Inter discipline

Žal je v praksi zelo pogosto takole: Interdisciplinarni pristopi nimajo konvergence, vsak ostaja pri svojem, zaključke puščamo uporabnikom bralcem, "naslednikom" - ki pa le še bolj divergirajo.

Dandanes je pri raziskovalnih ali tehnološko-poslovnih dejavnostih zelo popularna interdisciplinarnost. Tako se na primer za nek projekt zbere več ljudi različnih strok in disciplin, ki vsak na svoj način osvetli obravnavane vsebine. Zdi se, da pravzaprav drugače sploh ne gre, saj posamezna znanost zaradi hude specializiranosti ne zmore celovitosti. A zdi se tudi, da tako v bistvu ne gre, in da je večina interdisciplinarnosti pravzaprav ponaredkov.

Največji problem interdisciplinarnega dela je sinteza. Namreč, če sodelujejo povsem različni ljudje, z različnim ozadjem in iz različnih paradigm, bi morala obstajati neka skupna točka, nek mehanizem oziroma metoda, kako te poglede združiti oziroma priti do končnega rezultata. Zdi se, da marsikateri interdisciplinarni projekt tako ostane na pol poti v trojnem smislu. Prvič, posamezni sodelujoči se držijo svojih okvirov, metod in pristopov k delu. Drugič, posamezne stroke že v lastnem okviru niso zmožne preseči analitike in preiti na sinteze - ki pa bi vseeno bile toliko prilagodljive, da bi omogočile interdisciplinarno konvergenco. Tretjič, (domnevno od Leibniza naprej, torej 17. stol.) ne poznamo več holističnih znanstvenikov, ki bi bili zadosti doma v vseh strokah, zadosti globoko doumeli vsako specialnost in imeli vrhunski uvid za sintezo.

Rešitev bi lahko našli v delovanju nekaterih umetnosti. Na primer orkestra. Tam vsak glasbenik vstopa s svojo značilno barvo glasbila, interpretacijskimi sposobnostmi in doživljanjem. Tehnika seveda ne sme biti problem, sicer se zalomi že na začetku. Pri ubrani glasbi se tako že posamezen akord kljub množici različnih glasbil (lahko) zlije v celoto, ki jo poslušalec zazna kot nekaj enotnega, tudi lepega. Če se zadeva razvije v melodijo, predvsem v polifonijo, pa še toliko bolj: posamezne zvočne fraze se medsebojno prepletajo, napenjajo in razvezujejo druga drugo, medsebojno odmevajo in kontrapunktirajo, in se končno zlijejo v celoto, ki je iz posamezne vrstice vsakega glasbila posebej zapisane v partituri v bistvu ne bi pričakovali.

Rešitev za interdisciplinarni pristop v znanosti in tehnologiji, primerljiva z orkestrom, se zdi preprosta, vendar še vseeno nismo našli metode, ki bi bila vzporedna partituri, še manj "skladatelja", ki bi si takšno zadevo, sploh pa ne dirigenta, ki bi partituro interpretacijsko spravil v celovito lepoto.

In kdo smo poslušalci? Odjemalci?
Mar nismo mi tiste inter discipline, ki narekujemo specialistom, da nas (in vse življenje kot takšno) obravnavajo celovito in sintetično.

Praznovanje po novem

Nemalo ljudi srečaš, ki so jim praznovanja odveč, ki jim gre na živce, da zaradi praznikov ali zasebnih praznovanj ne morejo živeti vsakodnevnega ritma, ki jim družbeni red vsiljuje nekaj, česar ne marajo in jih ovira pri delu. Zdi se, a je morda le občutek, da gre večinoma za dokaj ustvarjalne posameznike in posameznice, ki z marljivostjo nadgrajujejo svoje talente le tako, da redno in brez prestanka delajo. In to z veseljem.

Rešitve se pojavljajo v različnih oblikah. Nekateri se praznovanjem enostavno izognejo. Pozabijo rojstni dan ali pomembno obletnico, prikrijejo dogodek, obrnejo smisel nekega praznika, v času praznovanj odpotujejo na nujen in zelo pomemben simpozij. Nekateri tudi pretiravajo in se v času praznovanja tako zelo veselijo, če ne več kot veselijo, da potem morajo zdraviti mačka še dolgo časa. Celo umrejo nekateri, od samega vzhičenja verjetno. In tudi potrošniška industrija se uspešno vrinja na področje praznovanj, predvsem pri otrocih in mladini, duhovni navdušenci pa iščejo semantične rešitve v smislu nemogočega korena "prazno" v besedi praznik: češ, bi moralo biti "polno". Kakorkoli.

Včasih se zdi, da bi bilo praznovanje bolj pristno, če ne bi bilo vezano na neke obvezne družbene protokole, ampak na pristno veselje ob zaključku določenega obdobja, projekta, dela, ... torej nečesa bolj oprijemljivega kot veselja nad nekim obdobjem vsakodnevne monotonosti, ki jo želimo potem s praznikom razbiti. Dejansko to ni slabo, saj človek res nekako ve, da se je spodobno veseliti in praznovati, ko za nazaj pogledaš na neke uspehe. A kaj, ko so tudi obdobja, ko uspehov ni, ali se vsaj ne vidijo. Mar takrat ne bi nič praznovali? In bi potem bili v svoji turobnosti še bolj nesrečni?

Kaj, če bi praznovanje obrnili? Kaj če bi praznovali vnaprej, na začetku? A ne tako, da bi se najprej veselili nečesa, kar še ni, ampak da bi praznovanje napolnili z idejami za prihodnost, da bi zavestno združili praznik z aktivnim in ustvarjalnim počitkom, v katerem se ideje lažje in morda tudi boljše izkristalizirajo. Ali bi takšen pristop povzročil lažje konkretno načrtovanje, celo bolj umirjen potek dela in nenazadnje boljše rezultate? Bi bilo možno, da namesto popolne odtrganosti na eni strani in prevečkrat nepotrebne shizofrenične napetosti praznovanja na drugi strani, energijo osredinimo v prihodnost, da torej praznik vzamemo kot nekakšen zavesten vakuum, kot nekakšen zadržek, ki nas že naslednji delovni dan izstreli v novo veselje dela, izboljšav vsakdana, enostavnejših vzpostavljanj stikov, in, na koncu ne v mukotrpno hlepenje po naslednjem fiktivnem odkopu prihajajočih prazničnih dnevov, ampak bistveno bolj veselejšega pričakovanja naslednjih prostih dni, naslednjih praznikov, naslednjega zavestnega vakuuma. Ja, ki te bo spet izstrelil v veselje prihodnosti.

Kje so obrobni

Vsak od nas ima kakšno pomanjkljivost, telesno, duševno ali duhovno hibo, ki ga ločuje od tako imenovanega povprečja. Vsak od nas je torej na kakšnem od množice področij človekovega življenja nekako obroben, stoječ nekje na proti robu zvonaste Gaussove dvodimenzionalne, hi kvadrat ali kakšne druge statistične krivulje.

Vendar se zdi, da je t.i. večina vseeno nekatere hibe v določenih zgodovinskih obdobjih označevala za bolj obrobne, oziroma za statistično bolj izločujoče hibe. In tudi poimenovala. To so npr. t.i. invalidi, danes z olepšano in nekoliko pomensko razširjeno besedno zvezo ljudje s posebnimi potrebami.

Pravzaprav smo vsi nekako ljudje s posebnimi potrebami, saj vsak od nas nosi kakšne zadeve, ki ga vsaj navznoter označuje kot posebnega, kot edinstvenega. V pozitivnem in tudi negativnem smislu. Zato bi lahko celo rekli, da je statistika v bistvu ena sama premica, na kateri smo razporejeni ljudje, kakršni pač smo. Podobno kot na remici namreč gledamo na živa bitja v naravi: le redko opažamo kakšno obrobno obnašanje posameznega osebka napram drugim njegove vrste. Morda pri kakšnei domači živali, ja. In je res čudno, da svojo vrsto tako nesrečno in tako strogo rangiramo.

Problem obrobnih (torej tistih, ki jih v neki zgodovinski dobi večina doumeva za obrobne) je v tem, da jih ni. Namreč, njihova obrobnost - ki je pravzaprav povzročena - je pravzaprav čezrobnost. In to iz obeh strani.

Kako to zgleda v praksi?

Na primer nekdo, ki ne sme jesti sladkorjev, na mizi pa so izključno slaščice. Kaj boš storil? Skoraj ni dvoma: umaknil se boš, ker ti bo nerodno ne jesti. Nevljudno, nekulturno ti bo priznati, da pač tega ne smeš, ker svojemu telesu povzročiš težave. In - kaj bi obremenjeval še druge s svojimi težavami - jih raje odneseš nekam drugam.

Na primer nekdo na vozičku. Zakaj ga ni v gledališče? Ker ni rampe? Ne, oziroma redko. Če je namreč rampa, mu je nerodno po njej, ker s tem kot-da podčrta svojo obrobnost. Zato raje postane čezroben. Bom že nekje drugje nadoknadil svojo notranjo potrebo po kulturi ...

Ali človek, ki ne zna brati ali še bolje, pisati: mar ni preprosta rešitev v tem, da enostavne ne pišeš. Torej si raje obroben, celo čezroben, kot da bi pokazal, da dejansko nisi sposoben napisati nekega sestavka, vabila, pisma, mnenja, prošnje, opravičila ... povsem vsakdanjih reči. Saj nihče ne opazi, kajne?

Tako (p)ostajamo obrobni in čezrobni. Vsi po vrsti, ker se bojimo samih sebe in svojih pogosto puhlih idej, da nečesa ne zmoremo, čeprav še (morda ničesar) nismo poskusili. Tako človeštvo samo sebe nezavedno marginalizira, nenazadnje tudi zato, da bi opravičilo svojo samoprivzeto središčno vlogo in nenazadnje nerodnost pri marginaliziranju drugih, proglašeno t.i. obrobnih.

Svet bi bil verjetno lepši, če bi se namesto marginalizacije raje nekoliko osredinil(i).

O igralcih in igralkah

Igrati svoje življenje - namesto živeti ga - postaja svetovna moda zahoda. Nadeneš si masko lepotice ali mačota, povzdigneš se v akademika, vrhunskega poznavalca ali svetníka. Delaš stvari, ki zažgejo, ki so opažene. Ki sicer same na sebi nimajo nobenega pomena, ali so ti celo v škodo - a kaj to, pomembno je, da ljudje o tebi in o tvojem govorijo. Danes, tukaj, intenzivno, vse redkeje sicer zares in vse pogosteje virtualno, preko medijev in različnih oblik sledilnosti, ki dejansko služijo kot ojačevalci okusa, a žal vse pogosteje nimajo dejanko ničesar več ojačevati. Področje igranja ni pomembno, lahko jih tudi menjaš.

Igralstvo je v kulturnem smislu nekdaj pomenilo imeti poustvarjalni talent za interpretirati nekaj drugega kot si sam. Torej, najprej znati opazovati druge, osebe iz nekega dramskega besedila, potem se v to osebo in njene okoliščine vživeti, in jih nazadnje posredovati gledalcu ali poslušalcu. Reklo se je tudi vloga, torej, igralec ali igralka sta ostala pristna človeka, osebo, ki sta jo prikazovala, pa sta podajal javnosti kot v vlogi, torej sta bila vložena v drugo osebo (ali obratno, je bila pisateljeva oseba vložena v igralca).

Danes se je izvorni smisel igralstva umaknil takorekoč elitnim skupinam družbe, ki še zahajajo v teater, in še le tistim, ki vanj zahajajo tako in takrat, ko jih notranja potreba kliče po kulturnosti, in ne takrat, ko tako narekuje protokol.

Vendar igralstvo še zdaleč ni izumrlo. Le spremenilo, dobesedno obrnilo, je pomen. Danes je opazno, da večina ljudi življenja ne živi, ampak igra. A igra tako, da le misli, da so igralci. Tudi prevladujoča množica tistih, ki se imajo oziroma so se samopoimenovali za igralce. Talent ni pomemben, celo to ni pomembno, ali si pristen ali igraš. Pomembni so sledilci, in največ veljajo anonimni ali polanonimni iz virtualnega sveta. Tisoči in milijoni štejejo, in še posebej tisti, ki ti jih stroji dobesedno vsilijo, ti pa nanje dobesedno pozabljaš. V bistvu pa brez vsakega talenta prikazujejo zgolj in samo svojo bedo navlak vsakodnevnega prebijanja skozi dan in noč. Oboji: igralci in sledilci.

Novodobno igralstvo je dobilo še en obrat. Namreč igralci in igralke, torej tisti v gledališču, v operi, filmih in podobnih medijih, ne igrajo več vlog, ampak igrajo same sebe, sebi (svoji življenjski igri) v promocijo in pomembnost. Ne želijo biti uspešni v vlogi nekega lika, ampak svojim dejanjem - kakršnimkoli - skušajo pripisati čim večjo uspešnost. Celo scenaristi se obrnejo tako, da delajo igre na kožo določene igralke ali igralca, saj se zavedajo, da ti niso več sposobni igrati vlog, ampak so ne le edino sposobni interpretirati svojo izmišljeno igro življenja, ampak celo tako, da so sposobni samo pokazati le tisto pravo fasado, s katero industrijo, ki se je danes skrila za igralstvo, poganjajo naprej.

Podobno se obnašajo, tako se kaže, politiki in z njimi mnogi drugi javni delavci, celo navadni uradniki. Sposobnost vživljanja v vlogo vodje nekega naroda zmorejo le še redki. In igrana družba jih hitro označi za arhaične ali kar za diktatorje. Na drugi strani javnega življenja se zmožnosti zavzetega opravljanja neke javne službe skriva za množico paragrafov, ki jih uporabiš ali ne uporabiš, če in kadar tako ustreza tvojim "sledilcem".

Igra je postala tako sprevržena, da niti igra ni več. In igralci in igralke so postali to, kar dejansko niso. Podobno so gledalci in gledalke postali nekakšni igralci in igralke v kolesku nekih dogodkov, ki ne spominjajo več niti na kulturo, niti na igralstvo, še najmanj pa na človekovo sposobnost vživljanja v vlogo nekoga drugega, nenazadnje v vlogo sočloveka, torej v pristne medčloveške odnose. Ne v igro torej, ampak v vživljanje.

Moj greh ne opravičuje tvojega

Vsi delamo napake. Posamezniki, v parih, delovne in ustvarjalne skupine, celi narodi, in tudi civilizacije. Kako jih skrivamo, predvsem pa, zakaj jih skrivamo, je drugo vprašanje. Vprašanje je tudi, zakaj in čemu jih skrivamo, predvsem pa pred kom jih skrivamo - če ne morda pred samim sabo.

