Enkratna pozabljivost

Pozabljivost je vse bolj razširjena in v nekaterih krogih tudi družbeno cenjena spretnost, ki se pri dotičnih običajno iz leta v leto krepi. Pa ne zaradi t.i. skleroze.

Majhni otroci niso pozabljivi. Vsemu sledijo, vse si zapomnijo, vse preizkušajo. Njihov svet je združen s njihovo percepcijo sveta. Ker je to njihova edina in združena resničnost, za pozabljivost ni prostora, ker je v popolnem neskladju z (v bistvu nezavedno) enotnostjo notranjega življenja.

Socializacija prinese mlademu človeku obveznosti. Svet se ekologizira, =dobiva okolje, v katerem velja dogovor o nekih normah. Mlad človek začenja ločevati med jaz in med ostalo. Jaz običajno ostane nedotaknjeno nepozabljiv, do ostalega pa se odnos spreminja glede na vmesnost: če je ostalo prijazno in skladno z jazom, ni problema; če je okolica bistveno drugačna, se začno vzpostavljati mehanizmi pozabljanja. Dežnik, domača naloga, hranjenje psa, pomoč starim staršem, sodelovanje pri čistilni akciji, praznjenje koša za smeti, branje, točnost dogovorjenega časa ...
Sem pozabi! Sem pozabila! - mar niso ta najbolj pogosti izgovori mladostnikov?

Pozabljivost sicer ni nobena antivrlina. Povsem nedolžna človeškost je, in nič ni hudega sama na sebi. Zato je - verjetno zaradi fizioloških procesov v našem živčnem sistemu - povsem razumljiva. Vendar gre za nekaj drugega. Pozabljivost je namreč lahko samo enkratna. Problem pozabljivosti, kakor se kaže v družbi danes, pa je, da se začne ponavljati, in da vseeno ohrani ime "pozabljivost". To pa ne drži.

Ponavljajoča pozabljivost ni nikoli pozabljivost. Lahko pa je:
- brezbrižnost - enostavno te okolica tolikokrat tolerira v tvoji pozabljivosti, da se ti ni treba za pozabljene dežnike in domače naloge več brigati; če se ti zgodi, se odzoveš z enostavnim opravičilom, da pač pozabiš
- ignoranca okolja - namerno delaš drugače, kot ti narekujejo družbene norme in tako dokazuješ, da bi morda lahko obstajale tudi drugačne norme, bolj tvoje, in manj zastarele
- zbujanje pozornosti - namerno ali nenamerno gre za drugotne težave, ki so neizrazljive, pa jih je zato najlažje povedati skozi uporništvo ali drugačnost, ki sproža odzive in komunikacijo (kakršnakoli že ta je)
- naklep - načrtno se človek skuša rešiti neke družbene norme tako, da je ne izvaja v nobenem primeru, kot izgovor pa vzame pozabljivost
- najbrž še kaj

Brezbrižnost pod krinko pozabljivosti je vse pogostejša v odrasli družbi. V sistemu vrlin (ta je možna le pri odraslih) bi jo uvrstili tik pod ničelno/nevtralno točko vrlin. Torej, če vrline razvrščamo po premici od 0 na pozitivno in na negativno stran, bi na pozitivno postavili vljudnost (nekateri pravijo, da je to predhodnica vrlin), na drugo pa brezbrižnost (ki jo zavijemo v naziv "pozabljivosti"). Pozabljivost je torej nekakšna predhodnica slabosti. Kot je torej prijaznost nekakšno ponarejanje pozitivnih notranjih nagibov, tudi "pozabljivost" postane ponarejanje slabih lastnosti.

Slabe lastnosti so v začetku stvar jaza. Človek pozablja sam pri sebi, in se večinoma tega dobro zaveda in kar jezi nase. Vendar se te lastnosti hitro ekologizirajo, če se druži skupaj več takšnih jazev - in to je v družbi povsem običajno. Kot v prijaznostni družbi hitro postanemo prijazni (ne glede na naše dejansko notranje razpoloženje), tudi v pozabljivi družbi hitro postanemo pozabljivi (ne glede na to, ali smo res nekaj pozabili).

Žal pa je tako, da dežniki, domače naloge, sesanje prahu ali redna telovadba in umovadba ter podobne zadeve prerastejo v družbena dejanja, ki vplivajo na soljudi, in ki imajo v primerih javnih oseb lahko katastrofalne posledice za družbo, države, civilizacije.

Ste morda pozabili ugasniti luč? Ja? Jutri boste neusmiljeno uničevali nočno življenje narave z množico nepotrebnih obcestnih svetilk.

Vam je iz žepa nevedoma padlo 5 evrov? Ja? Jutri boste vodili podjetje ali državno ustanovo, ki ji bodo denarji ponevedoma padali iz vreč.

Ste pozabili napisati domačo nalogo? Ja? Jutri boste pozabili, da je znanje potrebno. Bo za trajno zadovoljne kupce res zadostovalo slamnato podjetje s poštnim nabiralnikom?

Ste morda včeraj pozabili na težave sočloveka?  Ja? Danes boste brezbrižni do migrantov in polovice človeštva v stiski.

Spreobračanje dni

Skoraj ne mine dan, ki ne bi bil tako ali drugače, na tej ali oni ravni, v tem ali onem pogledu, proglašen za nekaj posebnega. Skoraj ni dvoma, da je bil prvotni namen teh dni zelo pozitiven v smislu spodbujanja spomina, ozaveščanja in morda vsaj kakšna malenskost dejanj. Tako se za materinski dan vsaj enkrat letno spomnimo mater, na dan vode (?) bolj mislimo na vodo (?a res), na dan mrtvih na mrtve, na dan brez cigarete na cigarete, na dan duševnega zdravja nase, ki smo zdravi, na dan varčevanja na prazne denarnice in visoke obresti, na dan združenih narodov na bogate stavbe po New Yorku, Genevi, na Dunaju in še kje - v katerih se veliko pametnih pove glede trpljenja vojn, revščine, trgovanja, okolja, hrane ... Tako se nekako obrača. Redko drugače, in še redkeje pomislimo, da izvirno bistvo takih dni ni tisti konkretni dan, ampak demarginalizacija vsebine. A to se zgodi redko. Še ustanovitelji pozabijo.

