar pa je danes v zahodnem svetu standard.
12. jul. 2014
Vpoklic ali odpoklic
Delovna razmerja v naši družbi postajajo dokaj čudna. Zelo težko je razumeti visoko izobraženega mladostnika, ki kljub svojemu znanju ne ve, kaj bi delal. Lahko bi ga/jo vprašali, kaj pa je mislil delati, ko se je odločal za poklic. Ker se taki mladostniki v nekaterih krajih precej množijo, človek že pomisli, da nekaj z njimi ni čisto v redu. Kako to, da kljub znanju ne veš, kaj bi delal?
Četudi morda rešitve zanje obstajajo, so prav tako čudne. Doktorji znanosti v knjižnicah skladajo knjige na police, antropologinje strežejo v lokalih, arhitekti sestavljajo kupe papirjev v tiskarni, gozdaji strežejo obrobnim skupinam ali prekladajo cvetlične lončke ... Družba se pravzaprav nikoli ne vpraša, koliko denarja je bilo vloženega v te mlade. Tudi mladi se tega ne vprašajo. Le oboje je nekako strah, da bi odkrili to čudno pretkanost, ko družba izobražuje neke generacije, ki jih potem zavrže, tista generacija pa ne ve točno, kako bi se v družbi obrnila.
No, pa vzemimo, da nekdo, mlad človek z izobrazbo - ali pa tudi brez - vendarle dobi neko službo, recimo začasno (saj z začasno službo niti ni nič narobe, če je le odnos med delodajalcem in delojemalcem korekten). In recimo, da je ta služba odvisna od strank. Vzemimo na vrh vsega še dejstvo, s katerim je delodajalec mladostnika seznanil, delojemalec pa se strinjal, da je čas službe pač odvisna od količine dela ali od števila strank.
Po normalnem razumevanju se taka služba opravlja na vpoklic. Torej, če stranke so ali delo je, ga/jo pokličejo v službo. A ta normalnost se spreobrača. Vse pogosteje se dogaja, da delodajalec delojemlca drži, torej rezervira, in ga v bistvu ne vpokliče, ampak oni pride v službo, potem mu pa pove, da ga danes ne potrebuje. Torej ga odpokliče.
Razlika je na videz neznatna, in jo je v družbi prav lahko prikriti oziroma skriti v "dogovorjen korekten odnos" . Dejstvo pa je, da odpoklic pomeni popolnoma drugačno razporejanje časa, v bistvu gre za čisto izgubo za delojemalca. Če je ta izobražen, pomeni hkrati še dodatno izgubo umskega kapitala, ki ga je vanj vložila država li sam(a). Je tudi bistveno hujša deviacija odnosa med delodajalcem in delojemalcem, ki socialno in čustveno stanje ljudi in odnosov v družbi še dodatno poslabšuje.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/negativna-avtoselekcija-vodilnih-kadrov.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html
Četudi morda rešitve zanje obstajajo, so prav tako čudne. Doktorji znanosti v knjižnicah skladajo knjige na police, antropologinje strežejo v lokalih, arhitekti sestavljajo kupe papirjev v tiskarni, gozdaji strežejo obrobnim skupinam ali prekladajo cvetlične lončke ... Družba se pravzaprav nikoli ne vpraša, koliko denarja je bilo vloženega v te mlade. Tudi mladi se tega ne vprašajo. Le oboje je nekako strah, da bi odkrili to čudno pretkanost, ko družba izobražuje neke generacije, ki jih potem zavrže, tista generacija pa ne ve točno, kako bi se v družbi obrnila.
No, pa vzemimo, da nekdo, mlad človek z izobrazbo - ali pa tudi brez - vendarle dobi neko službo, recimo začasno (saj z začasno službo niti ni nič narobe, če je le odnos med delodajalcem in delojemalcem korekten). In recimo, da je ta služba odvisna od strank. Vzemimo na vrh vsega še dejstvo, s katerim je delodajalec mladostnika seznanil, delojemalec pa se strinjal, da je čas službe pač odvisna od količine dela ali od števila strank.
Po normalnem razumevanju se taka služba opravlja na vpoklic. Torej, če stranke so ali delo je, ga/jo pokličejo v službo. A ta normalnost se spreobrača. Vse pogosteje se dogaja, da delodajalec delojemlca drži, torej rezervira, in ga v bistvu ne vpokliče, ampak oni pride v službo, potem mu pa pove, da ga danes ne potrebuje. Torej ga odpokliče.
