Pogosto se zgodi, da človek neke besede - naj bodo občutja ali opažanja - ne izgovori takrat, ko pravzaprav natančno ve, da bi jih moral.
Na primer neko opravičilo. Ali kritično pripombo. Dobro besedo ali jasno nestrinjanje. Potem to nosiš v sebi in čakaš ugodno priložnost, morda izboljšanje odnosov, razpoloženje naslovnjenca ali svoje lastno razpoloženje. Morda se ti bo na trenutke tudi zdelo, da je pač vseeno, da je že vse mimo, da morda pa res ni življenjsko pomembno. Ja, celo to, da je najbolje pozabiti, in, da je že prav tisti rek, da čas ozdravi vse rane - ali pa da se bo že izkazalo za dobro, ne glede na to, ali pridenem svojo pohvalo ali ne.
Zgodi se, da v nekem podjetju gre vse narobe - ali pa vse prav. Vodstvo je morda nastavljeno zasebno pridobitniško ali iz usmiljenja. Ali pa se je srečno uredilo tako, da imamo univerzalnega in idealnega šefa ali šefico, in celotno hierarhijo. Posel neizmerno raste - ali podjetje tone iz dneva v dan z višjo hitrostjo. Človek ve, da bi moral reči: da bi moral vodstvo ali podrejene pohvaliti, da dobro delajo, ali pa ga opozoriti, da to vendarle ne gre nikamor, da se tako ne sme in ne more in je treba prevzeti odgovornost. A se človek potem ugrizne v jezik in si misli, kaj bi se izpostavljal Če pohvalim, bodo rekli, da se prilizujem. Če kritiziram, ogrožam sebe danes, še bolj pa za jutri.
Tudi v družbi - recimo demokratični - se zgodi, da nismo zadovoljni - ali pa, da smo zelo zadovoljni. Ja, pogledati je treba s svojimi očmi in upoštevati vse dejavnike, ne le tiste, ki nas ta trenutek tiščijo in so nam neugodni. Nekdo pač družbo nekako vodi, tako smo se navadili v vseh človeških družbah. In nihče ni popoln. Pa vendarle: če gre nekaj narobe, ali povem jasno in glasno, predvsem pa argumentirano, da je tako. In če gre nekaj odlično, ali, najprej opazim, potem razmislim in potem tudi izrečem dobro mnenje?
Kje je meja vljudnosti, če ji nasproti postavimo resnico, in pristno človekvo iskrenost?
So tu nekje - v moji vnaprešnji misli, da resnica lahko škoduje, razlogi, da bistveno manj napredujemo v odnosih, kot bi lahko?
Kdo ve, kako te odnose rešujejo ostala bitja v naravi?