Pravkar smo odpravili dan zemlje, ki ga od 1970 zaznamujemo 22. aprila. Takrat se je pač nekaj zgodilo v ZDA, in takratni predsednik tako idejo hitro uporabil za globoko stopinjo svetovnega pomena. Letos se je prav tako nekaj zgodilo v ZDA 22. aprila - nekaj, kar se ni moglo v Parizu konec lanskega leta. So se morali še enkrat srečati ...

Vsako dejanje obeleževanja posvečenih dnevov ima več dimenzij. Pogledali si bomo versko, politično in medijsko.

Človek je nagnjen k praznovanju in religije so to že zdavnaj ugotovile. Človeku prija, da si nekoliko oddahne, da kakšen dan v tednu redno in še dodatno kakšen praznik nekoliko pospi, se umriri, obrne turobne misli. Ali takrat gledamo svetnika ali dan brez kave ali brez hrane - to je pravzaprav vseeno. Bistvo je, da je praznik, da je prazen. In da bi mu praznino še bolj izpraznili, smo si za dločene dneve izmislili tudi proslave, ki pa jih praviloka izvajamo zadnji delovni dan pred praznikom - seveda z namenom, da praznik ostane prazen. Tako nastajajo nove religije, ki imajo ene za boga močvirja, druge zborovsko petje, tretje biološko uro, četri rudarje in policiste, peti pravičnost, itd. več kot 365. Ali je tisto res ali ne, se pripadniki iz leta v leto manj sprašujejo.
Politično so praznovanja zelo dobrodošla. Takrat namreč morajo politiki intenzivno delati. Mnogi zdolgočaseni volilci imajo namreč v času praznikov in počitnic dobro odprta ušesa in pametna retorika in praznični nasmeh se pozitivno zapišeta v srce in razum. Če gre še za vsebino, ki je zadosti aktualna, in ljudi rada nekoliko boli, so rešitelji takoj pripravljeni. Na dan zemlje, to je predvčerajšnjim, smo tako lahko prebrali množice tehtnih izjav, razmišljanj, pogovorov in monologov, oddaj in podobnega o tam, kako skrbni smo do planeta, kako sem prav jaz najboljši, če pa bi mi kdo dal še več denarja, bi pa svojo boljšost še zlahka povečal. In tako dalje, iz leta v leto iz 22. do 22. aprila.
Mediji si ob praznovanjih oddahnejo od mrzličnega iskanja, kaj bi v to družbeno poplavo informacij sploh še poslali. Posvečeni dan je kot nalašč za temo, za ponovitev lasnkega gosta oddaje, ali kar za ponovitev pisanja izpšred 10 let. Nič se namreč ni spremenilo, lebralci in gledalci smo pozabili, da se ponavljajo - pa saj se vse stalno ponavlja, zakaj se torej ne bi tudi zastršujoče novice, za katere itak vemo, da so - če nas obvestijo ali ne. Tako mediji lepo povedo po davno uveljavljenem modelu: najprej kako lepa je ta naša Zemlja, potem kako hudobni smo ljudje, ki puhamo iz strašnih dimnikov, potem kako otroci škrincljajo iz celuloznega papirja drevesca in jih zeleno obarvajo, potem se oglasi kakšen župan, ki ima novo čistilnico svinjarije, potem še ta in oni svetovni podveljak v imenu svojega šefa povabi na kosilo

... in že je tu 23. april, dan nečesa drugega, brezžičnega, kar dandanes sploh neverjetno uporabljamo in svojega posebnega dneva res ne potrebuje več.

Pa vendarle se je začelo tu in tam komu zazdevati, da npr. dan varčevanja postaja dan obupa nad varčevanjem, dan žena je postal simbol trpljenja polovice sveta, dan živali se usmerja v prikazovalnico mučenja bitij, ki bi po naravni poti že davno premnila, dan jabolka ni dan zdrave prehrane, ampak ekonomija sadjarstva, in nenazadnje, dan zemlje ni več dan zemlje, ampak dan človeka samega, ali še bolje, dan človekovega obupa nad samim sabo.

Kdo si je le mogel izmisliti tako (ignorantsko) vsemogočnost človeka, ki naj bi bil sposoben popravljati Zemljo?

Tretja bolečina

Zdi se, da v nekaterih primerih dve bolečini ne zadostujeta. Potrebna je še tretja. Ta pa je v bistvu istočasna prisotnost druge in odsotnost prve. Torej, samo in izključno bolečina in težave, ki si jih človek sam zada, brez razloga, brez smisla, brez vzroka. Vede ali nevede. Te bolečine so dvojno subjektivne, namreč, res jih lahko reši zgolj in izključno človek sam.

Žal je teh vse več. Pri sebi, med bližnjimi, v družbi. Škoda.

Dvojna bolečina

Morda je največji problem bolečine (ali težave) v njeni dvojnosti objektivnega in subjektivnega. Hkrati nas težava, ki res obstaja teži, in hkrati imamo obupen občutek, ker nas ta težava teži. Enako bolečina.

Če si zlomim roko imam tako dve težavi. Po eni strani me boli, recimo objektivno, ker je zlomljena in organizem pač deluje preko senzornega živčevja, hkrati pa ima vgrajene mehanizme, da se zdravi. Po drugi strani, subjektivni, me daje jeza, ker sem bil neroden, ker zdaj ne morem delati, ker me ovira pri delu, poslovanju, družabnosti ... Zdi se, da je pogosto to drugo bolečino težje prenašati kot dejansko telesno, in celo tako je morda, da ta druga bolečina vpliva, da se zlomljena kost počasneje celi.

Če imaš bolnega otroka, ali invalida, telesno ali duševno drugačnega od povprečja, je to bolečina sama na sebi. Stanje ljudje navzven nekako sprejemajo, navznoter redko. Redko. Hudo je, in človek si ne more nič pomagati: otrok je tvoj. In to "navznoter" je v bistvu druga bolečina, ki išče vzroke, celo krivdo v sebi ali drugih, teži in greni. In končno se zgodi, da celo premaga objektivno težavo invalidnega otroka in postane ta druga bolečina gonilo vseh bolečin, nekako kar sili še ono prvo objektivno bolečino, da je še hujša, in da se morda še manj popravi, kot bi se morda, morda pravim, lahko.