Razlika je na videz neznatna, in jo je v družbi prav lahko prikriti oziroma skriti v "dogovorjen korekten odnos" . Dejstvo pa je, da odpoklic pomeni popolnoma drugačno razporejanje časa, v bistvu gre za čisto izgubo za delojemalca. Če je ta izobražen, pomeni hkrati še dodatno izgubo umskega kapitala, ki ga je vanj vložila država li sam(a). Je tudi bistveno hujša deviacija odnosa med delodajalcem in delojemalcem, ki socialno in čustveno stanje ljudi in odnosov v družbi še dodatno poslabšuje.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/negativna-avtoselekcija-vodilnih-kadrov.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html
11. jul. 2014
Uspešnost vzgojiteljev
Uspešne vzgojitelje bi lahko razdelili na dve skupni, ki se med seboj diametralno razlikujeta, čeprav bi marsikdo rad slišal, da gre za dve skrajnosti, vmes pa se razporejajo/mo vsi ostali.
Merilo za uspešnost je namreč vedno prihodnost oziroma odhod.
Če vsebina po odhodu vzgojitelja (ali učitelja) raste in se razvija, pomeni, da je vzgojitelj gradil na vsebini in na ljudeh, ki so mu bili zaupani. Ti potem z lahkoto delo nadaljujejo, ali ustvarjalno in s polno svobodo pristopajo do kakršnihkoli drugih del. In svet teče, kot da se ni ni nič zgodilo - čeprav se je v resnici veliko zgodilo (Je bistvo sveta to, da se veliko zgodi?).
Če pa je obratno, če torej vsebine po odhodu upadejo in se razgradijo, je bilo z vzgojo narobe to, da je vzgojitelj/ica gradil/a na sebi in svojem uspehu. Hotel ali hotela je biti uspešna. In tudi bila. A žal ne za vsebine. In žal ne za prihodnost. Torej ne.
Proces ni odvisen niti od višje sile, niti od morebitnega nasprotovanja, verjetno celo ne od morebitne hudobije s katerekoli strani.
Neuspešnih vzgojiteljev ni. Tisti, ki mislijo, da so manj ali neuspešni, bi se radi uvrstili med obe zgoraj omenjeni skrajnosti. A ne bo šlo. Tisti vmes namreč niso vzgojitelji.
Če hočemo kaj storiti za prihajajoče generacije, moramo vsebinski vzgoji resno odpreti vrata.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html
Merilo za uspešnost je namreč vedno prihodnost oziroma odhod.
Če vsebina po odhodu vzgojitelja (ali učitelja) raste in se razvija, pomeni, da je vzgojitelj gradil na vsebini in na ljudeh, ki so mu bili zaupani. Ti potem z lahkoto delo nadaljujejo, ali ustvarjalno in s polno svobodo pristopajo do kakršnihkoli drugih del. In svet teče, kot da se ni ni nič zgodilo - čeprav se je v resnici veliko zgodilo (Je bistvo sveta to, da se veliko zgodi?).
Če pa je obratno, če torej vsebine po odhodu upadejo in se razgradijo, je bilo z vzgojo narobe to, da je vzgojitelj/ica gradil/a na sebi in svojem uspehu. Hotel ali hotela je biti uspešna. In tudi bila. A žal ne za vsebine. In žal ne za prihodnost. Torej ne.
Proces ni odvisen niti od višje sile, niti od morebitnega nasprotovanja, verjetno celo ne od morebitne hudobije s katerekoli strani.
Neuspešnih vzgojiteljev ni. Tisti, ki mislijo, da so manj ali neuspešni, bi se radi uvrstili med obe zgoraj omenjeni skrajnosti. A ne bo šlo. Tisti vmes namreč niso vzgojitelji.
Če hočemo kaj storiti za prihajajoče generacije, moramo vsebinski vzgoji resno odpreti vrata.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html
10. jul. 2014
Vabljivost greha
Zdi se, da je v kriznih časih dovoljeno več grešiti kot v normalnih. V medijih nam stalno servirajo ljudi, ki so naredili to ali ono poslovno napako, potencialno ali zares, pravzaprav napako s hudimi posledicami, ogoljufali toliko in toliko nedolžnih, prenesli in na skrivnosten način izgubili nepredstavljivo količino denarja, na pretkan način in pod krinko reševanja uničili neko podjetje in materialno in duhovno prizadeli veliko družin ali lokalno okolje, pozabili plačati visoke zneske za družbene dejavnosti v obliki dogovorjenih poštenih davščin ipd.
