29. okt. 2015

Okoljske dajatve - kje so odhodki

Za današnji ekonomski sistem je značilno, da se - kot rečejo - denar plemeniti, če se pretaka. To pomeni, da večje gibanje denarja oziroma več trgovanja pomeni hkrati tudi, da bogatost/vrednost neke družbe, merjeno v denarju, narašča. Zadeva je pravzaprav zanimiva in zdi se celo, da nekako odmik od materializma. Sprememba stanja je namreč odvisna od procesa, od gibanja, in ne od ocene vrednosti nekih stvari, nekega materiala, kot bi pričakovali v prevladujoče materialistični miselnosti.

Zadnjih nekaj desetletij se nekdanje trgovanju z dobrinami v vse večji meri pridružuje trgovanje z odpadnimi rečmi: od lokalnih zadev, povezanih s t.i. komunalo, preko regionalnih nadomestil za onesnaženost ali celo nevarnost onesnaženosti, do globalnega meddržavnega trgovanja z izpusti. Večina tovrstne trgovine se utemeljuje z varovanjem človekovega okolja in zdravja, čistočo, nekaj tudi z lepim videzom, skrbjo za druga živa bitja, predvsem tista, ki so človeku po videzu in delovanju nekoliko bližja.

Plačevanje teh dajatev je zgledno urejeno. Obstajajo demokratične politične odločitve na vseh ravneh, v procesih plačevanja gre za jasne in razločne listine - od konkretnih mesečnih položnic do konkretnih kuponov za izpuste. Vse te listine so nedvoumno razložene in vsaka številka na njih je utemeljena. Kar je javnega, je tudi javno, kar je zasebnega, je javno v tej meri, da za neko območje veljajo za vse državljane nekako enake dolžnosti plačevanja.

Kam pa gre tisti denar, ki ga pod naslovom okoljskih dajatev zbirajo pooblaščene ustanove, pa ni tako jasno. Oziroma, povsem jasno je, da se nekaj denarja porabi za samo delovanje, za predelavo tistih odpadkov, za urejanje insfrastrukture, ki je potrebna za zbiranje, za razvoj tehnologije in metodologij, za izobraževanje in ozaveščanje neposredno sodelujočih, nenazadnje za promocijo dejavnosti in usmerjanje uporabnikov storitev, da čim bolj smotrno ravnajo. Občasni so tudi denarni viški, ki se porabijo glede na odločitve pristojnih.

Vendar se vprašajmo, kako je pravzaprav s temi viški, kolikšni so, in predvsem - če odmislimo, da so lahko knjigovodsko zmanjšani ali zvečani - ali pripomorejo k izboljšanju stanja okolja. In, še bolj pred vsem, ali pripomorejo h kroženju. Zdi se, da v mnogih primerih viškov ni, da se torej celotna masa denarja porabi za delovanje, za proces, da za vsebino, oziroma na razloge, zaradi katerih nek komunalni sistem deluje, enostavno pozabimo.


Ta pozaba je pravzaprav logična. Namreč, dejansko ni pozaba, ampak že izvorna nevednost. Pravzaprav ne vemo, enostavno ne vemo zadosti, koliko in kaj je treba npr. nazaj v naravo vložiti, da se ta ne bo "kvarila", da je ne bomo onesnaževali. Preprosto še nismo - če smo sploh zmožni - spoznali narave tako globoko, da bi lahko res utemeljeno trdili, da nek ukrep naravi dejansko pomaga, in torej ni le olepšavanje, ni le glajenje nekih posledic, ampak pravo, koreninsko urejanje razmer ali naravnih procesov, ki jih človek s svojimi nepremišljanimi (!) dejanje povzroča.

Česa ne vemo? bodo rekli naravoslovci. Saj vendar poznamo delovanje narave, saj vemo, kako se posamezna bitja obnašajo, kako nastajajo ozonske luknje in potresi in umazan zrak. Saj vendar merimo količine snovi, ki očitno kvarno vplivajo na okolje in tudi na človeka ... Seveda. Vse merimo, vse štejemo, vse ocenjujemo. A merimo zgolj in samo z metri, ki smo si jih sami izmislili, v katere pravzaprav verjamemo, da so objektivni. Za štetje uporabljamo svoje primerjave in statistike. Indekse računamo po lastnih enačbah. A vera v objektivnost ni nič drugega kot subjektivnost.

Zdi se, da v tem procesu drvimo od nevednosti v nevednost, ves balast okoljske birokracije pa je le poskus prikrivanja nevednosti. Je morda nevednost celo namerna?

Kje je torej vsebinska odhodkovna stran okoljskih dajatev? Kdo pozna natančen odgovor?

28. okt. 2015

Migracije

V družbi poznamo različne tipe preseljevanj. Morda so v zadnjem času najbolj pogoste dnevne, torej vožnja na delo ali v šolo v nekaj deset kilometrov oddaljene kraje. Če gledamo evropske procese časovno bolj široko, bomo opazili zanimiv tip migracije, ki je pravzaprav dosledno dvojen. Gre za to, da so se ljudje s podeželja najprej preselili v mesta, potem pa hitro, že v isti, ali najkasneje v naslednji generaciji v (sedanja) predmestja. Prva selitev je bila selitev v razna blokovska naselja, kmalu za tem pa so si toliko ekonomsko opomogli, da so si lahko v bližnjem naselju tistega mesta (prej naselju zunaj mesta) kupili hišo, dejansko zasedli obmestno podeželje.

Morda bi tudi statistika to pokazala, vsekakor pa se zdi, da gre za povsem naravni pojav, ki ga matematika celo še ne obravnava na ustrezen način. Gre za zaporedje implozije in eksplozije, pri čemer se dodatno takoj po eksploziji v središču pojavi vakuum, praznina. So tudi posledice podobne kot pri eksplozivu? Zdi se, da so, in da se najbolj odražajo pri urbanizmu, ki takšnim pojavom ne sledi, in imamo potem prazne vasi in izpraznjena mestna središča, hkrati pa poselitev in znjo povezanimi zadevami v neposredi okolici nekdanjih mest. Opazne so najbrž tudi spremembe v družbenem obnašanju ljudi, sa je tretja rešitev, torej življenje na urbanem podeželju pravzaprav najbolj prestižno.

Dogaja pa se še nekaj, kar je povsem težjo opaziti. Namreč, iz vasi večinoma odhajajo tisti, ki se na vasi ne znajdejo, torej tisti, ki jim obdelovanje zemlje ne predstavlja nobene vrednote, dejansko od hiše tisti, ki na videz sicer hočejo nekaj več. A ker je tistih, ki bi bili sposobni biti nekaj več v družbi omejeno število, in z migracijami to število niti približno ne narašča, to pomeni, da se odseljujejo v mesta tudi ljudje, ki bi samo želeli biti nekaj več, a tega ne morejo. Tako se zgodi, da se z vasi odesljujejo slabi kmetje, slabi gospodarji, ali, če smo prizanesljivi, recimo tisti, ki so nekoliko slabši.

In ti "nekoliko slabši" pridejo s podeželja v mesto, kjer naletijo na enako razmerje sposobnih in nesposobnih. A ker je priseljenih večinoma v stoletjih več kot domorodnim meščanov, seveda zelo hitro prevladajo. Ker s podeželja ni prišel enak odstotek "bolj sposobnih" in "njam sposobnih", se v mestih razmerje močno poruši - sploh zato, ker je priseljenih - to pa štetja prebivalcev po Evropi zadnjega stoletja jasno kažejo - bistveno več, kot izvornih meščanov.

Povrh vsega tisti preseljeni v mesto še ves čas nekako paktirajo s svojim izvornim podeželjem, tudi s tistimi, ki so tam ostali, kar pomeni, da ne živijo polno v mestu in za mesto. Da ne živijo polno, ali se celo ne znajo prilagoditi načelom mestnega življenja, se vidi prav po pospešenem iskanju ponovne preselitve (eksplozije) v predmestno podeželje. ker potem generacije izvornih meščanov vse bolj ostarevajo, se mestn središča praznijo na oba načina.

Pri teh procesih, ki smo jih skušali nekoliko razkriti, pravzaprav pa bolj spodbuditi razmislek, se očitno rado zgodi, da slabši podeželan ne more postati dober meščan. Zato obstaja velika verjetnost, da mesta - ker enostavno nimajo zadosti kakovostnega kadrovskega potenciala - zavzamejo tuji migranti in tako spreminjajo kulturo na določenem območju (To je križni proces, druga vrsta migracij, ki se tu prekriža z opisano). Ker se uradna kultura zapisuje in večinsko dogaja v mestih, to pomeni tudi spreminjanje zgodovine.

Podeželje pa, ne bodimo presenečeni, vendarle ostaja stalna, ker tam vedno ostanejo tisti, ki jim to kaj pomeni, kar hkrati pomeni, da z zemljo in svojim okoljem znajo delati, upravljati in živeti. In to je trajnostno gospodarjenje. Vzdržnostno pa je predvsem zato, ker tam zdržijo.