Če imaš gnilo družbo, je to precej nesreča. Nikamor se ne premakne, stoji gospodarstvo in javne zadeve, nazaduje znanost, neredko se vse skupaj v neki apatiji pogreza še moralno. Praktično ni primera, da ne bi krivde za takšno stanje naprtili vodilnim v podjetjih, lokalnih ali državnih ustanovah, izvoljenim politikom. In ta krivda je morda res tudi objektivna (čeprav se v medijih reče, da je "subjektivna"). Ob tej bolečini, ko človek opazuje padanje družbe, se pojavi še druga bolečina, to je brezishodnost, ker zadev ni mogoče rešiti. Tesnoba, ki sčasoma vodi celo v navidezno apatijo, potem vpliva nazaj na tiste, ki so odgovorni, in zadeve se samo še slabšajo. V turobnosti npr. volilci potem sploh niso sposobni presojati, kaj je prav, kaj ni, kdo je sposoben, kdo ni. In mrtvilo se le še povečuje. Pa je subjektivno.

Bolečina torej ni ena, ampak sta (vsaj) dve hkrati. In posebnost te dvojnosti je, da tista, ki smo ji rekli objektivna, v bistvu ni odvisna od nas. Boli nas objekt, torej nekaj, kar je zunaj nas, čeprav zgleda drugače: je to zlomljena noga, naš otrok ali okoliška družba. A to ni v nas, ampak smo mi del tega: noge, otroka ali družbe! Odgovor na to bolečino ni mogoč. S tem se ne poistovetimo, izkušnja pa nam kaže, da osebno za nas rešitev vsaj potencialno obstaja. Vsaj z begom, če drugače ne.

Ta druga bolečina je bolj trdovratna že za spoznati, in še bolj za zdraviti. Ni ji mogoče ubežati. Je pa to tista bolečina, ki je ozdravljiva le z našo hkratno predanostjo in trdno odločitvijo. To je bolečina, na katero je treba odgovarjati, ker je odgovor nanjo možen, in sploh edino zdravilen. To je bolečina odgovornosti in naše notranje drže. Je subjetivna, zato se z njo pogovarjamo znotraj, in se zanjo odločanmo navznoter, na koncu pa jo tudi iz notranje strani navzvem ozdravljamo.

Oaze niso samo davčne

Mediji in z njimi politiki ter dobršen del javnosti je v veliki zmoti. Oaze namreč niso samo davčne. Poglejmo.

Kar spustili bomo tiste izvirne oaze sredi puščav, kjer se zaradi izvirov ali bližine podzemne vode razraste bogatejše rastje. Tudi one bomo odmislili, ki v prenesenem smislu predstavljajo otoke, bodisi naravne nekje sredi morja, ali v kakšnem drugem družbenem smislu.

Problem oaz je v bistvu pravilo zahodne ekonomije. Če jih ne bi bilo, bi se danes ne ukvarjali z nasprotji, kakršnim smo priča med globalnim Jugom in Severom, ali Vzhodom in Zahodom. Zahod brez množice oaz namreč takoj propade.

Prometne oaze so razni otočki, neredko ostanki kolonij, ki jih imajo kot eksteritorialno ozemlje praktično vse velike države. Ležijo nekje na drugi strani sveta, in matičnim državljanom omgočajo postanek "doma", torej s popolno mednarodno zaščito, okoljem, uradnim jezikom, uradništvom ipd. Valuta je domača, vodstvo je domače, morda še bolj prijazno kot domače domače. Večinoma na tekih otokih sicer še živijo kakšni domorodci, ampak zgolj kot zanimivost.

Zaporniške oaze so tiste, ki sicer lahko ležijo v neki državi, vendar tam ne veljajo zakoni tiste države. Lahko so tudi v sosednji državi, a gre v bistvu za lastništvo nadrejene države, služeča država pa zgolj pobira najemnino v taki ali drugačni obliki. Tam držijo zapornike, ki jih lahko po mili volji mučijo, ker zakonodaja tam pač ne velja.

Intelektualne oaze so zaprta znanstvena središča, v katerih izvajajo poskuse, ki v normalnih razmerah ne bi bili možni, še manj pa dovoljeni. lahko gre za vojaške zadeve, kemijo ali mikrobiologijo, nekateri pravijo, da se tam raziskuje tudi vesolje. V vsakem primeru te oaze delujejo ločeno od sveta.

Vojaške oaze so tista območja, ki so za vojne nedotakljive. Pogosto so tam velike banke, skrite zaloge državnih rezerv, posebni režimi varovanja, velike a skrite naložbe, mesto sestankov pomembnih vplivnežev.

Ekonomske oaze so v sedanjem svetu najbolj velike. Gre za cele države z milijoni in celo milijardami prebivalcev, vendar z ekonomskim sistemom, ki je bistveno drugačen od zahodnega. Gre za proizvodnjo, ki stane do100 krat manj zaradi dejstva 100 krat nižje cene samooskrbe. In tistih 99%, kar je med proizvodnjo in prodajno ceno, si seveda "pošteno" razdelita organizator ekonomije v taki državi in preprodajalec v eni od zahodnih držav. Pravzaprav na videz ni nihče prikrajšan. Tamkajšnji delavec zasluži relativno enako kot nizki delavci na zahodu - torej toliko, da za silo preživi, kupec na zahodu celo pridobi, ker kupi bistveno cenejšo robo kot je tista izdelana doma, oni vmes pa prav tako povsem legalno dobijo tistih 99%.

