Marsikdaj človek takole gleda in se čudi. Pogosto se dela preveč pametnega, sam pa sebi ne zna rešiti kakšnega problema. Taki smo v večini mi nekje na sredini, in ni čisto jasno, ali se imajo tisti, ki so na strani zares bolj pametnih in oni, ki so na drugi strani, zares hudo ne-umnih, kaj posebno boljše ali slabše. Tako pač je.
Kakorkoli, v bistvu ni problem, da ljudje nečesa ne znajo. To je namreč običajno stanje vsakega človeka od nas. Problem je tam, kjer se ljudje nočejo naučiti. Torej nikakor nočejo naučiti, ker tako pač je.
Razlika med prvim tako-pač-je in drugim tako-pač-je je seveda diametralna.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
25. sep. 2014
20. sep. 2014
Requiem Janko Ravnik (7.5.1891 - 20.9.1992)
Requiem
Prostor in čas svete maše v spomin pokojnim.
Glasba pripravljena za ta prostor, glasba ustvarjena za tak namen. Requiem
eternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis. Gospod, daj jim večni
pokoj in večna luč naj jim sveti. Pie Jesu Domine, dona eis requiem. Ljubi Jezus, ti jim daj
rajski mir za vekomaj! Amen.
http://janko.ravnik.jarina.org
Janko Ravnik, Bohinjski rojak izjemne umetniške in
življenjske širine: pianist, skladatelj, pedagog na akademski ravni, dolgoletni
občasni organist v Bohinju, varstvenik narave, fotograf in tako rekoč slučajno filmski snemalec in
režiser prvega slovenskega celovečernega filma o Triglavskem kraljestvu.
Requiem za glas in orgle, pozabljena, morda skrita
impresionistična mojstrovina, napisana med trpljenjem prve svetovne vojne,
dokončana štiri leta pred smrtjo; večkrat omenjena v njegovi bibliografiji, v
papirni obliki nedavno odkrita v zapuščini s strani prizadevnih profesorjev,
umetnikovih naslednikov na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Pevska šola Bled in projektni pevski zbor v okviru Društva
Jarina Bohinj. Tokrat petindvajsetčlanska pevska skupina z vsem spoštovanjem do
rojaka glasbenika in kulturnega buditelja. Z vso preciznostjo in prizadevnostjo
in doživeto interpretacijo v spomin ob 25 letnici umetnikove smrti.
Cerkev svetega Martina v Srednji vasi, v zgodovini matična
bohinjska farna cerkev. Jelovškovi nebeški muzikanti na prezbiterski freski, v
katere je umetnik zrl ob poustvarjanju in improvizacijah na Kunathove orgle,
orgle, ki so v njegovem življenju verjetno največkrat pele pod njegovimi prsti
in iz njegove duše.
http://janko.ravnik.jarina.org
19. sep. 2014
Valuta ustrežljivosti na tri načine
Vrline so nekakšna duhovna valuta, ki si jih izmenjujemo pri medčloveških odnosih, morda tudi pri odnosih z drugimi živimi bitji. Čeprav gre za precej primitivno naturalno menjavo, v naravi nekako ne opažamo podobnih primerov, da bi na primer živali bile ustrežljive do svojih vrstnikov iste vrste. Pri vzgoji naraščaja morda še, a v odrasli dobi gre za jasne razmejitve in natančno uravnavano konkurenco.
Včasih se sicer zdi, da se nekatere živali obnašajo ustrežljivo, a je to lahko le iz razloga, ki ga mi apliciramo na neko žival in ne dejansko po njihovi naravi. Pogosto nam recimo domača mačka ali pes hoče ustreči. A se, če dobro pomislimo, hitro pokaže, da gre bolj v smer nekega koristoljubja, kot ustrežljivosti - torej domača žival nekaj pričakuje, verjetno refleksno. Seveda obstaja sožitje, tako imenovani komenzializem, so-mizje, a pri tem ne gre za nobeno usrežljivost, ampak le težnjo po uravnoteženju vzajemih koristi in škode.
Pri človeku se ustrežljivost pojavlja dokaj pogosto. Zdi se, da je znak neke intravertiranosti posameznika ali skupine ljudi. Morda je njen največji problem ta, da v človeku, s katerim se tak odnos vzpostavlja, ne vidi človeka iz mesa in krvi, ampak neko podobo, ki ima vrednost le kot podobo v naših očeh, in ne dejanske vrednosti. Prav zato ima valuta usrežljivosti relativno nizko vrednost, oziroma jo določamo sami - in pogosto prevrednotimo. Podobno je tudi pri odnosih med skupino ljudi in nekim posameznikom ali med skupinami ljudi v družbi. Ustrežljivost se torej pojavlja v človeški družbi in v medosebnih odnosih, in jo najdemo na zelo različnih ravneh. Omenimo tukaj tri.
Pri odnosu med posamezniki, torej med dvema, zadeva nekako še najbolje deluje, saj je ustrežljivost pogosto lahko predhodnica kakšne od bolj trajnih vrlin, na primer zvestobe, pravičnosti, ljubezni, tudi vztrajnosti. Ne le predhodnica, lahko je blažilo v časih, ko človek bolj trdne valute ne zmore. Zaplete se, ko se odnosi morajo razširiti na več ljudi, na majhno skupino. Že pri pogovoru opažamo, da iskrenost pogovarjanja bistveno pade prav pri prehodu is sistema ena na ena v sistem treh ljudi. Prav podobno se zdi pri ustrežljivosti. Nikakor namreč ni mogoče ustreči več ljudem tako, da bi bili trajno zadovoljni z nami. Zakaj? Prav zato, ker naš odnos v takem primeru ni edini, ampaka stopa v konkurenco z drugimi odnosi. Odnosi si postanejo med seboj konkurenca, in tekmujemo v različnih vrlinah, in tudi z ustrežljivostjo.
Za ustrežljivost ni nobenega prostora v diplomaciji. Tu se hitro pokaže, ali nekdo na vprašanja odgovarja v smislu vsebine ali v smislu ustrežljivosti do kontrolorja. Na primer, neko državo iz Bruslja vprašajo, kako je s nekim denarjem, ki je bil iz skupne blagajne namenjen neki stvari v državi, in zakaj se država pri uporabi tega denarja ni držala predpisov, ki jih je sama sprejela. Če takrat vlada motovili, najprej z vljudnim odlašanjem odgovora, potem pa z leporečjem, na nasprotni strani - to vidi že vsak preprost človek - pride do nelagodja. Namreč: vprašani očitno ne odgovarja na vprašanja, in ne rešuje problemov, ki so povsem rešljivi, saj to izhaja iz dejstva, da so vprašanja sploh možna, ampak išče pot, kako bi spraševalcu ugodil, ga zadovoljil in s tem dosegel nek približen mir. Za nameček mu morda ponudi kakšno protiuslugo, na primer odpoved nekemu drugemu denarju. Ker je spraševalec indiferenten do tistega drugega denarja, vse skupaj zvodeni in namesto dialoga ostanemo v zdaku. Tudi prav, si mislijo ... je pač tako. Odnose je mogoče vzpostavljati tudi z drugimi - in tu pademo na konkurenčnosti.