27. okt. 2015

Kampanjskost

Za to, kar se danes dogaja v družbi, je treba vzrok iskati v šolstvu, konkretno v letih formalnega šolanja vsakega posameznika. Zdi se, da je kampanjskost učenja, ki ga je spodbudjal in izrazito uveljavljal sistem zadnjih nekaj desetletij prejšnjega stoletja, obrodil sadove. Kajti nekje v šestdesetih prišlo do obrata - morda v zvezi s povečevanjem številčnosti blokarskega meščanstva - ko ni bilo več pomembno znanje, ampak vse bolj samo še dosežki. In dosežki so bili odlični. Same petice, same desetke. Družba je bila velika zmagovalka, tako rekoč najboljša na svetu.

A, pri krogu je postala pomembna le krožnica, in ta je bila idealna; pri valju obod in osnovni ploskvi, pri integralu samo funkcija krivulje, in vse je izpadlo idealno. Vsebina, tisto, kar je znotraj, prostornina ali ploskev, pa je postalo povsem nepomembno. Krivulje so se preobrazile v izključno črte. Da ta črta korelira s koordinatnim prostorom - to se je kar zbirsalo iz zavesti, celo iz spomina.

Že na osnovni ravni se je kazalo: bistvene so forme, bistveno je preračunavanje ocen in seštevanje povprečij, in sicer tako, da smo tam, kjer nam je ustrezalo, torej na nižjem nivoju, zaokroževali navzgor, tako dobili boljše izhodišče, statistiko na višjem nivoju pa smo gradili z natančnim seštevanjem. Tako smo iz minimalizma umetno ustvarili maksimum. Sčasoma so se takšna ocenjevanja preselila do najvišjih nivojev znanja, na akademske nazive. In izjeme so (bile) redke.

Na osnovni ravni se je to pokazalo predvsem v spodbujanju kampanjskosti. V praksi to pomeni vnaprejšnje napovedovanje preverjanja znanja, in pa zmanjševanje števila učbenikov ter hkratno drastično povečevanje (tudi raznolikosti) t.i. delovnih zvezkov. Ker so slednji asociirali na "delo", učbeniki pa na nepotrebno "teoretiziranje", smo dobili, kar smo. Namreč, delovni zvezki niso hoteli biti sami delavni, zato tudi delovnih navad niso mogli vzgojiti, saj je bilo - in je še, vse bolj - pomembno le izpolnjevanje delovnih zvezkov, in to na kakršenkoli način.

Vnaprejšnje napovedovanje preverjanja znanja je ena najslabših metod izobraževanja in vzgoje mladine. Tu je psihologija povsem pogrnila. Otrokom namreč privzgajamo metode, ki so morda primerne za odrasle. Otrok pa - ker se pogovarjamo o osnovnih civilizacijskih znanjih kot so računanje, branje, pisanje, nekaj o naravi in družbi, danes tudi tuj jezik - mora to znati v celoti in z stalno. Torej učenje za testiranje - ki je spotoma postalo še izključujoča metoda preverjanja uspešnosti ustanove - je v jedru zgrešen sistem. Otrok mora znati. Vedno in za vedno.

Ta vzorec se je danes, po nekaj desetletjih preselil v naše delovne procese, v družbene dejavnosti, v politiko in diplomacijo. Kampanjsko načrtovanje in poročanje, izdelki, ki zadostijo videzu, površinskosti, po možnosti zaviti v privlačno embalažo in primerno sladko propagirani: to je kampanjskost. In ko kupiš, in ker je "poceni" in "enostavno", že naslednji trenutek zavržeš - najprej zato, ker imaš ta vzorec v glavi, potem pa zato, ker tisti izdelek ni krog s ploskvijo, apak samo neuporabna krožnica, torej brez tiste vsebine, ki jo - kljub vsej pokvarjenosti sistema - vseeno pričakuješ in si jo želiš. In ko se vključiš v neko zvezo, npr. EU, postena ključno pripravljanje poročil in godenje nekemu sistemu, ki je prav tako kampanjski. In ko sprejmeš nek zakon: važno, da si ga sprejel, da ga imaš - ostalo ni le nepomembno, ampak sploh ne obstaja. Delovni zvezek je izpolnjen pravilno in dosledno, nobena črtica ne manjka. In nadzornik, torej učitelj(ica) je pritisnil(a) tisto lepo oceno - kot je bil(a) v svoji isti sistemski kampanjskosti tudi usmerjen(a).

Na koncu pride celo do razmer, ko sploh ne verjameš več, da drugačen, torej nekampanjski sistem, v katerem vsak znanje želi in hoče pridobivati, ker je bistveno in ker le zaradi tega svet napreduje - nenazadnje pa edino tako lahko občutiš notranje zadovoljstvo, ki te žene še naprej, in to brez testiranja, brez delovnih zvezkov.
V teh razmerah te presnetijo drugi, ljudje iz nekoliko drugačnih civilizacij, ki delovnih zvezkov ne poznajo. Ni čudno. In rešitev je znana že od časa propada Rimskega cesarstva.

26. okt. 2015

Richard Dawkins in Nobelova nagrada 2015

Biologijo že najmanj od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila z najvišjo znanstveno nagrado razkrita struktura slavne molekule DNK, dobesedno pretresa mehanicizem. V tem času so povsem zamrle bazične oziroma splošne discipline. Klasična botanika in klasična zoologija sta se preselili izključno v šolske klopi. Taksonomija deluje na eni strani samo kot malenskostno premeščanje posameznih vrst ali podvrst, pa še na tem delajo pretežno po zastarelih metodah in za aplikativne potrebe sestavljanja seznamov v naravovarstvu. Biokemija in genetika sta se kritično približale izključujočemu kemijskemu tehnicizmu, ki fenomen živega potiska v ozadje. Z roba nekje sicer prodirajo sistemske teorije, a res samo z roba, namesto iz središča.

Osnova biologije druge polovice 20. sotletja je dejansko postala DNK, molekula, v kateri naj bi bil ključ vseh informacij in vsega dogajanja v živem. Ker lepo vzporedi z darwinizmom, je znanost nad njo sploh navdušena. Molekula je postala tudi na filozofskem področju vzrok in bistvo vsega - seveda zaradi poenstavljene razlage dejanskih procesov v celičnem jedru in v celici. Tako so nastale razne skovanke, od katerih najbolj izbija t.i. sebični gen, torej naj bi šlo za molekulo, ki ji dejansko "ni mar" za nosilca (torej živo bitje), ampak s svojimi radikalnimi procesi sama v sebi skrbi zgolj za lasten obstoj in nadaljevanje vrste, ki s tem postane neka hipotetična entiteta brez posebne lastne vrednosti.

Letošnja Nobelova nagrada za kemijo je pravzaprav nagrada za biologijo, nagrada za povsem novo pot - dejansko preobrat - pri razumevanju informacij, ki so potrebne za življenje.

Če obnovimo: Doslej je pri razvoju posameznega bitja in tudi pri evolucijskem razvoju veljalo, da je molekula DNK (ali njene izpeljanke) nosilka vseh informacij o življenju. Po teoriji, ki so jo vsak na svoj način utemeljili letošnji trije nagrajenci, ima DNK sicer še kar pomembno vlogo, vendar je zdaj jasno, da v celici obstajajo encimi, ki to melekulo upravljajo, predvsem dejansko popravljajo tiste dele DNK, ki zaradi različnih vplivov iz okolja mutirajo. In teh delov je zelo veliko, in ti deli so zelo pomembni! Že dalj časa je sicer povsem jasno, da pri toliko mutacijah, kolikor jih dejansko poteka v jedrni DNK, ne bi mogla niti približno potekati nobena evolucija, niti se ne bi moglo normalno usklajeno razviti posamezno bitje. Ontogeneza in filogeneza torej sploh ne bi mogli potekati, če povemo v bolj učenem jeziku. Nekateri znanstveniki so našli odgovore na to nemogočo situacijo v različnih oblikah t.i. epigeneze, torej vplivih histonov, RNA, mitohondrijskih ali drugih delov celice oziroma citoplazme, ja in celo psihologiji. Zdaj je zadeva tehnično preverjena. Encimi dobesedno "znajo" poiskati okvarjen del DNK, ga dejansko kemijsko izrezati in povzročiti, da se zapis DNK na tistem mestu ponovno pravilno sestavi. Podrobnosti so seveda še stvar mnogih raziskav, ki se bodo zgodile v prihodnje.

Kaj torej prinaša Nobelova nagrada? Kakšen je torej obrat? Dejansko gre za to, da DNK očitno ni več ključna in izključna molekula pri procesih filogeneze ali ontogeneze, ki diktira življenje, ampak res zgolj nosilec informacije. Ključni pa so, tako kot povsod drugod, tudi v družbi, nadzorni ali če hočemo samonadzorni sistemi. Kako se bo ta informacija vzdrževala in ohranjala (kar je dejansko najbolj pomembno pri razvoju), je torej odvisno od medsebojnih nadzornih interakcih z drugimi molekulami, encimi, torej beljakovinami. Poudarjam: ne gre za molekule, ampak gre za interakcije, in hkrati poudarjam: ne gre za linearne procese, ampak za vzajemno delovanje mnogih, če ne kar vseh dejavnikov v jedru in citoplazmi posamezne celice.