Oaze so tudi okoljske. Te bolj težko opazimo. Namreč vsaka raba naravnih dobrin, pri kateri ne gre za kroženje snovi, ampak enosmernost od rudnika, predelovalnice, tovarne, uporabnika do smetišča, pomeni, da smo iz oaze nekaj vzeli, in se nemeneč za posledice, okoristili z dobrinami. Seveda smo lahko ravnali povsem legalno in po zakonodaji prav. A oaze v naravi ni nihče vprašal. Do neke meje verjetno to deluje, potem je vik in krik obojih: zagovornikov in izkoriščevalcev, v bistvu pa oboje dokaj neučinkovito.

Skratka, govoriti o davčnih oazah, kjer se opere nekaj milijonov ali milijard denarja (ki je v bistvu družbeni dogovor in bolj knjigovodska in ne neka dejanska vrednot), je zelo malo v primerjavi z ogromnimi vsotami, ki jih ustvarijo uspešni managerji pri trgovanju med Vzhodom in Zahodom, ali Jugom in Severom.

Objektivnost znanosti in etike narave

Naravoslovne in tehnične znanosti že nekaj stoletij težijo k objektivnosti. Pravzaprav gre za ideal, ki ga želi doseči vsak znanstvenik, in celo za imperativ v smislu, da če delaš drugače, nisi več znanstvenik, in tvoje delo ni več znanstveno. Objektivnost znanosti pomeni, da se znanstvenik (=subjekt) namerno in načrtno oddvoji od snovi, ki jo obravnava (=objekta). Na primer strojnik, ki raziskuje spremembe napetosti znotraj materialov v nekem stroju med gibanjem, se strogo ločuje od tega stroja. Mikrobiolog, ki v bakterijski kulturi skuša dognati obnašanje nekih patogenih klic, se celo mora varovati teh bitij, da se sam ne okuži. Ali pa astronom - no, ta je v vsakem primeru časovno, zaznavno in prostorsko ločen od vsega, kar dela.

Pri nekaterih znanostih objektivnost ni tako enostavna. Na primer pri psihologu. Ta sicer z obravnavano osebo dela objektivno, vendar je kar neverjetno, da ga neka huda težava tudi osebno ne prizadene. Ali znanstveniki na področju medicine - res težko odmislijo dejstvo, da se nek pojav, ki ga pregledujejo kot histološki preparat rakastih celic, ne more zgoditi tudi njej ali njemu osebno. Celo ekolog - če ne ta celo izrazito - ne more sebe, ali človeka kot vrsto odmisliti iz ekosistema. Če bi to storil, bi obravnaval ekosistem v njegovi nepopolnosti. Ja, še težje je. Namreč v preteklem stoletju smo naravo obravnavali tako objektivno, in torej tako zvesto pri raziskavah izločali vplive človeka kot subjekta, da smo danes na točki dokaj neznanega stanja odnosa med človekom in ostalo naravo, ki ji laično rečemo tudi ekološka kriza.


Zgodovinsko gledano družboslovne vede pri objektivnosti nekoliko zaostajajo. Šele zadnja desetletja posegajo po empiričnih metodah naravoslovja, statistika vse bolj premaguje opisno znanost, za prave dokaze vse bolj veljajo številke in ne dolga razpredanja, logične stavčne sestavljanke, vpletanje leposlovja in metafor. Nekako nastajata dva tabora. Na eni strani so klasiki, ki prisegajo na deskriptivnost. Na drugi so - povečini mlajši - analitiki, ki se zgledujejo po naravoslovju in tehniki, in iščejo utemeljitve za svoje hipoteze po objektivni poti poskusov, dokazov in ponovljivosti. Razmere so ponekod tako kaotične, da se na univerzah delijo katedre, in celo pri nas imamo primere, ko se nekatere delovne skupine na neki univerzi enostavno oddvojijo in ustanovijo oddelek (ali nekaj podobnega oddelku ali neodvisni inštitut ...) na drugi univerzi, ali kar neodvisno. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas, vsekakor pa trenutno ni posebnih razlik v kakovosti rezultatov, zato bi lahko trdili, da je delitve mnenj bolje deliti in brusiti medsebojno, kot bežati drug pred drugim.

Zelo zadaj pa pri uvajanju objektivnosti na videz stopajo humanisti. Tu mislim na nekatere veje znanstvenikov, ki obravnavajo umetnosti (del muzikologije, umetnostne zgodovine, literarne kritike ...), teologe, etike in filozofe, pa še kakšne. Tem je razpredanje še vedno najbližje, celo logika postane bolj zanimiva, če je drugačna od dotedanje logike, tudi slog pisanja zbudi več pozornosti, če je kontradiktoren, vnaprejšnje dogme skušajo znova in znova dokazati, in podobno. Skratka gre za kategorično drugačen, neempirični pristop, pri keterem so poskusi mogoči zgolj v miselnem svetu raziskovalca (=subjekta), ponovljivi nikakor niso, razen če se tako izrecno odloči subjekt, rezultati pa se gibljejo kot nekakšna le deloma določljiva miselna masa znotraj ustaljene paradigme, in občasno v začudenje mnogih prestopi svoje okvire.

Humanizem pa ni imun za statistiko, računanje, empirijo, celo ekonomijo. Namreč opazno je, da mnogi humanisti v želji po večji znanstvenosti, torej večji objektivnosti, iščejo dokazljivost, zunanje argumente, ki držijo tudi brez njih osebno, ki so sterilni prav enako kot pri zgoraj opisanem mikrobiologu, ki v strogo zaprtem inkubatorju goji kužne klice.

Pride do presunljivega obrata. Namreč naenkrat dobimo filozofe, ki ne doumevajo, da so misli njihove osebne, in ontološko fenomenološki pristop popolnoma mešajo z epistemološkim. Dobimo obdelovalce umetnosti, ki niso nikoli niti nič ustvarili, niti poustvarili, celo nikoli poglobljeno dojeli stvaritve, ki so jih pravi umetniki iz svoje notranjosti izvlekli po talentu in trudu. Kaj šele, da bi umetnost doživeli. Dobimo teologe, ki ne verjamejo v boga, ki ga obravnavajo v svoji znanosti. Celo v krščanstvu, kjer so teologije najbolj razvite, se pojavlja vse več raziskovalcev, katerim je Bog nek objekt obravnave, ki pravzaprav ne korelira s človekom in svetom, ampak obstaja objektivno nekje kot predmet raziskav. Berite njihove članke. Ti ljudje ne verujejo niti v Boga, niti človeka, niti v svet. Zdi se, kot da so postali res povsem objektivni, a je obratno: takoj naprej se namreč zdi, da so postali sami objekt.

