Človek je nagnjen tudi z dejanjem, ki smo jih v družbi poimenovali napake. Seveda je ta pojem precej relativen, saj je odvisaen od okoliščin, časa, družbenega reda, dojemljivosti okolice na eni strani, na drugi od osebnih lastnosti posameznika, kot so starost, psihofizične zmožnosti, namenov, volje in podobno.
Mnoge napake družba tolerira, ker načelno drugim ljudem ne povzročajo nepremostljivih težav, sploh pa nikogar ne ogrožajo. Zato je nevarno, če/da družba za napake proglasi dejanja, ki so stvar osebne svobode, in ki prav nikogar ne ogrožajo. Tako je bilo s svobodo govora v nekaterih preteklih režimih, tako je še danes pri izražanju določenih čustev ali navad.
Vedno pa se zadeva začne in konča pri posamezniku. Človek je očitno kot oseba, kot posamezno bitje, v polnosti svoboden. Lahko dela narobe, lahko dela napake, lahko ogroža, celo namerno, ali naklepno, kot bodo rekli pravniki. Tudi tu se meje v družbi spreminjajo: kar je včeraj veljalo za greh, danes ne velja več; o čemer morda včeraj še vedeli niso, danes velja za splošno uveljavljeno modo. Tako se spreminjajo tudi kazni: ne le fizične ali družbeno-pravne, ampak tudi tiste tihe, kazni, na primer izločanje iz družbe, ignoranca, posmeh, klevetanje, ipd.
Pri hudih zadevah se človek sprašuje, ali sploh obstaja pravična in absolutna kazen, in celo ali je opravičilo sploh možno, oziroma, ali je - in kdaj je - sploh smisleno. Predvsem pa, kdaj je družbeno in osebno iskreno.
31. mar. 2015
29. mar. 2015
Misli kot komunikacija
Večina ljudi meni, da so misli neka zasebna in skrita zadeva, ki se dogaja znotraj človeka in ki nima nikjer nobenega vpliva. Mehanicisti oziroma monisti gredo celo tako daleč, da trdijo in z biološkimi procesi utemeljujejo, da gre za fizikalne pojave v človekovi nevronski mreži.
A zdi se, da nam izkušnja kaže drugače, in tudi praksa življenja.
Misli so res - če tokrat vseeno vzamemo mehanicistično primerjavo - v bistvu nekakšen notranji proces. Vendar ni znanega primera, da bi delovale samostojno. Na eni strani majo namreč vhodni del, na drugi izhodnega.
Tako se zdi, da se misli ne porajajo same od sebe, ampak na osnovi že obstoječih dražljajev, ki pridejo na vhodni del. Ti dražljaji so lahko fizični, torej enostavni mehanicistični iz okolja, na primer sprememba temperature, pogled na sončni zahod, nežna glasba ..., lahko so živi, kot so vsi biološki odnosi drugih živih bitij do nas, predvsem seveda soljudi, lahko pa so tudi t.i. duhovni, pri katerih zaenkrat jasno razločujejo človeške signale, ki se ne izražajo neposredno v biološki obliki. Taki so na primer tiha podpora ali zakrknjeno sovraštvo, hrepenenje bližnjega ali hudo trpljenje, nemoč ali globoko notranje veselje, izjemna intuicija ... - te reči nekako čutimo, da obstajajo pri soljudeh, ne moremo pa jih definirati. In prav te nedoločene reči običajno izjemno vplivajo na nas, torej zelo močno vzburkajo naše misli.
Na drugi strani imamo izhodni del. Večinoma mislimo, da misli ostanejo skrite, da jih torej izražajo samo tisti, ki govorijo, ki pišejo, ustvarjajo glasbo ali likovne umetnine in podobno. Na prvi pogled se zdi tako, in v javnosti se ustvarja vtis, ki to skuša potrjevati. Vendar prav to zelo verjetno ne velja za družbo, ampak zgolj morda za osamljenega človeka na samotnam otoku. V družbi pa, kljub temu, da se mnogi - in v času individualizma premnogi - skrivamo na svoje samotne otoke, ostajajo medčloveški odnosi nevidna izmenjevalnica in spodbujevalnica misli, nekakšna skrita komunikacija s kretnjami ali brezkretnjami, z govorjenjem ali molkom, z razkrivanjem ali skrivanjem, z izrazito obrazno mimiko ali mrkim licem, z medlostjo alo odločnostjo, za ktivnostjo ali pasivnostjo ... z vsem se izražamo, in z vsem spodbujamo misli v sočloveku, njegov vhodni miselni del.
V jedru človekovih misli se potem dogaja: signali soljudi se predelujejo, vzbujajo nove povezave, nove misli, morda celo izvirne, tudi izume ali vrhunske umetnine, seveda pa tudi depresijo, težave in notranje stiske. In to jedro ponovno navzven kaže te nove povezave med nekimi vhodnimi mislimi, in spet soljudem zbuja nove misli in tako naprej, v bistvu krožno v neskočnih spiralah.