Poseben primer ustrežljivosti so pojavi okrog referenduma. Torej okrog resnega referenduma, kjer se ljudje sprašuje o zadevah, ki se tistih ljudi res tičejo, in se jih predvsem tičejo dolgoročno. Zdi se, da ljudje pogosto sledijo ustrežljivosti, in da politiki, ki referendum običajno pripravljajo in skušajo tudi uporabiti za svoje, to težnjo po ustrežljivosti prav najbolj izkoriščajo. Denimo pred stoletjem - kaj je mislilo takrat 90% slovensko govorečih ljudi na Koroškem drugega kot na to, kako bodo z obkrožitvijo ustreznega odgovora ustregli tistim, ki jim bodo v prihodnjosti vladali. Podobno pravkar Škotska - v bistvu se ne odločajo za ali proti, ampak zase ali proti sebi. In odgovora za in proti dejansko vsebujeta vsak po nekaj od "zase" in po nekaj od "proti sebi". Torej Angležem ustreči za nekaj nafte, ribištva in pristanišča jedskih podmornic, in še naprej živeti v sladki senci z dodatno - prav zaradi referendumskega dogajanja - pridobljenimi pravicami pri sociali, davkih in gospodarstvu? Prav tako lahko ustrežejo svoji lastni vladi, in si s tem pridobijo pravice in ugodnosti tukaj. Torej gre v obeh primerih za približno enako iskanje ugodnosti na vseh straneh.
Seveda je bolj ugodno ugoditi, hitro, mirno, brez panike in z najjmanjšo možno mero negativnih posledic. A sem se je skrilo nekaj povsem drugega. Če namreč v življenju uporabljamo kratkoročne vrline, kot je na primer ustrežljivost, se ne moremo vživeti v trajnejše. Tu ni prostora za pogum, hvaležnost, preudatnost, niti za strpnost ali usmiljenje. V bistvu se ne moremo vživeti v druge, ker gre enostavno za prehitro izveden odnos. Sploh pa se ne moremo vživeti v nekoga, ki ga še ni. In to so naslednje generacije. In prav zanje so glasovali Koroški Slovenci pred stoletjem in zanje Škoti včeraj. Pa jim tega ni nihče povedal.
Če je ustrežljivost sploh vrlina, potem je silno kratkotrajna in hitro izgubi svojo vrednost. Posledice nosimo v prihodnosti sami, predvsem pa ljudje, ki na ta svet prihajajo za nami.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/ubogati-je-neodgovorno.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/10/ubogljivost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/08/je-jezik-nosilec-kulture.html
Včasih se sicer zdi, da se nekatere živali obnašajo ustrežljivo, a je to lahko le iz razloga, ki ga mi apliciramo na neko žival in ne dejansko po njihovi naravi. Pogosto nam recimo domača mačka ali pes hoče ustreči. A se, če dobro pomislimo, hitro pokaže, da gre bolj v smer nekega koristoljubja, kot ustrežljivosti - torej domača žival nekaj pričakuje, verjetno refleksno. Seveda obstaja sožitje, tako imenovani komenzializem, so-mizje, a pri tem ne gre za nobeno usrežljivost, ampak le težnjo po uravnoteženju vzajemih koristi in škode.
Pri človeku se ustrežljivost pojavlja dokaj pogosto. Zdi se, da je znak neke intravertiranosti posameznika ali skupine ljudi. Morda je njen največji problem ta, da v človeku, s katerim se tak odnos vzpostavlja, ne vidi človeka iz mesa in krvi, ampak neko podobo, ki ima vrednost le kot podobo v naših očeh, in ne dejanske vrednosti. Prav zato ima valuta usrežljivosti relativno nizko vrednost, oziroma jo določamo sami - in pogosto prevrednotimo. Podobno je tudi pri odnosih med skupino ljudi in nekim posameznikom ali med skupinami ljudi v družbi. Ustrežljivost se torej pojavlja v človeški družbi in v medosebnih odnosih, in jo najdemo na zelo različnih ravneh. Omenimo tukaj tri.
Pri odnosu med posamezniki, torej med dvema, zadeva nekako še najbolje deluje, saj je ustrežljivost pogosto lahko predhodnica kakšne od bolj trajnih vrlin, na primer zvestobe, pravičnosti, ljubezni, tudi vztrajnosti. Ne le predhodnica, lahko je blažilo v časih, ko človek bolj trdne valute ne zmore. Zaplete se, ko se odnosi morajo razširiti na več ljudi, na majhno skupino. Že pri pogovoru opažamo, da iskrenost pogovarjanja bistveno pade prav pri prehodu is sistema ena na ena v sistem treh ljudi. Prav podobno se zdi pri ustrežljivosti. Nikakor namreč ni mogoče ustreči več ljudem tako, da bi bili trajno zadovoljni z nami. Zakaj? Prav zato, ker naš odnos v takem primeru ni edini, ampaka stopa v konkurenco z drugimi odnosi. Odnosi si postanejo med seboj konkurenca, in tekmujemo v različnih vrlinah, in tudi z ustrežljivostjo.
Za ustrežljivost ni nobenega prostora v diplomaciji. Tu se hitro pokaže, ali nekdo na vprašanja odgovarja v smislu vsebine ali v smislu ustrežljivosti do kontrolorja. Na primer, neko državo iz Bruslja vprašajo, kako je s nekim denarjem, ki je bil iz skupne blagajne namenjen neki stvari v državi, in zakaj se država pri uporabi tega denarja ni držala predpisov, ki jih je sama sprejela. Če takrat vlada motovili, najprej z vljudnim odlašanjem odgovora, potem pa z leporečjem, na nasprotni strani - to vidi že vsak preprost človek - pride do nelagodja. Namreč: vprašani očitno ne odgovarja na vprašanja, in ne rešuje problemov, ki so povsem rešljivi, saj to izhaja iz dejstva, da so vprašanja sploh možna, ampak išče pot, kako bi spraševalcu ugodil, ga zadovoljil in s tem dosegel nek približen mir. Za nameček mu morda ponudi kakšno protiuslugo, na primer odpoved nekemu drugemu denarju. Ker je spraševalec indiferenten do tistega drugega denarja, vse skupaj zvodeni in namesto dialoga ostanemo v zdaku. Tudi prav, si mislijo ... je pač tako. Odnose je mogoče vzpostavljati tudi z drugimi - in tu pademo na konkurenčnosti.
Poseben primer ustrežljivosti so pojavi okrog referenduma. Torej okrog resnega referenduma, kjer se ljudje sprašuje o zadevah, ki se tistih ljudi res tičejo, in se jih predvsem tičejo dolgoročno. Zdi se, da ljudje pogosto sledijo ustrežljivosti, in da politiki, ki referendum običajno pripravljajo in skušajo tudi uporabiti za svoje, to težnjo po ustrežljivosti prav najbolj izkoriščajo. Denimo pred stoletjem - kaj je mislilo takrat 90% slovensko govorečih ljudi na Koroškem drugega kot na to, kako bodo z obkrožitvijo ustreznega odgovora ustregli tistim, ki jim bodo v prihodnjosti vladali. Podobno pravkar Škotska - v bistvu se ne odločajo za ali proti, ampak zase ali proti sebi. In odgovora za in proti dejansko vsebujeta vsak po nekaj od "zase" in po nekaj od "proti sebi". Torej Angležem ustreči za nekaj nafte, ribištva in pristanišča jedskih podmornic, in še naprej živeti v sladki senci z dodatno - prav zaradi referendumskega dogajanja - pridobljenimi pravicami pri sociali, davkih in gospodarstvu? Prav tako lahko ustrežejo svoji lastni vladi, in si s tem pridobijo pravice in ugodnosti tukaj. Torej gre v obeh primerih za približno enako iskanje ugodnosti na vseh straneh.
Seveda je bolj ugodno ugoditi, hitro, mirno, brez panike in z najjmanjšo možno mero negativnih posledic. A sem se je skrilo nekaj povsem drugega. Če namreč v življenju uporabljamo kratkoročne vrline, kot je na primer ustrežljivost, se ne moremo vživeti v trajnejše. Tu ni prostora za pogum, hvaležnost, preudatnost, niti za strpnost ali usmiljenje. V bistvu se ne moremo vživeti v druge, ker gre enostavno za prehitro izveden odnos. Sploh pa se ne moremo vživeti v nekoga, ki ga še ni. In to so naslednje generacije. In prav zanje so glasovali Koroški Slovenci pred stoletjem in zanje Škoti včeraj. Pa jim tega ni nihče povedal.