Najhuje je pri etikih. A ti, kot da so od nekdaj objektivni. Sterilnost je čutiti že od Aristotela, preko Spinoze do Moora in današnje polietike. Če hoče biti etik objektiven - in celo ni treba, da je objektiven po naravoslovno emiričnem principu - mora ostati akademsko sterilen. Če ni tako, ga kolegialno izločijo in ima možnost ustanoviti svojo vejo, svojo etiko, svojo resnico, svojo nepriznano akademskost. To je načeloma dovoljeno, in tolerirano. Tako se kaže pri humani etiki, ki obravnava človeka

Še huje je pri etikih, ki se ukvarjajo z odnosom do drugih živih bitij. Govorim o tistih, ki se ukvarjajo z odnosom do narave, ki je (na videz) zunaj človeka, in ne o t.i. okoljskih etikih, kot jim pri nas rečemo, pa jih v bistvu pridevek "okoljski" bolj uvršča na področje humane etike, saj obravnavajo človeka v njegovem okolju, in ne narave v njeni njenosti. Etiki, ki obravnavajo naravo namreč morajo biti povsem objektivni, saj je narava objekt, ki ga obravnavajo. Hkrati ne morejo biti objektivni, saj v njih samih (=subjektih) tečejo povsem isti procesi, kot v preostali naravi. Oni procesi pa, ki se razlikujejo (npr. misel, samorefleksija...) pa so vrstno specifični za človeka enako, kot imajo druge vrste bitij določene specifičnosti, ki jih prav enako moramo v okviru te etike upoštevati - sicer nismo etični.

Torej težava je res huda. Hkratna objektivnost in subjektivnost je namreč edina rešitev. Morda je pa prav tu pot, po kateri bomo t.i. objektivno znanost prepričali, da objektivnost ni možna, ker je človek neločjivi del vsega dogajanja, celo tistega, ki ga še sploh ne poznamo.

Med trendi in argumenti

Znanost nam pokaže na dejstva in po njenih ugotovitvah na mnogih področjih življenja usmerjamo tudi naša ravnanja. Mnogi rezultati, ki jih daje znanost, so zelo relativni in žal večkrat v javnost prodrejo brez nujnega konteksta ali preveč poenostavljeni, neredko so tudi zlorabljeni. V posameznih znasstvenih disciplinah se neredko oblikujejo t.i. tabori, ki so si pri razlagah istih podatkov popolnoma nasprotni. Opazno je, da večina razlogov za okoljska prizadevanja temelji na napovedih za prihodnost, torej ugotavljanju trendov in modeliranju. Prav na področju okoljskih znanosti smo priče nekaterim interpretacijam podatkov, ki so se izkazali za napačne.

Ljudje za vsakdanje življenje potrebujemo kar se da argumente za sprotne odločitve, zato se nam zdijo nekateri statistično ugotovljeni znanstveni rezultati zanesljivi. Poleg tega nam osebne izkušnje napeljujejo v zaključek, da se očitno tudi največje svetovne avtoritete in organizacije s področja okolja večkrat zmotijo. Bufferske sposobnosti biomov so očitno drugačne, kot so pričakovane po znanstvenih napovedih, zato se grožnje o skorajšnjih globalnih katastrofah, ki smo jim bili priča pred nekaj desetletji, ne uresničujejo.

Torej. Na eni strani velika mera napovedi, ki so dognane na podlagi statistike in trendov. Na drugi strani nujnost pravilnega vsakodnevnega ravnanja. Človek nekako zna ravnati glede na izkušnje. A kako naj ravna glede na napvedi? Kako naj se obnašam etično do nečesa, kar še ni?

Kaj tukaj manjka?

Jezikovni babilon Laudato si'

Problem naslavljanja mednarodne javnosti so prevodi, zato je besedilo treba brati v tem kontekstu, če obstaja več jezikovnih različic in originala ne doumevamo, pa vzporedno v več jezikih, ki jih razumemo. 

Primer papeževe okrožnice Laudato si', ki je bila izdana lani.

Okrožnica ima že ob svojem nastajanju dokaj pestro jezikovno pot. Naravoslovne in družboslovne podlage, ki so povzete po projektu s sicer angleškim naslovom Climate Change, Justice and Sustainability Linking Climate and Development Policy, so izvorno nedvomno v nemščini, ker so ga prevladujoče izvajali nemški projektni partnerji. Kardinal Turkson, ki je bil glavni redaktor besedila, in je njegova skupina pripravila večino podrobnosti, govori angleško. Papežev prevladujoč pogovorni jezik je španščina, po očetu tudi italijanščina, ki mi je zelo prav prišla po izvolitvi za rimskega škofa. Skoraj ni dvoma, da so mu pred končnim pregledom in osebnimi dopolnitvami besedila, ki ga je izvajal na zato namenjenih duhovnih vajah, celotno besedilo posredovali v španščini. Podpisal je italijansko različico, ki se od španske razlikuje le v slovničnih niansah. Laudato si' je tako prva papeška okrožnica, pri kateri je latinščina kot izvirni jezik besedila sploh opuščena. Iz francoskega in nemškega prevoda – oba sta nekoliko daljša od vseh drugih jezikov – je razvidno, da gre za razlagalni prevod. Angleško besedilo je pragmatično in se na prvi pogled najbolj oddalji od italijanščine. 

Slovenski prevod je nastajal na osnovi italijanske podlage in s pomočjo nemščine v primerih nejasnosti. Le pri redkih posameznih odstavkih, predvsem s področja naravoslovja, se slovenščina nasloni tudi na angleški prevod, v katerem danes prevladuje znanstveno objavljanje.