Zdi se, da je v kriznih časih dovoljeno več obsojati, a manj obsoditi. Vsevprek kritiziramo, nihče nam ni všeč, nič ne ustreza, nobena ustanova ali podjetje ne deluje več prav in pošteno, za vsakim poslom se morda - ali pa zares - skriva množica tako imenovanih okostanjkov, ki padajo - ali pa ne padajo - iz nekih namišljenih omar.
Zdi se, da se pristojni vse bolj delajo pristojne, ker je to edina rešitev, da imajo vsaj nekaj časa in miru, vsaj do morebitne - ali resnične - afere, v katerem lahko vsaj opravijo tekoče delo, ali pa nenazadnje - ali pa praviloma - popijejo dolgo kavico.
Kje je v tej zmedi slehernik? Se je skril pred krizo in razmerami, ali pa se je morda skril v krizo in v razmere? Zakaj ne bi ukradel drobtinice, če je oni ukradel konvoj s kruhom? Zakaj ne bi kavice podaljšal za nekaj minut, obsedel z lepim obrazom pred delom, ki bi ga moral takoj opraviti, če je oni pač bilančno prilagodil milijardno podjetje? Zakaj ne bi anonimno obsojal in kritiziral v svoji majhnosti, če oni to delajo medijsko in na velika usta?
Časi morda sploh niso krizni. Morda smo jih samo tako poimenovali zato, da lahko opravičujemo grehe. Majhne in velike. Predvsem pa, žal, svoje.
Zdi se, da je v kriznih časih dovoljeno več obsojati, a manj obsoditi. Vsevprek kritiziramo, nihče nam ni všeč, nič ne ustreza, nobena ustanova ali podjetje ne deluje več prav in pošteno, za vsakim poslom se morda - ali pa zares - skriva množica tako imenovanih okostanjkov, ki padajo - ali pa ne padajo - iz nekih namišljenih omar.
Zdi se, da se pristojni vse bolj delajo pristojne, ker je to edina rešitev, da imajo vsaj nekaj časa in miru, vsaj do morebitne - ali resnične - afere, v katerem lahko vsaj opravijo tekoče delo, ali pa nenazadnje - ali pa praviloma - popijejo dolgo kavico.
Kje je v tej zmedi slehernik? Se je skril pred krizo in razmerami, ali pa se je morda skril v krizo in v razmere? Zakaj ne bi ukradel drobtinice, če je oni ukradel konvoj s kruhom? Zakaj ne bi kavice podaljšal za nekaj minut, obsedel z lepim obrazom pred delom, ki bi ga moral takoj opraviti, če je oni pač bilančno prilagodil milijardno podjetje? Zakaj ne bi anonimno obsojal in kritiziral v svoji majhnosti, če oni to delajo medijsko in na velika usta?
Časi morda sploh niso krizni. Morda smo jih samo tako poimenovali zato, da lahko opravičujemo grehe. Majhne in velike. Predvsem pa, žal, svoje.
9. jul. 2014
Debatni krožki naproti resnici
Nasprotja so ena od najbolj običajnih pojavov v družbi. V bistvu se zelo redko najdeta dva človeka, ki bi se do vseh rečí lahko izrekla na enak način in z enako podlago. To je pravzaprav čar družbe, vendar le, če premoreš neko drugo vrlino, ki nasprotje kot pojav spozna za čar in mu predvsem ne pripiše lastnosti prekletstva.
Mnogi v družbenih razlikah vidijo prekletstvo, še več pa je takšnih, ki iz povsem drugačnih razlogov, dobesedno nedružbenih, celo protidružbenih, izključujoče poudarjajo slabost različnosti in nasprotij. Družbo narediti bolj bolno, kot sicer je (družba je sicer popolnoma enako bolna kot zdrava), pomeni duhovno izkoriščati soljudi za neke, pogosto sebične in še dodatno izključujoče cilje. Morda ekonomske, politične, morda celo osebno bolestne in psihopatske.
Marsikje po svetu je opaziti, da ljudje na različnih izobrazbenih, svetovnonazorskih, političnih, filozofskih in drugih ravneh pogosto organizirajo debatne krožke, kjer se spopadajo. Spopadajo.
