Zgodovina ni nič drugega kot trgovina. Veliki prodajajo, mali kupujejo. Veliki čezmerno trošijo, mali otepajo revščino. Veliki govorijo, mali poslušajo. Veliki ukazujejo, mali ubogajo. Veliki odločajo, mali izvajajo.
Načelno ni problem, če gre za (med)humano trgovino, in celo, če se tako medsebojno dovorimo in oblikujemo nekakšno etiko, v katero zavestno ali malo manj zavestno pristajamo ljudje, ne glede v katero (pod)civilizacijo se uvrščamo. Človek načelno ve, da je, in ve da ve, da je. Vsak, naj bo velik, najde reči, zaradi katerih tarna in reči, zaradi katerih se napihuje; in naj bo majhen, prav tako: od jamranja do napuha. Človek je najprej človek s svojimi prvinskimi lastnostmi, mimo katerih ne more ne ta ne oni.
Ljudje smo veliki po svojih merilih, a v odnosu do narave smo prav tako majhni, kot so bili naši gozdni predniki, ki so še prebivali na drevesih in jedli banane. Prav tako bežimo pred vsakim bliskom in gromom, pred vsako nekoliko bolj zobato zverjo, pred vsako nekoliko gostejšo meglo ali močnejšim nalivom. "Krivo je podnebje", seveda, ne mi, in sploh ne naš beg. Zdi se, da se še nismo razvili, da se celo pri razvijanju utvar, od katerih so se v preteklosti nekatere razvile v religije, sploh še nismo razvili. Nekdaj bogovi groma, danes politiki podnebja. Nekdaj muze zaslepitve, danes romanticizem naravovarstva. Nekdaj meči in koli, danes zlate kletke subvencij in odpisov dolgov.
Misliš, da bomo ob vseh teh vznemirljivih trgovskih spretnostih, ki jih kaže človeštvo drug drugemu, kdaj uspeli prepričati ostalo naravo, naj se vključi v našo trgovsko igro? Ali obstaja nevarnost, da si nevarnosti pravzaprav zmišljujemo in drug drugemu grozimo z možnostmi nevarnosti zgolj zaradi trgovine? Ali obstaja nevarnost, da pravih nevarnosti v bistvu ne vidimo? in se potem slepimo z občutkom veličine, velikosti človeka (ki sicer dejansko obstaja, a le na drugem, neprimerljivem področju)?
Mar smo res prepričani, kdo je na tem področju večji, in kdo pristaja?
Je nevarno, da bomo kot celotna civilizacija zelo nizko pristali?
Bo to sploh pristanek? Smo mar sploh kdaj zares poleteli? Mar ne bo "pristanek" le spoznanje, da vendarle nismo največji in najvsemogočnejši?