Napake delajo tudi drugi. Za razliko od naših, te napake pogosto hitro opazimo. In, če nam ustreza, tudi izpostavljamo. Sčasoma, spet če nam tako ustreza, postanejo napake drugih večje in večje, in prerastejo tudi in predvsem naše lastne napake. Tako se naše napake navidezno zmanjšujejo, napake drugih pa rastejo in rastejo. In tako se danes zdi, da gre pri tem za povsem normalen psihološki ali sociološki proces.

Ljudje, enako posamezniki in skupine, si medsebojno postavljamo ogledala. Za to, kar vidiš na sočloveku, obstaja precejšnja verjetnost, da bi videl tudi na sebi. Tako tisti, ki ga veliko lomijo, radi izpostavljajo podobno lomljenje pri drugih. Kakšna od zahodnih držav, ki ima polno jedrskega orožja, se bo neprestano zatikala ob neke obrobne države na vzhodi, ki naj bi razvijale takšne zadeve. Kakšen neuspešen politik bo govoril o nasprotniku kot o največjem bedaku. Sošolca se bosta raje hvalila s cveki, akadmski plagiatorji pa dokazovali svoj prav in svojo pravico, ki so si jo medsebojno podelili. Bognedaj stopiti na področje varstva človekovih pravic.

Značilnost narave in z njo človeka je, da dela napake. Temu se po Darwinovem nauku na kratko reče evolucija. Natnačneje, napake so eden od razlogov za premike v evoluciji. Grešiti je torej nekaj povsem naravnega, in naravo v bistvu žene naprej. Vendar, ker se človek na vsak način krčevito skuša oddaljiti od narave, se prepričuje, da napak nima, da kot krona stvarstva ali liberalno svobodno bitje pač ne more biti del zatohlega gnojišča ostale narave, kjer vlada necivilizirano pobijanje za hrano in prostor, in nekulturno rivalstvo za reprodukcijo (zgolj) v smislu ohranjanja vrste. Tako je, posamoplemeniten prepričan in edino sebe jemlje za merilo.

Sebe za merilo, vključno z napakami, čeprav si jih ne priznam. Torej. Če ti nekaj delaš narobe, je menda tudi meni dovoljeno. Kaj, če takšna pot dejansko predstavlja negativno zanko, ki sama sebe požira, ki torej (od zunaj evolucijsko gledano) pelje nikamor drugam kot v propad. Posameznika, družbe in civilizacije?

Bodi torej boljši! Ogledalo se bo postavilo samo.

Manjšinstvo in obrobnost, in tabletka po

Zdi se, da v hudi naglici, v neprestani napetosti in stresu, v preokupacijah in deloholizmu, ter stalnih intervencijah in izrednih razmerah vseeno v ozadju ni želja, da bi nekaj dosegli, ampak bolj težnja, da bi nekaj prikrili. Verjetno (vsaj sčasoma postane) podzavestna. Oziroma bolje rečeno odzavestna, ker jo odzavestimo, in sploh, žal, ne pride v podzavest.

Kakor misliš, tak počasi postaneš in ostaneš. Če nebesa so, ali pekel, potem je to to: ko boš na onem svetu ne boš mogel drugače kot na tem, ne misliti, ne govoriti, ne delati. To bo samoobsodba ali samorešitev; že danes je. A pustiva teleološka vprašanja.

Če nekdo živi ležerno, in mu za pomembna vprašanja ni mar, ne more naenkrat postati glavni igralec pri tistem vprašanju. Ne more. Namreč, naekratne spreobrnitve ni. Le procesi so, ze zorenje, le napredek ali nazadek iz trenutka v trenutek, le vzpončki in padci. Ni posiljevanja, niti samega sebe, niti drugih. Tako je s pomembnimi rečmi. Ostale so nepomembne.

Če je drugače, je nekaj narobe, je neko prikrivanje, najpogosteje prikrivanje samemu sebi.

Človek se mora pustiti dati rasti. Pustiti se naravi, naravnemu in družbenemu okolju, sočloveku, predvsem pa svojim notranjim zmožnostim. Dopustiti je treba, da rast raste, in nikakor, da bi se človek delal velikega, morda še preden sploh začne kaliti. Pravzaprav se je treba na rast aktivno dati.

Ko tako misliš, počasi to postaneš. Tudi družba, tudi država. A zdi se, da se kot družba nismo dali na rast, ampak smo se prepustili nečemu, česar ni. To, da ni, pa opravičujemo s tem, da bo. Vendar to ne more biti opravičilo, ker ni predanost v rast, ampak sedanje dopuščanje niča.

In ker nam ne uspe, ker nam ni v preteklosti, ko smo ostajali v manjšinskosti in obrobnosti, nam ne more tudi kasneje. Poskušamo s sistemom "tabletka po". ko je bitka že mimo, se gremo junake. Ko so naši ljudje že mrtvi, gremo popravljat obcestno ograjo ali delat pločnik. Ko beguncev ni več, začnemo šele organizirati pomoč. Ko dobimo slabo oceno, nam je žal, da se nismo učili. Ko diplomiramo, se zdrznemo, da nismo izbrali pravega poklica.

Obrat ni mogoč, ker bi drugi tega ne hoteli. Obrat ni možen, ker smo tako sami naravnani, ker za danes uporabljamo orodja, ki so namenjena za včeraj ali jutri, in obratno. Obrata v bistvu ni. So samo procesi.

Kakor misliš, tak počasi postaneš. Če se danes začneš prepuščati rasti, bo jutri nekaj zraslo. In rast kot taka bo sama na sebi.

Lučke in onesnaževalski argumenti

Pred nekaj leti, 2007, smo v Slovenski politični prostor dobili izjemni pravni akt z naslovom UREDBA o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Predpis določa in ureja nekatere normative, ki se močno tičejo varovanja okolja in celotne narave.

Po času nekaj let so spremembe jasno opazne. Večina javnih luči ne sveti več nad vodoravnico in mnogi kulturni spomeniki so osvetljeni s silhuetnim filtrom. Danes smo lahko pametni, ko gledamo nazaj, in se sprašujemo, čemu smo nekdaj s slavnimi "bučami" toliko (vsaj polovico) svetlobe brez vsakega efekta pošiljali navzgor ačli stran od cilja, in povrh še (domnevno) onesnaževali. Kdor pa je od znotraj sledil zakonodajnemu procesu pa ve, da zadeva še zdaleč ni bila enostavna.

Argumenti, s katerimi so prizadevni pripravljalci predpisa uspeli v javnosti in pri politikih, so bili različni: od problemov žuželk in netopirjev, preko problemov melatonina v človekovi koži in psihičnih motenj do bleščanja na železniških prehodih. Relativno močni so bili tudi estetski razlogi v smislu, da ljudje sami sebe prikrajšamo za pogled v zvezdno nebo.

Vsekakor pa so v javnosti in politiki najbolj trdno stali ekonomski argumenti, in sicer dva dokaj nasprotujoča si. Prvi, elektropodjetja in proizvajalci luči bodo ob menjavi javnih luči veliko zaslužili (iz javnega denarja). Drugi, stroški javne razsvetljave se bodo (enostavno rečeno zaradi odprave nepotrebne osvetlitve navzgor) zmanjšali na polovico. Oba argumenta se finančno v nekaj letih pokrijeta, torej po nekem obdobju bodo javna ustanove (občine, cestna podjetja ... ki so upravljalci ali lastniki javne razvetljave) noter prinesli strošek, ki ga bodo namenili nabavi novih in ustreznih luči.
In končno, ker bo manj porabe energije, bomo tako bolje varovali okolje na strani elektrarn. Super!

V istem času se je zgodil izjemen preboj t.i. LED svetilk. In ekonomski argument se je pošteno obrnil. Namreč, za delovanje je potrebno bistveno manj energije, za nabavo takih luči pa je potrebno kar nekaj več denarja. Gotovo so se proizvajalci in kupci poglobili v ekonomska razmerja, prepričan pa sem, da se niso poglobili v vplive na naravo. In ker UREDBA govori o mejnih vrednostih, in ker prostorski načrtovalci danes delajo zgolj in izključno v prostorskih informacijskih sistemih, kjer imajo zadeve prostorsko lepo prikazane in argumentirane, se dogaja, kar se dogaja. Kamokoli pogledaš, rastejo nove javne svetilke. Ulice, zakotne ceste in sprehajališča, predvsem pa križišča - dosledno vsako dobiva prave travnike visokih kandelabrov s "pravilnimi" svetilkami. Seveda te luči, pa čeprav varčne LED, kadar jih je vse več, porabljajo tudi vse več energije. A vseeno manj kot prejšnje žarnice.

Je razlog res varnost? Varnost tam, predvsem pa takrat, ko na neki ulici ali povezovalni cesti ni prav nikogar? Je morda skrit razlog višek energije ponoči, ki jo je treba prodati? Bi bil čas, da se prostorski načrtovalci začnejo ukvarjati s časovnimi GIS-i, v katerih bodo prikazani ritmi in dolgoročne spremembe? In tako neka luče ne bo gorela nikomur (in povrh vplivala na druga žuva bitja)?

Argument, s katerim je Uredba pravzaprav uspela prepričati javnost, se je v hitrem času izkazal za protinaravnega. Namreč, osvetlitev navzgor se je res zmanjšala (če odmislimo odboj) na polovico, se je pa število onesnaževalskih točk znatno povečalo. Povrh se uporabljajo barvni spektri, ki grobo posegajo v druge argumente izpred destletja, predvsem občutljivost živalskih svetlobnih senzornih organov in astronomske prakse filtriranja svetlobnih virov na zemlji. Da niti ne pomislimo, kako daleč je z okoljskega vidika sploh dognana tehnologija izdelave ali razgradnje LED svetilk.

Bomo kdaj znali določiti neparcialne enote mere za onesnaževanje? In neparcialne argumente?

In da ne bo pomote, Uredba ne nasportuje božičnemu in novoletnemu svetlobnemu veselju - čeprav se ob vseh teh zadevah morda lahko tudi vprašamo, ali nam lučke in svetloba še predstavlja izvorno simbolnost zimskega solsticija.

Povolilni molk

Včasih so kmečki ljudje rekli, da po nevihti človek ne sme takoj na njivo pogledat, kolikšna škoda mu je bila prizadejana. Naj počaka dan ali dva. In dejansko, če primerjaš pogled na njivo takoj po hudi nevihti, ali v drugem primeru nekaj dni kasneje, gre za jasno razliko. Narava namreč deluje, in to zelo hhitreje od človekovih misli.

Včasih so družbena dogajanja dokaj burna, podobna nevihti. Je čas, ko pravzaprav nihče ne ve jasno, kako se bo neka zadeva obrnila, kje se bo pojavila nova vojna, skrita ali fizična, diplomatska ali z orožjem. Ljudi, ki to javno kažejo, predvsem pa ljudi, ki se na tistem področju javno udejstvujejo, je strah. Lahko se namreč obrne v prid njihovim mislim in željam, lahko pa prav obratno. Tak strah poraja kampanije, ki skušajo prikrito ali kar odkrito agitirati za določeno opcijo - običajno z argumenti, ki enako privlačijo kot odbijajo, ki so enako prav kot narobe. Ljudi, ki živijo normalno družbeno življenje, običajno ni strah, večinoma pa molk izražajo tudi zunaj za to zapovedanega časa.

Svet ni črnobel. Na referendumih v bistvu nikoli nihče ne zmaga, ampak, kot smo ugotavljali že pred meseci, referendum pokaže na stanje družbe: jasno, mnogoplastno, brez sprenevedanja. Taka družba je. Ljudsko odločanje ima neverjetno moč zaradi bistveno širših zadev kot zaradi nekega preprostega vprašanja s še bolj preprostimi odgovori.

Najboljši odziv na vihar je molk. In tudi najbolj pristno naraven. Vsaka samohvala lahko dobro rešitev pokvari in vsako samoopravičevanje v naučeni retoriki povzroči še poslabšanje razmer. podobno kot bi kmet po nevihti takoj šel in na njivi - torej v naravi - panično odstranjeval posledice nevihte, ki jih narava zna bistveno bistveno hitreje in bolje.

Tako je tudi z družbo. Družba je ravno zadosti naravna, da so ji ostali mehanizmi samopopravljanja in samouravnoteženja. Narava vedno premaga človeške neumnosti. Le človek tako težko dojame, da je še kako globoko del te narave.

Nekateri pa umolknejo zato, ker ostanejo brez besed. Tudi to je naravno.

Pravica do dolžnosti

Družba in posamezniki se radi zapičimo v kakšno stvar, predvsem takšno, ki jo imamo trenutno pred sabo. Na primer človekove pravice. Pravzaprav nekaj, kar uveljavlja predvsem tisti (posameznik ali družba), ki ima že itak preveč pravic. Ostali del sveta je zunaj te njegove/njene paradigme, in se s pravicami niti ne ukvarja. Če se, se v obliki nekakšne diplomacije, npr. med državami, kakršno smo lahko več kot slutili nedavno v Parizu, pri čemer pa v bistvu ni šlo za pravice tretjega sveta, ampak predvsem za dolžnosti prvega sveta. Ali osebno, ko nekdo skuša uvelavljati nekaj, česar sploh ni mogoče uveljavljati.

O dolžnostih govorimo stežka. To nam je gotovo ostalo od otroštva, ko so dolžnosti izvajali naši starši in/ali tisti, ki so skrbeli za nas. Tako se zdi, da večina odraslega sveta ostane pri razumevanju dolžnosti zgolj in samo kot prisilo. Zato tudi nemalo ljudi živi in dela izključno takrat in tako, kot rečejo drugi, oziroma kot ukazuje sistem v katerega so postavljeni. Za olajšanje oziroma opravičilo si nadenejo masko predanosti. Res le masko, znotraj in anonimno v javnosti, ali v izbrani družbi pa, saj vemo, kritika na kritiko, vse je narobe, vse je črno: preteklost in prihodnost, najbolj pa zdaj.

Človek je pozabil, da ima v svoji sposobnosti samozavedanja in zavedanja samozavedanja dejansko pravico do dolžnosti, in to tiste dolžnosti, ki si jo v tej zavestnosti sam ne le izbira, ampak jo dejansko ima. Ta dolžnost namreč izvira iz nas samih, iz prav te zavestnosti. Če imaš talent za glasbo, si ga dolžan izpolniti. Načinov je mnogo, in pot se najde ne glede na okoliščine, na katere bi se utegnil/a sklicevati in te dolžnosti ne izpolniti. A pri tem nikakor ne moreš in ne smeš od drugih zahtevati, da ti dajo pravico, da svojega notranjega bistva odgovorno ne izpolniš. To bi bilo verjetno kratenje pravic drugih, hkrati pa zahteva nečesa od drugih, česar ti ne morejo ali celo ne smejo dati. Vsaj v odgovorni odraslosti ne. In s tem ti ničesar ne kratijo.