A zdi se, da nam izkušnja kaže drugače, in tudi praksa življenja.
Misli so res - če tokrat vseeno vzamemo mehanicistično primerjavo - v bistvu nekakšen notranji proces. Vendar ni znanega primera, da bi delovale samostojno. Na eni strani majo namreč vhodni del, na drugi izhodnega.
Tako se zdi, da se misli ne porajajo same od sebe, ampak na osnovi že obstoječih dražljajev, ki pridejo na vhodni del. Ti dražljaji so lahko fizični, torej enostavni mehanicistični iz okolja, na primer sprememba temperature, pogled na sončni zahod, nežna glasba ..., lahko so živi, kot so vsi biološki odnosi drugih živih bitij do nas, predvsem seveda soljudi, lahko pa so tudi t.i. duhovni, pri katerih zaenkrat jasno razločujejo človeške signale, ki se ne izražajo neposredno v biološki obliki. Taki so na primer tiha podpora ali zakrknjeno sovraštvo, hrepenenje bližnjega ali hudo trpljenje, nemoč ali globoko notranje veselje, izjemna intuicija ... - te reči nekako čutimo, da obstajajo pri soljudeh, ne moremo pa jih definirati. In prav te nedoločene reči običajno izjemno vplivajo na nas, torej zelo močno vzburkajo naše misli.
Na drugi strani imamo izhodni del. Večinoma mislimo, da misli ostanejo skrite, da jih torej izražajo samo tisti, ki govorijo, ki pišejo, ustvarjajo glasbo ali likovne umetnine in podobno. Na prvi pogled se zdi tako, in v javnosti se ustvarja vtis, ki to skuša potrjevati. Vendar prav to zelo verjetno ne velja za družbo, ampak zgolj morda za osamljenega človeka na samotnam otoku. V družbi pa, kljub temu, da se mnogi - in v času individualizma premnogi - skrivamo na svoje samotne otoke, ostajajo medčloveški odnosi nevidna izmenjevalnica in spodbujevalnica misli, nekakšna skrita komunikacija s kretnjami ali brezkretnjami, z govorjenjem ali molkom, z razkrivanjem ali skrivanjem, z izrazito obrazno mimiko ali mrkim licem, z medlostjo alo odločnostjo, za ktivnostjo ali pasivnostjo ... z vsem se izražamo, in z vsem spodbujamo misli v sočloveku, njegov vhodni miselni del.
V jedru človekovih misli se potem dogaja: signali soljudi se predelujejo, vzbujajo nove povezave, nove misli, morda celo izvirne, tudi izume ali vrhunske umetnine, seveda pa tudi depresijo, težave in notranje stiske. In to jedro ponovno navzven kaže te nove povezave med nekimi vhodnimi mislimi, in spet soljudem zbuja nove misli in tako naprej, v bistvu krožno v neskočnih spiralah.
26. mar. 2015
Učinek skrajnosti
Mila vzgoja ima za rezultat običajno mehkužne ljudi.
Trda vzgoja boli in pušča lahko težke posledice.
Nobena ni učinkovita.
Človeka blatiti za njegove napake, je grdo.
Molčati o napakah, je mučenje in brezizhodnost.
Nobeno ni učinkovito.
Kritizirati družbo in kričati, kaj bi moralo biti drugače, je nepriljubljeno, celo nevarno.
Molčati in se iti puščavništvo, ter dopustiti vse in karkoli se kdorkili v družbi spomni, je neumno in ubijajoče.
Je potemtakem res srednja pot najbolj učinkovita?
Ali obstaja nevarnost, da ne ločimo rigidne sredine od dinamične uravnovešenosti?
Trda vzgoja boli in pušča lahko težke posledice.
Nobena ni učinkovita.
Človeka blatiti za njegove napake, je grdo.
Molčati o napakah, je mučenje in brezizhodnost.
Nobeno ni učinkovito.
Kritizirati družbo in kričati, kaj bi moralo biti drugače, je nepriljubljeno, celo nevarno.
Molčati in se iti puščavništvo, ter dopustiti vse in karkoli se kdorkili v družbi spomni, je neumno in ubijajoče.
Je potemtakem res srednja pot najbolj učinkovita?
Ali obstaja nevarnost, da ne ločimo rigidne sredine od dinamične uravnovešenosti?
24. mar. 2015
Privlačnost naslovnice
Zdi se, da privlačnost in z njo povezana prijaznost, dolgoročno ne more pozitivno vplivati na razvoj družbe. Če seveda nista to iskreni lastnosti in vrlini. In to pogosteje nista.
Če pogledamo naslovnice revij - saj revij, torej pregledov nečesa, kar se je dogajalo - za preživetje niti posebno ne potrebujemo. Nas pa privlačijo, in so prijazne, predvsem v tem našem sedanjem krutem svetu. Če pogledamo promocijo nekih dejavnosti ali izdelkov. Saj se človeku pocedijo sline po izvrstni fotografiji neke hrane, ali zbudi želja ob privlačni arhitekturi neke stavbe, ali praktični nagib po detergentu ob bleščeče oprani srajci ali obeljenih zobeh. Ampak, koliko je tu iskrenosti? Ali pa primeri vabil na plačljive izobraževalne ustanove - nasproti turobnim in nepomembnim obvestilom na kakšne neugledne. Nenazadnje, kako z lahkoto je mogoče v kakšni državi politično uspeti z ustreznim plakatiranjem in prijazno besedo?