Treba je tudi omeniti, da so slovenski prevajalci uporabili bolj arhaičen jezik kot izvirni, in tudi nekoliko zapleteno stavčno sintakso, ki v nekaterih primerih pomen celo obrne. Težave so se kazale tudi pri prevodu nekaterih izrazih s področja zakonodaje, ki jih je bilo kljub nedoslednosti na koncu najbolj pragmatično rešiti z uporabo dikcije, kakršno uporablja slovenska zakonodaja. Poleg tega jezikovne zadrege izhajajo iz nedorečenega izrazoslovja v slovenskem prostoru. Že tehnični zrazi kot so okolje, narava, okolica, ekologija, ravnanje z odpadki ipd. so v našem prostoru zelo gibljivi. Še bolj se zaplete z izrazoslovjem s področja etike narave in naravovarstva. 

Uradno veljavne različice so ne glede na doslednost ali razlagalnost torej italijanščina, španščina, portugalščina, nemščina, angleščina, poljščina in arabščina. Za končni prevod v druge jezike uradno odgovarja krajevna Cerkev, za slovenščino torej Slovenska škofovska konferenca. Razumljivo je, da so vsi zunanji citati vzeti iz že obstoječih uradnih prevodov, besedilo pa slogovno označeno v smer jezika, kakršnega uporablja slovenska teologija kot znanost.

Si lahko predstavljamo, kako zapletena so mednarodna pogajanja s kateregakoli področja?

Preganjanje stresa

Pisati o stresu ne pomeni nič drugega kot stopnjevati stres. Zato tega v nadaljevanju ni pametno prebrati, če si v stresu.

Stalnica človekovega življenja - in najbrž tudi življenja drugih bitij - je odločanje. Stalno je treba izbirati to ali ono pot, ugotavljati, ali je bolje vzporedno, ali nasprotno, ali se bo izšlo, če malo ovinkamo, ali je treba na trdo ali bolj zmerno. Redki so, ki se ne odločajo - a se zanje potem odločajo ali morajo odločati drugi. Vede ali nevede.

Odločitve so lahko pravilne ali napačne. In veliko intuicije je potrebno, da človek že ob odločitvi ve, da je nekaj bolj prav kot bi bilo, če bi se odločil drugače. Večinoma se pravilnosti naših odločitev pokažejo šele pozno pozno v prihodnosti. A to ni razlog, da ne bi odločitev sprejemali odgovorno in v najboljšem možnem prepričanju. Sploh pa negotovost, ki se razkrije šele v prihodnosti, ni razlog, da se sploh ne bi odločali.

Ko gledaš koga, ki se odloča, ti je večkrat precej jasno, da se je odločil napačno. In hudo je, če nimaš vpliva, če vpliva na primer niti ne želiš imeti, ali celo tako, če v velikem zaupanju, da se bo vendarle rešila brezizhodna situacija ob očitni napaki, dopustiš, da se zgodi, kot se zgodi - ker ni mogoče nič drugače storiti. Upanje v brezupju.

Napačne odločitve se značilno povečajo, če je človek pod stresom. Prav očitno je, kako nekdo, kadar je razburjen, naredi nekaj narobe, čeprav natanko veš, da je sposoben narediti tisto še kako prav. In nič ne moreš, nisi on ali ona, morda celo v nezaželjenosti. Le od daleč ti je morda dopuščeno opazovati.

Stresa ni mogoče pregnati s tem, da govoriš proti stresu, da skušaš reševati napeto situacijo z vehementom znanja in morebitnih izkušenj ali podobnega. Ne. Stres je mogoče reševati samo s popolno diametralo, z nečem, kar je kategorično drugačno od povzročitelja stesa, vzdrževanja, popolnoma drugačno od percepcije človeka, ki je vstresu, povsem nekaj drugega kot je tolažba ali miritev ali razpredanje o tem, kako bi bilo lepo in enostavno, če stresa ne bilo.

Napačno bi bilo misliti, da je stres vedno slaba reč. Namreč, zgodi se, da določeno zadevo lahko zadosti hitro uredimo samo v stresu. Tudi pri vzgoji včaih pomaga dopustiti, da je vzgojenec toliko pod stresom, da se njemu samemu odprejo oči prav zaradi spoznanja, da tako ne gre. V to smer gredo nekatere veje logoterapije in drugih tehnik. Tu gre v bistvu za nek protistres, s katerim vsaj začasno uravnotežimo dejanskega. A potem je treba zadevo vseeno spraviti v znosno življenjsko valovanje.

Stres je lahko nameren, kar način življenja, in ljudje postanejo kar hudobni, če koga kdo opozori, da je pod stresom, češ, tako je in tako mora biti. Uživajo? Se zdijo sebi bolj uspešni? Nameren stres je hudo nevaren predvsem za okolico, saj ga je težko razumeti. A zdi se, da je neredko celo načrtovan, in to družbeno načrtovan. Tako se nam vedno zdi, da smo v neki naglici, pod nekim pritiskom, da nas vse ogroža, okolje, soljudje, politika, javni dogodki, skratka nesreče take in drugačne. Ob poglobljenem pogledu bomo nemalokrat uvideli, da so to življenjske stalnice, da gre pravzaprav za našo osebno odločitev, pravzaprav odgovor, odgovornost, ali na tak princip življenja pristanemo ali ne.


Nameren stres je nevaren za družbo, za državo, celo za civilizacijo. Oziroma, kaže se, da ko je neka družba stalno v stresu, dejansko propada. Kaj je vzrok in kaj posledica - torej ali je stres krizi ali kriza stresu - pa v bistvu ni jasno. In prav zaradi te nejasnosti je zmeda še večja. A odločati se je vseeno treba. In to odgovorno, to pomeni tako, da odgovarjamo na razmere, ne da sem jim predajamo in sploh ne, da jih vsiljujemo; kakršnekoli.

Odvezovanje od stresa je pravzaprav odločitev za kategorično drugačen način pristopa do življenja. Ne moreš hkrati govoriti, da te TV poneumlja, in te zadeve gledati. To se popolnoma izključuje. Raje glej in bodi ob tem miren, in ne glej, in boti takrat miren. Ne pa navzkrižno, da si potem stalno nemiren. Mir je npr. taka "drugačna kategorija".