Bi tak sistem šel v popolno anarhijo, kjer bi vsak delal po svoji trenutni inerciji, in se neoziraje na bližnjega obnašal naslino in nemogoče do drugih, zahteval pravico? Najbrž. Ja, najbrž bi si pri pravici do dolžnosti, torej do notranjih dolžnosti prednostno vzeli pravico, in drugim dodelili dolžnosti (oziroma bi drugim kar ostala). A ne zato, ker bi tako bilo samo na sebi, ampak zato, ker smo takšno pot izbrali, ker sami določamo stvari, ki se ne določajo, ker so same na sebi drugačne.

Do dolžnosti imamo dejansko pravico, na katero pozabljamo, in ki jo kot tako, notranjo, bistveno premalo izkoriščamo. Škoda.

Pravica do pravice

Zanimivo, da se v času kakšne politične akcije tako gostobesedno motamo okrog besed, ki sicer v naši kulturi pomenijo vrednote, ki imajo svoj temelj in svoj razvoj, predvsem pa našo osebno izkušnjo. Zdaj pa naekrat dobijo povsem banalni pomen, za katerega smo se bodisi pripravljeni dobesedno pobiti med seboj, ali pa izpade v popolno brezoblinost in celo neobstoj.

Zanimivo, da se to dogaja prav v določenih časih, sicer pa se s temi zadevami sploh ne ukvarjamo: bodisi zato, ker pač ne vidimo smisla, da bi se, ali pa zato, ker smo smisel tako globoko doumeli, da nam je v bistvu vse jasno in samo še ostajamo odprti za življenje. Morda je med tema skrajnostma še kakšna malenskost vmes, prav veliko pa ne.

Pravica človeka do različnih stvari ni bila doslej še nikoli utemeljena v odnosu do ostalega sveta. Pravica človeka do sočloveka? Pravica do naravnih virov? Pravica do svojih misli? Pravica do kakovostnega življenja? Pravica do smrti? In še množica bolj vsakdanjih in v naši kulturi bolj običajnih: do šolanja, do doma, do družbenega varstva, do zasebnosti ... Ja, govorimo o tem, tudi razmišljamo, ampak pravico obravnavamo nekaj, kar je, kar je nek nedoločen zakon v oblaku nevemčesa.

In zdaj? Ali imamo pravico do pravice? Torej, ali je pravica sploh takšno "blago", do katerega imamo kot ljudje pravico? Ali je, nasprotno, mar ni to neka danost, ki je v bistvu dana v okviru odnosov neke družbe, sam na sebi pa je nimaš - in bolj če je nimaš, več je imaš? Oziroma, bolj če si svoboden do pravice, več se je pokaže, in tudi več je lahko uporabiš. Kakšne pravice bi imel en in sam človek na samotnem otoku?

Pa se še vprašajmo, za kaj pravzaprav pravico rabiš? Za kaj jo torej imeti? Za uveljavljanje? Za ponižnost? Za vsakdanje življenje? Za izpolnitev nekih trenutnih ali manj trenutnih želja? Za napredek? Morda za kulturo?

Pravica je globoka lastnost človeških odnosov. Če živimo kot posamezniki, če vse reči krog sebe gledamo kot na stvari, in pri tem zanemarjamo odnose, smo kot posamezniki na samotnih otokih. Pravic sami na sebi ne potrebujemo, in zahtevamo jih le zato, da bi bližnjemu morda nekoliko omejili njegov samotni otok, v katerem v bistvu nima prav tako kot ti, nobenih pravic.

Ali torej človek kot posameznik  - ali človek kot vrsta v odnosu do vrst drugih živih bitij - torej ima pravico do pravice - ali mu je (in enako ostalim bitjem) pravica dana zaradi odnosov, v katerih je tudi sam, in vanje celo zavestno vstopa.

Odgovornost obkroževanja

Demokracija je čudna reč, verjetno filozofsko premalo domišljena in doumena.

Zato je le na videz idealno orodje za urejanje družbenih odnosov. Le zdi se nam, da v procesih, ki smo jih znotraj demokratičnih načel spoznali za prave, iščemo zlato sredino, najbolj pravo in celo pravično rešitev, s katero bomo, ali bi bili lahko nekako vsi zadovoljni, in bi njene posledice nekako lahko živeli.

Kakorkoli obrnemo, demokracija - kot jo vsaj javno in v povprečju razumemo danes - lahko velja zgolj in samo v določenem političnem sistemu. Enako bi lahko rekli, da ne velja zgolj in samo v določenem političnem sistemu. Torej končno: brez političnega sistema demokracije ne more biti, in tudi nedemokracije ne. To smo se pravzaprav vsi učili v šolah na vseh stopnjah: nekateri politični sistemi so demokratični, nekateri niso.

Danes se hočemo v demokraciji iti povsem drugačne igre. Obrnjene. Demokracijo postavljamo ven iz političnih sistemov, zanikamo dosedanje znanje, dosedanjo filozofijo, ki se je spletla okrog zgoraj opisane pojavnosti demokracije, torej tiste znotraj političnega sistema oziroma demokracije kot orodja, s katerim nek politični sistem deluje. To orodje pa v obnjenem smislu, torej tako kot da je demokracija nadrejen sistem, in ne orodje sistema, še zdaleč ni preverjeno, nikakor filozofsko utemeljeno, in prav popolnoma nič družbeno preizkušeno.

Uporaba orodja za sistem je lahko zelo nevarno, predvsem pa neučinkovito, tudi nesmiselno in ovira življenje. Vzemimo za primerjavo povsem vsakdanjo zadevo. Imamo prenosni, t.i. pametni telefon, in ne glede na to, da z njim ne delamo prav veliko pametnih stvari, z njim nadomeščamo neke druge osebne ali procese, predvsem vsakovrstne oblike komunikacije. Načelno to ni narobe, saj smo samo zamenjali orodje, in pač ne uporabljamo več dimnih signalov in nedeljskih obiskov. Vendar se zgodi, da namesto izboljšanja sistema vso pozornost osebno in družbeno - predvsem potrošniško - usmerimo v sam telefon, v množico funkcij, v strašansko naprednost, v pametnost telefona, namesto v pametnost uporabe. Tako postane orodje sistem, morda celo tako kot mi nismo hoteli.

Podobno je z demokracijo, če/kadar postane sistem, namesto da bi ostalo orodje. Ja, verjetno ima možnosti, da postane do neke mere pravo orodje, če ga bomo znali dobro utemeljiti in ustrezno usmerjati v prakso na področjih, kjer ima smisel.

Če pa smo povsem natančni, demokracije v tem svetu ni. Kakor tudi ni nedemokracije. Narava je namreč premočna in ima svoj, paradigmatsko drugačen ustroj delovanja. Po obsegu in procesih, po prostoru in času. Tudi družba kot taka je enostavno preveč vezana neposredno na naravne procese, da bi lahko sama po sebi omogočala demokracijo - ali nedemokracijo.

Demokracijo (in enako nedemokracijo) je zato možno oziroma pametno uporabljati zgolj in samo v političnem sistemu. Pri delovanju - lahko gre za odgovornost pri obkrožanju kakšne glasovnice - je treba jasno razločevati odgovornosti, kdaj delujem politično, kdaj družbeno in kdaj naravno.

Če me kaj jezi, je to ...

... informatika, ki jo izvajajo t.i. informatiki, morda celo šolani, ali celo z akademskimi nazivi.

Kaj se dogaja?

Neko zasebno podjetje menja lastnika, in uporabniki informacijskih servisov, ki smo bili prej navajeni, da je zadeva delovala, torej res delovala tako, da se z njo ni od nas nihče okvarjal, smo naenkrat dobili pred nos nedelujoč sistem. Seveda pa novi lastnik niti približno ni pozabil na pravilno in brezpogojno delovanje promocijskih ponudb.
Gre za storitev, ki jo večina državljanov dnevno uporablja.

Neka skupina javnih ustanov, ki jih plačujejo država in lokalne skupnosti menja strežnike, pazi! samo menja strežnike, torej mašine, na katerih nekaj deluje (tako so napovedali). In ker sistem ni mogoče usposobiti v dogovorjenem roku, začasno zaprejo celotno mrežo.
To storitev uporablja večina pismenih in bralnih ljudi.

Neka druga državna mreža organizira digitalni razpis (recimo temu tako) za neke subvencije za spodbujanje nekega področja izobraževanja, ki je zapostavljeno. Prijavitelji so lahko le mladi ljudje, ki imajo informacijsko hitrost v prstih in na malih žepnih zaslončkih, torej obvladjo. Datumi so napovedani vsaj nekaj tednov prej. Ve se, koliko bo povpraševanja. Napove se, da šlo po sistemu "kdor prej pride", a na dan dogodka že v prvih minutah strežniki počepnejo.
Kot rečeno, to uporabljajo mladi.

Vzemimo za državljane življenjsko pomembno storitev, v kateri se vrti strašansko veliko javnega denarja, in v katerem je občasno tudi kakšna afera. Menjajo sistem. In to napovedo nekaj mesecev prej, ker je zadeva vezana na zakonodajo in usklajevanje z normativi po Evropi. Prvih nekaj dni sistem ne deluje. Osebje je zmedeno, delajo po kmečko (potem pa vnašajo za nazaj...). Ljudi skrbi, da storitev, ponavljam, življenjsko pomembnih storitev, za katere stalno odtegujemo svoje prihodke, ne bodo dobili. Zaradi menjave informacijskega sistema. So res menjali sistem, ali le orodje?
Ja, tu so glavni udeleženci bolniki.

---
To so resnični dogodki v neki resnični državi. Kljub izredno talentiranim ljudem na področju informatike, in kljub vsem možnostim, ki jih informatika in računalništvo nudita, vključno s stresnim testiranjem novih sistemov, virtualnimi omrežji, ki jim lahko parametre nastavljamo na vhodu in izhodu... kljub vsem možnim algoritmom, ki ti katerikoli računalnik, v kateremkoli informacijskem sistemu, ali s katerimikoli težavami okrog njih, vključno z vodstvom ustanov, ki jim informacijsko znanje sega sega do twitov in treh vrstic v slovenskem jeziku, sesujejo do dna ... nam ne uspe. Sesuje se praviloma vedno.

Je možno, da bi se kaj takšnega zgodilo npr. davčni upravi dotične države? Ali pa obrambnemu sistemu? Kaj pa, če se to zgodi neki naddržavi pri nadzoru t.i. zunanjih meja? Ali pobiranju okoljskega davka?

---

Kakor občudujemo veličastne gotske katedrale, ostaja dejstvo, da graditelji niso imeli pojma o statiki, in so zadeve zidali po principu poskusa in napake. Informatika očitno ni veliko drugačna. Pravzaprav pa, tako deluje tudi narava, in vsa evolucija. Človeška t.i. "informacijska" družba ni očitno prav dosti napredovala, če sploh. Človek je še vedno živ dokaz, da je v polnosti del narave.

Kiklco prodam za pol stopinje

Pariški okoljevarstveno podnebni spektakel je za nami. Svet je nekoliko pomirjen, incendentov namreč ni bilo, kljub veliki priložnosti, ki so jo morda videli - ali pa prav zato ne - t.i. teroristi, pa tudi pravi nasprotniki reda in miru, torej črno-belih fundamentalistov, ki jih ne manjka ne na tej ne na oni strani.

Zdi se, da se vsi nekako strinjamo in hkrati ne strinjamo. Zmagali smo vsi, predvsem seveda udeleženci, in to v cilnji ravnini - pa še cilj so si tik pred koncem nekoliko odmaknili, da s(m)o ja zanesljivo vsi zmagali.

Očitno je v politiki na vseh ravneh postala praksa, da smo najbolj sklepčni, če ničesar ne sklenemo. Oziroma, če sklenemo tisto, kar se v bistvu nismo dogovorili, da bomo kadarkoli sklenili. Ob dvigovanju rok smo vsi za, celo najhujši nasprotniki, celo tisti otroci in "otroci" bogatih kapitalistov in bogatega kapitalizna, ki se sicer v prostem času priklepajo na naftne ploščadi in vlake z jedrskim gorivom.

Vmesna skupina so t.i. zmerni, ali skriti, v katerih pa se skrivajo tudi nekateri glavni in veliki. Gre za države in družbe, ki imajo velik vpliv, če ne celo največjega. V EU so se tako skrile vsaj VB in D, pod ZDA verjetno velike  multinacionalne korporacije, pod Rusijo in Afriško unijo njune zaveznice ali članice. Vse je šlo demokratično, podpisnic je toliko-in-toliko. Udeleženk konference je toliko-in-toliko. Udeležencev pri onesnaževanju je toliko-in-toliko. Števike "toliko-in-toliko" pa začuda ni enako, in ne vemo, ali se gremo proporcionalno ali absolutistično ali relativno demokracijo. Pravzaprav ne vemo nič veliko več, kot da je bilo kladivce menda majhno. In zabavno.


Danes je nedelja, čas počitka za zaliberalne in za tradicionaliste gospodov dan. Mirno smo potrošili prav enako, kot prejšnjo ali predprejšnjo nedeljo. Zadovoljno ploskamo izredni zanki polovice odstotne točke, ki pravzaprav ni rešitev, ampak še večji vozel, ki je ne znamo posebno dobro razvozljati, kaj šele rešiti. Ga je za presekati ali ne? Aleksandra (Vélikega) ni in ni. Kje šele zgubljeno vihra naš Krjavelj.

Aleksander je nekdaj vladal vsemu znanemu svetu. In še danes ni mrtev, le preoblečen je.
Kiklco je prodal. Za sladko vince.

Imaš rad naravo?

Pri medčloveških donosih, sploh pri nekoliko bolj tradicionalnem pristopu vzgoji mladine, večkrat naletimo na opozarjanje na pomembno razliko med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Psihologi to večinoma obvladajo, bilo pa naj bi nekako teko, da je zaljubljenost neko sicer prijetno a zaslepljeno čustvo, ki je v naravi človeka - pretežno mladega. Običajno povzroča napačne odločitve v obe strani: od prevelikega vzhičenja lahko pretiravamo v obljubah, samopodobi, višini ciljev, od očaranosti ne vidimo tistega, kar je sicer v vsakodnevnem življenju povsem običajno. V drugo stran - ki običajno pride nekoliko kasneje - se naselijo najprej razočaranja, od drobnih do katastrof, od žalosti do obupa, od zgubljenosti. Vse skupaj je najbrž kar precej zadeva narave človeka, ki se je v evoluciji oblikovala tako, da v mladih zbuja osnovne življenjske potrebe po - če smo malo biološko tehnični - samoohranitvi, reproduckiji oziroma ohranitvi vrste.

V nasprotju z zaljubljenostjo, pa tradicionalno ljubezen vrednotimo kot najvišje človekovo obliko odnosa do drugih. Filozofi bodo vsekakor trdili, da je ta vrednota najvišja zato, ker je človeška in izključno človeška; in ker je torej človek najvišje bitje, ne more biti drugačna.

Drži, pri živalih nekatera obnašanja, ki se zdijo slična ljubezni, npr. altruizem staršev nekaterih vrst do mladičev, dejansko ne moremo kar uvrstiti v etično rubriko ljubezni, kakršno poznamo ljudje. Zato o tem niti ne moremo, niti najbrž nisma pomena govoriti.

