Kriza

Kriza. Etična, družbena, gospodarska, okoljska, kulturna. Osebna. Kriza, morda najbolj pogosto javno uporabljen izraz, zveneča enako v vseh jezikih, ki jo poznajo.

Kriza krize. Z drugo besedo: brezishodnost; slepa ulica; apatija bo­‑že‑nekako. Množica analiz, množica refleksij o napakah in verjetnih napakah preteklosti, ki so podložene pod sedanji kritični trenutek. Najbolj kritični seveda. Ustvarjanje občutka, da se strašno dela.

Posamezni predlogi rešitve, ki se morda nakazujejo, se utopijo v množici misli drugih, ki so, ali pa še pogosteje niso, niti približno usmerjene v rešitev. Nosijo le fasado, le naziv, ki zavede, le modeli iz iste v krizo vodeče zgodbe, le površinski zdi‑se‑mi brez jedra. V avtoritarnem sistemu bi monarh udaril po mizi. Religije bi postavile nove zapovedi. Socialistični sistemi bi navzdol povprečili socialo. Demokracije pa v svoji demokratičnosti ostane demokratična. Večina zmaga. Množica zmaga. Kriza krize krizo zmaguje.

Interes do narave

Če ima človek do narave interes, potem ni pravičen. Celo pravice, ki jih človek dodeli naravi ali njenim delom, so v jedru človekov interes. Vendar moramo biti pazljivi: zadovoljevanje življenjskih potreb ni interes. Tudi dejavnost znotraj bioloških tolerančnih meja ni nujno interes. Človekov interes se izraža v izkoriščanju in kopičenju na tuj račun, na račun ostale narave ali drugih ljudi.[1] To je enosmerni odnos: vzemi in zbeži, ki je enak odnosu jaz imam prav. Naravna pravičnost je blizu naravnemu pravu in vesti. Naravna pravičnost predvsem posluša in opazuje.

---

[1] Zanimivo je razmišljanje krščanskega pridigarja Janeza Zlatoustega iz 4. stoletja, ki pravi, da smo za reveže dolžni skrbeti zato, ker smo jim v bistvu dolžni vračati, kar smo jim vzeli. Misel bi lahko aplicirali na odnos človeka do narave: dolžni smo vračati to, kar smo vzeli, torej skrbeti za kroženje v naravi. To zadostuje.

Prostorske dimenzije

Morda elektroni krožijo po kroglah v več prostorskih dimenzijah in je tako imenovana obla le manifestacija posamezne krogle, ki ima tudi svojo prostornino?

Morda planeti krožijo po krogu kot ploskvi v večdimenzionalnem prostoru, in ne po krožnici, kot izpade v našem dojemanju.

Amerikanka z okencem

Amerikanka z okencem je ljudem, ki delajo s pošto, zelo znan naziv za pisemsko ovojnico, ki ima na levi ali na desni prosojno okence, skozi katero se vidi del vsebine. Namen okenca je v bistvu ta, da se skozenj vidi naslovljenec, ki je naveden v glavi dopisa. Pošto v takšnih ovojnicah dobivamo največkrat od različnih ustanov.

Posebnost teh pošt je, da je okence v več kot polovici primerov prelepljeno z nalepko, na kateri je naš naslov.

Zakaj?


Mar so imeli preveč denarja in so ga mroali zapraviti še za nalepko?
Niso znali uporabljati možnosti, ki jih nudijo pisarniški programi na računalniku? Na primer serijsko pismo, tiskanje pisemskih ovojnic ...?
So morali porabiti stare ovojnice, ki so imele okenca?

Se je zdelo okence neumno, pa so poiskali odlično rešitev, in ga prelepili z naslovom?
So kupili preveč samolepilnih nalepk, pa je škoda, ker se lepilo rado postara.
So pomotoma vložili v tiskalnik napačni kos papirja?
Se je izkazalo, da bi morda pismonoša skozi okence lahko videl še kaj drugega od vsebine?
Imajo posebno veselje lepiti nalepke?
So imeli slučajno znanca z dijakom, ki mu je prav prišlo delo prek študentskega servisa?
So morda ravno uvajali pripravnika v tajniške posle?
Je tako predpisano v poslovniku podjetja?

Je bilo treba slučajno porabiti že natisnjene nalepke?