S tem se je zgodil pomemben preobrat iz enostavnega mehanicizma DNA > RNA > PROTEINI v zelo zapleteno mrežo medsebojnega vplivanja med molekulami, ki pa je takšno, da lahko poteka zgolj in samo v celici, v živem. Dejansko je znanost s tem stopila na pot dokazovanja, da nekateri ključni procesi tega ne potekajo od spodaj navzgor v smisli zaporedja fizikalni-kemijski-organski-živi, ampak lahko "višja raven" odločilno vpliva na "nižjo". Dejansko teh ravni potem sploh ni, ampak gre za celovitost delovanja v živi celici oziroma organizmu. S tem pravzaprav odpade tudi Dawkinsova ideja o "sebičnem genu".

23. okt. 2015

Dve poti dojemanja sveta

Zamisli si neko besedilo, morda slavnega pisatelja, misleca, morda modrost starih ali drznost modernih. Zamisli si, da bereš, in da mislim pustiš prosto pot, da si torej sproščen in razpoložen.
Dve možnosti sta.

Prva je ta, da v besedilu odkrivaš vsebine, ki odsevajo tvoj pogled na svet, ki se skladajo s tvojimi mislimi, ki sovpadajo s tvojim razpoloženjem. Takšna odkrivanja ti zbujajo zadovoljstvo, sam sebi se zdiš v toku, takorekoč vzporednica mislim in besedam nekoga drugega. Sprejmeš, in se strinjaš s tistim, kar spoznaš, da so skupne točke tebe, ki bereš in onega, ki piše. In ostaneš na varnem.

Druga možnost je povsem podobna. V besedilu odkrivaš vsebine, ki odpirajo tvoj pogled na svet, ki skladajo tvoje dotlej neusklajene misli, ki padejo v tvoje misli na tistem mestu, kjer ti vzbujajo vprašanja. Sam sebi se zdiš kot tok, ki išče pravo pot po neskončnih ravninah misli drugega in drugih. Ne ukvarjaš se s strinjanjem ali nestrinjanjem, ker je enostavno preveč novega v mislih drugega in porajajočih misli v tebi, ker tok misli sam sebe žene in je neustavljiv.

Zamisli si neko glasbo, morda velikega skadatelja, z znano, takorekoč popularno vodilno melodijo. Ali povsem neznan odlomek. Morda tudi sodobno, celo popevko ali rock. Dve možnosti sta.

Prva je ta, da v slišanem začutiš vsebine, ob katerih si lagodno priznaš: ja, poznam, dobra je, res je dobra, res si lahko ob njej zadovoljno spočijem dušo, res mi pusti, da je to, kar je v meni, hkrati v moji okolici. Zdi se ti, da je povsem naravno, da je tista znana melodija povsem del sveta.

Druga možnost je povsem podobna. Melodija in ritem te presenetita v vsakem naslednjem trenutku. Čeprav že stokrat in stokrat slišano, se vedno znova najdejo odtenki ustvarjalčeve notranjosti - če je živa glasba tudi poustvarjalca. Znova in znova se ti porajajo vprašanja, kako je to mogoče, da je v vsej stalnosti in nespremenljivosti mogoče ne le biti presenečen nad novim, ampak da te tista vsebina preseneti tudi tam kjer ti nočeš.

Zamisli si neko sliko ali kip. ... Dve poti sta.

Zamisli si neko znanstveno teorijo. ... Dve poti sta.

Zamisli si pogled na naravo, ki nas v vsej svoji krutosti in lepoti, in predvsem v vsem kar je vmes, obdaja.

Zamsili si samega sebe v svoji svojskosti in nedeljivosti.

Karkoli. ... Dve poti sta.

Ena pot je pot malih, ki se delajo velike. Druga je pot velikih, ki so veliki zato, ker so.

22. okt. 2015

Prekletstvo "mi pa ja vse vemo"

Nekatere družbe se obnašajo skrajno ignorantsko. Ne briga jih niti leva, niti desna, niti spredaj niti zadaj. Kaj šele, da bi bilo kaj spodaj ali nad njimi. V svoji samozadostnosti nepremišljeno, res nepremišljeno sprejemajo odločitve, ki na znotraj zgledajo odlične in edine logične, celo nujne in nujno brezpogojne. A glej, zalomi se že ob prvem stiku z zunanjim svetom.

Na primer. neka država sprejme in javno ter glasno, v mednarodni javnosti pa ponosno razglasi, da je za pomoč pri urejanju nekih razmer aktivirala vojsko. V bistvu nepomembno in v kontekstu dogodkov povsem logična oblika pomoči. A v mednarodni javnosti povsem neprimerna poteza, ki vsakemu normalnemu človeku zbuja sum, da se zadeve urejajo na vojaški način. Še huje, da ljudi, s katerimi nastajajo težave, morajo obravnavati kot del vojaških operacij.

Drug primer. Neka država proglasi dve petini svojega ozemlja za varovano zaradi posebnosti v naravi. Navznoter to na prvi pogled sicer zgleda obupno in obremenjujoče. Ko pogledaš v praksi, pa se izkaže, da ni nič posebnega, da se pravzaprav vse da dogovoriti, da lepa beseda lepo mesto najde, in da so neki naravovarstveniki tudi in celo navadni ljudje. A tistim, ki so v taki državi, se zdi, da jih od zunaj vsi občudujejo, češ, vi ste pa res temeljiti, res spoštujete mednarodne zaveze. Pravzaprav se jim zdi, da so prvi na lestvicah in da strokovna javnost dobesedno čaka na mejah, da se bo prišla učit, kako se stvarem streže.

Tretji primer. Neka država na velika usta razglaša, koliko sredstev vlaga v neko področje, na primer znanost, kulturo, zdravje. Navznoter to zgleda odlično, in ker večina ljudi ne zna ali nima želje primerjati dejanske razmere z drugimi deli sveta, jih potem dobesedno vrže na rit, če ugotovijo, da so ta vlaganja pravzaprav lažna, da se javni denar namesto v znanje vlaga v infrastrukture, ki stalno propadajo, da se držijo predpisov, ki omejujejo konkurenco in kakovost, in sploh kakšna neumna formalnost, da se npr. vlaganja v infrastrukturo štejejo kot vlaganja v gospodarstvo.

Problem je, da nekateri posamezniki tako živo predstavljajo državo, da jim mnogi celo verjamejo, da so država, in da so ostali državljani pač neki naturščiki, ki občasno nekaj hočejo, kaj več kot za glas v volilni skrinjici pa pravzaprav niso koristni.

Problem je, da večini v taki državi ni potrebno gledati čez plot državne ali nacionalne meje, da se izobraževanje jezikov zaključi pri ukazih računalniške igrice, da je z romantiziranim domoljubjem prav enostavno zapreti usta vsakemu mislečemu, če ga kar ne počakajo, da se sam poslovi s tega sveta.

Problem je, da v takšni državi niti približno ne vedo, kaj je to mednarodna diplomacija. Še manj vedo, da so pogovori lobistov na mednarodni ravni hitri in učinkoviti, in da vsaka napačna beseda, ki zaradi lastne ignorance v tujini niti nima nobene posebne teže - torej se prej prevesi v negativno novico kot v pozitivno - lahko ogroža ugled, torej povečuje ignoranco od zunaj. In ostane samo trananje in lokalno obtoževanje.

Sreča pa je le v primerih tistih od opisanih družb, katerih jezik razume sorazmerno malo zunanjih ljudi. Namreč, vsaj neumnosti gredo neopažene v zgodovino.

20. okt. 2015

Nova doba in novo štetje

Nekje je že bilo ugotovljeno, kako nekateri vojskovodje in vladarji svojo vzvišenost poudarijo s številko 1, torej z začetkom let ob začetku takšnega ali drugačnega vladanja.

A včasih se zazdi, da je tisto štetje zgolj fikcija, zgolj trenutni lepotni popravek. Namreč, nobena druga reč se ne začne znova, vsi družbeni procesi ostanejo popolnoma enaki. Tudi, razen čisto ozkega kroga okrog novopečenega "vladarja", ostanejo vsi odnosi v povsem enakih mejah in načinih. Skratka, spremeni se nič. Postopoma je celo tako, da se potem tisti vrh prilagodi večini, saj drugače ne bi mogel obstati, obstanek na vrhu pa je edini cilj vrha tipa "1".

Tako se tudi zdi, da so tisti popravki - čeprav morda celo ljudstvo v primerih demokracije zahodnega tipa pričakuje spremembe - samo in zgolj kulisa. Ali pa prav tu gre za v samo družbo vgrajen mehanizem, s katerim se vsi mi, ki smo del te družbe, ne začasno navdušimo nad morebitnimi spremembami, ampak prav nasprotno: nezavedno se namerno zaščitimo, da ne bi prišlo do sprememb: Naj ima človek svoje štetje let, če že hoče; pomembno je, da mi lahko naprej spimo svojo pot proti zadnji uri.

Vsaka primerjava s spremembami na političnem vrhu v katerikoli državi zahodnega tipa demokracije tu najbrž ne zdrži nobene primerjave. Zdi se namreč, da je huje.