Je pa vprašanje, koliko imamo ljudje razčiščeno t.i. ljubezen do narave. Namreč, človek je ljubezni sposoben. Tega se zavedamo, to pravijo psihološke znanosti, takšna je izkušnja posameznikov na obeh straneh odnosa in v tej smeri imamo na zahodu razvito družbo. Pomembno vprašanje zdaj je, ali je ta ljubezen, da sposobnost človeka, da ljubi, dejansko v človeku znotraj, ali gre morda le za za pojav, ki ga je človek zmožen izključno in samo v odnosu znotraj svoje vrste, torej humano, do bližnjega človeka. Skoraj se nagibam k misli, da človek dejansko ni zmožen enakega odnosa do drugih bitij v smislu ljubezni do bližnjega. Morda bi se po kakšni verski resnici tak odnos zdel celo greh, kar pomeni, da bi ga morali pogledati tudi s socailnega zornega kota.

Ne gre za razliko v objektu, torej ali sem sposoben ljubiti neko drugo živo bitje ali zgolj in samo človeka, ampak gre za pomembnejšo razliko znotraj človeka: ali je ljubezen kot celovitost čutenja in razuma dejansko v meni kot taka, in neodvisna od zunanjega sveta, ali pa je mogoče le in zgolj odnos, ki se porodi ob natančno določenih okoliščinah, torej pri odnosu do sočloveka; v drugem primeru torej nekakšno vzajemno vzpostavljanje odnosa.

Ne bomo odgovarjali, je prezapleteno. Zaenkrat.

Vsekakor se zdi, da je odnos do narave v zelo zelo redkih primerih res več kot odnos tipa zaljubljenost. Zdi se, da ko govorimo, da imamo radi naravo, imamo dejansko radi samo tiste dele narave, ki nam prijajo, ki nam koristijo ali ki so nam kako drugače všeč ali trenutno potrebni. Skoraj, kot bi rekli, da imamo radi le sebe, svoje občutke do narave, in še to le izbranih delov narave. Ostalo ignoriramo, se bojimo, nasprotujemo, se borimo proti. In ostalo nas predvsem preseneti, če nekaj ne gre po naših načrtih, ki so v bistvu enaki načrti kot slepota zaljubljencev.

Tako na osebni ravni. Podobno na družbeni. Dragi kolegi in kolegice v Parizu! Verjamem, da je zaljubljenost v naravo čudovita reč. Da nekako dviguje duha, da razplamteva gorečnost za "našo stvar", da utrjuje pot boju za tako željeni cilj, za tako očarljivo reč, kot je narava, vključno s človekom, ki je njen - to ponavljamo tako, da že postaja neres - neločljivi sestavni del. A vprašanje je, če ne bi bilo koristno razmisliti o vrednoti ljubezni, kakršno je oblikovala naša civilizacija, torej tisti zreli, odrasli, odgovorni ljubezni, z uravnoteženostjo med predanostjo in strogostjo.

----
Sobota in nedelja bosta po napovedih kar lepa dneva po večini Slovenije in njene okolice. Priložnost za izlet? Ja, res je, lepo vreme dobro vpliva na nas. Vendar ni narava nič manj lepa tudi bo "slabem vremenu". Le vprašanje je, zakaj jo imamo takrat manj radi.

Funkcionalna nebralnost

Občasno, predvsem ob kulturnih praznikih ali dogodkih, ki jih organizirajo pisateljska združenja, poslušaš analize in komentarje na analize stanja pismenosti. Takšna poizvedovanja za raziskave trga ali iz drugih koristnih razlogov opravljajo nekatere agencije, tu in tam po Evropi tudi javni statistični uradi. Seveda se lahko poraja množica vprašanj glede metodologije izvedbe anket, še bolj seveda metodologije vprašanj ali načinja preverjanja. Ali jezika samega: kako naj nekdo izpolni anketo, če se ne zna izražati?

Vemo, kaj pomeni biti pismen, in od uvedbe obveznega šolstva po večini starega kontinenta pred stoletjema, je tu občuten napredek. Vendar (še) ne vemo, kaj pomeni biti funkcionalno pismen. Torej, kako in kaj, oziroma koliko mora človek napisati, da se mu prizna takšen status. Predvsem "kako", je najbrž tu ključno vprašanje, ki se običajno preprosto odraža v obsegu časa, ki ga človek mukoma porabi, da iz sebe iztisne neko prošnjo nekemu uradu ali napiše šolsko opravičilo za otrokov izostanek. Kje je šele prosti zapis o nekem dogodku, ki se ti morda zdi celo zanimiv, in bi ga rad/a posrdova/a drugim. (Selfiji nas seveda ne rešujejo, ampak bolj razkrivajo.)

Malo, ali nič, pa govorimo o funkcionalni bralnosti. Zdi se pravzaprav, da nekako enačimo funkcionalno bralnost s pismenostjo: torej, kdor zna brati je pismen, in ne, kdor zna pisati, je pismen. Oziroma beseda "pismenost" je v bistvu prevzela funkcijo besede bralne sposobnosti. Hecen obrat!

Pa bi se morali kdaj vprašati, kaj je to dejanska funkcionalna bralnost? Torej tista, ko človek nekaj lahko prebere in prebrano tudi doume tako, da lahko spravi v funkcijo, v delovanje, v uporabo?

Poglejmo naključnega avtomehanika. Večina današnjih avtomobilov ima vgrajene računalnike, ki beležijo prav vse, kar se dogaja. Zaenkrat še večinoma nismo povezani s tovarnami, da bi nam sledili, vsekakor pa se ta množica zapisanega prenese v računalnik našega serviserja. In, si moreš misliti, nedavno so se na enem od servisov priključili na računlanik mojega avtomobila, in prvo dejanje je bilo (verjetno samodejno) prenašanje in predvajanje dogodkov. Na veliko presenečenje je avtomehanik že "vse vedel" in dobesedno zbrisal vse zapise. Ali je res vse vedel, ne morem soditi, vendar se mi zdi neverjetno, da tisti zapisi ne bi česa "pametnega" povedali, če bi jih znal prebrati. Torej je šlo za funkcionalno nebralnost.

Poglejmo primer s povsem druge strani. Svetovna konferenca nekega zelo velikega akademskega združenja, v katerem zaradi zgodovinskih razlogov prevladujejo Američani. Zadeva se zgodi v Nemčiji. Seveda je uradni jezik angleščina in vsi raznojezični kontinentalni Evropejci se zelo potrudimo. Britancev v bistvu ni bilo. Že vedo, zakaj. In formalno je zadeva tekla povsem gladko, uglajeno, akademsko uravnoteženo in mirno. Vsak je vsakogar razumel.

A glej, tako je bilo le na videz. V neformalni debati so bili glavni Američani, ki so čezinčez tožili, kako je nerodno, ko večina udeležencev sicer zna povedati, celo zna lepo jasno predavati ali napisati znanstven ali humanističen članek, a ko se začne debata, takrat odnehajo. Zmanjka jim besed. Ne zmorejo tistega, kar je za akdemsko debato ključno, diskusije, kresanja mnenj, oblikovanja konvergentnih stališč. So torej nemi.

Američani o temi omenjene konference nadpovprečno veliko objavljajo. In kot se v znanstvenih člankih spodobi, veliko citirajo, na koncu vsakega članka imajo zelo dolge sezname referenc. A začuda, kar težko verjeti, praktično vse reference so ameriške, redke britanske, še bolj redke prevodi v angleščino, dejansko nobene francoske ali nemške, popolnoma nobene ruske, in manj kot nobene japonske, kitajske, kaj šele arabske, hindu ali indonezijske.

Kaj se je zgodilo. Dejansko ugotoviš, da so, žal, ti akademiki funkcionalno nebralni. Namreč vsebine, ki jih obdelujejo, so pomembne za ves svet in ne le angleško govoreči. Gre za vsebine, o katerih je bilo v ruščini marsikaj napisano že sto let pred angleščinino, na kitajskem že pred tisočletjem. A ker ni prevoda, ni funkcije. In niso današnji italijanski ali nemški, pa niti slovenski akademiki nič posebno boljši. Morda le eno stopnjo, ker vsaj nefunkcionalno znajo poleg materinega še kakšnega tujega, morda prav angleškega.

Hecno, kajne. A avtomehaniku še nekako oprostiš, če kljub nebralnosti zna avtu urediti tako, da deluje. Ampak prosim lepo, kako naj akademikom, ki duhovno vodijo svet? In če so povrh vsega to akademiki, ki imajo močan vpliv na odnos človeka do narave ...

Če (Ker) politikom ne uspe

Politiki so načeloma neuspešni. To je pravzaprav bistvo politike. In tako vsi mislimo, ko jih gledamo, ko jim posameznikom morda malce zavidaš, ob poglobitvi v njihovo delo - kakorkoli ga že opravljajo - pa se nam kar nekako smilijo. Mar ne?

A njihova neuspešnost ni tista, za katero mislimo, da je. Prav nasprotno! Uspešni politiki namreč morajo biti neuspešni, oziroma njihov uspeh dejansko ne sme biti njihov osebni uspeh, če hočejo biti uspešni politiki, ampak mora biti uspeh države, občine, gospodarstva, javnih zadev, uspešnost vseh ljudi. Polisa. Niti z besedami se tej trditvi ne moremo izogniti, in kakršnokoli obračanje besed ob tem dejstvu ne more obrniti dejstva - je zgolj morda medijsko zavajanje.

V osnovi, že na prvem koraku politične poti se je treba odločiti, zavestno odločiti, za osebno neuspešnost, za neizpolnitev osebnih ciljev in želja, pa naj bodo še tako bleščeče in pozitivne, ali celo potrebne. Ne. politika ni izpoljnjevanje lastnih želja, in ni lastna uspešnost. Le tako je uspešna. Tako je v družbi, in tega mnogi politiki nikakor ne razumejo, in potem trmarijo svojo prav, svojo uspešnost.

Ko se politika začne ukvarjati z naravo, pride po zgoraj opisani poti do še večjih težav, celo nepremagljivih. Namreč, ostala narava (ali že človekovo okolje) je popolnoma drug sistem, kjer prevladajo popolnoma drugi zakoni kot v družbi, kjer v bistvu pogajanj, diplomacije, medijske retorike in podobne sicer prijazne medčlovekove pogruntavščine popolnoma nič ne zaležejo. Narava je dobesedno gluha zanje, kot smo mi pred njo dobesedno gluhi za večino njenih zakonov. Naravi očitno v njeni samozadostnosti ni potrebno "upoštevati" ene vrste organizma nad drugega. Očitno so zakoni narave takšni, da se posamezni deli medsebojno lepo sami uravnavajo, prej ali slej. Enačenje zakonov v družbi in zakonov v naravi je zato popolna sprevrženost in v bistvu zavedenost človeštva, ki prav človeštvo samo najbolj bremeni in morda celo onemogoča naš normalen odnos do ostale narave.

Seveda, odličen izhod neznanju in neločevanju zakonov družbe od zakonov narave, je znanost. Pozitivna znanost, empirično dokazovanje, številke in meritve, jasnost in logičnost. Z znanostjo dokažemo vse. A glej ga, zlomka, nerodno je, da je znanost postala tako razpršena na nepregledno množico disciplin, da tudi ob povsem pošteni in neodvisni raziskavi dejansko ne moremo več trditi, da nek dokaz drži, saj so ga morda dognali napačni znanstveniki, tisti, za katere so politiki - ki se jim je pač zdelo, da se ukvarjajo s tistim delom narave, ki ga politika obravnava - proglasili za pravega, in vanj tudi ustrezno vložili družbena sredstva. Tako dobimo rezultat, ki sicer stoji, ki je dokazan, ki je potem tudi politično sprejemljiv in sprejet. A tega rezultata žal ni doegla prava znanost, oziroma take znanosti morda še sploh ni, ki bi zmogla dojeti neko silno kompleksnost, na primer narave, vsaj podnebja.

Ker politikom ne (bo) uspe(lo), ker jim v bistvu ne sme uspeti, če hočejo biti uspešni, mora uspeti nam, volilcem državljanom, vsakodnevnim zemljanom. Kakor se sliši neumno, ampak daj, ugasni nepotrebno luč doma (in na ulicah). Vsaj na polovico. Ne ločuj le odpadkov po pravilih lokalne komunale, ampak ločeno peri kuhinjsko posodo od sladkorjev samo z vodo in detrgent uporabljaj le za maščobe: pomisli: pol posode je zgolj sladke (kje so kemiki, da bi to razložili ljudstvu? in prodajalci pralnih strojev?)! Jasno ločuj zimsko prezračevanje prostorov od hlajenja in hkratnega ogrevanja - stanovanje s prezrači v manj kot pol časa (Kje so fiziki?). Obrni trgovinski listek dvakrat in v šolski zvezek piši dvakrat bolj na gosto, a vseeno čitljivo (in naj se po tem zgledujejo pripravljalci t.i. delovnih zvezkov). Odpelji se v službo skupaj s sosedom - pol manj bo obremenjujoče (kje so ekonomisti?). Jej jeseni jabolka z domačega ali bližnjega sadovnjaka, češnje pa spomladi (kje so agronomi?). ... Dejansko lahko razpolovimo marsikaj, kar se nam morda zdi kar nemogoče, pa je tako preprosto in celo neboleče. ... Tako preprosto, da je skoraj neumno, kajne? Daj no, kdo bi mislil na take nepomembne drobcene zadeve, mene ubogega zemljančka?

Politiki so nas prepričali, da če oni niso uspešni, tudi mi, njihovi volilci  ne moremo in ne smemo biti. Zato nas pri okoljskih zadevah skušajo očarati z vsemogočnim podnebjem, z nečem, česar nihče ne razume, kaj šele doume. Je pa veliko, pomembno, nevarno, drago, nedosegljivo; pušča nas majhne, nebogljene, sirote in zapuščene, uboge zemljančke.

V domačem okolju je mogoče vsaj razpoloviti svoje vplive na ostalo naravo, ker domače okolje kolikortoliko obvladamo. Politikom jih očitno ne bo uspelo. Namreč, hočejo biti uspešni namesto da bi hoteli uspeh za vsebine, s katerimi se ukvarjajo - ali vsaj kažejo na to, da bi se morda z njimi ukvarjali.

Še o ekstremih

Človek je precej zagledan sam vase, in le redko pogleda svet okrog sebe tako, da se vsaj poskuša oddaljiti od samozaverovane samopodobe - čeprav je vsaj nekoliko to mogoče, in prav svobodna volja nam to omogoča. Človek je mišljeno tu enako kot posameznik, in prav eneko kot vrsta, kot družba torej.

