Naravoslovne in tehnične znanosti že nekaj stoletij težijo k objektivnosti. Pravzaprav gre za ideal, ki ga želi doseči vsak znanstvenik, in celo za imperativ v smislu, da če delaš drugače, nisi več znanstvenik, in tvoje delo ni več znanstveno. Objektivnost znanosti pomeni, da se znanstvenik (=subjekt) namerno in načrtno oddvoji od snovi, ki jo obravnava (=objekta). Na primer strojnik, ki raziskuje spremembe napetosti znotraj materialov v nekem stroju med gibanjem, se strogo ločuje od tega stroja. Mikrobiolog, ki v bakterijski kulturi skuša dognati obnašanje nekih patogenih klic, se celo mora varovati teh bitij, da se sam ne okuži. Ali pa astronom - no, ta je v vsakem primeru časovno, zaznavno in prostorsko ločen od vsega, kar dela.
Pri nekaterih znanostih objektivnost ni tako enostavna. Na primer pri psihologu. Ta sicer z obravnavano osebo dela objektivno, vendar je kar neverjetno, da ga neka huda težava tudi osebno ne prizadene. Ali znanstveniki na področju medicine - res težko odmislijo dejstvo, da se nek pojav, ki ga pregledujejo kot histološki preparat rakastih celic, ne more zgoditi tudi njej ali njemu osebno. Celo ekolog - če ne ta celo izrazito - ne more sebe, ali človeka kot vrsto odmisliti iz ekosistema. Če bi to storil, bi obravnaval ekosistem v njegovi nepopolnosti. Ja, še težje je. Namreč v preteklem stoletju smo naravo obravnavali tako objektivno, in torej tako zvesto pri raziskavah izločali vplive človeka kot subjekta, da smo danes na točki dokaj neznanega stanja odnosa med človekom in ostalo naravo, ki ji laično rečemo tudi ekološka kriza.
Zgodovinsko gledano družboslovne vede pri objektivnosti nekoliko zaostajajo. Šele zadnja desetletja posegajo po empiričnih metodah naravoslovja, statistika vse bolj premaguje opisno znanost, za prave dokaze vse bolj veljajo številke in ne dolga razpredanja, logične stavčne sestavljanke, vpletanje leposlovja in metafor. Nekako nastajata dva tabora. Na eni strani so klasiki, ki prisegajo na deskriptivnost. Na drugi so - povečini mlajši - analitiki, ki se zgledujejo po naravoslovju in tehniki, in iščejo utemeljitve za svoje hipoteze po objektivni poti poskusov, dokazov in ponovljivosti. Razmere so ponekod tako kaotične, da se na univerzah delijo katedre, in celo pri nas imamo primere, ko se nekatere delovne skupine na neki univerzi enostavno oddvojijo in ustanovijo oddelek (ali nekaj podobnega oddelku ali neodvisni inštitut ...) na drugi univerzi, ali kar neodvisno. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas, vsekakor pa trenutno ni posebnih razlik v kakovosti rezultatov, zato bi lahko trdili, da je delitve mnenj bolje deliti in brusiti medsebojno, kot bežati drug pred drugim.
Zelo zadaj pa pri uvajanju objektivnosti na videz stopajo humanisti. Tu mislim na nekatere veje znanstvenikov, ki obravnavajo umetnosti (del muzikologije, umetnostne zgodovine, literarne kritike ...), teologe, etike in filozofe, pa še kakšne. Tem je razpredanje še vedno najbližje, celo logika postane bolj zanimiva, če je drugačna od dotedanje logike, tudi slog pisanja zbudi več pozornosti, če je kontradiktoren, vnaprejšnje dogme skušajo znova in znova dokazati, in podobno. Skratka gre za kategorično drugačen, neempirični pristop, pri keterem so poskusi mogoči zgolj v miselnem svetu raziskovalca (=subjekta), ponovljivi nikakor niso, razen če se tako izrecno odloči subjekt, rezultati pa se gibljejo kot nekakšna le deloma določljiva miselna masa znotraj ustaljene paradigme, in občasno v začudenje mnogih prestopi svoje okvire.
Humanizem pa ni imun za statistiko, računanje, empirijo, celo ekonomijo. Namreč opazno je, da mnogi humanisti v želji po večji znanstvenosti, torej večji objektivnosti, iščejo dokazljivost, zunanje argumente, ki držijo tudi brez njih osebno, ki so sterilni prav enako kot pri zgoraj opisanem mikrobiologu, ki v strogo zaprtem inkubatorju goji kužne klice.
Pride do presunljivega obrata. Namreč naenkrat dobimo filozofe, ki ne doumevajo, da so misli njihove osebne, in ontološko fenomenološki pristop popolnoma mešajo z epistemološkim. Dobimo obdelovalce umetnosti, ki niso nikoli niti nič ustvarili, niti poustvarili, celo nikoli poglobljeno dojeli stvaritve, ki so jih pravi umetniki iz svoje notranjosti izvlekli po talentu in trudu. Kaj šele, da bi umetnost doživeli. Dobimo teologe, ki ne verjamejo v boga, ki ga obravnavajo v svoji znanosti. Celo v krščanstvu, kjer so teologije najbolj razvite, se pojavlja vse več raziskovalcev, katerim je Bog nek objekt obravnave, ki pravzaprav ne korelira s človekom in svetom, ampak obstaja objektivno nekje kot predmet raziskav. Berite njihove članke. Ti ljudje ne verujejo niti v Boga, niti človeka, niti v svet. Zdi se, kot da so postali res povsem objektivni, a je obratno: takoj naprej se namreč zdi, da so postali sami objekt.
Najhuje je pri etikih. A ti, kot da so od nekdaj objektivni. Sterilnost je čutiti že od Aristotela, preko Spinoze do Moora in današnje polietike. Če hoče biti etik objektiven - in celo ni treba, da je objektiven po naravoslovno emiričnem principu - mora ostati akademsko sterilen. Če ni tako, ga kolegialno izločijo in ima možnost ustanoviti svojo vejo, svojo etiko, svojo resnico, svojo nepriznano akademskost. To je načeloma dovoljeno, in tolerirano. Tako se kaže pri humani etiki, ki obravnava človeka
Še huje je pri etikih, ki se ukvarjajo z odnosom do drugih živih bitij. Govorim o tistih, ki se ukvarjajo z odnosom do narave, ki je (na videz) zunaj človeka, in ne o t.i. okoljskih etikih, kot jim pri nas rečemo, pa jih v bistvu pridevek "okoljski" bolj uvršča na področje humane etike, saj obravnavajo človeka v njegovem okolju, in ne narave v njeni njenosti. Etiki, ki obravnavajo naravo namreč morajo biti povsem objektivni, saj je narava objekt, ki ga obravnavajo. Hkrati ne morejo biti objektivni, saj v njih samih (=subjektih) tečejo povsem isti procesi, kot v preostali naravi. Oni procesi pa, ki se razlikujejo (npr. misel, samorefleksija...) pa so vrstno specifični za človeka enako, kot imajo druge vrste bitij določene specifičnosti, ki jih prav enako moramo v okviru te etike upoštevati - sicer nismo etični.
Torej težava je res huda. Hkratna objektivnost in subjektivnost je namreč edina rešitev. Morda je pa prav tu pot, po kateri bomo t.i. objektivno znanost prepričali, da objektivnost ni možna, ker je človek neločjivi del vsega dogajanja, celo tistega, ki ga še sploh ne poznamo.