Krožki imajo sicer moderatorja, ki pa ni nikoli izzivalec, niti razsodnik. (Za razliko na primer od nekaterih naših medijskih spopadov, ki skušajo sicer posnemati te debatne krožke, pa se le izkaže, da gre za prikrito ekonomijo medijske hiše, in se tudi njihov moderator vedno kaže kot najpametnejši, ker je pač njegov cilj najbolj jasno definiran.) Tam je moderator vedno spremljevalec debate kor nekakšen tehnik brez vsake tendencioznosti. Takšni debatni krožki tudi niso medijsko pokriti, ker ni namen, da se kdo medijsko uveljavlja, ampak je namen razčiščevati nesoglasja. Razčiščevati torej in približevati se v tistih točkah, kjer je to mogoče in smiselno, hkrati pa eden drugemu priznati, da lahko mnenja in trditve ostanejo diametralno nasprotna. Jasno je torej že pred začetkom, da so stališča in mnenja v sedanjem trenutku sicer nasprotna, kar pa ne pomeni, da se ne bodo nekoč približala ali še bolj oddaljila. Ampak to je del sistema, in zaradi tega se nasprotovanja v sedanjem trenutku ne premaknejo v na primer neokusno obmetavanje.
Debatni krožki, v nekaterih primerih so tudi v obliki t.i. delavnic, so lahko zelo naporni. A nikoli zaradi metodologije oziroma pristopa ali zaradi morebitnih medijskih pritiskov. Vedno zaradi vsebine. Med seboj se lahko prepiramo tako hudo, da ljudi postane strah. In pogum je ptoreben za argument, ne za ustrezajoč nastop ali izpad. Strah je namreč prav tako vedno zaradi vsebine. Vedno zagovarjam trditve, vedno moram skrbeti, da za vsebinami stojim, da ima podana informacija podlago v argumentih, v podatkih, včasih, a to vedno redkeje, v avtoritetah, dogovorih ali dogmah.
V debatnih krožkih, ki jih pri nas skorajda ni zaslediti, ker se bodisi odlično skrivajo v ozkih krogih, ali pa so res zelo redki, si ljudje namesto drug drugemu nasproti stojimo in se gibljemo drug z drugim naproti. Resnici seveda. V bistvu vedno tisti resnici, za katero vemo, ki je neulovljiva, a ji to niti približno ne zmanjša resničnosti, še manj pa ne zmanjša naše odločenosti in poguma, da jo zasledujemo.
Dialektika torej, dia lectica.
Mnogi v družbenih razlikah vidijo prekletstvo, še več pa je takšnih, ki iz povsem drugačnih razlogov, dobesedno nedružbenih, celo protidružbenih, izključujoče poudarjajo slabost različnosti in nasprotij. Družbo narediti bolj bolno, kot sicer je (družba je sicer popolnoma enako bolna kot zdrava), pomeni duhovno izkoriščati soljudi za neke, pogosto sebične in še dodatno izključujoče cilje. Morda ekonomske, politične, morda celo osebno bolestne in psihopatske.
Marsikje po svetu je opaziti, da ljudje na različnih izobrazbenih, svetovnonazorskih, političnih, filozofskih in drugih ravneh pogosto organizirajo debatne krožke, kjer se spopadajo. Spopadajo.
Krožki imajo sicer moderatorja, ki pa ni nikoli izzivalec, niti razsodnik. (Za razliko na primer od nekaterih naših medijskih spopadov, ki skušajo sicer posnemati te debatne krožke, pa se le izkaže, da gre za prikrito ekonomijo medijske hiše, in se tudi njihov moderator vedno kaže kot najpametnejši, ker je pač njegov cilj najbolj jasno definiran.) Tam je moderator vedno spremljevalec debate kor nekakšen tehnik brez vsake tendencioznosti. Takšni debatni krožki tudi niso medijsko pokriti, ker ni namen, da se kdo medijsko uveljavlja, ampak je namen razčiščevati nesoglasja. Razčiščevati torej in približevati se v tistih točkah, kjer je to mogoče in smiselno, hkrati pa eden drugemu priznati, da lahko mnenja in trditve ostanejo diametralno nasprotna. Jasno je torej že pred začetkom, da so stališča in mnenja v sedanjem trenutku sicer nasprotna, kar pa ne pomeni, da se ne bodo nekoč približala ali še bolj oddaljila. Ampak to je del sistema, in zaradi tega se nasprotovanja v sedanjem trenutku ne premaknejo v na primer neokusno obmetavanje.