Ljudje imamo ob površnem gledanju na naravo večinoma občutek, da vse teče ustaljeno, normalno, brez pretresov, brez odklonov v negativno ali pozitivno. Evolucijsko se nam zdi, da je vse nekako potekalo po nekih gladkih tirnicah, brez bolečin in vzhičenj. Zdi se nam tudi, da posamezno bitje ali populacija nekih živali - sploh pa rastlin ali bakterij - živi mirno svoje vsakodnevno življenje. Celo to se nam zdi, da se vsem drugim bitjem zdijo tisti dogodki, ki jih mi označujemo kot naravne natastrofe, nekaj povsem običajnega, da pač tako je in se pač predajajo v to kar je in kot je. Oziroma, ker "nimajo" zavesti, niti ne vzamejo niti je prejmejo.

Mi, ljudje, pa smo povsem drugačni. Vsak trenutek je težji od naslednjega, in vsako vzhičenje ob lepoti nas še bolj povzdigne. Zdi se res, da smo nekaj posebnega, ker občutimo, ki celo o teh občutjih razmišljamo, jih reflektiramo. Ja, in nekateri tudi načrtujemo, torej si upamo razmišljati o nečem, kar sploh še ni, o nekih spremembah, ki verjetno bodo, ki se bodo zgodile v prihodnosti; skoraj zanesljivo. Seveda, tudi strah nas je, kaj se lahko hudega v prihodnosti zgodi. Vse to so zanimiva občutja, ki jih drugim živim bitje odrekamo.

Mnoga področja osebnega življenja imajo, to vemo vsi, pogosta nihanja. In ta nihanja se občasno odklonijo tako zelo, da jih občutimo in razumemo kot ekstrem v negativno ali pozitivno. Lahko nas presenetijo, lahko jih nekoliko slutimo; se jim izognemo ali s predanostjo udamo; lahko nas prizadenejo neposredno ali posredno; lahko se nanje odzovemo z uporom ali se jih celo izzivamo. Vsak ekstrem pa pusti v notranjosti posledice, ki nas - tako se nam zdi - bolj zaznamujejo, kot običajno linearno življenje od trenutka do trenutka.

Nekatera področja družbenega življenja prav podobno nihajo od ekstrema do ekstrema. Enkrat je družba naklonjena takim dogodkom, potem drugačnim. Enkrat smo za begunce, potem se jih bojimo, potem pomagamo, potem jih ograjujejo, potem ograjujemo sami sebe v mislih in dejanjih. Besede itak nimajo večjega pomena. Katastrofe prav tako dojemamo različno. Če se zgodi zemeljski plaz na Kitajskem, se nam morda brezosebno utrne milijardna številka njihovegga prebivalstva. Če plaz zasuje bližnjo vas, morda iščemo razloge, kaj so se nekim svojim bogovom zamerili, da so tako kaznovani. Če zasuje soseda, s katerim sem v dobrih odnosih, mu pomagam na vse mogoče načine - na podželju se pomaga tudi sosedom, s katerimi nimaš dobrih odnosov. A - če mene nekaj prizadene: .. takrat pa je res katastrofa. Res le takrat?

Ekstremnih dogodkov ni mogoče napovedovati. Prav tako si nihče prav izrazito ne želi, da bi se ob ekstremih utrjeval, da bi torej skorajda klical preizkušnje in tako postajal bolj trden. Tako nam v bistvu ne ostane mnogo možnosti, kako se nanje pripraviti.

Ali pač? Kaj, če je priprava na ekstremne dogodke prav tole čisto navadno vsakodnevno življenje, če ga le jemlješ kot človek. Kaj, če je sprejemanje vsakdana tista poteza, ki nas najbolje pripravi na karkoli? Kaj, če v življenju sploh ne gre za dejstvo katastrofe, niti za dejstvo mene samega in mojega morebitnega odziva, ampak gre za držo odnosa sprejemanja, ki jo lahko vadimo v času ustaljene vsakodnevnosti enako ali celo še bolje in lažje kot v času ekstremov, pozitivnih in negativnih, dobrega in hudega? Kaj, če je takšno sprejemanje, ki je v svojem bistvu zelo aktivno človeško in daleč od obupujočega odmikanja od vsega, celo potrebna najbolj primerna oblika življenja človeka? Kaj če tako že živijo mnoga druga živa bitja, vsako in vskaa vrsta na njihov lastni način?

Iz modeliranja v modeliranje

Morda se bo tudi tebi zdelo, da gre v današnji znanosti bolj ali manj za medsebojno podajanje ugotovitev, ki se nam zdijo resnične. Če več kot podajanje, celo kar kroženje.

Jaz napišem to-in-to, in nič ne utemeljim. Ker me imaš za avtoriteto (pa niti ne vem zakaj), boš moje trditve posredoval/a naprej. Pravilna oblika citiranja izvirnega avtorja, torej mene, bo zagotavljalo, da je trditev zanesljiva. Potem bo to bral nekdo tretji, in bo trdil, da si ti trdil/a, da sem jaz trdil. In še četrti, ki bo sicer morda nekoliko pokomentiral, dodal kanček svoje ideje, in vse skušaj zavil v referenco prvega avtorja, torej mene, ali koga iz vmesne verige.

Čez nekaj časa prvotni avtor, torej jaz, mora nekaj napisati o temi to-in-to. Če sem neolikan, bom citiral samega sebe. Če bom znanstveno korekten, bom citiral navedbe, ki so medtem že postale javne. Ker se prvotni avtor seveda zaveda, da je sam produciral to-in-to, je seveda silno nerodno zdaj, ko že to tudi drugi trdijo, in imajo znanstveno celo korektno prav (ker so pravilno citirali prvotnega avtorja), zadevo vzeti nazaj, zanikati vso znanstveno resnično sled, ki se je tako lepo tvorila po referencah.

In, ker današnja znanost o sebi jasno pove, da je pozitivna, seveda ne more biti negativna. Niti tega ne želi, niti ne more (če se je pa za pozitivno proglasila). In pozitivne zadeve seveda stojijo in jih je treba upoštevati, ker so znanstvene, ker so dokazane skozi pravilno oblikovane navedbe in citate. In seveda z avtoriteto prvotnega avtorja, ki se sicer medtem že (k sreči) zgubi - če drugače ne s prefinjeno intelektualno krajo.

***
Vzemimo, da sem si tisto trditev to-in-to preprosto izmislil. Idajalist si to lahko dovoli. Denimo celo, da je šlo kar za preprosto laž. Namerno in načrtno laž, ki je služila kot tiste sledilne barve, ki jih speleologi spustijo v kraško jamo, da ugotovijo, kje obarvana voda priteče ven.

***
Vzemimo, da o neki vsebini nimamo relevantnih podatkov. Ker pozitivnost današnjih naravoslovnih znanosti temelji za znanstveni verjetnosti (torej statistiki), za ohranjanje pozitivnosti povsem zanesljivih podatkov v bistvu niti ne potrebujemo. Zadostuje statistika in s statiskiko prav nič narobe. Nasprotno, v globokem naravoslovju se ne da drugače delati, kot statistično. Treba jo je samo prav razumeti in ustrezno interpretirati dobljene rezultate - kar pa žal zmorejo le redki.

Vendar! Statistika ima dve usmeritvi, od nazaj in za naprej. Natančneje, lahko je induktivna ali deduktivna.

Induktivno že relativno dobro obvladamo, saj gre za to, da neke podatke, dogodke, objekte... dejansko imamo, oziroma smo jih imeli. Seveda gre za nekolikšno potrebo po t.i. stopnji zaupanja, vendar ponovno, če je ta stopnja ustrezna vhodnim podatkom, če vzamemo ustrezno statistično metodo in predvsem, če rezultate ustrezno in korektno interpretiramo, zadeva stoji (celo boljše kot absolutna resnica, ki je prav v dinamiki narave praktično ne more biti).

Deduktivna statistika pa je popolna novost, saj gre za modeliranje iz podatkov, ki so za nazaj za rezultate, ki bodo vnaprej. Načelno bi sicer tudi to bilo možno, vendar ... Ja, v bistvu ne vemo, na katere parametre bi lahko v prihodnosti naleteli. In če pomislimo, da tovrstne izsledke o dinamični naravi uporabljamo kot argument v politiki, ki se nam zahodnjakom zdi že nekako bolj dinamična kot narava, potem so rezultati lahko kaj klavrni.

Morda bo kdaj drugače, bomo pametnejši. Ampak danes (še) nismo.

***
Si se kdaj zamislil, kakšne grafe nam prikazujejo na področju narave in okolja? Se kdaj zamisliš nad projekcijami za (nekaj desetletij ali celo stoletij) nazaj, ko pravzaprav sploh še nismo tako šteli in merili, da bi bili podatki v statistiki uporabni (in jih potem z modeliranjem interpoliramo ali drugače prilagodimo). In še hujše. Se kraj zamisliš nad projekcijami, kakršne prikazujejo grafi, in se nanašajo na desetletja, celo stoletja naprej? Človeška populacija? Izumiranje vrst? Količina stupenih plinov? Splošna (ali povprečna?) temperatura? Kje so zdaj epistemologi, ki se niti o preteklosti ne morejo zediniti, kaj je človek sploh lahko doumel in česa ne, in prav isto dokazujejo drug drugemu v sedanjosti? Kje so zdaj, da bi povedali, da kar se za preteklost in sedanjost ne da, bo z velikim statističnim zaupanjem odpovedalo tudi v prihodnosti?

Okoljske zadeve morda sploh niso take vrste pomemben probem, kot ga delamo v današnjem svetu. Morda sicer gre za spremembe, ki so dejanske, a mi merimo in delamo statistiko na tistih, ki bi lahko bile dejanske, torej modeliramo modeliranje.

Ja, nam se zdi, da naravo ogrožamo. Če se nam to zdi, je že kar dobro. Stopili smo prvi korak. A problem je, da jo ogrožam ta trenutek, ne na splošno in ne v prihodnosti. Zato so v prihodnost projecirane rešitve zgolj znanstveno in praktično življenjsko nauporabna dedukcija indukcije na podlagi modeliranja preteklih modelov v prihodnje modele.

 Edina rešitev je v tem trenutku. Bi bil možen intelektualni obrat, ki bi mu rekli odgovorno ogrožanje?

Ko besed nihče ne razume

Vem.

So pisci, ki pišejo tako zapleteno, da jih enostavno ni mogoče razumeti. Stavki so dolgi, pridevniki se množijo, vrinjajo se nove skovanke, vejic za normalen dih med branjem stalno primanjkuje. Stavki nepovezani, kot bi jih nekaj vmes manjkalo. Miselni preskoki so hujši kot najbolj originalen haiku; pa še v večkotsedemnajstzlogovni prozi povrh. Včasih ne veš več, ali piše v tvojem jeziku, ali v kakšnem drugem, ali kar v vseh skupaj.

Zdi se, kot bi latovščina ne bila nič drugega kot spodbujanje bralca ali bralke, naj vendarle ne bere. Še več, zdi se, kot bi šlo za nek povsem drug namen, kot da ne gre za sporočanje besed, ampak gre za sporočanje, ki med pove več kot v.

Naj torej pisec odneha? Naj se poenostavi? Naj upade v preproščino vsakdana?
Morda ne bi bil problem za ta trenutek.
A bil bi problem za prihodnost. In bil bi problem za resnico.

Živel France Prešeren! Ne govorite o njem. Berite ga! V globino!

Siva ekonomija in beljenje

Zadnje čase narašča govorjenje o t.i. sivi ekonomiji, torej tisti, pri kateri se nekaj zgodi in udeleženci medsebojno izmenjajo dobrine, pri tem pa izpade nek družbeni sistem, ki ga na kratko imenujemo davčni. Vsi nekako vemo, da o naši državi in državljanih velja nekakšno prepričanje, da je izogibanje davkom skoraj nacionalni šport, in hkrati smo prepričani, da takšno neodgovorno obnašanje do lastne države in družbe vendarle ni čisto prav, a da smo "žal" to podedovali od nekih sosedov v eni od bivših držav. Morda edino, kar nam je "dobrega" od njih ostalo.

Zdi se, da o tem, kaj in kako bi se obnašali do sive ekonomije pravzaprav ne vemo. Morda celo ne vemo, kaj dejansko je siva ekonomija in kdo jo povzroča. Nenazadnje res vsi vemo, da javne zadeve, ki so skupne za vse, nekaj stanejo, in imamo vsi od njih vsaj neko korist. A nekje se negativna zadeva začne, in včasih se zdi, da se goljufanje lastne države ali skupnosti potem nikjer ne neha, in celo še stopnjuje. In vsak nadaljnji ukrep, naj bo avtoritaren ali demokratičnen, boleč ali celo neboleč, ima očitno vgrajene vzvode, da nekdo pridobi, in to pridobi na goljufiv, na siv način.

Se ti je kdaj zgodilo, da te je javni uslužbenec ali uslužbenka vprašal/a, če mu lahko nekaj brezplačno pomagaš? Ali nekaj daš, za kar ti ne bo mogel/mogla plačati? Si imel pomislek? Si takoj padel v svoj lastni altruizem in bezpogojno izvedel dobro delo, sebi v niti ne preveliko škodo? Si se morda vseeno vprašal, če je bila prošnja iskrena in se tisti uslužbenec res ni mogel obrniti nikamor drugam in neko zadevo legalno dobiti? Ali si, glede na to, da si prav nedavno poslušal, kako hudo v javni upravi ne zvišujejo plač, pač pomagal sistemu, in nekaj od svojega odstopil - v misli, da se ti bo že nekako povrnilo, da boš že nekje potreboval kakšno uslugo, in se ti bo nemara povrnilo.

Poskus je preprost. Če se najde uslužbenec, za katerega gre plača iz tistega dela tvoje plače, ki je del javne ekonomije, torej bi rekli "beli" del ekonomije, in želi nekaj od tebe, seveda ni vljudno reči, da si mu to uslugo že davno naredil, ko si (obvezno) oddvojil del svojega zaslužka. Je pa vljudno vprašati, če tista oseba potrebuje tisto reč za zasebne ali službene potrebe. Poskusi, če se ti zgodi!

Ja, zasebno je lepo in celo prav darovati Za službeno nikoli. Služba je služba, osebnost je osebnost. Odnosi v službi so službeni, odnosi med ljudmi so osebni. In to ne zaradi sebe, ampak v obeh primerih zaradi obojih, zaradi odnosa med službenima osebama ali zasebnega odnosa, in še zaradi odnosa med zasebnim in službenim. Biti dober ali kar altruist do ljudi, ki jim to škoduje, ni dobrota, ampak greh. Greh. Če tako dobrotno dejanje ni zavestno, je greh dejanja samega sicer nekoliko manjši, a ostaja greh nevednosti zavedanja samega sebe in samospoštovanja: namreč, zanemariš, da si nekaj že dal, da si zdravstvo ali šolstvo že plačal, da si policista in vojaka ali uradnika že plačal ...

Pri zavestni dobroti pa je to hud greh, ker je dobrota v službenem smislu lahko zgolj podkupovanje na eni strani, potuha po drugi strani in dejansko siva ekonomija obojestransko.