Če je ustrežljivost sploh vrlina, potem je silno kratkotrajna in hitro izgubi svojo vrednost. Posledice nosimo v prihodnosti sami, predvsem pa ljudje, ki na ta svet prihajajo za nami.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/ubogati-je-neodgovorno.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/10/ubogljivost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/08/je-jezik-nosilec-kulture.html
17. sep. 2014
Vakuum pri vzgoji, a ne brez podlage
O vzgoji kroži v Zahodnem svetu množica usmeritev, strategij, metod in navodil. Spogledujemo se tudi z Vzhodom, od koder prihajajo sicer vabljive ideje, a pogosto so na našem koncu sveta premalo ukoreninjene, da bi pognale sadove.
Vzgoja se dogaja na različnih ravneh. Če preskočimo samovzgojo, najprej seveda medčloveško, najpogosteje med starši in otrokom. Potem socializacija v obliki šol in podobnih ustanov, kjer gre za interakcijo med usposobljenim posameznikom (na začetni stopnji posameznico) in skupino. Potem splošna družba vzgaja posameznike in sama sebe - čemur pa se že lahko izognemo.
Vzgoja nam pogosto dela težave. Na vseh stopnjah. Nekateri so trdi - tako vzgojitelji kot vzojenci; nekateri so popustljivi - ponovno na obeh straneh; ponekod gre za stroga načela, drugod za popolno t.i. demokracijo. Obstajajo tudi skrajne metode, kot na primer zapor, ali celo usmrtitev v izločitvene namene oziroma v namen svarila podobnim kršiteljem reda in načel.
Obstaja tudi metoda, ki je podobna šoku. Lahko je nenamerna, na primer, če vzgojitelji umrejo, ali pa so vzgojenci kakorkoli oddvojeni od njih. Odnos se pretga in nastane vakuum, ki govori pogosto bolj nazorno kot besede in prizadevanja. Vsekakor gre za osebno ali družbeno travmo.
Morda je metoda vakuuma uresničljiva in učinkovita tudi z vnaprej pripravljenim vakuumom. Torej, kot vzgojitelj vzgojenca pripravim, dobro pripravim, potem pa zginem. Pravzaprav življenje deluje natanko tako. Starši ali skrbniki ne živijo večno, vzgojitelji odhajajo - ali bolje, vzgojenci odhajajo, družbeni redi se menjajo. Za vsakim ostaja vakuum, ki je smiseln, ki nam pove, in ki nas vzgaja sam na sebi.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html
Vzgoja se dogaja na različnih ravneh. Če preskočimo samovzgojo, najprej seveda medčloveško, najpogosteje med starši in otrokom. Potem socializacija v obliki šol in podobnih ustanov, kjer gre za interakcijo med usposobljenim posameznikom (na začetni stopnji posameznico) in skupino. Potem splošna družba vzgaja posameznike in sama sebe - čemur pa se že lahko izognemo.
Vzgoja nam pogosto dela težave. Na vseh stopnjah. Nekateri so trdi - tako vzgojitelji kot vzojenci; nekateri so popustljivi - ponovno na obeh straneh; ponekod gre za stroga načela, drugod za popolno t.i. demokracijo. Obstajajo tudi skrajne metode, kot na primer zapor, ali celo usmrtitev v izločitvene namene oziroma v namen svarila podobnim kršiteljem reda in načel.
Obstaja tudi metoda, ki je podobna šoku. Lahko je nenamerna, na primer, če vzgojitelji umrejo, ali pa so vzgojenci kakorkoli oddvojeni od njih. Odnos se pretga in nastane vakuum, ki govori pogosto bolj nazorno kot besede in prizadevanja. Vsekakor gre za osebno ali družbeno travmo.
Morda je metoda vakuuma uresničljiva in učinkovita tudi z vnaprej pripravljenim vakuumom. Torej, kot vzgojitelj vzgojenca pripravim, dobro pripravim, potem pa zginem. Pravzaprav življenje deluje natanko tako. Starši ali skrbniki ne živijo večno, vzgojitelji odhajajo - ali bolje, vzgojenci odhajajo, družbeni redi se menjajo. Za vsakim ostaja vakuum, ki je smiseln, ki nam pove, in ki nas vzgaja sam na sebi.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html
15. sep. 2014
Induktivno in deduktivno znanje
Glede na način pridobivanja znanje ločimo na deduktivno in induktivno. Pri prvem gre od splošnega k posameznemu, pri drugem od posameznega k splošnemu. Torej, induciram neke podatke, meritve, štetja, ..., in potem to - običajno veliko goro rečí - pretvorim v informacijo, ki je razumljiva in uporabna. Osnovne gradnike sestavim v novo obliko tako, da ti niso več vidni, ampak je vidna le še celota, ki predstavlja novo kakovost. Dedukcija je druga reč. Tu gre za to, da iz neke informacije, ki je primerljiva z mojimi razmerami, sklepam, da gre za podobne gradnike, kar posledično lahko pomeni, da se celotna moja zadeva obnaša podobno, kot se tuja informacija, ki jo vidim.
Deduktivno delamo v šoli. Induktivno naj bi delali v službi, in v družbi. Oboje je sicer pridobivanje znanja.
Žal pogosto zadeve obračamo: ne le, da deduktivno primerjane podatke interpretiramo kot induktivne, ampak celo več: osnovne podatke proglasimo za informacijo. In še eno stopnjo več: znanje, ki ga ni, najprej proglasimo za deduktivno pridobljeno (le kdo ti pa more v današnji globalni družbi dokazati izvor ...), potem pa ga uporabimo kot induktivno, oziroma naše odjemalce prepričamo, da je induktivno.
Slednje se pogosto rado dogaja v nekaterih družbenih dejavnostih, in se pojavlja v obliki sanj, kako bi morali nekaj delati in reševati po "skandinavskem" ali "švicarskem" ali "singapurskem" ali ... modelu. Saj načeloma ni nič narobe, niti z njihovimi sistemi, niti z našimi sanjami, niti z zgledovanjem po drugih. Le problem je ta, da se v bistvu nočemo učiti in zgledovati od tistih sistemov, ampak kar pavšalno posnemamo naše lastne deduktivne podobe o njihovem znanju, sposobnostih in uspehu.
Nekateri malo vedo, pa tega ne vedo.
Drugi veliko vedo, pa tega ne vedo.
Žal.
Žal.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
14. sep. 2014
Beg stran od veselja ...
.. je vse bolj pogost. Ne le vesela in silno zanimiva matematika, ki jo skušamo otrokom na vsak način zagreniti in v učbenike vnesti popolno nasprotje - kot je zdaj cilj hkratne smrtne resnosti in otročarij slikanic. Bog ne daj zmernosti. Bog ne daj, da bi nas ali otroka zmotilo navadno življenje in bi se preusmeril od razcepljenosti med smrtnobo in poneumljanjem v vsakdan uporabe - za kar matematika končno tudi je. Kot vsak drug predmet v šoli, seveda.
Ta vzorec se potem nadaljuje, ljudje se demokratično umikamo navadnemu življenju in demokratično kimamo razcepljenosti potrošništva: v istočasni revščini si privoščimo najdražje in najbolj nepotrebne investicije; da se le svet vrti. Danes celo nihče ne reagira, če mu vzamejo ali jemljejo veselje (do dela, učenja, lepih reči, prizadevanja, hrepenenja, zdrave uspešnosti ...). Kje, da bi se jezil! Demokracija žalosti je zmagala, sama je prišla v svoji razdvojeni turobi. Celo religije, ki v svojem že preminulem vehementu herojsko oznanjajo veselje, so postale popolnoma vdane v dvojnosti neosrediščenega življenja med skrajnostjo duhovne in materialne revščine v skrajnost duhovne in materialne bogatije.