Debatni krožki, v nekaterih primerih so tudi v obliki t.i. delavnic, so lahko zelo naporni. A nikoli zaradi metodologije oziroma pristopa ali zaradi morebitnih medijskih pritiskov. Vedno zaradi vsebine. Med seboj se lahko prepiramo tako hudo, da ljudi postane strah. In pogum je ptoreben za argument, ne za ustrezajoč nastop ali izpad. Strah je namreč prav tako vedno zaradi vsebine. Vedno zagovarjam trditve, vedno moram skrbeti, da za vsebinami stojim, da ima podana informacija podlago v argumentih, v podatkih, včasih, a to vedno redkeje, v avtoritetah, dogovorih ali dogmah.
V debatnih krožkih, ki jih pri nas skorajda ni zaslediti, ker se bodisi odlično skrivajo v ozkih krogih, ali pa so res zelo redki, si ljudje namesto drug drugemu nasproti stojimo in se gibljemo drug z drugim naproti. Resnici seveda. V bistvu vedno tisti resnici, za katero vemo, ki je neulovljiva, a ji to niti približno ne zmanjša resničnosti, še manj pa ne zmanjša naše odločenosti in poguma, da jo zasledujemo.
Dialektika torej, dia lectica.
7. jul. 2014
Vabilo in vabila
V času, ki mu mnogi rečejo informacijska doba, kar naj bi pomenilo tudi, da se informacije pretakajo, in da torej veliko komuniciramo, se zdi, da močno usiha poraba klasičnih medijev, predvsem tistih s področja kulture, na primer tiskane knjige, gledališke predstave, koncertov klasične glasbe, plesnih nastopov; celo kino in zabavne prireditve se izjemno hitro selijo v rubriko usihajoče dejavnosti.
Bi lahko trdili, da je razlog za tako stanje t.i. informacijska doba? Ja. Verjetno, vendar ne zaradi tehnologije, na katero gotovo najprej pomislimo ob čudežni besedi informatika.
Vsi nekdanji mediji, torej pisana ali govorjena beseda, glasba in kar je še takšnega - oziroma njihovi prenašalci, ustvarjalci in poustvarjalci - preprosto ne dohajajo možnosti, tehnologije ne uporabljajo, ali jo kar ignorirajo, ji celo nasprotujejo, ali, kar je najhujše, tehnologijo uporabljajo na načine, ki delajo umetnosti nasilje. Tega pa odjemalci, torej bralci, poslušalci, gledalci ... ne prenašajo/prenašamo. Verjetno podzavestno človek ne more v sebi združevati takšnih neuskladljivih nasprotij.
Vzporedno se, kljub neverjetnim tehnološkim možnostim, ki so celo smiselne nadgradnje nekdanjim pristopom, nikakor nočejo razviti vabila. Razen na področjih, ki se z izjemno hitrostjo oddaljujejo od umetnosti, na primer ameriška filmska produkcija s svojimi kar zavajujočimo napovedniki, ostajajo vabila hladna, suha, kot-da iz predprejšnjega stoletja.
A njihov največji problem ni niti tehnologija niti antitehnologija. Problem je v ljudeh. Predvsem namreč vabila ne izražajo nobenega navdušenja, nobenega veselja, da so bo nekaj lepega zgodilo, da me nastopajoči ali organizator res VABI nekam. Zdi se, kot da nas prireditelj hoče odgnati, češ nikar ne hodite, lahko boste nezadovoljni, nikar ne berite, verjetno vam ne bo všeč. Morda nas celo ponižuje in navdušeno in navdušujoče vabilo smatra za neprofesionalno?
Strah nas je nasupeha, organizatorje, izvajalce, in nenazadnje odjemalce. In strah je sebičnost, kar pomeni, da bi radi tisto, kar nam je dano, zadržali zase. Je to, kar zadržim pri sebi še kultura?
Bi lahko trdili, da je razlog za tako stanje t.i. informacijska doba? Ja. Verjetno, vendar ne zaradi tehnologije, na katero gotovo najprej pomislimo ob čudežni besedi informatika.