Nekateri mislijo, da stres lahko preganjajo s telesno rekreacijo in športom - a zdi se, da je v taki obliki, kot danes, to premalo celovito; na zahodu, kjer te zadeve sploh obstajajo, se namreč zraven prislinijo še ravno tiste dejavnosti, ki nas spravljajo v stresne razmere, to je potrošništvo. Nekoliko bolj bi človek verjel v umetnost, kulturo. A ta spet znatno zanemarja telesni del človeka. Morda gre s hobiji, a kaj ko so pogosto vezani na visoke stroške, ki jih moramo pokrivati s stresnim rednim delom. Pa še ozko so usmerjeni, in človeka zapirajo v specifične družbene kroge.

Ostane nam tako bolj-kot-ne le narava, in to naša notranja - vključno telesna - in okoliška, zunanja. Ja, nekoliko tudi občudovanje lepot ali raziskovanje zanimivosti. A bolj dogajanje, bolj življenje v svoji živosti sámi. Ostane nam torej vsakodnevni ritem, kakršen nam je vgrajen, ostanejo nam mesečne in letne periode, ostane nam vsakotrenutnost teka od rojstva do smrti, rahlo nihanje in iznihanje, skratka, sodelovanje misli in duha in telesnih procesov. Ostane nam naravna komunikacija, dialog z vsem, kar nisem jaz.

Nove novice

Senzacionalnost vse bolj postaja značilnost javnih medijev. Pozabimo na resnico - to se itak menda tiče zgolj neke okosteneke morale, ki jo je sodobni človek presegel; pozabimo na dejanskost, saj ljudje ne bi razumeli in jim je treba ponuditi razlago; pozabimo na novosti - saj je informacij itak tako veliko, da je včerajšnja že pozabljena in jo danes spet lahko pogrejemo - saj ne bo nihče opazil.

Poročanje danes postaja digitalna rutina. Kar se ne zgodi na zaslonu, se ne zgodi. Tako je prav enostavno pripraviti ne le seminarsko nalogo za biologijo ali leposlovje, ampak tudi kakršenkoli strokovni članek - ali novinarsko-raziskovalni prispevek, neredko s poglobljenim komentarjem. Če nisi na spletu, te ni. Če nimaš spleta, te ni. Če nisi v toku, te ni.

Zakaj se nam dogaja, da vsi časopisi objavljajo iste novice? Kako to, da vsi TV programi ali spletni portali ponavljajo isti dogodek, si sposojajo zemljevide in slike s spleta in tako "poceni" svoj spis opremijo z "nazorno" sliko. Kdo je sploh bil na terenu?

Še kdoslučajno  opazi kaj novega, nekaj, kar se še ni zgodilo (ali pa se stalno dogaja, le da ni senzacionalno, kakor smo si senzacionalnost danes razložili - ali pa nam je nekdo razlagu vsilil)? Bi bilo mogoče, da bi šlji npr. novinarji na teren brez namena, ki ga nerekuje trenutno modni senzacionalizem, pretežno politični? In tam našli tisto, kar tam je, dejanskost, resničnost življenja, morda tudi povsem nove senzacije. Kaj če na tem svetu obstaja še množica neklišejskih zgodb, ki niso noben romanticizem, ampak povsem zanimive, privlačne, predvsem pa spodbudne pozitivnosti, ki bi lahko vsaj malo omilile stalen stres nekih napol režiranih senzacij.

Kako to, da se iz meseca v mesec, iz leta v leto ponavljajo iste nebuloze, iste afere, isti procesi, isti dogodki ... vse isto, le imena akterjev se spreminjajo, in rahlo imena poročevalcev.

Zdi se, da ne moremo več govoriti o časopisih, saj ti ne zapisujejo časa, ampak isti okvir prestavljajo iz enega navideznega dogodka na drugega tako, da je dimenzija časa in tudi prostora povsem zbrisana. Zdi se, da ne moremo več govoriti o novicah, ker nič novega ne prinašajo. Dejanske novosti ostajajo skrite, nepomembne.

Sicer pa, zakaj so že časopisi in novice pomembne? Za današnji dan? Da smo na tekočem?
Morda.
A za jutri gotovo ne. Jutri ima svoj tek.

Razmernostna etika v dejanju

Odnos narava‑človek je načelno nevtralen. Narava deluje po svoje, po principih, ob katerih se je človek razvil kot vrsta in kot človek, in jih danes tudi poimenoval za zakone narave. Ti zakoni so sicer v očeh ljudi absolutni, vendar je ta absolutnost nekoliko dokazljiva le v danem trenutku, v širših časovnih dimenzijah pa nikakor. Prevladujoči stvarnostni pogled na svet onemogoča enakovredno gledanje na procese, ki v svetu potekajo neprestano. Stvarnostni pogled namreč ni nič drugega kot omejitev dojemanja sveta na človekovo percepcijsko zmožnost, vključno z aparati, ki jih je izumil, da si je posamezna čutila ojačal ali signale prevedel v berljivo informacijo. Torej, človek svet izkuša kot pretežno statičen, v katerem se tu in tam kaj zgodi. 

Takoj pa, ko le miselno in le potencialno izstopimo ven iz človekove vsakodnevne izkušnje sveta, vidimo, da se bistveno več v sedanjem "stvarnem" svetu "dogaja", kot pa "je". Celo bit kot ontološko bistvo, in pravzaprav osrednja vsebina celotne filozofije in humanizma, dejansko ni stvar, ampak dogodek; ni samostalnik, ampak morda glagol. V t.i. fizičnem svetu se bolj ali manj jasno razkriva, da od svetlobe in sorodnih pojavov, kjer gre za hkratnost delca‑fotona in fotona‑valovanja, preko dinamičnosti medatomskih in medmolekularnih reakcij, fenomena živosti v celici ali medceličnimi vplivi pri živem organizmu, do pulzirajočih zvezd in t.i. črnih lukenj, gre dejansko za dogajanje, in zelo zelo malo za dejanske oprijemljive stvari. 

