Mediji in z njimi politiki ter dobršen del javnosti je v veliki zmoti. Oaze namreč niso samo davčne. Poglejmo.
Kar spustili bomo tiste izvirne oaze sredi puščav, kjer se zaradi izvirov ali bližine podzemne vode razraste bogatejše rastje. Tudi one bomo odmislili, ki v prenesenem smislu predstavljajo otoke, bodisi naravne nekje sredi morja, ali v kakšnem drugem družbenem smislu.
Problem oaz je v bistvu pravilo zahodne ekonomije. Če jih ne bi bilo, bi se danes ne ukvarjali z nasprotji, kakršnim smo priča med globalnim Jugom in Severom, ali Vzhodom in Zahodom. Zahod brez množice oaz namreč takoj propade.
Prometne oaze so razni otočki, neredko ostanki kolonij, ki jih imajo kot eksteritorialno ozemlje praktično vse velike države. Ležijo nekje na drugi strani sveta, in matičnim državljanom omgočajo postanek "doma", torej s popolno mednarodno zaščito, okoljem, uradnim jezikom, uradništvom ipd. Valuta je domača, vodstvo je domače, morda še bolj prijazno kot domače domače. Večinoma na tekih otokih sicer še živijo kakšni domorodci, ampak zgolj kot zanimivost.
Zaporniške oaze so tiste, ki sicer lahko ležijo v neki državi, vendar tam ne veljajo zakoni tiste države. Lahko so tudi v sosednji državi, a gre v bistvu za lastništvo nadrejene države, služeča država pa zgolj pobira najemnino v taki ali drugačni obliki. Tam držijo zapornike, ki jih lahko po mili volji mučijo, ker zakonodaja tam pač ne velja.
Intelektualne oaze so zaprta znanstvena središča, v katerih izvajajo poskuse, ki v normalnih razmerah ne bi bili možni, še manj pa dovoljeni. lahko gre za vojaške zadeve, kemijo ali mikrobiologijo, nekateri pravijo, da se tam raziskuje tudi vesolje. V vsakem primeru te oaze delujejo ločeno od sveta.
Vojaške oaze so tista območja, ki so za vojne nedotakljive. Pogosto so tam velike banke, skrite zaloge državnih rezerv, posebni režimi varovanja, velike a skrite naložbe, mesto sestankov pomembnih vplivnežev.
Ekonomske oaze so v sedanjem svetu najbolj velike. Gre za cele države z milijoni in celo milijardami prebivalcev, vendar z ekonomskim sistemom, ki je bistveno drugačen od zahodnega. Gre za proizvodnjo, ki stane do100 krat manj zaradi dejstva 100 krat nižje cene samooskrbe. In tistih 99%, kar je med proizvodnjo in prodajno ceno, si seveda "pošteno" razdelita organizator ekonomije v taki državi in preprodajalec v eni od zahodnih držav. Pravzaprav na videz ni nihče prikrajšan. Tamkajšnji delavec zasluži relativno enako kot nizki delavci na zahodu - torej toliko, da za silo preživi, kupec na zahodu celo pridobi, ker kupi bistveno cenejšo robo kot je tista izdelana doma, oni vmes pa prav tako povsem legalno dobijo tistih 99%.
Oaze so tudi okoljske. Te bolj težko opazimo. Namreč vsaka raba naravnih dobrin, pri kateri ne gre za kroženje snovi, ampak enosmernost od rudnika, predelovalnice, tovarne, uporabnika do smetišča, pomeni, da smo iz oaze nekaj vzeli, in se nemeneč za posledice, okoristili z dobrinami. Seveda smo lahko ravnali povsem legalno in po zakonodaji prav. A oaze v naravi ni nihče vprašal. Do neke meje verjetno to deluje, potem je vik in krik obojih: zagovornikov in izkoriščevalcev, v bistvu pa oboje dokaj neučinkovito.
Skratka, govoriti o davčnih oazah, kjer se opere nekaj milijonov ali milijard denarja (ki je v bistvu družbeni dogovor in bolj knjigovodska in ne neka dejanska vrednot), je zelo malo v primerjavi z ogromnimi vsotami, ki jih ustvarijo uspešni managerji pri trgovanju med Vzhodom in Zahodom, ali Jugom in Severom.