Včasih se ti zdi, da prikrivanje postaja življenjski model.
Po eni strani tisti, ki imajo res nekaj v sebi, znanje, umetnost, spretnost, modrost, ... tega ne pokažejo navzven. Bodisi jih je strah, ker so doživeli kakšen neljub odziv soljudi, morda so jih tako naučili vzgojitelji, ali pa se sploh ne ukvarjajo s tem, če njihovi talenti kakorkoli pridejo na dan. In ti res ne pridejo - oziroma takrat, ko pridejo, tistih tvorcev ni več, so odšli, morda umrli. Ti pa za njimi le še nemo strmiš in se sam sebi zdiš neumen, kako da nisi prej opazil, in jih - recimo temu - bolje izkoristil.
Po drugi strani imamo množice takšnih, ki so na drugih videli talente, pa so mislili, da jih imajo tudi sami. Na vse načine, skozi oblast, religije, fizično moč, zvitost in premetenost so našli poti, da je videz bil pravi, všečen, oziroma všečen njim samim. Časa za ukvarjanje z vsebino pravzaprav sploh ni bilo. V času življenja so potem marsikaj dosegli, nazive, priznanja, nagrade, značke takšne in drugačne. In ko zdaj pogledaš njihovo delo, z lahkoto ugotoviš, da se je treba zelo potruditi, da se kaj najde - oziroma, najpogosteje se človek s tem sploh nima časa ukvarjati.
Enako kot polž noge, tako prvi, kot drugi, skrivajo tisto, kar res imajo, oziroma tisto, česar res nimajo. Vendar pravzaprav ne vemo prav. Namreč, polževo telo je ena sama noga od glave do repa.