Če prostora ne delamo z veseljem, bo žalost sama prišla v nas. Zasenčila bo našo notranjost, in to ne bo žalost žalostnih ampak turoba turobnih. Saj nas razveseli tudi kaj zunanjega, a, kot beseda pravi, nas samo raz-veseli, zbudi vektor veselja, ki je v nas. Veselje je vektor, ki prihaja od znotraj in lahko deluje le navzven. Žalost pa je nedoločljiva megla, ki deluje od zunaj, in ki lahko zasenči vse, razen vektorja. ki sili navzven. Ni se bati, pače je ta še bolj droben, vedno s svojo veselo ostrino najde pot. Če le je.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/jok-in-zalost-in-se-kaj.html
Ta vzorec se potem nadaljuje, ljudje se demokratično umikamo navadnemu življenju in demokratično kimamo razcepljenosti potrošništva: v istočasni revščini si privoščimo najdražje in najbolj nepotrebne investicije; da se le svet vrti. Danes celo nihče ne reagira, če mu vzamejo ali jemljejo veselje (do dela, učenja, lepih reči, prizadevanja, hrepenenja, zdrave uspešnosti ...). Kje, da bi se jezil! Demokracija žalosti je zmagala, sama je prišla v svoji razdvojeni turobi. Celo religije, ki v svojem že preminulem vehementu herojsko oznanjajo veselje, so postale popolnoma vdane v dvojnosti neosrediščenega življenja med skrajnostjo duhovne in materialne revščine v skrajnost duhovne in materialne bogatije.
Če prostora ne delamo z veseljem, bo žalost sama prišla v nas. Zasenčila bo našo notranjost, in to ne bo žalost žalostnih ampak turoba turobnih. Saj nas razveseli tudi kaj zunanjega, a, kot beseda pravi, nas samo raz-veseli, zbudi vektor veselja, ki je v nas. Veselje je vektor, ki prihaja od znotraj in lahko deluje le navzven. Žalost pa je nedoločljiva megla, ki deluje od zunaj, in ki lahko zasenči vse, razen vektorja. ki sili navzven. Ni se bati, pače je ta še bolj droben, vedno s svojo veselo ostrino najde pot. Če le je.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/jok-in-zalost-in-se-kaj.html
10. sep. 2014
Navodila za delo
So ljudje, ki za vsako najmanjše delo, ki bi ga morali opraviti, potrebujejo natančna navodila.
So tudi ljudje, ki jim ob pogledu na delo takoj jasno, kaj morajo storiti.
Vmes smo vsi ostali.
Eni drugim smo potrebni.
So tudi ljudje, ki jim ob pogledu na delo takoj jasno, kaj morajo storiti.
Vmes smo vsi ostali.
Eni drugim smo potrebni.
9. sep. 2014
DAD ... ADA pretvorba
Računalniki in njihove povezave so čudežne priprave. V komaj dobrih dveh desetletjih so obrnile svet v druge tirnice. A vseeno, računalniki s svojo možico pritiklin, ki so skoraj njmanj namenjene prav za računanje, ampak za vse kaj drugega, so izjemno neumne priprave. In neumnosti pogosto hodijo vštric.
Nikakor se ne morem načuditi računovodskim sistemom, kjer prejemajo papirne račune in jih potem pretipkavajo v svoje sisteme. Pa saj vendar vidiš, da je bilo natisnjeno iz računalnika v tiskalnik.
Tako vzemimo nek izdelek, recimo zavoj papirja, ki stane 5€. Najprej je drevo, ki je analogno. Gozdar iz letnega načrta, ki je v digitalni obliki, a kasneje natisnjen v analogno, razbere, da je drevo treba podreti in ga nameniti za celulozo. V računalnik si vnese podatke o potnem nalogu, ki so analogni, in jih s tem pretvori v digitalno. Potni nalog natisne na papir, torej ga spet obrne v analogno. Potem se vsede v avto in odpelje analogno do drevesa, kjer ga analogno označi. Kasneje morda v pisarni označbo vnese v računalnik in jo torej obrne v digitalno.
Potem je drevo, posekana celuloza. Zgodba se ponovi skoraj podobno. Potem je papirnica, kjer se zadeva pretvarja sem in tja od ideje o predelavi papirja, ki je analogna, do internih delovnih nalogov, ki so, razen podpisa izvorno morda digitalni, a analogno izpisani na papir. ...
Potem je trgovina, kjer robo prevzamejo - seveda je prevzemnica natisnjena na papir, vsekakor iz računalnika; torej je pretvojena iz digitalne v analogno obliko. V skladišču jo spet registrira skladiščni računalnik, morda celo preko črtne kode. Vsaj to. Potem trgovina, ki analogno dela inventure in prebira naročilnice, ki so napisane na roko - ali pa natisnjene v analogni obliki na analogni obrazec; ampak podpis je vsekakor analogen.
Zavoj pride na polico v papirnico, in jaz ga kupim. Iz računalnika, torej digitalne oblike, mi prijazno in v skladu s predpisi natisnejo račun, ki je analogen. Račun nesem domov, potem v računovodstvo, kjer številko prepišejo v njihove po SRS standardih izdelane programe. In končno ... na ta papir - seveda ne - bom nekaj natisnil.
Ste prepričani, da zavoj papirja stane 5€?
Podobno se ne morem načuditi ljudem, ki pridno prepisujejo v računalnik nekaj, kar je očitno že bilo nekje natipkano in je nekdo enostavno natisnil na tiskalnik. Ne rečem, da kdaj pa kdaj ni treba, ampak, da to postane princip ... In, prav tako se ne morem načudirti množici procedur na občinskih in državni ravni, tudi evropski, ko zvesto, pridno, natančno (?), prepisujemo analogno v digitalno in spet nazaj. Morda celo ne prepisujemo.
In nazadnje. V avtomobilu imam navigacijsko napravo. Digitalno. Prometna poročila imam na spletu, do katerega dostopam z drugo napravo, podobno telefonu. Digitalno. Če hočem ugotoviti, ali me čakajo zastoji na izbrani cesti, moram najprej v avtu pretvoriti digitalno informacijo s strani promet.info na moj gps, ki mi potem izračuna obvoz. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil bolj ažuren, in imel internet in gps na isti napravi.
A verjamete, da smo ena redkih EU držav, ki se še gre take ADA pretvorbe, ki so morda celo nevarne za promet.
In take, ter vse zgoraj omenjene, pa še mnoge druge ADADADAD pretvorbe so del sistema, del principov, ki nam meglijo sanje o razvoju.
-----
D = digitalno
A = analogno
DA je sprememba podatkov iz nalogne oblike v digitalno; AD je obratno.
Nikakor se ne morem načuditi računovodskim sistemom, kjer prejemajo papirne račune in jih potem pretipkavajo v svoje sisteme. Pa saj vendar vidiš, da je bilo natisnjeno iz računalnika v tiskalnik.
Tako vzemimo nek izdelek, recimo zavoj papirja, ki stane 5€. Najprej je drevo, ki je analogno. Gozdar iz letnega načrta, ki je v digitalni obliki, a kasneje natisnjen v analogno, razbere, da je drevo treba podreti in ga nameniti za celulozo. V računalnik si vnese podatke o potnem nalogu, ki so analogni, in jih s tem pretvori v digitalno. Potni nalog natisne na papir, torej ga spet obrne v analogno. Potem se vsede v avto in odpelje analogno do drevesa, kjer ga analogno označi. Kasneje morda v pisarni označbo vnese v računalnik in jo torej obrne v digitalno.