19. okt. 2015

Dobrodelna zabava in veselje

Lepo je, če se ljudje veselijo. Iz njihovih lepih obrazov sije notranje veselje. Oči se medsebojno obžarjajo, besede so tople in vedno ustrezajo. Dobro razpoloženje se še krepi z občutkom razumevanja, sprejetosti, celo notranjega ugodja. Zadeva traja nekaj časa, redko dalj.
Mnogi se ne morejo veseliti. Imajo težave. Vse pogosteje sami s seboj, sicer pa z okoliščinami, trpljenjem, nerazumevanjem, čudnimi odnosi in razmerami. Ni veselja niti znotraj, niti zunaj. In pogosto gre samo na slabše, na huje, iz žalosti v žalost, iz obupa v obup.
Nekateri zmorejo obrniti navzdol drsečo pot. Imajo moč, da kljub dogajanju, ki se zdi, da ga ni mogoče zaobrniti, potegnejo poteze in se rešijo. Predvsem v uravnoteženost. Seveda gre za voljo, za človeka tako posebno značilno lastnost.

Včasih se ti bo zazdelo, da trpljenje ne povzroča težav, a hkrati, da zabava ne prinaša veselja. Zdelo se ti bo celo tako zelo, da bo na trenutke obratno: da prav trpljenje rodi najgloblje veselje, najbolj radostno odrešitev, da pravzaprav pristnega veselja ne more biti, če prej ne izkusiš dna in niča. Da je pravzaprav veselje, ki ga povzroča zunanji svet, le redko tisto veselje, iz katerega lahko živiš sama ali sam, predvsem pa lahko zaradi tvojega veselja živijo drugi. Zdelo se ti bo, da so zabave pravzaprav nekakšna razcepljena dogajanja, kjer na eni strani sami sebe sproščamo in se zabavamo, na drugi pa naj bi bili - ali pridobivali - nekakšno veselje.

Mar ni čudno, na primer, da se množica ljudi zbere na zabavi in tako zbira denar za lačne in pomoči potrebne? Ja, to je ostro vprašanje! Zareže med dušo in duha! Koliko sem pravzaprav lahko dobrodelen, če se zabavam? Ali je dar, ki ga namenim revnim med zabavo ali zaradi zabave, moj iskren dar? Ali ni morda v njem skrit bistveno večji strošek mojega prevoza na zabavo, organizacijskih stroškov, mojega časa, v katerem bi lahko storil kaj dobrega. Ja, prav to: koliko ljudi me potrebuje medtem, ko se zabavam? Sem morda kar ušel težavam, ki bi jih moral reševati s svojimi bližnjimi? Ali celo težavam, ki jih imam sam s seboj? Sem zbežal od samega sebe? Vidi se, na obrazu se vidi, če je bilo tako...
Čeprav sem to "podaril", torej se odpovedal honorarju, sam plačal prevoz, porabil čas, celo dal denar? Mar nisem to storil sebi? Sebi sem pripravil veselje, sebi naslikal na obraz dobroto, dobro voljo? In, končno, smo v zahodnem svetu uspešno vse te dileme človekove pristnosti in prenarejenosti skrili, in se obnašamo, kot da nič ni, kot da je to normalno? Kot, da je normalno, da potrošimo toliko in toliko dragocenega časa in denarja zato, da smo dobrodelni?

Celo v kulturo človek začne dvomiti? Me nek kulturno-zabavni dogodek res tako oplemeniti, da bom odslej dober? Bistvo bi namreč moralo biti, da odtlej postanem dober, in ne, da sem trenutni dobrotnik, jutri pa mirno živim svoje potrošništvo. Mar morda celo namerno brišemo mejo med pristno umetnostjo, ki izvira iz človekove notranjosti in zabavno kulturo, kjer gre za drugotno, nekakšno ciljno, instrumentalno oziroma utilitaristično umetnost? Kjer pravzaprav pravo umetnost prav lahko tudi izkoriščamo v namene hkratne dobrote in hkratne zabave.

Tako pisanje, to se zavedava, je lahko sila nevarno. Površno se namreč zdi, da besede govorijo proti dobrodelnosti, proti pomoči revnim in potrebnim, da celo nasprotuje človekovi solidarnosti in dobroti, ja, tudi tisti pristni, srčni, ko se človek nečemu res odpove v dobro bližnjega.

A zdi se, da bo potrebno nekje na meji med dušo in duhom spoznati, da je dobrota v svojem dajanju mora biti zgolj in samo notranja drža, iz katere istočasno in stalno izvirajo dejanja. Ali vsaj rast v takšno držo. Zdi se, da dobrota iz prestiža, zabave, zunanjih nasmehov in celo tista, ki jo premami trenutna očaranost nad dobroto drugih ljudi, zdi se, da nas takšna dobrota pušča prazne, topih obrazov in v notranji razdvojenosti. Zdi se, da taka dobrota ne zadene cilja, pusti nas samo površinsko zadovoljne, samo na zunaj odpovedujoče. Usedlina notranjosti pa raste, namesto da bi se sproščala v dobroto. In še huje: ostane razdvojenost med človekovo notranjostjo, ki je dejansko po svoji naravi pripravljena dajati, in zunanjostjo, s katero se z morda nasmehom na obrazu izognemo resnični žrtvi. A s tem se hkrati izogibamo tudi svoji lastni notranjosti, vzgibom, ki bi nas dvigali v dobro, in zaradi katerih bi lahko postajali vse boljši. Zdi se, da na potrošniškem zahodu z našim načinom dobrodelnosti vse bolj le peremo svojo zunanjost.

Pa bi šlo drugače, verjemi, da bi šlo. Posamezniki to dokazujejo. Dobrodelna zabava je lahko trenutna rešitev, a rast v notranjo dobroto je učenje iz življenja, življenje iz življenja. Otroci in mladina jo v svoji odprtosti še zmorejo, njihovi obrazi so še vedri in pristno nasmejani.

A pri odraslih, joj, gorje, če dobrodelnost ni najprej globoka notranja drža do bližnjega.

16. okt. 2015

Leva in desna

Ve se, da nekateri ljudje brez vsakih težav ločujejo desno in levo stran. To pomeni, da vedno pravilno opišejo, če se neka reč nahja na desni, in se nikoli ne zmotijo, da je nekaj na levi. Prav tako znajo povsem jasno usmarjati druge in jim povedati, kam naj pogledajo ali odidejo, torej na levo ali desno. Skratka vse se dogaja v trenutku, brez pomišljanja, kaj je že desna in kako že gre od leve proti desni.

Nekoliko zmešnjave k doumevanju leve in desne prinašajo ukazi pri usmerjanju organizirano postrojenih uniformiranih skupin, na primer policistov, gasilcev, vojske. Namreč, ukaz "desnim krilom" v bistvu pomeni, da je treba zaviti v levo, oziroma, da mora desni od para ali cele vrste pospešiti tako, da njegovo "krilo" ulovi ravno črto s tistim(i), ki so na notranji strani zavijajoče skupine. Sorodno gre potem pri "levem krilu" za zavijanje na desno.

A zdi se, da gre za še en obrat, zaradi katerega mnogim ljudem ni povsem v trenutku jasno, kaj je desna in kaj je leva. Zdi se, da nekateri ljudje v bistvu ne mešajo levo-desno, ampak mešajo spredaj zadaj. Namreč, ko pride do situacije, da je treba razbrati, ali je nekaj levo ali desno, se pred razbiranje te situacije miselno postavijo na drugo stran, v vlogo objekta, ki v bistvu stoji pred njimi in "jih gleda". Če pa jih gleda, ima seveda desno stran na njihovi levi, levo pa na desni. To vživetje v objekt je očitno tako močno in toliko hitrejše, da mora tak človek za razbiranje leve in desne porabiti nekaj časa, da se spet vrne v samega sebe in šele potem določi, katera stran je katera.

15. okt. 2015

Aha, ne deluje.

V nekaterih krajih imamo srečo, da smo priključeni na več vrst napeljave in dobavo več energentov. Lahko izbiramo - vsaj nekoliko - tistega, ki je bolj ugoden. Izkaže se, da zemeljski plin tu zmaguje, glede skrbi, časa, celo denarja. In zanesljivosti.
Da zadeva dobro deluje, oziroma da je dobro nastavljena, obstajajo preprosti dokazi: Ne potrebuješ servisa, celo sploh pozabiš, da obstaja.
Ampak ta sistem pozabljanja lahko privede v stanje, da serviserjev torej ni tudi takrat, ko bi jih res potrebovali.Morda je tako. Morda pa so drugi razlogi.

Pogovor 1
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
A je na peči?
Ja.
To pa jaz nič ne vem. Sem samo priklapljal vašo peč, in ne vem nič o peči.
Koga naj pokličem.
Najbolje tega-in-tega.
Prav. Hvala.
 

Pogovor 2
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Ste preverili, če je plin odprt
Ja, vsi ventili so odprti. Nihče se jih že več let ne dotika.
Ste resetirali?
Kaj to pomeni?
Ja, tisti gumb tam. Pritisnite in malo držite. Kaj se zgodi.
... Ja, tole najbrž.
Zdaj deluje?
Ne. Isto, rdeča lučka.
Poskusite še enkrat.
Prav, pritisnem, držim, čakam. Rdeča lučka.
Ste vse preverili.
Ja. Ni mi jasno. A lahko pridete.

In potem čez nekaj ure pride serviser 2. Pregleda peč.

Peč je v popolnoma v redu.
Plina ni. Pokličite dobavitelja.
Hvala, v redu.

Neuspešni pogovor 3
Pogledam servisno knjižico. Intervencijska številka je brezplačna.
Kličem. Nič.
Kličem. Nič.
Kličem. Nič.