Pri dajanju in prejemanju v službenem smislu namreč ne gre za dejanje samo, ampak za odnose med dejanji in naš odnos do sveta. Isti odnos, ki se vzpostavi med službenim prosilcem in zaasebnim zaprošencem in se potem udejanji v altruizmu ali vsaj dobroti, se namreč pojavi tudi v primerih zasebnega iskanja drugih uslug, ki so sicer službene, tako pri kadrovskihh zadevah, nabavah materiala ali storitev, spregledu ali izogibanju upravnih ali sodnih psotopkov, nepošteni izmenjavi intelektualne lastnine, prevzemih lastništev in splošni korupciji. In to v obe smeri.

Beljenje sivega se začne pri natančnem ločevanju zasebnega in službenega.


----
Ja, včasih pa je celo tako, da javni uslužbenec prosi samega sebe za zasebno pomoč. In jo tudi dobi.
Tudi to je siva ekonomija. Morda najhujša.

Veliki odločajo, mali pristajajo

Zgodovina ni nič drugega kot trgovina. Veliki prodajajo, mali kupujejo. Veliki čezmerno trošijo, mali otepajo revščino. Veliki govorijo, mali poslušajo. Veliki ukazujejo, mali ubogajo. Veliki odločajo, mali izvajajo.

Načelno ni problem, če gre za (med)humano trgovino, in celo, če se tako medsebojno dovorimo in oblikujemo nekakšno etiko, v katero zavestno ali malo manj zavestno pristajamo ljudje, ne glede v katero (pod)civilizacijo se uvrščamo. Človek načelno ve, da je, in ve da ve, da je. Vsak, naj bo velik, najde reči, zaradi katerih tarna in reči, zaradi katerih se napihuje; in naj bo majhen, prav tako: od jamranja do napuha. Človek je najprej človek s svojimi prvinskimi lastnostmi, mimo katerih ne more ne ta ne oni.

Ljudje smo veliki po svojih merilih, a v odnosu do narave smo prav tako majhni, kot so bili naši gozdni predniki, ki so še prebivali na drevesih in jedli banane. Prav tako bežimo pred vsakim bliskom in gromom, pred vsako nekoliko bolj zobato zverjo, pred vsako nekoliko gostejšo meglo ali močnejšim nalivom. "Krivo je podnebje", seveda, ne mi, in sploh ne naš beg. Zdi se, da se še nismo razvili, da se celo pri razvijanju utvar, od katerih so se v preteklosti nekatere razvile v religije, sploh še nismo razvili. Nekdaj bogovi groma, danes politiki podnebja. Nekdaj muze zaslepitve, danes romanticizem naravovarstva. Nekdaj meči in koli, danes zlate kletke subvencij in odpisov dolgov.

Misliš, da bomo ob vseh teh vznemirljivih trgovskih spretnostih, ki jih kaže človeštvo drug drugemu, kdaj uspeli prepričati ostalo naravo, naj se vključi v našo trgovsko igro? Ali obstaja nevarnost, da si nevarnosti pravzaprav zmišljujemo in drug drugemu grozimo z možnostmi nevarnosti zgolj zaradi trgovine? Ali obstaja nevarnost, da pravih nevarnosti v bistvu ne vidimo? in se potem slepimo z občutkom veličine, velikosti človeka (ki sicer dejansko obstaja, a le na drugem, neprimerljivem področju)?

Mar smo res prepričani, kdo je na tem področju večji, in kdo pristaja?



Je nevarno, da bomo kot celotna civilizacija zelo nizko pristali?
Bo to sploh pristanek? Smo mar sploh kdaj zares poleteli? Mar ne bo "pristanek" le spoznanje, da vendarle nismo največji in najvsemogočnejši?

Popraviti neizmerno presegajoče

Okoljska konferenca, ki te dni poteka v Parizu, odpira mnoga vprašanja. Ta so strašansko veliko več in strašansko veliko večja, kot tista, ki jih pripravljalni dokumenti skušajo usmeriti na ustrezne odgovore.

Govorimo o podnebju, o podnebnih spremembah. Kaj je podnebje? Kako pravzaprav deluje? Je sploh mogoče ugotoviti, kako deluje, oziroma, zakaj tako pogosto ne deluje tako, kot naši modeli predvidijo - ali naša šola uči, preden je morda sploh v globino spoznala. Za začetek podnebne fizikalne pojave primerjajmo z vremenom. Ja, oboje se tiče ozračja in odnosov med ozračjem in kopnim oziroma morjem. In prav tako drži, da ozračje zelo natančno opazujemo. Takorekoč zvezno na neverjetno veliko lokacijah spremljamo parametre temperaturo, vlago, veter ipd. To potrebujemo za vsakodnevno modeliranje in napovedovanje vremena. Pri vremenu imamo torej neverjetno, skoraj nepregledno količino podatkov o ozračju. In glede na to, da je vreme dokaj vsakdanja reč, ki vpliva neposredno na naša življenja, na povsem vsakdanje opravke, se mnogim zdi, da gre pri podnebju za iste reči - sja gre za iste parametre, mar ne? Temperaturo, vlago, vetrove. Nenazadnje je prav vreme tista tema, s katero najlažje začenjamo pogovor z neznanimi ljudmi.

Ja, parametri so isti, vendar so parametri vhodni podatki, ki jih lahko analiziramo. Za odločanje pa potrebujemo izhodne podatke, ki so rezultat sinteze, za katere moramo spoznati in doumeti metode. Daleč od tega torej, da bilo vreme ista reč kot podnebje. In v tem je velika težava. Razumeti se na vreme, še zdaleč ne pomeni vedeti nekaj o podnebju. Celo skozi tisočletja pridobljena tradicionalna znanja, ki jih nekateri še obvladajo in jim za napoved vremena zadostuje pogled na bližnji vrh ali odtenek meglice nad morsko gladino. Čas je namreč omejitev, in vreme se psreminja po urah in dnevih, podnebje se spreminja po daljšem obdobju, kot ga je človek posameznih sposoben doumeti. Skupni spomin človeške znanosti pa je zaenkrat prekratek, saj govorimo o naravi, ki se razvija in spreminja že milijone in milijone let.

Torej, podnebje je planetarna reč v prostorskem in časovnem smislu. In v tem je problem, v doumevanju. Namreč, celotna znanost sicer nekaj meri, in ima strašansko veliko podatkov. A zastavlja se vprašanje, če so ti podatki za planetarno podnebje sploh relevantni. Ali je že matematično sploh smiselno misliti na kakšne povprečne temperature po celotni Zemlji? Kaj nam povedo? Je ogromna množica današnjih podatkov iz meteoroloških podatkov zadosten razlog za preskok v novo kvaliteto, iz vremena v podnebje, iz dnevne v tisočletno dogajanje?

In če zraven pomislimo še na vegetacijo in celotno življenje: mar ni živemu bitju bistveno težje prenesti ekstremov kot pa nihanja in postopnih sprememb, kakršnim naj bi bili priča? Mar ni vsakomur od nas jasno, da bi npr. trenutni skok temperature navzgor ali navzdol povzročil bistveno bistveno večje težave, če ne kar trenutno opustošenje? Narava ima nenazadnje t.i. puferske sposobnosti v fiziološkem, prostorskem in časovnem smislu. Kdor pozna vsaj malo delovanja narave, bo vedel, da govoriti o povprečjih velja le v statistiki, pri živih bitjih pa komaj kaj - oziroma samo in izključno v zelo širokem smislu, ki ga pa človek prostorsko in časovno (še) ne dojema.

Seveda, danes le redkim še pride na misel, da bi šli popravljat podnebje, čeprav imajo ekonomisti še kar takšne ideje (Če boste pogledali zadnjo sobotno številko Economista, vam bo jasno. Na naslovnici se bohoti napis Clear thinking on climate change. Kdo ob toliko podatkih in predvsem modelih danes sploh še jasno razmišlja?).

No, večina ljudi in strokovne javnosti je prizemljenih, in vedo, da je treba spremeniti kaj drugega, predvsem pa je treba spremeniti človeka. Koliko resno je to kdo vzel, torej koliko zmoremo preseči lepo govorjenje, protestne ali podporne shode, umetniške festivale s t.i. ekološko noto, otroško škrincljanje rožic ali upokojensko vzdihovanje, kako je nekdaj bilo vse lepo ... to je največje vprašanje. Pravzaprav ni vprašanje, ampak je najgloblji problem prav zato, ker razmišljamo plitvo. Človeštvo v vprašanju in pri njegovem reševanju samo sebe daleč presega. Po eni strani imamo velike misli in pravzaprav v celoti dobre, celo odlične ideje, od prednikov velikih držav preko verskih voditeljev do državnih ustanov in lokalnih zanesenjakov; in vsakega od nas. A po drugi strani se zdi, da redki, ampak res redki začenjajo pri sebi, in to resnično začenjajo, ne zgolj opazujejo, kaj in kako bi (!) delali drugi. Komaj kdo bi si upal sam kaj tudi storiti, namreč, izpadel bi verjetno precej necivilizacijsko, nestrokovno, nedostojanstveno. Gre seveda za potrebo ali celo nujnost določene odpovedi - če že hočemo nekaj zboljšati na področju okolja. Ampak to nam nikakor, nikakor ne gre, in tega nikakor in nikakor nočemo. Niti tistemu se ne želimo odpovedati, kar imamo viška, kar pravzaprav ne potrebujemo in nas morda celo ovira. Ker je naše?

Zato konference, zato protesti proti njim, zato zakonodaja in zato kršenje zakonodaj. Zato stalna dvojnost, shizofrenija. Zato dopoldanska skoraj-verska okoljska izobraževanja in popoldanski anarhični liberalizem. Zato razvpita eko-kultura in hedonizem kvaziumetniškega sproščanja. Vse skupaj zgolj zato, da bi ušli odpovedi, da bi ušli tistemu, ki nas dejansko presega, ki mu dejansko skoraj ne moremo nič, da bi zbežali in ubežali - ne moráli ali predpisom, ne zavezam ali mednarodnim direktivam. Ne. Gre za beg pred sabo gre. Ubežali bi radi zgolj in samo sebi, ker sami sebe v sedanji obliki povsem presegamo.

Pravzaprav ni problem neobvladljiva fizika podnebne dinamike, ampak neobvaldjiva rigidnost nas samih. In naš beg pred obojim.

Zakaj ne poveš danes?

Pogosto se zgodi, da človek neke besede - naj bodo občutja ali opažanja - ne izgovori takrat, ko pravzaprav natančno ve, da bi jih moral.

Na primer neko opravičilo. Ali kritično pripombo. Dobro besedo ali jasno nestrinjanje. Potem to nosiš v sebi in čakaš ugodno priložnost, morda izboljšanje odnosov, razpoloženje naslovnjenca ali svoje lastno razpoloženje. Morda se ti bo na trenutke tudi zdelo, da je pač vseeno, da je že vse mimo, da morda pa res ni življenjsko pomembno. Ja, celo to, da je najbolje pozabiti, in, da je že prav tisti rek, da čas ozdravi vse rane - ali pa da se bo že izkazalo za dobro, ne glede na to, ali pridenem svojo pohvalo ali ne.

Zgodi se, da v nekem podjetju gre vse narobe - ali pa vse prav. Vodstvo je morda nastavljeno zasebno pridobitniško ali iz usmiljenja. Ali pa se je srečno uredilo tako, da imamo univerzalnega in idealnega šefa ali šefico, in celotno hierarhijo. Posel neizmerno raste - ali podjetje tone iz dneva v dan z višjo hitrostjo. Človek ve, da bi moral reči: da bi moral vodstvo ali podrejene pohvaliti, da dobro delajo, ali pa ga opozoriti, da to vendarle ne gre nikamor, da se tako ne sme in ne more in je treba prevzeti odgovornost. A se človek potem ugrizne v jezik in si misli, kaj bi se izpostavljal Če pohvalim, bodo rekli, da se prilizujem. Če kritiziram, ogrožam sebe danes, še bolj pa za jutri.

Tudi v družbi - recimo demokratični - se zgodi, da nismo zadovoljni - ali pa, da smo zelo zadovoljni. Ja, pogledati je treba s svojimi očmi in upoštevati vse dejavnike, ne le tiste, ki nas ta trenutek tiščijo in so nam neugodni. Nekdo pač družbo nekako vodi, tako smo se navadili v vseh človeških družbah. In nihče ni popoln. Pa vendarle: če gre nekaj narobe, ali povem jasno in glasno, predvsem pa argumentirano, da je tako. In če gre nekaj odlično, ali, najprej opazim, potem razmislim in potem tudi izrečem dobro mnenje?

Kje je meja vljudnosti, če ji nasproti postavimo resnico, in pristno človekvo iskrenost?
So tu nekje - v moji vnaprešnji misli, da resnica lahko škoduje, razlogi, da bistveno manj napredujemo v odnosih, kot bi lahko?

Kdo ve, kako te odnose rešujejo ostala bitja v naravi?

Kako narava ni nič drugega kot resnica

Stalni prepiri, kaj je resnica, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je na drugi strani zlo, so značilnost nenaravnosti človeka. Vedno, kadar človek ni kar je, takrat se ta vprašanja odprejo. In ker - tako se zdi vsaj za zahodne in pozahodnjene ljudi - se ta vprašanja pojavljajo vse bolj pogosto in vse bolj intenzivno, gre očitno za proces razčlovečenja človeka v največji možni meri.

Seveda, nekateri skušajo relativizirati notranjo borbo, ji dati - nihilistično - prizvok ali kar bistvo brezpomembnosti. Tako v družbi kot v posamezniku. Hočejo dokazati, da dejansko prepiri sploh ne obstajajo, da je skratka vse lepo. A, ker se ne menijo za naravo človeka kot človeka, in ker tega ne počno zaradi človeka in zaradi vse narave, so vsi upi, da bi nas tak pristop morda rešil, vnaprej obsojeni na neuspeh za človeka samega. Tako ostane zgolj in samo začasni uspeh posameznika, ki si dognanje relativizacije prišteje kot uspeh. Prav enako, kot si nekdo drug dognanje absolutnosti prišteva kot uspeh.

Narava, tudi pristna človeška, se z vprašanji sploh ne ukvarja. A ne zato, ker bi se zapirala v paradigmo skoraj trmoglavega iskanja resnice ali pravice, niti razlikovanja dobrega in zla. Ne! Prav obratno. Narava je enostavno prevelika, a ne v smislu, da bi takšno vprašanje zanjo ne obstajalo, ampak je tako velika, da tako vprašanje dejansko tudi obstaja, in da se dejansko z njim ukvarja skozi človekove misli. Torej hrati obstajata absolutizem in relativizem, in morda še kaj, česar človeštvo še ni uspelo zaobljeti v svoje misli, besede in dejanja.

Narava ni nič drugega kot resnica. V vsej nedoumljivosti. 