Potem je drevo, posekana celuloza. Zgodba se ponovi skoraj podobno. Potem je papirnica, kjer se zadeva pretvarja sem in tja od ideje o predelavi papirja, ki je analogna, do internih delovnih nalogov, ki so, razen podpisa izvorno morda digitalni, a analogno izpisani na papir. ...
Potem je trgovina, kjer robo prevzamejo - seveda je prevzemnica natisnjena na papir, vsekakor iz računalnika; torej je pretvojena iz digitalne v analogno obliko. V skladišču jo spet registrira skladiščni računalnik, morda celo preko črtne kode. Vsaj to. Potem trgovina, ki analogno dela inventure in prebira naročilnice, ki so napisane na roko - ali pa natisnjene v analogni obliki na analogni obrazec; ampak podpis je vsekakor analogen.
Zavoj pride na polico v papirnico, in jaz ga kupim. Iz računalnika, torej digitalne oblike, mi prijazno in v skladu s predpisi natisnejo račun, ki je analogen. Račun nesem domov, potem v računovodstvo, kjer številko prepišejo v njihove po SRS standardih izdelane programe. In končno ... na ta papir - seveda ne - bom nekaj natisnil.
Ste prepričani, da zavoj papirja stane 5€?
Podobno se ne morem načuditi ljudem, ki pridno prepisujejo v računalnik nekaj, kar je očitno že bilo nekje natipkano in je nekdo enostavno natisnil na tiskalnik. Ne rečem, da kdaj pa kdaj ni treba, ampak, da to postane princip ... In, prav tako se ne morem načudirti množici procedur na občinskih in državni ravni, tudi evropski, ko zvesto, pridno, natančno (?), prepisujemo analogno v digitalno in spet nazaj. Morda celo ne prepisujemo.
In nazadnje. V avtomobilu imam navigacijsko napravo. Digitalno. Prometna poročila imam na spletu, do katerega dostopam z drugo napravo, podobno telefonu. Digitalno. Če hočem ugotoviti, ali me čakajo zastoji na izbrani cesti, moram najprej v avtu pretvoriti digitalno informacijo s strani promet.info na moj gps, ki mi potem izračuna obvoz. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil bolj ažuren, in imel internet in gps na isti napravi.
A verjamete, da smo ena redkih EU držav, ki se še gre take ADA pretvorbe, ki so morda celo nevarne za promet.
In take, ter vse zgoraj omenjene, pa še mnoge druge ADADADAD pretvorbe so del sistema, del principov, ki nam meglijo sanje o razvoju.
-----
D = digitalno
A = analogno
DA je sprememba podatkov iz nalogne oblike v digitalno; AD je obratno.
8. sep. 2014
Deficit čustvenega življenja
Ko boste kdaj pogledali na razmere v državi, naši, ali katerikoli drugi na Zahodu, v gospodarstvu, zunanjih in notranjih zadevah, izobraževanju in znanosti, okolju in pridelovalnih panogah, nenazadnje v kulturi ... vam bo jasno. Potrebujemo jasne cilje, razumne ljudi, znanje in spretnost, natančnost in neoporečnost, ažurnost in brezpogojnost. Potrebujemo matematično enakopravnost in enakost, pravno svobodnost in demokratično moralnost, finančno pravičnost in uresničljivo vizijo.
Vse to človek in današnja družba potrebuje. A žal, je to, vsaj (oziroam celo le) po dosedanjem doumevanju sveta, zgolj polovica. Ostati moramo ljudje. Potem bomo tudi bolj človeški.
Ne govorim o cemravosti, ne o nasini jezljivosti, niti o nad-nebom-plavajočih idejah, sploh ne o gledanju oblakov po jasnem nebu ali sanjah sonca med nevihto. Govorim samo o neizbrisno notranjem delu človeka, brez katerega postane nečlovek. Čustev nam manjka.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/jok-in-zalost-in-se-kaj.html
Vse to človek in današnja družba potrebuje. A žal, je to, vsaj (oziroam celo le) po dosedanjem doumevanju sveta, zgolj polovica. Ostati moramo ljudje. Potem bomo tudi bolj človeški.
Ne govorim o cemravosti, ne o nasini jezljivosti, niti o nad-nebom-plavajočih idejah, sploh ne o gledanju oblakov po jasnem nebu ali sanjah sonca med nevihto. Govorim samo o neizbrisno notranjem delu človeka, brez katerega postane nečlovek. Čustev nam manjka.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/jok-in-zalost-in-se-kaj.html
7. sep. 2014
Hujše od jeze
Od jeze obstaja še nekaj hujšega. To je občutek, da te nekdo ignorira, če se na neko reč ali kar nanj konkretno razjeziš, pri čemer ne gre za namerno ignoranco ali kakšno hudobijo oziroma sovraštvo, ampak način življenja in do skrajnosti prignano apatijo do sveta.
Tega, da se drugi jezijo na nas, gotovo ne maramo (tudi to so čustva), ampak, če bi človek racionalizma informacijske dobe ne pozabil tako velikokrat na svojo čustvenost, bi bilo verjetno življenje precej bolj znosno.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/jeza-ni-kar-tako.html
Tega, da se drugi jezijo na nas, gotovo ne maramo (tudi to so čustva), ampak, če bi človek racionalizma informacijske dobe ne pozabil tako velikokrat na svojo čustvenost, bi bilo verjetno življenje precej bolj znosno.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/jeza-ni-kar-tako.html
6. sep. 2014
Zdravljenje bolezni je lahko smrtno nevarno
Vzemimo primer* nekega bolnika, ki je zaradi preobčutljivosti prebavnega sistema primoran skrajno paziti na hrano ali pijačo, ki jo uživa. Vsaka napaka mu povzroča hude težave in po izkušnjah drugih se lahko zgodi, da mu ogrozi življenje, bližnjim pa povzroči žalost.
Naj, recimo, tak bolnik zboli za še eno boleznijo, ki je prav tako huda, a akutna - torej začasna. Ko ga na pol nezavestnega pripeljejo na urgenco, morda pa zraven ni nobenega, ki bi vedel o njegovih ali njenih kroničnih težavah v prebavilih, obstaja velika možnost, da mu bodo, ko bo nekiliko prišel k sebi, postregli z običajno bolnišnično hrano. Če bo zadosti pri sebi, bo odklonil, več verjetnosti pa je, da ga bo osebje spodbujalo, naj vendarle jé, da si bo prej opomogel.
Primer je popolnoma mogoč v slovenskem zdravstvu, saj zaradi različnih, med seboj nasprotujočih si zakonodaj, podatki o bolniku iz zdravstvene (v bistvu zavarovalniške) podatkovne zbirke niso enostavno na voljo vsakemu zdravniku, kaj šele pacientu ali njegovim bližnjim.
Pa ne gre le za podatke in podatkovne zbirke ali zakonodajo, ampak pogosto tudi za konkuriranje posameznih bolnišnic, ki zdravstvene kartone "skrbno varujejo", sploh dejanja, na primer neka zdravila, ki so v izključni "pristojnosti" njihovega oddelka. Še več, gre celo za konkurenco med posameznimi oddelki iste bolnišnice, iste stavbe, pod istim vodstvom, ki se seveda borijo za uspešnost, sredstva, ugled.
Navedeno je tudi popolnoma lep primer principov, ki veljajo v slovenski zakonodaji in posledično v uradnem delu družbe. Zakonodaja in z njo poanoge si med seboj nasprotujejo in oviraja ena drugo. In če nihče na to ne opozori, se dogajajo celo smrtno nevarni primeri, vsekakor pa množica neumnih. Smrtno nevarni za gospodarstvo, bančništvo kulturo, naravo, izobraževanje ...In vsi si želimo in potrebujemo, da bi nas, če smo bolni, obravnavali kot ljudi in ne kot primerek z neko boleznijo, ki jo je treba odpraviti. Podobno je gotovo z družbo: če zboli, je potrebna celovita obravnava, kjer je konkurenčnost potrebna, a ne na škodo in z ogrožanjem celotnega organizma.
