Včasih so kmečki ljudje rekli, da po nevihti človek ne sme takoj na njivo pogledat, kolikšna škoda mu je bila prizadejana. Naj počaka dan ali dva. In dejansko, če primerjaš pogled na njivo takoj po hudi nevihti, ali v drugem primeru nekaj dni kasneje, gre za jasno razliko. Narava namreč deluje, in to zelo hhitreje od človekovih misli.
Včasih so družbena dogajanja dokaj burna, podobna nevihti. Je čas, ko pravzaprav nihče ne ve jasno, kako se bo neka zadeva obrnila, kje se bo pojavila nova vojna, skrita ali fizična, diplomatska ali z orožjem. Ljudi, ki to javno kažejo, predvsem pa ljudi, ki se na tistem področju javno udejstvujejo, je strah. Lahko se namreč obrne v prid njihovim mislim in željam, lahko pa prav obratno. Tak strah poraja kampanije, ki skušajo prikrito ali kar odkrito agitirati za določeno opcijo - običajno z argumenti, ki enako privlačijo kot odbijajo, ki so enako prav kot narobe. Ljudi, ki živijo normalno družbeno življenje, običajno ni strah, večinoma pa molk izražajo tudi zunaj za to zapovedanega časa.
Svet ni črnobel. Na referendumih v bistvu nikoli nihče ne zmaga, ampak, kot smo ugotavljali že pred meseci, referendum pokaže na stanje družbe: jasno, mnogoplastno, brez sprenevedanja. Taka družba je. Ljudsko odločanje ima neverjetno moč zaradi bistveno širših zadev kot zaradi nekega preprostega vprašanja s še bolj preprostimi odgovori.
Najboljši odziv na vihar je molk. In tudi najbolj pristno naraven. Vsaka samohvala lahko dobro rešitev pokvari in vsako samoopravičevanje v naučeni retoriki povzroči še poslabšanje razmer. podobno kot bi kmet po nevihti takoj šel in na njivi - torej v naravi - panično odstranjeval posledice nevihte, ki jih narava zna bistveno bistveno hitreje in bolje.
Tako je tudi z družbo. Družba je ravno zadosti naravna, da so ji ostali mehanizmi samopopravljanja in samouravnoteženja. Narava vedno premaga človeške neumnosti. Le človek tako težko dojame, da je še kako globoko del te narave.
Nekateri pa umolknejo zato, ker ostanejo brez besed. Tudi to je naravno.