Samoprijava

Včasih se ti zgodi, da nevede in nehote priznaš napako ali dejanje, ki ti ni ravno v čast. In niti ne veš, da nanjo prav izrecno pokažeš. Nekateri temu rečejo samoprijava.

Na primer, nimaš pospravljene sobe ali stanovanja in se ti napove obisk. Seveda nimaš časa ničesar ukreniti, zato ti ostane zgolj opravičilo gostom, da ti ni uspelo pospraviti. Pa to opravičilo ni povsem običajno, s katerim bi se npr. razbremenil, ampak je pravzaprav mora, s katero goste pričakuješ, potem pa tudi muka, ki visi nad tabo med obiskom, in ti onemogoča normalno komunikacijo.

Zgodi se, da narediš profesionalno napako. Javnosti prodaš nekaj, kar ni res, kar nisi empirično ali izkustveno dokazal, nekaj, kar nisi sam ustvaril. Tokrat se ne opravičiš, ampak skušaš na vse mogoče načine prikriti, da se je to zgodilo, skrivaš se za nemogoče ovire, za tečnost nadrejenih, za kratke roke ali pomanjkanje denarja. Govoriš celo o tem, kako so (tudi) drugi grdi in neolikani, in prav tako delajo napake. Posamezniki si potem celo življenje mukotrpno prizadevajo ostati na kakšnem vodilnem ali avtoritativnem položaju, in tako onemogočati razkritje.

Zgodi se tudi, da javna oseba danes nekaj reče, jutri pa reče o istem popolnoma diametralno nasprotno. Seveda ga razkrinkajo, ampak ker je javna in morda pomembna oseba, se ! sama sebe prepriča, da je pravzaprav ves čas mislila enako, le besede so bile različne - sicer pa, jasno, stojim trdno v svojem stališču in to je najpomembnejše.

Ja, včasih se kaj takšnega zgodi celi civilizaciji. Na primer, namesto, da bi neke profesionalne službe enostavno priznale, da pač niso opazile nobenih nevarnosti in preprečile katastrofo, in se nekako opravičile javnosti, ki jih plačuje, bodo z vso silo, ampak z vso silo, naj bo moralno ali nemoralno, razumno ali nerazumno, čustveno ali brezčutno ... z vso silo udarile nazaj. Seveda tam, kamor udarijo, ni več nikogar, sploh pa ne tistega, zaradi katerega se potem gonjo sploh gredo. In njihov padec, ki bi bil v primeru iskrenega priznanja in posledično obžalovanja, povsem neopazen, in bi povrh omogočal zdravo razmišljanje o prihodnosti, se sprevrže v samoprijavo, v samopriznanje, ki odmeva še dolgo, in ki vsem da jasno vedeti, kako je pravzaprav dejansko z vsem tem.

K sreči se včasih tudi zgodi, da brez zavedanja in brez hotenja kažeš na dobra dela, ki si jih storil. In prav takrat so najbolj iskreno dobra. Na vseh ravneh, osebni, javni in civilizacijski.

Vzorniki

Verjetno je največja težava sedanje t.i. krize v tem, da njen čas postaja vzorniški čas. Namreč, naša mladina raste, in ker nima drugih vzorov, si jemlje te, ki jh vidi vsakodnevno.

Brezizhodnost. Ja, tu je osnova, in morda res dejanska za posameznike. Vendar vsesplošna brezizhodnost sploh ni dejanska, ampak jo očitno sami postavljamo zato, da nam ni treba iskati izhoda. V zgodovini se je doslej še vedno nekako rešilo, še bistveno bistveno hujše reči. In tu, danes, ni problem brezizhodnosti kot takšne, ampak modela brezizhodnosti, kakršnega se bodo naši zanamci navadili, in sploh ne bodo vedeli, da se da živeti drugače, normalno.

Nekritično kritizerstvo. Argumentirana kritika je pri zrelih ljudeh ena najboljših metod za napredovanje. Začne se pri samokritiki, ko človek vseeno ne misli, govori ali počne vsega, kar v tole civilizacijo pač ne sodi. Nadaljuje pri iskrenosti med bližnjimi, v družini, kolektivu, interesnih združenjih. In konča pri jasnem pravnem sistemu, kjer pogodba velja in zakon stoji. Z nobenim pridiganjem ni mogoče vzgojiti naslednikov, ki bodo pošteni, če vzgojitej - kot samo po sebi umevno - ne dela pošteno. Na primer preprosto, če učitelj kopira knjige.

Nespoštovanje samega sebe. Pravzaprav drugače: shizofrenija med samopoveličevanjem in samozaničevanjem. Vsak od nas je najprej normalen. Nenormalne se samo delamo, samo pretvarjamo. Znotraj v sebi pa, kar poglej se, smo povsem normalni. In prav to "siljenje" v nenormalnost, bo najbrž našo civilizacijo stalo preživetja. Ne nenormalnost sama, ampak to, da hočemo biti nekaj drugega, kot smo, da hočemo biti hkrati (samo)poveličevani ali (samo)zaničevani. In da zanamci ne bodo imeli drugačnega vzora kot diametralno nasprotnost teh dveh pojavov. Zato bodo tudi strahotno težko sprejemali drugačnost. Mislim dejansko sprejemali, ne iz naslanjača in virtualne resničnosti.

Problem krize torej sploh ni sedanjst, ampak predvsem prihodnost. In tu se mora vsak od nas vprašati, koliko stori, da bi bilo drugače.

Pozabljen organ

Današnja biologija in z njo medicina dejansko zelo dobro pozna anatomijo in fiziologijo vseh človekovih organov. Poznamo jih tako dobro, da jih lahko celo zdravimo, nekatere okvarjene odstranjujemo v kar veliki meri in z majhnim neposrednim vplivom na življenje, nekatere lahko nadomeščemo s tujimi - npr. kri, posamezne celo gojimo - najbolj je znana koža. Marsikaj zna narava sama - saj vemo, kako se nam zacelijo rane ali opekline. Narava nam ni dala, da bi se celotni organi v večji meri sami obnavljali, kot imajo to čudovito urejene nekatere druge vrste živali, tudi vretenčarji. Poznamo celo časovnice posameznih organov, njihov razvoj in odmiranje, npr. nekaterih žlez, nenazadnje možganov, ki se marsikomu prehitro skisajo ...

Zdi pa se, da en organ deluje tako neverjetno dobro, da nanj skorajda pozabljamo, da celo anatomije v bistvu ne poznamo. Menda ga je celo slavni Leonardo pozabil naslikati - in to pri človeku - na svoje slavne anatomske risbe. Gre za zarodkovo posteljico.

Večina ljudi, in verjetno tudi biologov, celo zdravnikov, ne bi takoj vedeli odgovora, kam pravzaprav spada: k materi ali k zarodku? Spomniti se učbenika, v katerem je opisana meioza, seveda zadostuje. Ko se razvije, ima najbpomembnejšo vlogo kot posrednik med materjo in razvijajočim osebkom ali osebki. V eno smer jih oskrbuje s kisikom in hranilnimi snovmi, v drugo odvaja odpadke. Pri tem seveda ne pride do neposrednega stika med organoma krvi, ki sta lahko zelo različna (t.i. krvne skupine in druge lastnosti). Seveda je tudi nekakšno oporno in varovalno tkivo, a to je še najmanj. Velik pomen ima posteljica kot žleza, saj uravnava ne le odzivanje in delovanje posameznih organov v zarodku, ampak še veliko bolj v materi. Tako npr. povsem spremeni izločanje nekaterih žlez v materi nosilki, kar je povezano celo s kopičenjem maščob.

Če zarodek odmre, pa dejansko posteljica poskrbi, da v (večini primerov) ne pride do okužbe materinega telesa. Odmrli zarodek lahko celo nekaj časa ostane v maternici, brez posledic za mater.

Evolucija posteljice je prav tako nekaj posebnega, namreč, posteljice se že pri sesalcih med seboj neverjetno razlikujejo. Kdor je že sodeloval pri živalskih porodih, je vsaj od daleč te razlike opazil tudi pri tistem ostanku posteljice, ki se porodi za bitjem. Tudi sicer se razlikujejo po obliki, velikosti, načinu vsidranja v notranjo povrhnjico maternice . Pri nekaterih živalih se skorajda le nasloni na sluznico, na drugem koncu so primeri, kjer se celice zarodka in matere zlijejo v t.i. hibridne celice. Pri konjih se globina vsidranosti v času nosečnosti močno spreminja iz tedna v teden. Skratka, še veliko dela nas čaka - pa pri tako vsakdanjem in nujnem organu, s katerim se je vsak od nas srečal že zelo zelo zgodaj.

Posebne posteljice imajo vrečarji, kjer se zarodek le malo časa razvija v maternici, potem pa se hitro preseli v vrečo. In tudi tu so velike razlike. Kakšna raznolikost mora biti šele pri drugih živorodnih živalih.

Še to. Ko se popkovina pretrga ali prereže, se s tem ne prekine povezava z materjo, ampak v bistvu s posteljico, ki se razvije iz oplojenega jajčeca. Se kaže, da gre pri prispodobi o "rezanju popkovine", ki jo v javnosti kot prispodobo večkrat uporabimo na različne načine, za napako?

Druga stopnja materializma

Že od starogrških časov - prav gotovo pa to ni dejanski začetek - se človekova razmišljanja delijo na materialistična in idealistična. Ja, pravzaprav so stari Grki verjetno to zadevo le ufilozofili, zapisali ugotovitve že takrat vsem znanih dejstev. In nam tako posredovali. Kasneje se je v evropski civilizaciji ves čas trlo med t.i. idealisti in t.i. materialisti, pri čemer se zdaj za nazaj nekako vidi, da so bili idealisti vedno v prednosti, da so bili očitno bolj glasni, da je, skratka od njih nekaj ostalo. Materialisti pa so sicer bili, a njihovih izdelkov - razen  ruševin od panteonov preko srednjeveških gradov do črno industrijskih predmestij, ni ostalo nič.

V sedanjem trenutku se sicer zdi drugače. Zdi se, da idealisti, ki jih načelno enačimo z umetniki, izumitelji, filozofi, znanstvenimi vizionarji, sanjači ... dejansko povsem obrobni, materialisti pa v polnosti obvladujejo dogajanje. Ja, ne moreš filozofirati s praznim želodcem, pravijo.

Pa vendarle je čudno, da imamo na eni strani sedanjost - ki jo tako "opevamo" kot edino resnično, in v kateri očitno prevladuje "praktični" materializem, in na drugi preteklost, v kateri nikakor ne moremo zanikati trajne prevlade idealizma. Čudno je zato, ker gre pri tem za neko očitno shizofrenijo. Namreč tudi preteklost je sestavljena iz zelo drobnih zaporednih trenutkov sedanjosti. Morda bi kdo iz tega sklepal, da gre v sedanjetrenutnem materializmu pravzaprav za prikriti idealizem.

Pa je spet vprašanje, če je tako Danes se v družbi kaže mnogo pojavov, kjer idealisti uporabljajo povsem materialistične pristope. Vsaj za večino se kaže tako, in vsaj na zunaj se kaže tako. Na primer učitelju ali učiteljici ni pomembno, ali bo otrok kaj znal za življenje, ampak bolj to, da bo izpolni obveze do sistema, do plačnika, do države ali družbe. Zdravniki stalno jamrajo, da komaj še kaj zdravijo, da je zdravljenje pacienta kot pacienta skorajda le še njihova privatna zavzetost; ostalo je birokracija. Mnogi znanstveniki se le v prostem času - ki si ga poleg pisarniškouradniške inštitutske službe skušajo izboriti čim več - dejansko lahko največ ukvarjajo z vsebino ali predmetom znanosti, v katero so bili morda celo poklicani. Celo javni delavci, politiki: ali jim njihovega idealizma ne "vzamejo" visoki dohodki, ugodnosti, celo nekakšna materialistično izrabljana čast? Ali humanitarni delavci, tako se kaže, ki so po evroštevilkah sodeč daleč od izvornega smisla humanitarnosti. Saj ne, da posameznik to spravi v žep in se gre potem pretegovat na rajske plaže, ampak nekam tisti milijoni in milijarde humanitarnega denarja vseeno gredo. Vse te reči, izobraževanje in vzgoja, zdravje, znanost, kultura, politika ... so v osnovi nekako idealistične. A očitno povsem vkleščene v sisteme, ki pa smo jih uvrstili v materializem.

Skratka, vemo, da se od idealizma ne da živeti, a očitno ta idealizem preživi z zelo malo lastnega materializma in kljub veliki meri zunanjega materializma. Materializma sta torej pravzaprav dva, morda koncentrična, in sta pravzaprav neka priveska, ki se prejkoslej spremenita v ruševino. Zunanji se spremeni v zunanjo ruševino, notranji pa v notranjo.

In problem ni v materializmu, brez katerega se živeti res ne da. Problem je v ruševinah, ki se jih ne znebimo.

Napačne poteze

Ker svet ni črnobel, ne moremo za nobeno človekovo ali družbeno potezo nedvomno presoditi, ali je pravilna ali napačna. Vsako dejanje se namreč pokaže za takšno ali drugačno šele po določenem času, ko se ob njega postavijo tudi druga sočasna dejanja ali poteze posameznikov ali skupin.
Lahko pa vsak trenutek vemo - in to je v človekovi naravi - ali so odnosi oziroma usmeritve med posameznimi dejanji prav ali neprav.
Zdi se, da smo obravnavo odnosov kot takšnih postavili povsem na stranski tir. Zdi se, da smo sedanjost kot takšno postavili povsem na stranski tir. Na posledice v prihodnosti ne moremo neposredno vplivati. Lahko pa na sedanjost.

Polž skriva noge

Včasih se ti zdi, da prikrivanje postaja življenjski model.

Po eni strani tisti, ki imajo res nekaj v sebi, znanje, umetnost, spretnost, modrost, ... tega ne pokažejo navzven. Bodisi jih je strah, ker so doživeli kakšen neljub odziv soljudi, morda so jih tako naučili vzgojitelji, ali pa se sploh ne ukvarjajo s tem, če njihovi talenti kakorkoli pridejo na dan. In ti res ne pridejo - oziroma takrat, ko pridejo, tistih tvorcev ni več, so odšli, morda umrli. Ti pa za njimi le še nemo strmiš in se sam sebi zdiš neumen, kako da nisi prej opazil, in jih - recimo temu - bolje izkoristil.

Po drugi strani imamo množice takšnih, ki so na drugih videli talente, pa so mislili, da jih imajo tudi sami. Na vse načine, skozi oblast, religije, fizično moč, zvitost in premetenost so našli poti, da je videz bil pravi, všečen, oziroma všečen njim samim. Časa za ukvarjanje z vsebino pravzaprav sploh ni bilo. V času življenja so potem marsikaj dosegli, nazive, priznanja, nagrade, značke takšne in drugačne. In ko zdaj pogledaš njihovo delo, z lahkoto ugotoviš, da se je treba zelo potruditi, da se kaj najde - oziroma, najpogosteje se človek s tem sploh nima časa ukvarjati.