Neuspešen začetek pogovora 4
Internet! 
Telefon. Uf, na spletu piše, da intervencijski telefon deluje samo do pol petih. Kaj zdaj.
Začnem: servis@dobavitelj.si. Začnem tipkati.
Kaj če ne delajo? Kaj če imajo stotine pritožb in uspejo odgovarjati šele čez tri dni?

Pogovor 5
Glej, še ena številka. Dve intervencijski številki?
Prooooosimmmmm?
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Servis pokličite za peč.
Sem že. Tu je bil.
Kaj je rekel.
Da vse deluje.
Ja, potem pa morate poklicati našega koncesionarja.
Kam? A ni tole intervencijska številka.
Ja, zavrtite xxxxxx.



Pogovor 6
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Ste preverili peč?
Ja zdaj je bil servis 2.
In kaj pravi?
Da je v redu, da plin ne pride do peči.
Aha. Kako ne pride.
Ja, to pa jaz ne vem.
A ste preverili v omarici. Nekje zunaj mora biti.
Nisem, nimam dostopa.
Pojdite in poglejte v omarico, če je ventil odprt.
Dobro grem, ostaniva na zvezi.
...
Je odprt. Ja, mislim, da je.
Ja zdaj pa res ne vem, kaj bi bilo.
Je regulator v redu?
Kaj je to regulator?
Ja tista litoželezna reč tam.
Ja, zdi se v redu, kako naj vem. A lahko vi pridete pogledat?
Ja. A je nujno?
... Ne vem, zunaj ni posebno toplo. Ampak se da zdržati.
Glejte, bom klical šefa, zdaj sem na drugem koncu Slovenije, in bi moral priti. Pozno je že.
Ja, skušam razumeti. Prav, počakam, da se dogovorite s šefom.

Pogovor 7
Ste vi klicali našega 6.
Ja. Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Takole je: vi ne veste, kaj je narobe. Tudi mi ne moremo takole na daljavo ugotoviti. Imam še enega pogodbenika, ki je blizu vas. Ta bi prišel takoj, a tako malo ve, da morda ne bo znal rešiti.
Ja, in kaj zdaj?
Bi vam bilo težko počakati do jutri zjutraj, bom jaz poslal enega usposobljenega.
No, prav. Zgodaj naj pride.

... noč ...

Pogovor 8
Dobro jutro. Kako je zdaj vaša peč?
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Nič, isto. Sem še poskušal vrteti ventile in nekajkrat resetirati peč
In ne deluje?
Mislim, da še kar ne.
Kaj bi lahko bilo?
Ja, ne vem, zato kličem okrog.

... Potem preveri peč (čeprav jasno pove, da ni pooblaščen za peč in o tem nič ne ve), regulatorje, števce, ventile ... kaj jaz vem. Skratka vse.

Ne vem, kaj bi bilo. Tukaj plin je. Tam ga ni. Vmes sta dva ventila, oba sta očitno v redu. Cev je bakrena in od omarice do peči ni nikjer stisnjena.
Kaj naj storim? Mraz bo.
Pokličite tistega, ki je delal napeljavo.
Zakaj?
Ja, očitno se je nekje zamašilo.
Prav.

Podpišem intervencijski nalog, in serviser odide.

Pogovor 9
Hladno je, na peči gori rdeča lučka in zvok je drugačen. Morda gorilec ne deluje.
Bom prišel.

Pogovor 9a
Aha. Tole je. Peč bi morala delovati, pa ne deluje. Plin bi moral priti, pa ne pride. Ventili bi morali delovati, pa ne delujejo. Aha. Števec bi se moral vrteti, pa se ne vrti. Regulator je resetiran, pa se ni resetiral, ker ni kaj resetirati. Aha. Peč je resetirana. Ja. Aha. Cev je v redu, pa ne prepušča. Aha. Vse bi moralo delovati, pa ne deluje. Aha. Pa ne deluje.

..... DOSTI.
Namreč potem je stekel še pogovor 10 in 11, in šele 12 (morda je to tudi pravljično število)... je izstrelil brez moje posebno podrobne razlage: tam je še en majhen VARNOSTNI VENTIL. Zaprl se je.

In glej, res, sam pogledam, in serviserju 9 razložim, da je tam VARNOSTNI VENTIL.

Aha, je odvrnil.

..... DOSTI.TOREJ.
V redu, jutri pride, in zamenja tisti drobiž tam spodaj.

V redu. Štiri dni in 12+ pogovorov za diagnozo VARNOSTNEGA VENTILA.

Vse to je bilo res. Tudi serviserji so bili vsi po vrsti prijazni in so očitno res hoteli pomagati.

***
Vsaka primerjava z družbenimi dogodki zadnjega desetletja v kakšni od Evropskih držav bi povzročila ne le 12, ampak mnogo več pogovorov.

Aha. Vse deluje, pa vendar ne deluje.

14. okt. 2015

Slika Doriana Graya

Hvala izumiteljem fotografije in interneta.

Si lahko predstavljate, da nekdaj res nisi mogel ostati mlad in lep. Na platna so naslikali le vojskovodje in vladarje, in morda njihove najlepše polovice. Še po izumu fotografije, je mlad in lep obraz ostal skrit v albumu in tako rekoč samo za najbližje ali le za samo dotično osebo.

Danes je vse dugače. Čas lahko zamrznemo. Na spletnih fotografijah in video odlomkih občudujemo nekdanjo lepoto, nekdanje sveže glasove pevcev in pevk, gibčnost akrobatov in smelost umetnikov. Današnji dan je pravzaprav nepomemben, celo nepotreben, saj je postal simbol staranja, propadanja kariere in uspešnosti, simbol zgolj spomina na sliko, ki jo občudujemo, bolje, nam jo ponujajo v občudovanje.

Morda ima pojav celo nekoliko povezave z astronomijo. Saj vemo. Tudi, ko gledamo zvezde, dejansko gledamo preteklost, saj svetloba do nas potuje kar nekaj časa, tudi tisoče in tisoče let. Potem bi lahko rekli, da je tudi nekdanja lepota s fotografij v bistvu enako oddaljena, vse bolj oddaljena od življenja, ki pa je samo tukaj in zdaj.

Si predstavljate, da Wilde danes sploh ne bi mogel napisati svojega znamenitega dela? Sploh ne bi imelo smisla, vsekakor pa ne bi bil uspešen, saj so se nam danes želje po trajni lepoti in mladosti vsem tako rekoč virtualno izpolnile. (In kakšen je danes svet, če ne virtualen?)

Ali pač? Bi Wild moral vsakemu od nas napisati svoj roman?

Vseeno, hvala izumiteljem fotografije in interneta.

13. okt. 2015

Potreba po novi znanosti?



Ena od človekovih lastnosti, ki ga tudi dela človeka, je radovednost oz. želja po spoznavanju in doživljanju neznanega. Za prvo, spoznavanje, je večinoma potrebna neka dejavnost, raziskovanje, razum. Za doživljanje je potrebna odprtost, predanost, voljnost čutil. Za oboje je potrebna vera, prav posebna, dvojna vera. Namreč, znanstvenik mora verjeti, da onkraj znanega obstaja še neznano. Prav tako mora umetnik ali vsak človek verjeti, da še ni vsega doživel, da se mu torej lahko še zgodi kaj lepega, ... ali pa hudega.

Morda so želje po neznanem ali nedoživetem povsem biološko-evolucijske posledice razvoja lastnosti, ki jih opažamo pri nekaterih drugih živih bitjih, na primer zasledovanje, iskanje hrane, partnerja, vzgojnega odnosa med starši in mladiči in podobno, celo firbčnost – gostovo ste kdaj opazovali kačje pastirje. Raziskovalci živalskega obnašanja take primere opažajo, premalo pa vemo, ali so to dejansko sorodne lastnosti, ali pa jih morda le zato opazimo in primerjamo, ker dajejo vtis podobnosti z nami.

Kot je dojemanje sveta v zahodni civilizaciji dvojno, od starih grkov sem poznamo diametralno nasprotna idealizem in materializem, je tudi pogled na človeka danes dvojen, kot na telesno in kot na netelesno. Vendar se zdi, da -izma in -esma nista povsem vzporedna. Še več. Prav človek sam po lastni iskušnji življenja ve, da sta njegov telesni in netelesni del neločljivo povezana. Izkušnje razuma ali čutenja ali čustev brez telesa namreč osebno nimamo. Prav tako nam izkušnja pravi, da bi se duh brez telesa nekako ne mogel izraziti, ne bi mogel komunicirati, in bi torej ostal sam sebi namen. Če karikiram, morda se je v tej smeri izrazil celo Stvarnik, z učlovečenjem Kristusa, ene od svojih oseb, kakor danes tej svetosti stvarstva rečejo teologi.

Narava je v svoji raznolikosti in večprocesnosti neobvladljivo ogromna. Le tisti, ki malo vedo, si upajo trditi, da o naravi vse vedo. 

In glede na dosedanji razvoj znanosti in količine znanja, ki se še neobvladljivo povečuje, lahko sklepamo, da nas čaka še veliko novosti. Te novosti niso le stvar prostora, ampak tudi časa in razvoja: namreč novosti se ves čas porajajo. 