Zdravljenje bolnikov je izvrsten dosežek civilizacije.
A zdravljenje bolezni je smrtno nevarno.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/autointencicnost.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-4-in-vrednotenje_21.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/zdravilne-pijavke.html
---
*bistvo primera ni hipotetično, zamolčane so lokacije in spremenjene so bolezni.
Naj, recimo, tak bolnik zboli za še eno boleznijo, ki je prav tako huda, a akutna - torej začasna. Ko ga na pol nezavestnega pripeljejo na urgenco, morda pa zraven ni nobenega, ki bi vedel o njegovih ali njenih kroničnih težavah v prebavilih, obstaja velika možnost, da mu bodo, ko bo nekiliko prišel k sebi, postregli z običajno bolnišnično hrano. Če bo zadosti pri sebi, bo odklonil, več verjetnosti pa je, da ga bo osebje spodbujalo, naj vendarle jé, da si bo prej opomogel.
Primer je popolnoma mogoč v slovenskem zdravstvu, saj zaradi različnih, med seboj nasprotujočih si zakonodaj, podatki o bolniku iz zdravstvene (v bistvu zavarovalniške) podatkovne zbirke niso enostavno na voljo vsakemu zdravniku, kaj šele pacientu ali njegovim bližnjim.
Pa ne gre le za podatke in podatkovne zbirke ali zakonodajo, ampak pogosto tudi za konkuriranje posameznih bolnišnic, ki zdravstvene kartone "skrbno varujejo", sploh dejanja, na primer neka zdravila, ki so v izključni "pristojnosti" njihovega oddelka. Še več, gre celo za konkurenco med posameznimi oddelki iste bolnišnice, iste stavbe, pod istim vodstvom, ki se seveda borijo za uspešnost, sredstva, ugled.
Navedeno je tudi popolnoma lep primer principov, ki veljajo v slovenski zakonodaji in posledično v uradnem delu družbe. Zakonodaja in z njo poanoge si med seboj nasprotujejo in oviraja ena drugo. In če nihče na to ne opozori, se dogajajo celo smrtno nevarni primeri, vsekakor pa množica neumnih. Smrtno nevarni za gospodarstvo, bančništvo kulturo, naravo, izobraževanje ...In vsi si želimo in potrebujemo, da bi nas, če smo bolni, obravnavali kot ljudi in ne kot primerek z neko boleznijo, ki jo je treba odpraviti. Podobno je gotovo z družbo: če zboli, je potrebna celovita obravnava, kjer je konkurenčnost potrebna, a ne na škodo in z ogrožanjem celotnega organizma.
Zdravljenje bolnikov je izvrsten dosežek civilizacije.
A zdravljenje bolezni je smrtno nevarno.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/autointencicnost.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-4-in-vrednotenje_21.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/zdravilne-pijavke.html
---
*bistvo primera ni hipotetično, zamolčane so lokacije in spremenjene so bolezni.
4. sep. 2014
Življenje je izpit
Ljudje pogosto mislimo, da je neka težava, na katero naletimo v življenju, kot izpit. Torej, ko ne vem, kaj bi v neki situaciji, skušam najti rešitev, morda stopim k zdravniku, če me nekaj boli, se pogovorim s prijateljem ali prijateljico, če me znotraj kaj tišči, obiščem avtomehanika ali svetovalca za predšolsko vzgojo, preberem svetovalno knjigo ali, danes pogosto, se vsedem za tipkovnico in zaslon in skušam iz množice navedb izluščiti tisto, ki ji najbolj lahko verjamem in se mi zdi v danem trenutku najbolj obetavna.
Težave težav so v tem, da človek v tistem času razmišlja drugače, ker ga težava ravno takrat muči, in to mučenje, ki je seveda lahko v manjši meri, ali pa v zelo veliki, povzroča drugačnost stanja. Razsodnost je vsekakor drugačna, in pogosto se tega zavedamo tako, da se skoraj ne zavedamo. Zunanja pomoč je torej dobrodošla in pogosto koristna, vendar je lahko tudi napačna, ker kljub vsemu človek o sebi pravzaprav največ ve.
Zdi se, da učenje reševanja težav v času težav ne more biti posebno učinkovito, in da se težave v takih primerih verjetno rešijo na kakšen drug način, če se, seveda. Nekako v stilu, da čas ozdravi rane. Čas seveda ozdravi težavo in našo težavo s težavo, zraven pa še morda nastopijo nove težave, ki prejšnje premagajo in zasenčijo. Tako na koncu ne vemo, ali težave rešujemo, ali pa se morda rešujejo same na sebi, torej tudi ne vemo, ali je obisk zdravnika ali avtomehanika ali interneta kaj pomagal. Če pa povrh vsega, na koncu, ko težave odpravimo ali same preminejo, ne naredimo nobene refleksije (in večina ljudi ne dela refleksij ...), se na ta način tudi nikoli ne naučimo, kaj nam v življenju pomaga pri premagovanju težav. Naslednjič bomo morda spet šli ponavljat isti izpit.
Pravzaprav reševanje težave ni popolnoma nič podobno izpitu. Učinkovito reševanje težav je samo v preventivi. Nekakšni stalni življenjski preventivi, ki je sestavljena iz neprestanih vprašanj in dogovorov, smislov in nesmislov, reševanja in nereševanja, občutka in neobčutka, težav s težavami in težav brez težav. Ozki čas reševanja težave zato ni niti približno podoben izpitu, ampak je življenje kot celota en sam izpit, ki stalno in neprekinjeno daje samo sebi odgovore in rešitve.
Težave težav so v tem, da človek v tistem času razmišlja drugače, ker ga težava ravno takrat muči, in to mučenje, ki je seveda lahko v manjši meri, ali pa v zelo veliki, povzroča drugačnost stanja. Razsodnost je vsekakor drugačna, in pogosto se tega zavedamo tako, da se skoraj ne zavedamo. Zunanja pomoč je torej dobrodošla in pogosto koristna, vendar je lahko tudi napačna, ker kljub vsemu človek o sebi pravzaprav največ ve.
Zdi se, da učenje reševanja težav v času težav ne more biti posebno učinkovito, in da se težave v takih primerih verjetno rešijo na kakšen drug način, če se, seveda. Nekako v stilu, da čas ozdravi rane. Čas seveda ozdravi težavo in našo težavo s težavo, zraven pa še morda nastopijo nove težave, ki prejšnje premagajo in zasenčijo. Tako na koncu ne vemo, ali težave rešujemo, ali pa se morda rešujejo same na sebi, torej tudi ne vemo, ali je obisk zdravnika ali avtomehanika ali interneta kaj pomagal. Če pa povrh vsega, na koncu, ko težave odpravimo ali same preminejo, ne naredimo nobene refleksije (in večina ljudi ne dela refleksij ...), se na ta način tudi nikoli ne naučimo, kaj nam v življenju pomaga pri premagovanju težav. Naslednjič bomo morda spet šli ponavljat isti izpit.
Pravzaprav reševanje težave ni popolnoma nič podobno izpitu. Učinkovito reševanje težav je samo v preventivi. Nekakšni stalni življenjski preventivi, ki je sestavljena iz neprestanih vprašanj in dogovorov, smislov in nesmislov, reševanja in nereševanja, občutka in neobčutka, težav s težavami in težav brez težav. Ozki čas reševanja težave zato ni niti približno podoben izpitu, ampak je življenje kot celota en sam izpit, ki stalno in neprekinjeno daje samo sebi odgovore in rešitve.
