Lepo je, če se ljudje veselijo. Iz njihovih lepih obrazov sije notranje veselje. Oči se medsebojno obžarjajo, besede so tople in vedno ustrezajo. Dobro razpoloženje se še krepi z občutkom razumevanja, sprejetosti, celo notranjega ugodja. Zadeva traja nekaj časa, redko dalj.
Mnogi se ne morejo veseliti. Imajo težave. Vse pogosteje sami s seboj, sicer pa z okoliščinami, trpljenjem, nerazumevanjem, čudnimi odnosi in razmerami. Ni veselja niti znotraj, niti zunaj. In pogosto gre samo na slabše, na huje, iz žalosti v žalost, iz obupa v obup.
Nekateri zmorejo obrniti navzdol drsečo pot. Imajo moč, da kljub dogajanju, ki se zdi, da ga ni mogoče zaobrniti, potegnejo poteze in se rešijo. Predvsem v uravnoteženost. Seveda gre za voljo, za človeka tako posebno značilno lastnost.
Včasih se ti bo zazdelo, da trpljenje ne povzroča težav, a hkrati, da zabava ne prinaša veselja. Zdelo se ti bo celo tako zelo, da bo na trenutke obratno: da prav trpljenje rodi najgloblje veselje, najbolj radostno odrešitev, da pravzaprav pristnega veselja ne more biti, če prej ne izkusiš dna in niča. Da je pravzaprav veselje, ki ga povzroča zunanji svet, le redko tisto veselje, iz katerega lahko živiš sama ali sam, predvsem pa lahko zaradi tvojega veselja živijo drugi. Zdelo se ti bo, da so zabave pravzaprav nekakšna razcepljena dogajanja, kjer na eni strani sami sebe sproščamo in se zabavamo, na drugi pa naj bi bili - ali pridobivali - nekakšno veselje.
Mar ni čudno, na primer, da se množica ljudi zbere na zabavi in tako zbira denar za lačne in pomoči potrebne? Ja, to je ostro vprašanje! Zareže med dušo in duha! Koliko sem pravzaprav lahko dobrodelen, če se zabavam? Ali je dar, ki ga namenim revnim med zabavo ali zaradi zabave, moj iskren dar? Ali ni morda v njem skrit bistveno večji strošek mojega prevoza na zabavo, organizacijskih stroškov, mojega časa, v katerem bi lahko storil kaj dobrega. Ja, prav to: koliko ljudi me potrebuje medtem, ko se zabavam? Sem morda kar ušel težavam, ki bi jih moral reševati s svojimi bližnjimi? Ali celo težavam, ki jih imam sam s seboj? Sem zbežal od samega sebe? Vidi se, na obrazu se vidi, če je bilo tako...
Čeprav sem to "podaril", torej se odpovedal honorarju, sam plačal prevoz, porabil čas, celo dal denar? Mar nisem to storil sebi? Sebi sem pripravil veselje, sebi naslikal na obraz dobroto, dobro voljo? In, končno, smo v zahodnem svetu uspešno vse te dileme človekove pristnosti in prenarejenosti skrili, in se obnašamo, kot da nič ni, kot da je to normalno? Kot, da je normalno, da potrošimo toliko in toliko dragocenega časa in denarja zato, da smo dobrodelni?
Celo v kulturo človek začne dvomiti? Me nek kulturno-zabavni dogodek res
tako oplemeniti, da bom odslej dober? Bistvo bi namreč moralo biti, da
odtlej postanem dober, in ne, da sem trenutni dobrotnik, jutri pa mirno živim
svoje potrošništvo. Mar morda celo namerno brišemo mejo med pristno umetnostjo, ki izvira iz človekove notranjosti in zabavno kulturo, kjer gre za drugotno, nekakšno ciljno, instrumentalno oziroma utilitaristično umetnost? Kjer pravzaprav pravo umetnost prav lahko tudi izkoriščamo v namene hkratne dobrote in hkratne zabave.
Tako pisanje, to se zavedava, je lahko sila nevarno. Površno se namreč zdi, da besede govorijo proti dobrodelnosti, proti pomoči revnim in potrebnim, da celo nasprotuje človekovi solidarnosti in dobroti, ja, tudi tisti pristni, srčni, ko se človek nečemu res odpove v dobro bližnjega.
A zdi se, da bo potrebno nekje na meji med dušo in duhom spoznati, da je dobrota v svojem dajanju mora biti zgolj in samo notranja drža, iz katere istočasno in stalno izvirajo dejanja. Ali vsaj rast v takšno držo. Zdi se, da dobrota iz prestiža, zabave, zunanjih nasmehov in celo tista, ki jo premami trenutna očaranost nad dobroto drugih ljudi, zdi se, da nas takšna dobrota pušča prazne, topih obrazov in v notranji razdvojenosti. Zdi se, da taka dobrota ne zadene cilja, pusti nas samo površinsko zadovoljne, samo na zunaj odpovedujoče. Usedlina notranjosti pa raste, namesto da bi se sproščala v dobroto. In še huje: ostane razdvojenost med človekovo notranjostjo, ki je dejansko po svoji naravi pripravljena dajati, in zunanjostjo, s katero se z morda nasmehom na obrazu izognemo resnični žrtvi. A s tem se hkrati izogibamo tudi svoji lastni notranjosti, vzgibom, ki bi nas dvigali v dobro, in zaradi katerih bi lahko postajali vse boljši. Zdi se, da na potrošniškem zahodu z našim načinom dobrodelnosti vse bolj le peremo svojo zunanjost.
Pa bi šlo drugače, verjemi, da bi šlo. Posamezniki to dokazujejo. Dobrodelna zabava je lahko trenutna rešitev, a rast v notranjo dobroto je učenje iz življenja, življenje iz življenja. Otroci in mladina jo v svoji odprtosti še zmorejo, njihovi obrazi so še vedri in pristno nasmejani.
A pri odraslih, joj, gorje, če dobrodelnost ni najprej globoka notranja drža do bližnjega.