Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.
Človek lahko misli le v odnosu. Če bi posameznik ostal sam,
brez soljudi, brez sobitij in brez sosveta, bi bila misel nesmiselna. Potreba
po misliti bi usahnila. Bogovi bi se
umaknili, vsaj iz misli. Ostati sam človeku seveda ni mogoče. Je le domislica,
ki se danes želi razraščati v naši izključujoči prevzetnosti.
Če ali kako mislijo druga živa bitja, ostaja naši misli
neznanka. Morda nekaj čutimo, misliti se ne da. Ostaja tudi neznano, ali druga
bitja mislijo, da ali kako mi mislimo. Morda čutijo. Nenazadnje ne vemo
natančno niti tega, kako in ali misli sočlovek. Kako bi torej mogli vedeti, kaj
in kako, in ali sploh mislijo bogovi, ki smo si jih omislili breztelesno, kar
pomeni, da naj bi samo mislili? In, v primerih ver v enega boga: ali lahko
takšen bog misli brez odnosa, brez nečesa o čemer bi imel misliti? Je torej
zgolj misel vseeno premalo vsemogočna?
Sapiens je več kot misleči. Je modro misleči, čuteče občudujoči, razmišljujoči.