3. sep. 2014
Human(itarn)ost med sosedi
Čut za pomoč bližnjemu v stiski je ena od človekovih pomembnih lastnosti, ki je del vsakdana na eni strani ter del humanizma in človekovega notranjega razvoja kot celote. Zdi se, da se večina ljudi, kljub morebitnim lastnim težavam, vedno odzove na težave drugih, praktično v vsakem človeku se zbudi čut za solidarnost, v mnogih se ta čut obrne tudi v dejanja ali dejavnost.
Humanitarne akcije ali organizacije so lahko izjemno dobro orodje za medčloveško pomoč v primerih izjemnih dogodkov, ki prizadenejo določeno skupino ljudi ali območje. Vemo, da Rdeči polmesec, Rdeči križ, Malteški vitezi, Karitas in še mnoge druge, svetovno razprežene ustanove zberejo ogromne količine sredstev, s katerimi stalno ali občasno pomagajo ljudem v potrebi in stiski.
Organiziranost kateregakoli dela, ki hoče na današnjem trgu obstati, vključno prostovoljstva, zahteva ustrezen marketinški pristop. To pomeni, da je treba ljudem vsebine tako predstaviti, da se solidarnostni čut čim bolj učinkovito in čim hitreje obrne v dejanja. Nekateri posamezniki ali ustanove so pri tem zelo inovativne, nekatere tudi zelo uspešne.
Kljub jasni osnovni dobronamernosti velja pri marketinških dejanjih potegniti v razvitem evroameriškem svetu jasno mejo po sredini Atlantika. Američani, torej nasledniki Evropejcev v ZDA, so namreč bistveno bolj nagnjeni k radodarnosti, kot nekoliko arhaično obnašajoči se Evropski domorodci. Po domače: zbrati denar v ZDA v dobrodelne, kulturne, človekoljubne, pa tudi kakšne nespametne cilje, je bistveno bolj enostavno v ZDA, kot v Evropi.Zakaj? Cilj poslovanja v ZDA se zdi, je vedno dobiček v denarju. In v humanitarnih akcijah je dobiček. Najprej na moralnem področju, ker se donator s tem proslavi in si dela dodatno reklamo, kar je del njegove nehumanitarne strategije - to pa pomeni večji neposredni prihodek. Potem pri pridobivanju kupcev: vlaganje v pomoč namreč pomeni, da bodo tisti, ki so danes pomoči potrebni, večinoma jutri moj izdelek tudi kupili - oziroma, ne bodo zmogli istega izdelka kupiti pri konkurenci. Če imam torej zadosti zaloge kapitala, je to moj vložek v prihodnost. To je nekako vse legalno in opravičljivo, tako je pač v kapitalizmu. Morda se v Evropi premalo zavedamo svoje socialne urejenosti v primerjavi z ZDA, in v nekaterih primerih posnemamo skorajda bizarne marketinške poteze.
Poleg tega, in žal, se dogaja tudi marsikaj tretjega, kar je po ustrezni marketinški strategiji zakrito. Vlaganje v humanitarnost pomeni davčne olajšave, pomeni možnosti prekladanja denarja med različnimi davčnimi sistemi, med različnimi pravnimi sistemi, med "pravno urejeno" državo, iz katere pomoč prihaja v "pravno neurejeno" državo, kamor pomoč gre. Kaj se zgodi vmes, nihče ne ve. Solidarnostni čut teh procesov ne zazna več, ker so takrat težave "že rešene". Niti tvoj, niti moj.
Povečevanje razdalje od donatorja k prejemniku povečuje možnosti drugotne uporabe sredstev. Globalizacija sicer poteka na informacijski ravni, a na področju dejanj bo potrebno še veliko dela.
Najboljša oblika human(itarn)osti je medsoseska pomoč. Precej preprosto: Ljubi svojega bližnjega.
Humanitarne akcije ali organizacije so lahko izjemno dobro orodje za medčloveško pomoč v primerih izjemnih dogodkov, ki prizadenejo določeno skupino ljudi ali območje. Vemo, da Rdeči polmesec, Rdeči križ, Malteški vitezi, Karitas in še mnoge druge, svetovno razprežene ustanove zberejo ogromne količine sredstev, s katerimi stalno ali občasno pomagajo ljudem v potrebi in stiski.
Organiziranost kateregakoli dela, ki hoče na današnjem trgu obstati, vključno prostovoljstva, zahteva ustrezen marketinški pristop. To pomeni, da je treba ljudem vsebine tako predstaviti, da se solidarnostni čut čim bolj učinkovito in čim hitreje obrne v dejanja. Nekateri posamezniki ali ustanove so pri tem zelo inovativne, nekatere tudi zelo uspešne.
Kljub jasni osnovni dobronamernosti velja pri marketinških dejanjih potegniti v razvitem evroameriškem svetu jasno mejo po sredini Atlantika. Američani, torej nasledniki Evropejcev v ZDA, so namreč bistveno bolj nagnjeni k radodarnosti, kot nekoliko arhaično obnašajoči se Evropski domorodci. Po domače: zbrati denar v ZDA v dobrodelne, kulturne, človekoljubne, pa tudi kakšne nespametne cilje, je bistveno bolj enostavno v ZDA, kot v Evropi.Zakaj? Cilj poslovanja v ZDA se zdi, je vedno dobiček v denarju. In v humanitarnih akcijah je dobiček. Najprej na moralnem področju, ker se donator s tem proslavi in si dela dodatno reklamo, kar je del njegove nehumanitarne strategije - to pa pomeni večji neposredni prihodek. Potem pri pridobivanju kupcev: vlaganje v pomoč namreč pomeni, da bodo tisti, ki so danes pomoči potrebni, večinoma jutri moj izdelek tudi kupili - oziroma, ne bodo zmogli istega izdelka kupiti pri konkurenci. Če imam torej zadosti zaloge kapitala, je to moj vložek v prihodnost. To je nekako vse legalno in opravičljivo, tako je pač v kapitalizmu. Morda se v Evropi premalo zavedamo svoje socialne urejenosti v primerjavi z ZDA, in v nekaterih primerih posnemamo skorajda bizarne marketinške poteze.
Poleg tega, in žal, se dogaja tudi marsikaj tretjega, kar je po ustrezni marketinški strategiji zakrito. Vlaganje v humanitarnost pomeni davčne olajšave, pomeni možnosti prekladanja denarja med različnimi davčnimi sistemi, med različnimi pravnimi sistemi, med "pravno urejeno" državo, iz katere pomoč prihaja v "pravno neurejeno" državo, kamor pomoč gre. Kaj se zgodi vmes, nihče ne ve. Solidarnostni čut teh procesov ne zazna več, ker so takrat težave "že rešene". Niti tvoj, niti moj.
Povečevanje razdalje od donatorja k prejemniku povečuje možnosti drugotne uporabe sredstev. Globalizacija sicer poteka na informacijski ravni, a na področju dejanj bo potrebno še veliko dela.
Najboljša oblika human(itarn)osti je medsoseska pomoč. Precej preprosto: Ljubi svojega bližnjega.
2. sep. 2014
Ohranjanje originalov starih fotografij
Zakaj sploh ohranjati, se bo marsikdo vprašal. Saj danes lahko vse stare fotografije presnamemo v digitalno obliko in ob ustreznem sistemu arhiviranja vsebini slike tako rekoč neomejeno podaljšamo rok trajanja.
