2. jul. 2012

Odnosi kot osnovni gradnik sveta

Kaj, če osnovni gradnik sveta1 niso stvari2. Niso atomi3 ali njihovi sestavni deli, niso zemlja in ogenj in zrak in voda, ne minerali ali rastline ali živali, niti niso planeti in osončja, galaksije ali vesolja. Kaj če so osnovni gradniki sveta odnosi? In so potem reči, ki jih razumemo kot stvari ali pojme, le tisto, kar je vmes, med odnosi? Vsaka stvar, ki je obstajala, obstaja ali morda obstaja, je namreč kot prvina možna samo v odnosu do druge stvari. Če bi stvar obstajala sama na sebi in samostojno, brez kakršnegakoli odnosa do drugih stvari, bi bil to nesmisel obstajanja kot takšnega. Nihče ne bi vedel zanjo. Sama od sebe in za sebe se tudi ne bi spreminjala.
Kaj, če je tudi obstoj pojmov in celo obstoj duha4 samega na sebi enak nesmisel bivanja kot takšnega. Brez odnosa se namreč pojem ali duh, vsaj navidezno, lahko menifestira zgolj znotraj posameznikove misli. Misel pa je v človekovem svetu pravzaprav edini pojav, za katerega kot posameznik trdno vem, da obstaja. Vse ostalo je, kot samo na sebi, lahko zgolj interpretacija znotraj mojih misli. Kot objektivni obstoj in bivanje pa je tudi nematerialni svet smiselen zgolj v odnosu.
Nas ta dejstva ne navedejo k ideji, da so odnosi bolj osnovna in zato trdnejša prvina sveta kot stvari? Ali pa vsaj toliko trdna, kot so stvari? Ali smemo pomisliti, da nam je ukvarjanje s stvarmi, vključno z materialnimi in z duhovnimi, zameglilo pogled na nekaj, kar je večje, kar bolj odločilno vpliva na sedanje in prihodnje življenje? Je preveč smela misel, da tako imenovani jasnovidci vidijo dlje zato, ker namesto gledanja na reči ter njihove lastnosti in spremembe, gledajo odnose, in jim je zaradi vztrajnostne dinamike odnosov, ki je morda večja od vztrajnosti reči, prihodnost prav teh reči bolj jasno vidna? Ali si lahko z usmerjanjem večje pozornosti do odnosov povečamo kakovost življenja? Na primer v odnose med človekom in naravo in tako stopimo na pot brez okoljske krize?
-----------
1 Svet – pojem je uporabljen v najširšem smislu besede, torej svet, sestavljen iz gradnikov, prvin ali rečí (to troje smatram za sinonime), ki so človeku znane ali neznane. V okviru paradigme dualizma, rečí na svetu delimo na duhovne (duh, razum, misel ...) in materialne (stvari).

2 Stvari so mišljene tiste prvine, ki jih človek zaznava kot predmete ali energijo in imajo lastnosti, ki so fizično merljive

3 Atom – iz grščine nedeljiv. Vendar je današnja znanost prišla do ugotovitve, da je sestavljen iz mnogih delcev, ki se združujejo glede na naboj.


4 Duh – v pomenu vsi pojavi, ki očitno obstajajo, pa niso neposredno merljivi s fizikalnimi meritvami. Uporaba besede duh je tu izključno vezana na človeka in njegovo zavest ter na človeštvo in človeško zavest. Gre za umske in tudi čustvene procese, ki so po mnenju materialistov vezani na nevronske procese v človekovem telesu (pretežno v možganih), po mnenju idealistov pa imajo izvor v neki višji obliki duha (metafizika). Duh (ne glede na izvor oziorma razlog) ima bistveno drugačne lastnosti od merljivega fizikalnega sveta, predvsem ni vezan na prostor in čas. Npr. misel, kot nekašen derivat duha se prenaša med generacijami skozi tisočletja; z mislijo lahko v trenutku odidemo na zelo oddaljen kraj, ipd.