No, ampak če za trenutek čas zamrznemo – samo zaradi boljše predstave – in se z znanostjo ustavimo ob ogledu te zamrznjene točke stvarstva, bomo ugotovili, da se znanje loči po obsegu in globini. Temeljne znanosti se širijo po obeh dimenzijah. Aplikativne discipline imajo omejen obseg, povečujejo se v globino. Za ponazoritev: astrofizik ima v zamrznjeni časovni točki za raziskati še neskončna prostranstva Vesolja (omejujemo se da človeku dojemljivo t.i. stvarnost), znanstvenik-gradbenik v namišljeni zamrznjeni časovni točki obdeluje le dodatne zmožnosti že obstoječih materialov. Psiholog se poglablja v neskončnost še povsem neznanih vzorcev vedenja, muzikolog se ukvarja s končnim številom skladb nekega skladatelja.

Odmrznimo svet predstav, preselimo se v tekoče življenje. Tu se pojavljajo stalne spremembe, neizmerna dinamika, in tudi vznikanje novega, t.i. emergence. Poznamo stopnje, po katerih so se nekako razporedile temeljne znanosti. V materialnem smislu sub- ali pred-atomarni ali svet, atomi, molekule, živi svet, ki se nadgradi v družbenost, misel, samozavedanje. V procesnem smislu osnovni fizikalni zakoni, tako statike kot gibanj, pravila kemijskih reakcij, zakonitosti ionskih prehodov na celičnih membranah, delitev in diferenciacija celic ob medsebojnih interakcijah, gibanja organizmov v prostoru, socialno obnašanje ekosisitema npr. v rastlinski združbi na dolgi rok, pravila v mravljišču ali družbena pravila med ljudmi. In nenazadnje celotna biološka evolucija, ki se zdi celo smiselna in logična. Saj je iz dosedanjega razvoja jasno, da dosedanje emergence niso bile zanje, kajne?

Vsaka naslednja od zgoraj naštetih stopenj izkazuje bistveno drugačne lastnosti od prejšnje. Iz lastnosti vodika in lastnosti kisika, nikakor ne moremo izpeljati lastnosti vode. Iz entropijskega zakona, ki ga spoznavamo po znanem vesolju ni mogočes sklepati, da kemijski procesi v živem organizmu tečejo prav nasprotno, v gradnjo bolj zapletenih, celo izjemno zapletenih molekul, ki se "združujejo" v organe in se medsebojno "nadzirajo". Iz lastnosti posamezne vrste v ekosistemu ne moremo vedeti, ali bo ekosistem lahko kljuboval eroziji. Vse skupaj pa ja.

Vse kaže, da se ultraspecializiranost predvsem naravoslovnih znanosti razvija tako, da pozabi raziskovati ključna vprašanja o življenju, naravnih zakonih, času, prvobitnem okolju.
Kot da to že vse vemo ...

Je nastala potreba po novi znanosti?
Nova ekologija? 
Celostna ekologija? 

Bo kaj takšnega vzniknilo iz t.i. sistemskih znanosti?

12. okt. 2015

Evolucija in izumiranje vrst

Predstavljaj si Aristotelovo lestvico vseh stvari v naravi, po kateri je nastala srednjeveška sholastična Scala Naturae. Čisti spodaj je neživa snov, sledijo kristali, potem nižje rastline, višje rastline, žuželke, mehkužci, pajkovci, ribe, morski sesalci, dvoživke in plazilci, ptiči, sesalci, človek. Povsem lienarno od preprostega proti najbolj zapletenim stvarem.

Predstavljaj si drevo življenja, približno tako kot so ga razlagali kakšno stoletje pred Darwinom. Na ploski papir naslikano dvodimenzinalno deblo, kje se pri tleh nahajajo enocelični mikroorganizmi, sledijo preproste glive, potem pa se zadeva razraste v, recimo tako, tri kraljestva: rastline, živali in glive. Veje proti robu krošnje postajajo vse tanjše, in na koncu, prav po robu so nekako enakovredno razporejena najbolj kompleksne vrste iz svojih redov, kot na primer drevesne vrste pri rastlinah, križevci pri pajkovcih, hobotnice pri mehkužcih, ptice pevke, delfini, primati itd. Skratka vse tisto, kar je znanost spoznala za najbolj razvito po obliki, delovanju, predvsem pa po obnašanju. Morda, v posameznih primerih kot nekoliko izstopajoča vejica štrli človek.

Predstavljaj si, da bi bilo zgornje plosko drevo življenja v pravi prostorski obliki, v treh dimenzijah. Ali, še bolje, predstavljaj si kroglo, v kateri je v sredini začetek, torej najbolj preprosta bitja, proti krogelnem obodu pa se po raznoraznih razvejitvah pojavljajo različne še živeča ali paleontološko opažena nekdanja bitja, nenazadnje tudi hipotetični vmesni členi. Vse linije in razvejitve se žarkasto širijo proti obodu. V taki krogli se tako tvori nekakšna tridimenzionalna mreža, kjer na obodu potem določimo mesto tistim najbolj razvitim, torej po vseh skupinah organizmov, kakor so se pač v evoluciji razvijali, tistim, ki imajo za sabo najdaljšo dobo razvoja. Ta krogla je morda sicer nekoliko ekscentrična, ampak na obodu se nahajajo tudi tisti najbolj razviti prokarionsti, celo virusi in rikecije, miksomicete in skratkain vse do sesalcev, ki jih vidimo danes, in tudi plazilci, kakršen poznamo iz izkopanin - pač najvišje razviti v svoji skupini.

Danes razumemo biološko evolucijo kot dihotomno razvejanje posameznih razvojnih linij. To pomeni, da iz ene vrste v določenem trenutku vedno nastaneta zgolj in samo dve vrsti. Torej so ponazoritve z plaskim drevesom ali žarkasto kroglo, kot smo jih na hitro pogledali zgoraj, povsem ustrezna razlaga.

A, kaj, če v naravi ne gre za dihotomijo?
Kaj, če je to le trenutna meja zmožnosti človekovega uma, in smo si pač tako razložili? (Morda zato, ker smo biologi uporabljali dihotomne določevalne ključe?) Kaj če je v naravi dejansko bolj zapleteno, in bomo to nekoč tudi raziskali in ugotovili? (Saj se znanost ne bo ustavila, kajne?). Kaj če gre torej v naravi za bistveno bolj zapletene povezave v zgoraj opisani krogli, da se med vrstami dogajajo evolucijske sinergije in antagonije?

Predstavljaj si, da je mreža znotraj krogle pravzaprav poln prostor, da torej sploh ni mreža, ampak nekakšna plazma. Poleg tega se "vrste" nekako lahko nekoliko gibljejo sem ter tja ob svoji osnovni liniji, kateri sledijo v razvoju. S sosedi potem malo paktirajo, ustvarjajo simbioze ali pa si uničevalsko konkurirajo. A vse skupaj se dogaja v "plazmi" sami in pravzaprav ni nobenih niti namišljenih linij, vse skupaj je praktično povsem posledica slučajnih interakcij.

Kaj se zgodi?

Vrste, kot jih večinoma razumemo danes, skorajda nimajo več smisla. Morda bodo stopničavost opazili samo še na kvantnem nivoju. Vse je namreč hudo dinamično povezano, in genetiki bodo potrdili, da imamo vsa živa bitja informacije presenetljivo podobne. In molekularni biologi bodo povedali, da so sicer zapleteni kemijski procesi praktično v vseh živih bitjih tako rekoč enaki. In celični biologi bodo tudi v možno diferenciranih celicah priznali, da je osnovna struktura povsem enaka. podobno nekateri organi in tako naprej.

Vse skupaj torej morda res niso linije, ampak "plazma" med seboj povezanih in povsem stopljenih razvojnih linij, ali pa kar konkretno razvojna "plazma". Morda v tej plazmi obstajajo tudi kakšna pravila, ki jih lahko opišemo matematično, na primer s Fibonacijevim piramidnim (seveda ti v večdimenzionalnim smislu) zaporedjem ali Naessovim pravilom odpadanja srednjega. In spremembe se morda niti ne zgodijo pravilno matematično, ampak ob zgoščinah, ki morda nastanejo zaradi kakšnih interferenc lastnosti posameznih vrst.

---

Predstavljaj si danes popularno razpravo o izumiranju vrst in zniževanju biodiverzitete. Kaj če je izumiranje vgrajeno v biološko evolucijo? Vsa "plazma" se namreč tudi giblje, saj gre za živa bitja, ki medsebojno komunicirajo in določene reakcije vzpostavljajo tudi z neživim okoljem. Kaj če je izumrtje vrste dejansko trenutek praznega prostora v namišljeni plazmi zgoraj opisane krogle, ki povzroči, da sploh lahko pride do distinkcije, do razločnih razlik dveh vrst. Kaj, če je tisti kratkotrajni prazen prostor pravzaprav sprostitev napetosti ob nastajanju/razvejitvi dveh novih vrst, da pač ne nastane še tretja, srednja, ki ne bi bila ne ena ne druga, ampak bi v bistvu kvarila sistem razvoja in postopnega razlikovanja? Kaj če tista vrsta vmes dejansko mora izumreti, ker bi se sicer oni dve ne mogli razviti, in svet bi - če pomislimo na razvoj vse množice vrst, bil povsem enoličen, povsem enovrsten?