Mar res niso mogli pogledati možnosti, ki jih nudi namizni računalnik in zložiti izdelka tako, da bi se skozi okence videl moj naslov?

JA in NE

Obstaja odločanje, ki ni relativno. Nima posebnega poimenovanja, zato mu bomo rekli "JA ali NE". Vsak moralizator bo takoj izstrelil: "Jasno, dobrim stvarem rečem ja, zlu pa reče ne." Tako učijo vse vzgoje, vsi vzgojitelji, itd. Sliši se lepo, vsi se bodo strinjali ... priden si, pridna si, tako delaj ...

A bistvo obeh tračnic, JA in NE, je nekje drugje. Bistvo je, da vsaki stvari, ki ji rečeš JA, rečeš JA; in da vsaki stvari, ki ji rečeš ne, rečeš NE prav tisti stvari. In nikoli ne narediš obratno. Na kratko: gre za osredotočenje in gre za ne-beg. In prav to sta verjetno najbolj pomembni stvari v življenju: da se na življenje kot tako osredotočimo in da od življenja samega ne bežimo (to dvoje je pravzaprav eno in isto, samo gledano z različnih strani).

Če sledim tračnici JA, je takole: Ko zjutraj vstanem, vstanem v nov dan. Ko grem zvečer spat, grem spat v noč. Kadar pa tračnici JA ne sledim, grem zvečer spat zaradi obupa nad dnevom in zjutraj vstanem zaradi naveličanosti od ležanja. Ko grem jest, grem "JA" jest tako, da se nasitim. Če grem "NE" jest, grem zato, da preženem živčnost ali dolgčas. Če se "JA" učim ali delam, delam tako,da je kaj narejeno ali da nekaj znam. Če se učim na "NE" način, bom morda dobil dobro oceno ali pohvalo nadrejenega. Ostal bom prazen.

Na drugi strani pa, če se odločim, da letos NE grem na dopust, to naredim na tračnici NE in se potem ne sekiram. Če se odločim, da NE bom študiral, ampak si poiskal službo, storim to točno tako – seveda moram moram vedeti, ZAKAJ sem naredil tako. Če se odločim, da ne bom jedel sladkarij, jih NE jem in se ne ukvarjam s tem – če je drugače, je bolj smiselno, da se enostavno odločim za JA in me to potem ne mori.

Princip JA ali NE nikakor ne pomeni, da moram določenim stvarem reči JA in drugim, točno določenim, reči NE. To bi bila morala, v mnogih praktičnih primerih pa moralizatorstvo, če ne celo igrica.

Pot "JA in NE" je pot do notranjega miru.

Ubogljivost

Ubogati je veliko bolj preprosto kot ne ubogati. Pustiti se drugim, da te vodijo, da ti narekujejo življenjske odločitve; lagodna neodgovornost! To delajo živalski mladiči in prav tako majhni otroci v polnem zaupanju do roditeljev. Če se kaj hudega zgodi otroku, se v bistvu zgodi staršu. Strokovnjaki bi najbrž rekli, da so do odraščajoče dobe starši in otroci isto duhovno bitje. Seveda, otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična.

Ne ubogati pomeni biti odgovoren. Pomeni, da smo dali sočloveku, ki nam je nekaj ukazal, odgovor. Zato se reče od-govornost.

Fascinantnost v znanosti

Javnosti je v splošnem nagnjena, da v znanosti opazi fascinantne stvari. Strah vzbujajoči problemi ali dosežki v nepredstavljivo presežnih številkah so običajno odlično medijsko podprti od vsega začetka. Odlične, bolj kot resnične prostorske simulacije, napovedi pričakovanih rešitev, analize samih modelov in metod, izjemne vsote vloženega denarja in podobne poteze dvigujejo v javnosti vrednost sodelujočih in rezultatov. Družbeno-komunikacijske pojave, povezane s fascinantno znanostjo, se povratno s pridom uporablja za povečevanje obsega finančne podpore. A fascinantnost obstaja zgolj na obrobju. Lahko bi karikirali: samo ekstremno majhno ali ekstremno veliko je pomembno. Vse ostalo ne potegne. Po načelu discipliniranega skepticizma tudi ni dovoljeno prestopati meja obstoječih paradigm, ki se vse bolj tiščijo v obravnavo robnih primerov pojavov.