Vsi nekdanji mediji, torej pisana ali govorjena beseda, glasba in kar je še takšnega - oziroma njihovi prenašalci, ustvarjalci in poustvarjalci - preprosto ne dohajajo možnosti, tehnologije ne uporabljajo, ali jo kar ignorirajo, ji celo nasprotujejo, ali, kar je najhujše, tehnologijo uporabljajo na načine, ki delajo umetnosti nasilje. Tega pa odjemalci, torej bralci, poslušalci, gledalci ... ne prenašajo/prenašamo. Verjetno podzavestno človek ne more v sebi združevati takšnih neuskladljivih nasprotij.
Vzporedno se, kljub neverjetnim tehnološkim možnostim, ki so celo smiselne nadgradnje nekdanjim pristopom, nikakor nočejo razviti vabila. Razen na področjih, ki se z izjemno hitrostjo oddaljujejo od umetnosti, na primer ameriška filmska produkcija s svojimi kar zavajujočimo napovedniki, ostajajo vabila hladna, suha, kot-da iz predprejšnjega stoletja.
A njihov največji problem ni niti tehnologija niti antitehnologija. Problem je v ljudeh. Predvsem namreč vabila ne izražajo nobenega navdušenja, nobenega veselja, da so bo nekaj lepega zgodilo, da me nastopajoči ali organizator res VABI nekam. Zdi se, kot da nas prireditelj hoče odgnati, češ nikar ne hodite, lahko boste nezadovoljni, nikar ne berite, verjetno vam ne bo všeč. Morda nas celo ponižuje in navdušeno in navdušujoče vabilo smatra za neprofesionalno?
Strah nas je nasupeha, organizatorje, izvajalce, in nenazadnje odjemalce. In strah je sebičnost, kar pomeni, da bi radi tisto, kar nam je dano, zadržali zase. Je to, kar zadržim pri sebi še kultura?
5. jul. 2014
Z Vzhodom ni nič narobe
V času krize se običajno poveča tudi duhovna lakota. Ljudje si želijo vsaj malo drugačnosti, vsaj nekaj sproščenega, življenjskega, nekajk, kar bo mimo vsakodnevnega vrvenja in napetosti, brez pretresov in čustvenih napetosti, morda celo v obrat: v zmanjšanje vseh tegob, ki si jih je Zahodni človek nakopal v času, ki mu reče razvoj.
Zahodnoa družba sicer temelji na sredozemski intelektualni in etični osnovi, predvsem starogrški filozofiji in judokrščanstvu. A prav zanimivo, da o grških modrecih vemo prav strahotno malo, da jih tako rekoč sovražimo, ker smo se njih morali morda učiti v kakšni gimnaziji. Podobno nam je neugodno ob krščanstvu, ki se ga sicer z etičnega stališča povprečno kar zavedamo, v praksi pa bi mu najraje ubežali. Celo deklarirani kristjani pogosto, ali pa še bolj kot drugi, skušajo svoje sicer lepe tradicionalne navade skrivati, institucionalni del religij pa nekako ne zmore intelektualne in čustvene dorastlosti sedanjemu svetu, še manj pa preprostosti in odprtosti za izvorni etični in verski nauk.
Prav nič ni torej čudno, da ob tej lakoti in tej relativno slabi ponudbi, mnogi posegajo po drugačnosti, predvsem po Vzhodu. Od tam naj bi prihajala rešitev, zdravje na duši in na telesu, dolgo življenje, morda celo blaginja. Nekatere tako imenovne konservativne ali tradcionalistične skupine v zahodnji družbitemu krčevito nasportuje, vendar brez večjega uspeha.
Dilema obeh, iskalcev, ki se v vzhodnih duhovnostih kot-da najdejo in tistih, ki radikalno nasprotujejo vplivom drugih (pod)civilizacij, je verjetno v neločevanju metode od vsebine. Namreč, kdor je vsaj malo pogledal na globljo raven, je brez dvoma spoznal, da je človeštvo v globini zelo zelo enotno, in da so različne le metode. Če potem izpostavljaš metode, ne gre drugače: nasprotovanja se takoj pojavijo. Če greš v globine, je metoda nepomembna.
Pomembna pa je razlika, ki jo mnogi zaradi nejasnosti ločevanja med vsebino in metodo spregledajo ali celo namerno prikrijejo. Gre za humano ekologijo. Človek namreč ni sam, ampak ima soljudi, in to v prostorskem in časovnem smislu. Tako so zahodne metode na Zahodu prizkušene. Vzhodne metode so na vzhodu preizkušene. Ne glede na metodološke odklone, ki so govoto bili, in so celo začasno vplivali na vsebine, se duhovna linija - ta pa je nekoliko drugačna na Vzhodu kot pri nas - drži in vedno znova osredinja.