Absolutnost, ki jo dojemamo v smislu vidnega sveta, je torej zelo vprašljiva. Zdi se, da Bog sveta ni ustvaril, ampak ga je udejanjil, in stvarstvo je torej bolj dejstvo. Krščanska (in v mnogih drugih verovanjih ni bistveno drugače) "v začetku je bila beseda" v bistvu ne pomeni absolutne besede v statičnem smislu, da je pač neka misel plavala po niču, ampak za proces, za dejavnost, za klic, za vpoklic. In ta beseda se ni učlovečila v statičnega človeka, ampak v živost vsega, seveda tudi človeka, ki to dojema in je z vsem tem vsaj do neke mere – ki pa se prav tako nekoliko giblje – sposoben samorefleksivno zadeve dojemati. 

Človek naravo izkuša kot dobro in kot hudo. Večinoma je celo tako, da naravo običajno zaznamo takrat, ko nas ogroža, torej, kadar in če je hudo. Posebno, če to hudo traja, npr. da smo bolni, da je dolgotrajno mraz ali vroče, da manjka vode ipd. Vsi ti procesi so v naravi povsem običajni, in so bili s stališča naravnih makrodogajanj doslej očitno nujni za razvoj do prostorsko‑časovne točke, na kateri se trenutno nahajamo. In ker se nahajamo, torej tudi smo, in pozitivistično gledano – tako pač gleda večina sveta – je samo dejstvo, da smo, dobro. Dobro pa nikakor ne more biti posledica slabega ali hudega ali celo zla.

Dobrost narave zaznamo bolj kot ne v izbranih trenutkih presenečenj, ki jih v zracionaliziranem svetu hitro uvrstimo na področje romantike ali celo romanticizma, čeprav jih zaznavamo z istimi čutili kot pojave, ki jih obravnava razum. Ti "dobri" občutki nas lahko tudi – zanimivo, niti ne redko – nekoliko negativno prizadenejo, saj večini ljudi porajajo tudi antipod v smislu: zdaj je lepo, da bi le trajalo; a kaj, ko je v življenju precej hudo. Dobrost narave torej zelo težko opredelimo, saj gre za hkratnost tistega, kar dojemamo kot dobro, in onega, kar vsaj do neke mere dojemamo kot zlo. V bistvu bolj dojemamo hkratnost perceptivnega antipoda dobro‑zlo, ki pa je seveda predmet etike. 

Klasična etika, ki dobro in zlo ntančno zna razločevati, tu ne deluje. Nastopi potreba po razmernostni etiki.

Pisati o Bogu

Skorajda ni filozofa, ki se ne bi kdaj lotil pisati o Bogu, in ni ga misleca, ki se ne bi tako ali drugače ukvarjal z bogom. Ta vseprisotnost misli je že tako obsežna, da mnogi že zaradi nje verjamejo v nekega boga.
Pa je škoda. Ovira miselni promet in ovira duhovni napredek.
Problem razmišljanja o bogu je podoben razmišljanju o naravi. Oboje je tako zelo preobsežno, da je Kant v bistvu imel prav: človekov um ima praktične meje, in razsodnost nima neomejene moči. Če namreč Bog je, potem itak je, in ni pri nas ljudeh nič drugače, ali rečemo, da je ali rečemo, da ga ni. Če pa Boga ni, pa je vsakršno ukvarjanje s tem vprašanjem brezpredmetno in samo stvar človekove fikcije, tudi nasprotovanje. Dokazovati nekaj, kar je večje od tebe - prosim lepo - to nikakor ne gre. Še pri majhnih rečeh se lovimo in mnogi, ki mislijo, da vejo, v bistvu ravno zato ne vejo, ker si sami v svojih mislih naredijo mejo vedenja, preko katere sami sebe ne spustijo. In je škoda, škoda talentov in človekovih zmožnosti, ki so kljub vsemu verjetno res večje, kot si mislimo, celo kot si želimo.

Pisati o Bogu znajo mnogi. Mislijo, da znajo. Veliko je o tem napisanega: torej o Bogu, o tistem, kar ni Bog, o bogu, ki ga v bistvu ni, in o tem, ali je razpravljati o bogovih smiselno ali ne, in še o tem, ali je smiselnost sploh na mestu, ali bi raje vse prepustili vnemar.

Jedro težav pisanja o bogu, kakršnekoli že misli so, je v tem, da vedno izhajajo iz predpostavke. Prav nikoli ni drugače, ker drugače ne more biti. Torej na eni strani je miselno izhodišče na poziciji, da Bog je, na drugi, da boga ni. Spopad tam vmes je pravzaprav nepomemben, prav malenkosten, in to prav zaradi obsežnosti in dejanske nerešljivosti problema. In ker mislec izjaha iz izbrane pozicije, nima nobene možnosti priti docilja, ker je svoj začetek pravzaprav označil za cilj. In je škoda, lahko bi bolj napredovali.

Stari Izraleci so imeli prav, ko imena boga niso smeli izustiti, še misliti ne. Tako je Bog ostal to kar je. Potem je prišla zabloda prevodov izraza "beseda", ki se je na tak ali drugačen način naselila med ljudi. In to besedo so potem nazaj aplicirali na Boga, in dobili odličnega boga. No, ne ravno odličnega, ampak ravno všečnega. In s takim je najlažje. Uporabiš ga po potrebi, vanj verjameš po trenutni situaciji, z njim opreriraš takrat, ko škodovati pa že ne more, in tako živiš od sem do tja, z vero v nevero, z bogom brez Boga in z Bogom brez boga.

Zadeva je v bistvu neverjetna. Bog pa tudi. Če ni celo nepotrebno, niti da bi bil verjeten, niti da bi bil neverjeten.

In po domače. Zadeva je podobna gašenju požara ali prometnim prekrškom. V prvem primeru se na primer bolj prestrašimo gasilske akcije, tuljenja siren, paničnega tekanja in brezglavih reakcij mnogih. V drugem se bolj bojimo kazni, kaj kazni, sramote, da te bo ustavil policist in te oglobil, in te grdo gledal in ... Kaj ogenj, kaj nevarnost, ki smo jo povzročili. Naš svet je očitno drugačen. Pa je škoda. Požar bi bil prej pogašen, in mrtvih ali poškodovanih na cestah bi bilo manj.