Stopiva korak nazaj, na ploski prikaz drevesa. Predstavljaj si linijo neke vrste (še ne skupine), ki se na določeni točki razveji v dve. Torej je prišlo do kladogeneze. Kaj če ni tako enostavno, in se v tistem trenutku pravzaprav zaradi naključij in zunanjih okoliščin "hoče" pojaviti več vrst hkrati, a ena (ali več) vrst mora prevzeti vlogo nekakšnega antikatalizatorja, ki omogoči, da se vrsti sploh lahko ločita?

In morda je takšen antikatalizator lahko kakšna tudi povsem druga vrsta iz druge skupine, iz sosednje linije, ki pa prav tako, ko opravi svojo nalogo, mora odmreti?

Kaj, če je vse skupaj tole z evolucijo še in še bolj zapleteno celo od zgoraj opisanega? Na primer, da gre za interakcijo dveh "krogel s plazmo", kot poznamo pri "trku" dveh galaksij v vesolju ali prekrižanju dveh koncentričnih valovanj na gladini, če v vodo vržemo dva kamna na bližnji točki? Kaj če gre za dve ali celo več evolucij, kjer vsaka iz skupnega izvora potekajo ena v drugo in se medsebojno križajo, mešajo, interferirajo, sinergirajo ... Potem so zgoščine, interference še toliko bolj opazne in toliko bolj učinkovito povzročajo nastajanje novih vrst, nekateri "valovi" pa se medsebojno tudi izničijo, in takrat vrsta propade, ne le vrsta, lahko tudi ekološka niša, torej okoliščine, možnosti za določen način življenja.


9. okt. 2015

Mednarodnost

Slovenci smo sami s sabo nekako shizofreni. Po eni strani se imamo za strašno pridne, delavne, inovativne, uspešne. Po drugi strani se vidimo kot ljudi, ki nam gre vse narobe, in se nam vse, od gospodarskih do družbenih in polzasebnih zadev, gre narobe. Seveda vse to tako zgleda, če si znotraj. Drugi, ki bi lahko dali relevantno oceno, imajo seveda sami s seboj ravno toliko dela kot mi s sabo, zato nas niti ne vidijo.

Zdi pa se, da bi bila lahko ena od uspešnih rešitev internacionalizacija, ki, če smo povsem iskreni, poteka že odkar se piše zgodovina. Morda je to celo razlog, da smo se vsaj zadnjih 1000 let - morda pa prej ni bilo drugače - sploh ohranili. Mnogi sicer mislijo, da nas zaprtost rešuje, a to je težko verjeti.

Kaj je torej internacionalizacija? Preprosto pretok znanja in življenja brez političnih meja, pravzaprav brez politike. In to brez vseh vrst politike, od tistega kvazikapitalističnega socializma v gospodarskih podjetjih, preko ukalupljanja šolstva in znanosti v državne sheme, krčevitosti t.i. javnega zdravstva, in seveda brez na srednješolsko raven priklenjeno politiko, predvsem lokalno seveda, nekoliko zatohlo pa tudi regionalno.

Slovenci so od nekdaj odhajali, in se od nekdaj uveljavljali zunaj meja. Če že ni šlo za fizično preselitev, so pa produkte svojega uma bolj ali manj finančno uspešno posredovali ven. To je morda primeren vzorec tudi danes. Kakšna je le razlika, ali nek proizvod uspe tukaj ali tam?

Velja tudi obratno. Kakšna je razlika, če grem po znanje v tujino? Saj itak beremo ogromno tuje literature, s spletom pa smo se v še večji meri povezali kar na splošno vsakodnevno. Zakaj se torej slepiti, ko nekaj še poteka in vsi to takorekoč delamo? Še več, nevarno je, da se dvojno slepimo in potem res obstaja možnost, da tisto področje nazaduje. Zaradi naše slepote! Ne zaradi kakšnega ogrožanja nekega zunanjega sovražnika ...

Znanje, delo, gospodarstvo, mnoge vrte umetnosti in kulture, celo marsikaj s področja šolstva in izobraževanja ... za vse to je kaj malo razlogov, da se okvirijo v ozke nacionalne meje. Celo škoda je, da se ne plemenitijo na duhovnem trgu mednarodnosti. Strah je tudi pogosto - če ne vedno - odveč, oziroma na napačnem mestu. Dvigujemo prah nad tujo učenostjo in stokamo nad znanjem, ki ga naši umi izvažajo v tujino. Le zakaj? Mar ni vse to univerzalno, ali ne gre za zdravo izmenjavo, pri kateri pridobimo vsi.

Kar je notranjega, nacionalnega, je (če je) zgolj kultura, ki je vezana na slovenski jezik in na tisti del naše splošne kulture, ki je morda nekoliko drugačna od sosednje. Saj ni z drugimi narodi nič drugače ...

Sistem, torej družba kot taka z vsem svojim mozaikom, mora torej sama v sebi le vzpostavljati mehanizme, ki ji ohanja tiste dele, ki na videz niso mednarodni, v bistvu pa še ti so, saj s svojo specifiko in lokalnimi posebnostmi prispevajo k širšemu mozaiku civilizacije.


8. okt. 2015

Znanstveno najstvo



Načelno je tako, da je modeliranje v prihodnost zanesljivo, če je standardizirano in veljajo natančni – in običajno vnaprej – določenimi pogoji. Takšne razmere v naravi izjemno težko ugotovimo, še manj zagotovimo. Čeprav morda na videz enako eksaktni, se torej bistveno razlikujejo rezultati, ki so dejstvo, in modelirani rezultati, ki so – v filozofskem jeziku – najstvo. Torej, poenostavljeno, "naj bi bilo" tako.

Večina današnjih znanstvenih ugotovitev, povezanih z biodiverziteto ali človekovih vplivov nanjo, so najstva. Po eni plati imamo najstva po vsebini. Na primer, znanost dejansko ne ve, koliko vrst organizmov je na Zemlji, a vseeno govori o odstotkih izumiranja. Znanost tudi ni enotna pri definiciji vrste, zato še posebej pri manjših organizmih, praktično dosledno pa pri mikroorganizmih, vrst niti ne ločujemo. Problematično je časovno sosledje vrst, načini določitve sorodstva ali nesorodstva, križanci, večspolnost, nastajanje novih vrst, in še mnogo drugega. Bolj najstva bi lahko poimenovali tudi mnoge pojave tistega dela narave, ki ga imenujemo neživi, na primer že pri vsakodnevnem vremenu, hidroloških ali geoloških spremembah in podobno. Po drugi strani imamo najstva po času: za prihodnost napovedujemo dogodke, ki jim z izbrano statistično zanesljivostjo lahko dajemo določeno težo.

Zdi se, da bistveno premalo vemo, da bi lahko naredili zanesljive zaključke. A čeprav je znanost šibka, to ne pomeni, da ne more služiti utemeljevanju. Pomembno je le, da se ob obravnavi tako zapletenih in v smislu današnje znanosti tako interdisciplinarnih zadev, sistemskih problemov in pomanjklivosti metodologije zavedamo.

7. okt. 2015

Fenomen Trnuljčice

Vsi poznamo pravlico, ki je vse več kot zgodba. Tule je le skromen in premalo poveden povzetek. Starša, morala sta biti seveda kralj in kraljica, dolgo nista imela otrok, potem se iz njunega tpljenja rodi deklica, Trnuljčica. Povabita 12 sojenic, 13-te pa načrtno ne povabita. Ta vseeno sporoči, da se bo Trnuljčica ob zrelosti, takratni spolni zrelosti pri petnajstih, zbodla in izkrvavela. Ena od 12-tih sojenic je urok spremenila v stoletno spanje. Vse se res tako zgodi, in po 115 letih pride princ, a Trnuljčica se v bistvu sama zbudi iz uroka.

Otroci razumejo po svoje. Odrasli smo naučeni, da gre za črnobelost in da belost vedno zmaga, ker si tako želimo. Etnologi iščejo podlage v življenju nekdanjih družb. Psihologi odkrivajo notranja dogajanja v posameznih likih in združeno dogajanje v posamezniku. Literarni zgodovinarji komparirajo. Sociologi najdejo evolucijo družbe.

Osnavna napaka vseh je, da osebe, ali celotno zgodbo personificiramo, torej gledamo posamezne osebe, njihove lastnosti, nasportovanja, trenja misli in idej v teku časa, v nepreglednem teku časa, ki daleč presega človekovo dojemanje. V Trnuljčici gre dejansko za fenomenologijo dogodkov in odnosov. Osebe so povsem postranska zadeva, samo za otroke, da se navadijo gledati svet.

Odnos 13-te sojenice na primer še zdaleč ni negativen. Ona je najbolj resnična, najbolj naravna, saj pove, kaj se v življenju zgodi - ne le če jo povabiš ali ne povabiš, ampak sploh, kaj se zgodi. Ima zdrav odnos do staršev, ki dogodkom odraščanja svojih otrok ne morejo uiti. Ima zdrav odnos do Trnuljčice, ker je to običajen biološki način življenja. In ima zdrav in normalen odnos do ostalih sojenic, saj eni od njih "dovoli", da njen smrtni urok spremeni v stoletno spanje, torej v nepredstavljivo dolgo odsotnost, pretrganost odnosa med starši in otrokom, med zunanjim svetom in notranjim.