Če zgleda še bolj nenavadno, ustaljeni vzorci, kakovosten in skozi generacije preizkušen etični in življenjski sistem je bolj zanesljiv, kot preizkušenje nečesa od zunaj, nekaj kar te pravzaprav odmakne od vsebine, jemlje enrgijo za bistvo, ker moraš metodo šele razviti ali vsaj nekako presaditi v domače kraje.
Verjetno ste opazili, kako soljudje z Vzhoda intenzivno prevzemajo navade Zahoda.
Zahodnoa družba sicer temelji na sredozemski intelektualni in etični osnovi, predvsem starogrški filozofiji in judokrščanstvu. A prav zanimivo, da o grških modrecih vemo prav strahotno malo, da jih tako rekoč sovražimo, ker smo se njih morali morda učiti v kakšni gimnaziji. Podobno nam je neugodno ob krščanstvu, ki se ga sicer z etičnega stališča povprečno kar zavedamo, v praksi pa bi mu najraje ubežali. Celo deklarirani kristjani pogosto, ali pa še bolj kot drugi, skušajo svoje sicer lepe tradicionalne navade skrivati, institucionalni del religij pa nekako ne zmore intelektualne in čustvene dorastlosti sedanjemu svetu, še manj pa preprostosti in odprtosti za izvorni etični in verski nauk.
Prav nič ni torej čudno, da ob tej lakoti in tej relativno slabi ponudbi, mnogi posegajo po drugačnosti, predvsem po Vzhodu. Od tam naj bi prihajala rešitev, zdravje na duši in na telesu, dolgo življenje, morda celo blaginja. Nekatere tako imenovne konservativne ali tradcionalistične skupine v zahodnji družbitemu krčevito nasportuje, vendar brez večjega uspeha.
Dilema obeh, iskalcev, ki se v vzhodnih duhovnostih kot-da najdejo in tistih, ki radikalno nasprotujejo vplivom drugih (pod)civilizacij, je verjetno v neločevanju metode od vsebine. Namreč, kdor je vsaj malo pogledal na globljo raven, je brez dvoma spoznal, da je človeštvo v globini zelo zelo enotno, in da so različne le metode. Če potem izpostavljaš metode, ne gre drugače: nasprotovanja se takoj pojavijo. Če greš v globine, je metoda nepomembna.
Pomembna pa je razlika, ki jo mnogi zaradi nejasnosti ločevanja med vsebino in metodo spregledajo ali celo namerno prikrijejo. Gre za humano ekologijo. Človek namreč ni sam, ampak ima soljudi, in to v prostorskem in časovnem smislu. Tako so zahodne metode na Zahodu prizkušene. Vzhodne metode so na vzhodu preizkušene. Ne glede na metodološke odklone, ki so govoto bili, in so celo začasno vplivali na vsebine, se duhovna linija - ta pa je nekoliko drugačna na Vzhodu kot pri nas - drži in vedno znova osredinja.
Če zgleda še bolj nenavadno, ustaljeni vzorci, kakovosten in skozi generacije preizkušen etični in življenjski sistem je bolj zanesljiv, kot preizkušenje nečesa od zunaj, nekaj kar te pravzaprav odmakne od vsebine, jemlje enrgijo za bistvo, ker moraš metodo šele razviti ali vsaj nekako presaditi v domače kraje.
Verjetno ste opazili, kako soljudje z Vzhoda intenzivno prevzemajo navade Zahoda.
3. jul. 2014
Pri vzgoji daj otroku v roke orodje
Nikar pridig, ne poučevanja, če manj prenašanja puhlic iz raznih priročnikov, ki jih tako prehitro in posplošeno in tudi kar nepreizkušeno prenašamo v svoje vzgojne metode. Otrok je vendar vsak svoj, neponovljiv, unikat.
Je pač tako, da kot vzgojitelj lahko daš le tisto, kar imaš danes, in ne tistega, kar boš imel jutri. Zato ne glej v priročnik, kako boš rešil sedanjo težavo, ampak v priročnik glej, kako boš reševal težave v prihodnje. Današnje so verjetno za otroka že mimo - pogosto jih hitreje rešujejo sami kot s pomočjo naše neizkušenosti.