Enako kot polž noge, tako prvi, kot drugi, skrivajo tisto, kar res imajo, oziroma tisto, česar res nimajo. Vendar pravzaprav ne vemo prav. Namreč, polževo telo je ena sama noga od glave do repa.

Vrednost človeka

Človekova vrednost se ne more meriti v času njegovega ali njenega življenja, ker jo ovira zgodovinski in prostorski kontekst. Vsak od nas je ujet v privzgojene navade, v pravila in načela civilizacije, v nacionalnost ali nadnacionalnost, v zasebne principe in kaprice, pa v biološke in psihološke omejitve.

Tako nekoga danes kujemo v zvezde, jutri bo od vsepovsod zaničevan. Nekje je narodni junak, drugje terorist. Ob enem pogledu vrhunski pesnik, v drugem nekulturni konstruktivistični stihopisec. Mnogi so celo istočasno oboje: v javnem življenju glavni, v zasebnem popolne zgube - ali obratno.

Zdi se, da je človekovo vrednost mogoče ugotoviti šele v zgodovinskem in prostorskem (in še kakšnem) kontekstu, vendar za nazaj, ko je tudi kontekst izkristaliziran. In če ni uničevalnega in nezdravega posredništva občudovalcev, se pokažejo vse lastnosti: dobre in slabe, torej normalnost življenja. Takrat odpadejo nečistoče, vključno s presežniki, si so jih posamezniku v času življenja nadeli drugi, občudovalci ali sovražniki. Kdo pa tudi kar sam sebi... Izkristalizirajo se dejanskosti, sosledje trenutnih trenutkov.

In to je navečja vrednost človeka, na katero ima verjetno pomen misliti že danes.

Preseljevanja in matematika

Klasična evropska zgodovina uči, da je v preteklosti prihajalo do različnih preseljevanj narodov in ljudstev, da so se posamezne državne tvorbe širile in ožale, da so občasno zavojevale posamezno ozemlje, v nekaterih primerih kar priženili ali primožile ali na kak drug način priposlovale. Tudi darovnice niso bile redkost. Zgodilo se je tudi, da zadeve sploh niso bile ozemeljsko celovite, ampak, da je šlo za upravljalsko enotnost na različnih, mozaično razporejenih delih ozemlja. Ker so bili prebivalci večinoma kmečki, in njihova prebivališča samooskrbna, ni bilo posebnih težav glede jezika komunikacije , ki je pravzaprav ni bilo. Dacarji pa so prišli in pobrali, kar so mislili, da pripada njihovim gospodom. Vseeno se je pred par stoletji začela oblikovati potreba po ozemeljsko celovitih tvorbah, v katerih so bili pravni, predvsem pa davčni sistemi, lažje obvladljivi navznoter in navzven.

Selitev narodov nekdaj ni bila mogoča, zato zgodovina - tako se kaže - uči napačno. Najpogosteje je namreč šlo za zavojavanje, ko je manjša skupina mobilnih zavojevala večjo skupino naseljencev. Torej, vojaki, ki so znali biti nasilni, in so si upali kjerkoli zaseči hrano, obleko, prenočišče ... ti so lahko potovali. Morda so se nekje ustavili, in ker so bili organizirani, so lahko tamkajšnje domačine toliko obvladali s "pravili" (ki so bila seveda "prav"), da so v bistvu prevzeli neko ozemlje. Ker so bili torej organizirani, so si os vojih junaštvih pripovedovali, morda celo zapisovali, kaj se jim je zgodilo, in tako tudi napisali zgodovino. Zato je zgodovina vedno tako razburljiva - vsi pa vemo, da je življenje še danes v splošnem precej bolj vsakodnevno umirjeno - in torej zakaj bi nekdaj bilo drugače. No, osnovno ljudstvo, prvotni prebivalci, pa so nedvomno ostali, ker so jih zavojevalci potrebovali za osnovno preživetje, za pridelavo hrane, učenje lokalnih posebnosti npr. vremena, pokrajine, obnašanja divjadi, varnosti ipd.

Nikakor pa ni boli mogoče, da bi se celotno ljudstvo, takratna so štela na primer 5 do 10.000 ljudi, spravilo na pot, in to povsem matematično - razen seveda tistih ljudstev, ki so bila že v osnovi nomadska - ampak teh zgodivna ne šteje v rubriko selitve narodov (razen, če se niso naenkrat čudežno ustalila). Torej, če bi se hotelo nekaj tisoč poljedelcev preseliti, bi morali s seboj vzeti veliko hrane, vsaj za eno leto (letino), ob tem pa še semena. Že pridelati toliko viška je bilo skoraj nemogoče. Nositi (morda voziti edino po rekah ali morju, pa še to le v mirnem vremenu) okrog pa sploh ne. Danes povprečen Slovenec poje okrog 400 kg hrane na leto. Ker živimo v krajih, kjer hrane v naravi ni posebej v izobilju, za poljedelska ljudstva pa sploh ne, je dejansko nemogoče toliko vzeti s sabo. Obstaja tudi izjemno tveganje, da npr. prva letina ne bi uspela, da ne bi našli primerne zemlje, da ti hrano pojedo miši ali plesni, da bi naleteli na konkurenco, tatove ipd.

Skratka, dejstvo 400-tih kg je tako močno, da jih je silno težko ovreči.

Danes je drugače. Danes imamo denar, ki je majhen, celo kreditne kartice. Danes imamo prevozna sredstva, imamo informatiko in zemljevide, imamo podatke o možnostih na tem ali onem koncu sveta. Hrana se kupi, tudi prenočišče, ponekod ti kot popotniku postrežejo v skladu z verskimi ali lokalnimi navadami. V nekaterih civilizacijah poznajo tudi t.i. humanost, kjer popotnikom omogočijo celo več kot svojim lastnim ljudem.

Danes, posebej zadnje tedne? Če smo že pri matematiki, je vseeno nekoliko čudno, ko človek takole opazuje, v kako natančnih porcijah danes potujejo skupine selilcev z Bližnjega vzhoda proti Evropi. Gre za kvantno migracijsko matematiko? Kot bi jih kdo spuščal. Matematiku se ob tem mora zdeti, da vseeno obstajajo neka pravila te natančnosti 5 do 10.000 ljudi. Nekdaj (z vsemi navedenimi dvomi) v tisočletju, danes v enem dnevu. In kam so dali otroke? Nekdaj ali danes.

??

Resno mislim

Resnica je od našega vsakdana nekaj zelo oddaljenega. Saj se nekako vsi strinjamo, da je zveličavna, da je prav da je, da je to del naše družbe, ki sicer sploh ne bi delovala, da nas koreninsko celo osvobaja in sprošča, čeprav je mestoma zahtevna. Vsi tudi nekako vemo, da se resnica deli na resnico v mislih, resnico v besedah in resnico v dejanjih - in vse tri so vzajemno in vzročno-posledično neločljivo povezane. Namreč, če nisi resničen v enem, ne moreš biti drugem in tretjem.

Vendar se - in to čeprav smo zatrdno prepričani, da je resnica temeljni del vsaj našega notranjega življenja - začudimo, še več, zaprepadeni smo in bi hoteli utiti, če kdo pred nas postavi neko dejstvo, za katerega trdno doda ali izrazi, da to resno misli.

Vzemimo težko dejanje: nekdo ti reče, da bo naredil samomor. Vsak človek ve, kdaj mu kdo to reče iz ploske in skorajda sebičnosti ali kar samovščenega izsiljevanja, kdaj pa nekdo resno misli. In ko nekdo resno nekaj takšnega stori, se v nas nekaj premakne, kajne?

Ali pa poglejmo resno mišljene besede. Ker sedanji papež Frančišek očitno resnično govori o notranjem spreobrnjenju pri odnosu do ostale narave in obrobnih soljudi - se dejansko trese svet. In ta potres se najbolj odraža prav v krčevitih poskusih mnogih, ki na vsak način hočejo dokazati, da beseda te svetovne avtoritete ni res. In beg v misel, da ne misli resno.

In misli. Tu gre za mojo in tvojo notranjost. Tu gre za resničnost misli, ki je najbolje spoznana, najbolj občutena in tudi najgloblje učinkuje. Tu gre za resnost misli, ki jim ni mogoče nikakor uiti, niti s pretvezo, niti z zabavljanjem, niti z begom; niti se ni mogoče fizično nikamor skirti. Tu najbolj resno mislim.

Rešitev koncentracije je disperzija

V današnjem svetu se pojavlja vse več težav, ki jih povzroča koncentracija. Zdi se, da gre za idejo, ki se je v družbi razvila in sama sebe vzdržuje zaradi možnosti skorajda nevidne segregacije, ki posameznikom ali izbranim skupinam prinaša neverjetne - pretežno materialne - koristi. Zato se ustvarja vtis, morda namerno, da so prav vse koncentracije pozitivne, in seveda tudi koncentracija kot ideja.

Koncentracija znanja. Vsekakor se danes kaže kot pozitivno, da se znanje zbira na univerzah, da se tam vzpostavljajo intelektualni in tehnološki grozdi, da se medsebojno oplaja humanizem in umetnost, da se tam posamezniki in akademske skupine med seboj akademsko sporečejo in tako napredujejo, nenazadnje, da obstaja nekakšno rangiranje, pravila in konkurenca, skorajda dobro je tudi, da obstajajo paradigme, saj bi sicer ne vedeli več, za kaj gre.
Vendarle se zdi - in produkti mnogih znanosti na to vse bolj kažejo - da gre za implozijo in takojšnjo eksplozijo, ki pa v središču pušča vakuum. Namreč, deviantnost nekaterih znanstvenih disciplin, absurdnost in neživljenjskost nekaterih razikav, abotnost vsevečih projektov, sprevrženost metodologij in poveličevanje metod pred vsebinami ... vse to kaže, da so mnoge znanstvene discipline povsem izgubile stik z osnovo, s svetom, kakršen je, s predmetom, ki ga obravnavjo. Tako nastaja vakuum, ki se "lepo" skrije za (ponarejene) družbeno akademske vrline, navedene v prejšnjem odstavku.

Koncentracija odpadkov. Nemalokrat smo že govorili o zbiranju odplak in odpadkov, o t.i. čistilnih napravah, o finančno-tehnoloških sistemih, ki obvladujejo zahodni svet. Predvsem se seveda pojavlja kot sprevrženost, ki zgleda tako, da zbiratelji in "predelovalci" odpadkov predvsem skrbijo, da imamo uporabniki te zemlje dober občutek, da zanjo nekaj naredimo. Seveda ni pomembno, koliko odpadkov zmanjšamo na vhdni strani, ampak predvsem, kako jih pravilno razvrščamo, uničujemo ali "predelujemo", vsekakor pa je najpomembnejši psihološki učinek, da za vse to premeščanje plačamo - in imamo posledično celo dober občutek, da za Zemljo nekaj storimo.
To, da so čistilne naprave, predelovalnice odpadkov ali odlagališča neslutena ekološka bomba - s tem se ukvarja malokdo. Namreč, narava ima bistveno manjše težave s postopnim predelovanjem naših odvečnosti, kot s sunkovito in trenutno katastrofo. In prav vsaka čistilna se včasih nenadoma pokvari, pride do nenadzorovanega izpusta ipd. Zdi se, da bi metanje odpadkov vsevprek bila celo boljša rešitev. Ja, težko je verjeti, ker smo se navadili, ampak razkrojevalci v naravi dejansko obstajajo, in ko nek naš odpadek pride v naravo, se njihova populacija poveča, ko pa ga prežvečijo, se spet zmanjša. Umetni sistemi v današnjih čistilnih pa imajo kratkoročne rešitve, kjer potencialno nevarnost predstavlja tako (bio)tehnologija, kot koncentrirani odpadni materiali. In ta potencialnost je pod nadzorom. Seveda, a le dokler ne pride do višje sile.

Koncentracija ljudi. Globalne spremembe danes močno povezujemo s človekovo prenaseljnostjo, ki je posledica prevelike rasti prebivalstva. Ja, grafi kažejo, da je tako. Milijarde proti desetinam milijard, in eksponentno. Mnogi ozavščeni okoljevarstveniki se oglašajo, da bo treba zmanjšati rodnost. Redki brez zadržkov povedo, kje in kako bi se to moralo zgoditi; izjeme so vedno v prvi osebi ednine ali množine. Pa vendarle se zdi, da obstajajo še mnoga prostranstva, kjer bi morda bil prostor za ljudi. Zdi se tudi, da v mnogih t.i. civiliziranih deželah strahovito upada prebivalstvo na podeželju. V čem je torej problem prenaseljenosti?
Mar ne gre za meščansko logiko (nedavnih priseljencev v mesta), ki se jim zdi, da v mestu ne morejo dihati, ker jih je preveč? Se ne zdi, da gre za njihovo zasebno - zdaj že družbeno podzavestno - travmo, ker jim je morda žal, da so se (ali njihovi predniki) preselili v trušč, negotovost, da so se koncentrirali v boljše, "lepše", kulturnejše, znanstvenejše, poslovnejše, bogatejše lokacije? Ja, in iz katere niso mogli uiti, ker jim je segregacijska logika preprečila, da bi postali del eksplozije s središčnim vakuumom - in se preselili na bogata obrobja? Enostavno niso bili dovolj bogati, da bi ušli tistim koncentričnim pasovom eksplozije, ki so najbolj rušilni, rečemo jim npr. vojne, z vsemi posledicami in "poslovnimi" neumnostmi vred.

Primeri - in še več bi jih lahko pokazali - kažejo, da nekaj s koncentracijo ni v redu, da je pravzaprav človeštvo ne želi, čeprav vanjo nekako sili - ali pa je nekako zavedeno. Tako se kaže, da znanost sama sebe začenja ovirati, da odpadki sami postajajo največja nevarnost, da velemesta postajajo nevzdržna, nečloveška.

Rešitev bi morda lahko bila, da bi težave odpravljali na izvoru. Torej, da bi znanost ohranjala stik z vsebino, ki jo obravnava, da bi umetnih odpadkov enostavno ne proizvajali, da bi ljudje enostavno ostali življenjsko v svojih izvornih krajih. Ampak, dejstva so, karkšna so, in govoriti o poti nazaj, ko si na tričetrt poti, nima smisla.

Zato je edina rešitev koncentracij disperzija. Naj se sliši še tako grdo, dispregirane reči bo narava najlažje prebavila, vključno mnoge človekove neumnosti. Družba pa prav tako. Saj za človeštvo ne bo neboleče, niti za mnoge posameznike. Ampak pravo zdravilo je vedno nekoliko grenko.

No, ampak ne gre tako, kot bi si zdaj večina mislila, da bi se moral najti nek diktator, ki bo ukazal disperzijo. Ne. Najbrž bo morala disperzija trajati približno enako časa, kot je koncentracija.