Danes je zelo naporno, če koga, ki je dejansko pristojen za neke reči, ne povabiš na dogodek, ki se ga tiče, in na katerem se razpravlja o vsebinah, o katerih ta oseba veliko, ali celo vse, ve. Dejansko ni le naporno, ampak narobe. Napaka je torej v Trnuljčinih starših, ker "niso imeli krožnika". Napaka je v organizatorju, ker iz tega ali drugačnega razloga, pogosto pa iz strahu pred konkurenco, nekoga ne povabi v partnerstvo.

Kaj se zgodi? Pazimo, ne zgodi se "hudobna čarovnica, ki prede na ostrem vretenu v dotlej neodkriti sobi". Niti se ne zgodi, da lepa kraljična čaka na princa, ali da on nekje ždi in čaka na 100 letno priložnost.

Zgodi pa se stoletno trnje, na katerem se potem mnogi, ki se ukvarjajo z nekim področjem, začnejo ubijati in dobivati neizmerne rane. Zato torej, ker nekdo nekoga ni povabil k sodelovanju, pa bi ga moral saj je del tiste stroke, tiste zgodbe, tistega projekta ali dela ali vsebine, zato se zgodi, da vse skupaj zamrzne v nemogoč pat položaj, ki ga ne more rešiti niti sama 13-ta sojenica, niti noben kralj, niti princ na belem konju.

Tako smo zapletli našo zahodno družbo, ki je hkrati Trnuljčica, princ, vseh trinajst rojenic in še kralj in kraljica po vrhu. To je družba odnosov, v kateri napačni ljudje zasedajo mesta, ki jim ne pripadajo, na njih pa sedijo, namesto 13-te sojenice, ki ve, kaj je življenje, ki ve, kaj se dogaja ali se bo dogajalo, ki pozna kri petnajstletnice in trnje razočaranih staršev. A ker to edina pove, jo vsi odrinejo v neko družbeno podzavest.

Bralci vedno mislijo, da je v zgodbi Trnuljčica uboga reva. Ne, vsi smo uboge reve! A ne zaradi vsakega od nas kot posameznikov, ampak zaradi odnosov.

Za tak pat položaj prekinitev igre ni rešitev. Rešitev je samo čas. Sto let.


6. okt. 2015

VW se začne pri jajcu

Kokošja jajca imajo zelo zapleteno poslovno pot. Pravzaprav je že malenskost pomisliti, da dejansko nastanejo na popolnoma biološki način v kurjih rodilih. Se opravičujem nekoliko grobi biološki govorici, ampak v bistvu gre za produkte skoraj vsakodnevne "menstruacije", ki so se presenetljivo oblikovali v neverjetno in evolucijsko povsem nepojasnjen namen neoplojenega jajca, ki ga notranji organi pri ptičih in mnogih plazilcih obdajo z več membranami, od katerih je ena dejansko kamnita; in na koncu izločijo. Je šlo pri selekciji vrst za sodelovanje s t.i. plenilci, ki potem raje namesto kure pojedo jajce, pravzaprav ni znano. Niti ne vem, da bi se kdo tako poglobili v koevolucijo oziroma simevolucijo.

Pustimo realnost biologije. Jajca stanejo v trgovini tam od 11 do 50 centov. Natančno so kategorizirana glede na prostor reje in velikost. Tako imamo baterijske, hlevske, proste, travne, ne vem, morda tudi gozdne, drevesne, ali kurniške; in A, B, C .... Kmečka pamet pravi, da so morda še najboljša tista iz navadnega kurnika, ampak te(h) je danes bolj malo.

Natančnost označevanja jajc je ena najpomembnejših instrumentov, s katerimi je zagotovljena sledljivost od rejca do uporabnika, oziroma kupca. Napise na škatlah in odstisnjene oznake na samih jajcih znajo razbirati predvsem inšpektorji, redko seveda kupci, ki jih bolj očara napis ali fotografija na škatli, zadnje čase pa tudi zeleni odtenki barve za črke, škatlice ali kar zelenilo travnika na fotografiji; ali tri čudežne črke, E, K, in O. Vkolikor se ne ravnajo po ceni - tisti bolj prebrisani seveda o ceni posameznega jajca in ne šesterca, osmerca, deseterca ali še kaj drugega v škatli - se ljudje pač ravnamo po občutku, vsaj približno zaznanih potrebah ali trenutnem navdihu.

No, pustimo tudi inšpektorjem njihovo javno nalogo in pooblastila, s katerimi naj bi skrbeli, da se jajca primerno kotalijo.

Problem jajc je, da, medtem, ko ga kuhate in preden si ga servirate k zajtrku, oznaka na lupini izgine. Barva je sicer gotovo jedilna, očitno pa ni takšna, kot jo tradicionalno uporabljamo pri velikonočnih pirhih, in izgine. Izgine. To pomeni, da nekdo, ki jajce dobi na krožnik, ne more vedeti, kaj je dobil. Tisti zadnji torej, zaradi katerega je vsa - in še kakšna vmesna in stranska - zgoraj opisana procedura nastala, ne ve, kaj jé.

Koliko je v pravnih sistemih najbolj napredne civilizacije še takšnih jajc, v bistvu takšnih "ekoloških" Volkswagnov, takšnega krompirja ali mesa, ali stavb ali avtocest?

Potem so tu še kukavičja jajca, goljufivi ponaredki. Koliko je med nami še takšnih pisanj, dokumentov, tudi predpisov samih, nespoštovanja dogovorov, zavajujočih navodil, t.i. drobnega tiska, zajedalskih javnih ustanov, dvoplačanega zasebno-javnega zdravstva, popoldanskih obrtništev iz dopoldanskih javnih službenih vsebin, samooklicane akademske pomembnosti, samovšečnih mentorjev in managerjev, goljufivih poslov po zvezah, in vse te navlake, ki nas kot družbo, celotno civilizacijo, dejansko kot nas, zadnje uporabnike javnih ali zasebnih storitev, najbolj zadeva.

In, zakaj le, so vse te procedure naravnane natanko tako, da so sicer natančno in z vojsko nadzornikov sledljive, a v zadnji fazi izgine bistveni podatek, zaradi česar je vse skupaj nastalo? Da uporabnik ne ve, kaj je dobil, in ne ve, kaj je (z davki na primer, ali na običajni trgovinski blagajni) že plačal, vključno z omenjeno vojsko.

Je bila prej kura ali jajce?

5. okt. 2015

Okviri mentorjev in umazani nič

Je še kaj, da ni katastrofa? So še kje ljudje, ki bi morda kakšen problem znali rešiti tako, da bi bil rešen? Ima še kdo idejo, kje najti primerne in uravnotežene posameznike in posmeznice, ki bi zmogli popolnoma razsut voz kulture, znanosti, umetnosti, gospodarstva, vere, politike, zdravstva, in še vsega tega, potegniti iz blata, ki se iz dneva v dan le še poglablja in vse bolj smrdi. Smrdi po nas samih, razpadajočih. Bi bilo mogoče najti vsaj en primer na meddržavni, državni ali lokalni ravni, kjer bi bilo vse čisto, ne le po ušivih paragrafih, ki goljufijo že vsebujejo iz korenin ven, niti ne po opevani pravni praksi, ki ni nič drugega kot sprotno zmišljevanje močnejšega v lepi preobleki? Se je mogoče posvetiti delu in pri tem reči, glej, lepo je delati in lepo je narediti. Veselimo se! Ali obstaja še kje normalna odprtost, kjer so prepiri enako odprti kot pohvale, in za nobenim od teh ne tiči prekletstvo nasilja ili smehljajoča pretveza? Same rane! Kdo bo to ozdravil?

Ta Evropa ima katastrofalne mentorje. Od kod le jih je vzela? Kje je bila tista negativna iskra, ki je zanetila negativne zanke v nacijah in naddržavi? Je to renesansa, razsvetljenstvo? Je blesavi razcep vzhoda in zahoda, ki zbuja strah enega in drugega do enega in drugega? So to filozofi, ki so misleč, da ustvarjajo prihodnost, klali stokrat prežvečene misli, ki so že davno odšle v zgodovino? Je to prerekanje okrog oslove dlake, ali sence? So mentorji mentorjem tako obupno omejeni, da na koncu v paradigmi ne ostane popolnoma nič prostora, in se ohranja le še okvir neke dejavnosti, ta pa troši iz dneva v dan več javnega denarja? Je prišlo tako daleč, da bodo verski voditelji odprli moralno fronto s hudičem ali namišljenim hudičem? So politiki tako oddaljeni, da je njihovo cesarsko mesto popolnoma nedotakljivo? Je davčni danar, za katerega mislimo, da gre za skupno dobro, še javni denar? Ali je morda res, še preden stopi iz tvojih možganova ali roke ali žile - mar je res že prej ukraden, ogoljufan, umazan z vso mašinerijo okvirjev brez vsebin, niti belobelih slik ne. Okvirji, brez slik, popolnoma brez vsebine? Umazani nič!

Če si eden teh mentorjev, teh, ki krojijo prazne puhlice niča evropske civilizacije, kakršno moramo gledati, danes pretrgaj! Danes! Jutri bo prepozno.