Bistveno je, da daš orodje, da daš pripomoček, s katerim si bo otrok ali vzgojenec v življenju potem sam pomagal, sam ustvarjal, sam napredoval, sam premagal težavo, ali sam nasprotoval, tudi meni, ki sem danes še vzgojitelj, jutri bom moral postati partner.
In kaj so to, pripomočki? Lahko je dober zgled, lahko je način dela, lahko svetovni nazor ali mantra, lahko je pristop do vsakdana, lahko tudi stvari, na primer starosti primerna igrala, knjige, tudi koncert ali slikarska razstava; ali košarkaška tekma; predvsem je pripomoček lahko njegovo ali njeno lastno učenje, njen trud, njena samoiniciativnost, uspeh in neuspeh, smeh in solze. Skratka vse, kar imamo in za kar se trudimo, kar smo doživeli in morda sami preizkusili, kar nas je in nas še veseli ali žalosti.
Predvsem torej orodja, s katerimi si bo otrok vzpostavil svoj svet, in ne naš svet, in se bo smel in zmogel nekoč tudi odtrgati od vzgojiteljev.
Je pač tako, da kot vzgojitelj lahko daš le tisto, kar imaš danes, in ne tistega, kar boš imel jutri. Zato ne glej v priročnik, kako boš rešil sedanjo težavo, ampak v priročnik glej, kako boš reševal težave v prihodnje. Današnje so verjetno za otroka že mimo - pogosto jih hitreje rešujejo sami kot s pomočjo naše neizkušenosti.
Bistveno je, da daš orodje, da daš pripomoček, s katerim si bo otrok ali vzgojenec v življenju potem sam pomagal, sam ustvarjal, sam napredoval, sam premagal težavo, ali sam nasprotoval, tudi meni, ki sem danes še vzgojitelj, jutri bom moral postati partner.
In kaj so to, pripomočki? Lahko je dober zgled, lahko je način dela, lahko svetovni nazor ali mantra, lahko je pristop do vsakdana, lahko tudi stvari, na primer starosti primerna igrala, knjige, tudi koncert ali slikarska razstava; ali košarkaška tekma; predvsem je pripomoček lahko njegovo ali njeno lastno učenje, njen trud, njena samoiniciativnost, uspeh in neuspeh, smeh in solze. Skratka vse, kar imamo in za kar se trudimo, kar smo doživeli in morda sami preizkusili, kar nas je in nas še veseli ali žalosti.
Predvsem torej orodja, s katerimi si bo otrok vzpostavil svoj svet, in ne naš svet, in se bo smel in zmogel nekoč tudi odtrgati od vzgojiteljev.
1. jul. 2014
Prosjaki
Ste že srečali veselega človeka, ki v svoji vnemi in življenjski radosti opravlja svoj poklic od jutra do večera, od dneva do dneva, premaguje težave in brez zadržkov pomaga, kjer je le pomagati treba.
Poznate kakšne prezaposlene, ki neprestano tarnajo, kako jim je težko zaradi denarja, kako ljudje ne plačujejo, kako je tisto ali ono gradivo ali storitev podizvajalcev spet dražja, kako se višajo davki.
Kako se obnašate, ko za isto delo plačate prvega? In kako, ko plačujete drugega?
Ste tudi vi taki, da prvega enostavno ne plačate, ker ta itak ima vse, veselje, življenjsko uresničitev, stalen čas za pomoč? Drugi pa se vam smili, ker nima niti enega, niti drugega, niti tretjega?
Se kdaj vprašate, kdo ima pravzaprav denar?
Se veselje splača? Zelo verjetno. A izplača gotovo ne.
Poznate kakšne prezaposlene, ki neprestano tarnajo, kako jim je težko zaradi denarja, kako ljudje ne plačujejo, kako je tisto ali ono gradivo ali storitev podizvajalcev spet dražja, kako se višajo davki.
Kako se obnašate, ko za isto delo plačate prvega? In kako, ko plačujete drugega?
Ste tudi vi taki, da prvega enostavno ne plačate, ker ta itak ima vse, veselje, življenjsko uresničitev, stalen čas za pomoč? Drugi pa se vam smili, ker nima niti enega, niti drugega, niti tretjega?
Se kdaj vprašate, kdo ima pravzaprav denar?
Se veselje splača? Zelo verjetno. A izplača gotovo ne.
Naročite se na:
Objave (Atom)