Okoljska konferenca, ki te dni poteka v Parizu, odpira mnoga vprašanja. Ta so strašansko veliko več in strašansko veliko večja, kot tista, ki jih pripravljalni dokumenti skušajo usmeriti na ustrezne odgovore.
Govorimo o podnebju, o podnebnih spremembah. Kaj je podnebje? Kako pravzaprav deluje? Je sploh mogoče ugotoviti, kako deluje, oziroma, zakaj tako pogosto ne deluje tako, kot naši modeli predvidijo - ali naša šola uči, preden je morda sploh v globino spoznala. Za začetek podnebne fizikalne pojave primerjajmo z vremenom. Ja, oboje se tiče ozračja in odnosov med ozračjem in kopnim oziroma morjem. In prav tako drži, da ozračje zelo natančno opazujemo. Takorekoč zvezno na neverjetno veliko lokacijah spremljamo parametre temperaturo, vlago, veter ipd. To potrebujemo za vsakodnevno modeliranje in napovedovanje vremena. Pri vremenu imamo torej neverjetno, skoraj nepregledno količino podatkov o ozračju. In glede na to, da je vreme dokaj vsakdanja reč, ki vpliva neposredno na naša življenja, na povsem vsakdanje opravke, se mnogim zdi, da gre pri podnebju za iste reči - sja gre za iste parametre, mar ne? Temperaturo, vlago, vetrove. Nenazadnje je prav vreme tista tema, s katero najlažje začenjamo pogovor z neznanimi ljudmi.
Ja, parametri so isti, vendar so parametri vhodni podatki, ki jih lahko analiziramo. Za odločanje pa potrebujemo izhodne podatke, ki so rezultat sinteze, za katere moramo spoznati in doumeti metode. Daleč od tega torej, da bilo vreme ista reč kot podnebje. In v tem je velika težava. Razumeti se na vreme, še zdaleč ne pomeni vedeti nekaj o podnebju. Celo skozi tisočletja pridobljena tradicionalna znanja, ki jih nekateri še obvladajo in jim za napoved vremena zadostuje pogled na bližnji vrh ali odtenek meglice nad morsko gladino. Čas je namreč omejitev, in vreme se psreminja po urah in dnevih, podnebje se spreminja po daljšem obdobju, kot ga je človek posameznih sposoben doumeti. Skupni spomin človeške znanosti pa je zaenkrat prekratek, saj govorimo o naravi, ki se razvija in spreminja že milijone in milijone let.
Torej, podnebje je planetarna reč v prostorskem in časovnem smislu. In v tem je problem, v doumevanju. Namreč, celotna znanost sicer nekaj meri, in ima strašansko veliko podatkov. A zastavlja se vprašanje, če so ti podatki za planetarno podnebje sploh relevantni. Ali je že matematično sploh smiselno misliti na kakšne povprečne temperature po celotni Zemlji? Kaj nam povedo? Je ogromna množica današnjih podatkov iz meteoroloških podatkov zadosten razlog za preskok v novo kvaliteto, iz vremena v podnebje, iz dnevne v tisočletno dogajanje?
In če zraven pomislimo še na vegetacijo in celotno življenje: mar ni živemu bitju bistveno težje prenesti ekstremov kot pa nihanja in postopnih sprememb, kakršnim naj bi bili priča? Mar ni vsakomur od nas jasno, da bi npr. trenutni skok temperature navzgor ali navzdol povzročil bistveno bistveno večje težave, če ne kar trenutno opustošenje? Narava ima nenazadnje t.i. puferske sposobnosti v fiziološkem, prostorskem in časovnem smislu. Kdor pozna vsaj malo delovanja narave, bo vedel, da govoriti o povprečjih velja le v statistiki, pri živih bitjih pa komaj kaj - oziroma samo in izključno v zelo širokem smislu, ki ga pa človek prostorsko in časovno (še) ne dojema.
Seveda, danes le redkim še pride na misel, da bi šli popravljat podnebje, čeprav imajo ekonomisti še kar takšne ideje (Če boste pogledali zadnjo sobotno številko Economista, vam bo jasno. Na naslovnici se bohoti napis Clear thinking on climate change. Kdo ob toliko podatkih in predvsem modelih danes sploh še jasno razmišlja?).
No, večina ljudi in strokovne javnosti je prizemljenih, in vedo, da je treba spremeniti kaj drugega, predvsem pa je treba spremeniti človeka. Koliko resno je to kdo vzel, torej koliko zmoremo preseči lepo govorjenje, protestne ali podporne shode, umetniške festivale s t.i. ekološko noto, otroško škrincljanje rožic ali upokojensko vzdihovanje, kako je nekdaj bilo vse lepo ... to je največje vprašanje. Pravzaprav ni vprašanje, ampak je najgloblji problem prav zato, ker razmišljamo plitvo. Človeštvo v vprašanju in pri njegovem reševanju samo sebe daleč presega. Po eni strani imamo velike misli in pravzaprav v celoti dobre, celo odlične ideje, od prednikov velikih držav preko verskih voditeljev do državnih ustanov in lokalnih zanesenjakov; in vsakega od nas. A po drugi strani se zdi, da redki, ampak res redki začenjajo pri sebi, in to resnično začenjajo, ne zgolj opazujejo, kaj in kako bi (!) delali drugi. Komaj kdo bi si upal sam kaj tudi storiti, namreč, izpadel bi verjetno precej necivilizacijsko, nestrokovno, nedostojanstveno. Gre seveda za potrebo ali celo nujnost določene odpovedi - če že hočemo nekaj zboljšati na področju okolja. Ampak to nam nikakor, nikakor ne gre, in tega nikakor in nikakor nočemo. Niti tistemu se ne želimo odpovedati, kar imamo viška, kar pravzaprav ne potrebujemo in nas morda celo ovira. Ker je naše?
Zato konference, zato protesti proti njim, zato zakonodaja in zato kršenje zakonodaj. Zato stalna dvojnost, shizofrenija. Zato dopoldanska skoraj-verska okoljska izobraževanja in popoldanski anarhični liberalizem. Zato razvpita eko-kultura in hedonizem kvaziumetniškega sproščanja. Vse skupaj zgolj zato, da bi ušli odpovedi, da bi ušli tistemu, ki nas dejansko presega, ki mu dejansko skoraj ne moremo nič, da bi zbežali in ubežali - ne moráli ali predpisom, ne zavezam ali mednarodnim direktivam. Ne. Gre za beg pred sabo gre. Ubežali bi radi zgolj in samo sebi, ker sami sebe v sedanji obliki povsem presegamo.
Pravzaprav ni problem neobvladljiva fizika podnebne dinamike, ampak neobvaldjiva rigidnost nas samih. In naš beg pred obojim.