To sicer drži, vendar le deloma. Tehnologija skeniranja in preslikavanja namreč danes izredno hitro napreduje. Mnoge ustanove, ki so se pred okrog 15 leti lotile preslikav na desettisoče kosov dragocenih dokumentarnih gradiv s področja astronomije ali geodezije, ki so bili posneta pred 100 leti, se danes ponovno spušča v zahtevno in drago delo z novejšimi, neprimerljivo izboljšanimi tehnikami. A nekateri tega žal danes ne morejo več storiti, ker je medtem izvorno gradivo morda že propadlo, ali pa je bilo morda navdušenje strokovnjakov nad "vrhunsko tehnologijo in možnostmi" pred 15-timi leti tako veliko, da so originale enostavno zavrgli.
Če zavržemo original družinske fotografije, posnete na diapozitiv pred 30 leti, in nedavno preslikane v digitalno obliko, še ni posebne tragike. Če pa govorimo o raziskavah zgodovinskih dejstev ali fotografije zvezdnega neba, določenih zgodovinsko pomembnih objektov ali dogodkov – takrat pa se vprašamo, zakaj smo pred leti ob skeniranju vzeli zgolj resolucijo 150 vrstic na palec, danes pa neke iskane podrobnosti iz datoteke ne moremo več razbrati.
Prav podobno se nam lahko zgodi čez 15 ali več let, ko bo tehnologija še naprednejša. Zato je smiselno večino dokumentarnega gradivo ustrezno hraniti.
To sicer drži, vendar le deloma. Tehnologija skeniranja in preslikavanja namreč danes izredno hitro napreduje. Mnoge ustanove, ki so se pred okrog 15 leti lotile preslikav na desettisoče kosov dragocenih dokumentarnih gradiv s področja astronomije ali geodezije, ki so bili posneta pred 100 leti, se danes ponovno spušča v zahtevno in drago delo z novejšimi, neprimerljivo izboljšanimi tehnikami. A nekateri tega žal danes ne morejo več storiti, ker je medtem izvorno gradivo morda že propadlo, ali pa je bilo morda navdušenje strokovnjakov nad "vrhunsko tehnologijo in možnostmi" pred 15-timi leti tako veliko, da so originale enostavno zavrgli.
Če zavržemo original družinske fotografije, posnete na diapozitiv pred 30 leti, in nedavno preslikane v digitalno obliko, še ni posebne tragike. Če pa govorimo o raziskavah zgodovinskih dejstev ali fotografije zvezdnega neba, določenih zgodovinsko pomembnih objektov ali dogodkov – takrat pa se vprašamo, zakaj smo pred leti ob skeniranju vzeli zgolj resolucijo 150 vrstic na palec, danes pa neke iskane podrobnosti iz datoteke ne moremo več razbrati.
Prav podobno se nam lahko zgodi čez 15 ali več let, ko bo tehnologija še naprednejša. Zato je smiselno večino dokumentarnega gradivo ustrezno hraniti.
1. sep. 2014
Vzorec (ne)prijaznega prvega šolskega dne
Nekatere šole vztrajajo v svoji prijaznosti do dijakov in učencev. Prvi dan, prvi teden, prvi mesec - tu še ne gre za pravo šolo, ampak za nekakšno uvajanje. Prvi dan se sploh nič ne učimo, sploh ni organiziranega pouka. Le ravnatelj(ica) ima svojo proslavo, morda še psiholog(inja). Pro-slaviti se je treba. Tudi prvi teden vse nekako plava v neorganizaciji, nenavajenosti, obvezne novosti, pa čerav je morda res malce novost le za prvošolčke in prvošolce. Prvi mesec mine kot bi trenil v privajanju na urnik, komaj uspešnem usklajevanju teh in onih množic dejavnosti. Jasno mora biti, da začenjamo na novo.
Tak vzorec se potem rad ponavlja. Ljudje ne le, da zamujajo na sestanke, ampak ob zamudi jasno opozorijo nase, seveda z nazornim in popolnoma vljudnim opravičilom, in potem še nekaj časa potrebujejo za aklimatizacijo, kar seveda vsi opazimo. Ljudje se zjutraj zvesto elektronsko poštemplajo, potem pa potrebujejo pol do uro, da začnejo; seveda s kavico, dnevno ponavljajočim se časopisom, pogovorom o tem ali onem, morda malček o delu, ki jih danes čaka, pa verjetno bolj o težavah, ki jih imajo v sebi s tem delom, ki jih čaka. Čaka.
Vzorec se ponavlja na mnogih področjih, od skrajnosti do skrajnosti. Od pevca na pevskih vajah, ki ne vdihne na dirigentov vzmah pred prvo frazo, ampak se šele nekje proti koncu prve vrstice spomni, da je na vaji ali nastopu; ali amaterskega športnika, ki ne začne teči na prvo žogo, ampak se prvi krog ogreva; do raznih predsednikov in vlad, ki potrebujejo ne-vem-koliko časa, da se uvedejo v vladanje. Je pevec pevec, če spusti in poslušalce prikrajša na ključni, uvodni, udarni del skladbe? Je vladar vladar, če prve mesece ne vlada, ampak se uči? Zakaj je sploh postal vladar? Is predvsem, od koga pa se uči? Gre za proslavljanje? Česa? Zmage? Zmage nad počitnicami? Samo-pro-slavljanje? Kaj ste delali prej, da se morate danes, ko je treba delati, šele uvajati?
Obstajajo izjeme. K sreči. A vseeno, če bi kakšno od prijaznosti ukinili, bi se pesem vsedla v poslušalce v svoji celoti in celovitosti od prvega vdiha do odmeva zadnjega tona. Država bi se vsedla v državljane v svoji državljanskosti. Če ne zaplavaš s prvim zamahom, verjetno utoneš.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/filozofija-vnaprej-kupljene-karte.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/naduto-hlapcevstvo.html
Tak vzorec se potem rad ponavlja. Ljudje ne le, da zamujajo na sestanke, ampak ob zamudi jasno opozorijo nase, seveda z nazornim in popolnoma vljudnim opravičilom, in potem še nekaj časa potrebujejo za aklimatizacijo, kar seveda vsi opazimo. Ljudje se zjutraj zvesto elektronsko poštemplajo, potem pa potrebujejo pol do uro, da začnejo; seveda s kavico, dnevno ponavljajočim se časopisom, pogovorom o tem ali onem, morda malček o delu, ki jih danes čaka, pa verjetno bolj o težavah, ki jih imajo v sebi s tem delom, ki jih čaka. Čaka.
Vzorec se ponavlja na mnogih področjih, od skrajnosti do skrajnosti. Od pevca na pevskih vajah, ki ne vdihne na dirigentov vzmah pred prvo frazo, ampak se šele nekje proti koncu prve vrstice spomni, da je na vaji ali nastopu; ali amaterskega športnika, ki ne začne teči na prvo žogo, ampak se prvi krog ogreva; do raznih predsednikov in vlad, ki potrebujejo ne-vem-koliko časa, da se uvedejo v vladanje. Je pevec pevec, če spusti in poslušalce prikrajša na ključni, uvodni, udarni del skladbe? Je vladar vladar, če prve mesece ne vlada, ampak se uči? Zakaj je sploh postal vladar? Is predvsem, od koga pa se uči? Gre za proslavljanje? Česa? Zmage? Zmage nad počitnicami? Samo-pro-slavljanje? Kaj ste delali prej, da se morate danes, ko je treba delati, šele uvajati?
Obstajajo izjeme. K sreči. A vseeno, če bi kakšno od prijaznosti ukinili, bi se pesem vsedla v poslušalce v svoji celoti in celovitosti od prvega vdiha do odmeva zadnjega tona. Država bi se vsedla v državljane v svoji državljanskosti. Če ne zaplavaš s prvim zamahom, verjetno utoneš.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/filozofija-vnaprej-kupljene-karte.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/naduto-hlapcevstvo.html
Naročite se na:
Objave (Atom)