S čustvi še zdaleč ni nič narobe, celo premalo jih morda upoštevamo v zahodni družbi. A vseeno vedno znova zapadamo čustvenim pretiravanjem, in še huje, lažem, ki se našim čustvom, kadar zanihajo stran od ravnotežja z razumom, zdijo tako ustrezne, kar resnične, tako potrebne, nezadržno nujne.
Znamo raz-sojati med privlačnostjo naslovnice in dejansko vsebino?
Če pogledamo naslovnice revij - saj revij, torej pregledov nečesa, kar se je dogajalo - za preživetje niti posebno ne potrebujemo. Nas pa privlačijo, in so prijazne, predvsem v tem našem sedanjem krutem svetu. Če pogledamo promocijo nekih dejavnosti ali izdelkov. Saj se človeku pocedijo sline po izvrstni fotografiji neke hrane, ali zbudi želja ob privlačni arhitekturi neke stavbe, ali praktični nagib po detergentu ob bleščeče oprani srajci ali obeljenih zobeh. Ampak, koliko je tu iskrenosti? Ali pa primeri vabil na plačljive izobraževalne ustanove - nasproti turobnim in nepomembnim obvestilom na kakšne neugledne. Nenazadnje, kako z lahkoto je mogoče v kakšni državi politično uspeti z ustreznim plakatiranjem in prijazno besedo?
S čustvi še zdaleč ni nič narobe, celo premalo jih morda upoštevamo v zahodni družbi. A vseeno vedno znova zapadamo čustvenim pretiravanjem, in še huje, lažem, ki se našim čustvom, kadar zanihajo stran od ravnotežja z razumom, zdijo tako ustrezne, kar resnične, tako potrebne, nezadržno nujne.
Znamo raz-sojati med privlačnostjo naslovnice in dejansko vsebino?
22. mar. 2015
Krajevna in časovna opredelitev
Za vsemogočni in vseznalski Internet, na katerem dobiš danes prav vse, in je tako strašansko enostavno kopi-pejst pripraviti članek, razpravo, predavanje, predstavitev ... , obstajajo veliki pomisleki glede avtorstva. Torej vprašanje, zakaj in kje so neke zadeve anonimne.
Je pa še drug, večji problem, ki ga v manjši jezikovni skupini niti niti ne občutimo, če pa uporabljamo prevladujoče svetovne jezike, predvsem enega, se pa zadeva precej potencira. Gre za opredelitev prostora in časa. Ogromno prispevkov namreč nima datuma. Torej ne veš, kdaj so veljale navedene trditve, koliko je znanje o tisti stvari že napredovalo, kaj je že bilo zanikano. Če ne poznaš zgodovinskega razvoja jezika, tudi ne veš, v katero obdobje sodi. Najhuši primeri so t.i. novice, novosti. Morda se kaj že ugotovi iz konteksta, ampak, poslušajte, pisati novico brez datuma je tako kot nič napisati. In koneckoncev se dogaja, da medijske hiše drug od drugega povzemajo novice takrat, ko jih zasledijo, in ne takrat, ko nastanejo. In tako se po Internetu valja množica staric.
Druga reč je opredelitev prostora, in to v dvojnem smislu: prostora dogajanja, ki ga opisuje besedilo in prostora, kjer je besedilo nastalo. Prvi prostor je nujen za določitev okvira, da na primer vemo, za katero območje je (anonimni) avtor opisoval neko floro ali ljudstvo ali politično spletko. Nekaj imen že poznamo, tako pri rastlinah, ljudstvih in politikih. Večine pa, bodimo iskreni, ne. Drugi, torej prostor perspektive pisca, je nujen zaradi bistveno razlikujočih se pogledov na svet. Nek kratkovidni gospodarstvenik bo o nekih "eko" zadevah pisal popolnoma drugače kot naravovarstveno navdušen srednješolec. Predstavnik velikega in "zgodovinsko pomembnega" naroda bo znanstvenika iz malega naroda povsem drugače razumel njegov pomen - in rado se zgodi, da noben ne bo posebno objektiven.
Je pa še drug, večji problem, ki ga v manjši jezikovni skupini niti niti ne občutimo, če pa uporabljamo prevladujoče svetovne jezike, predvsem enega, se pa zadeva precej potencira. Gre za opredelitev prostora in časa. Ogromno prispevkov namreč nima datuma. Torej ne veš, kdaj so veljale navedene trditve, koliko je znanje o tisti stvari že napredovalo, kaj je že bilo zanikano. Če ne poznaš zgodovinskega razvoja jezika, tudi ne veš, v katero obdobje sodi. Najhuši primeri so t.i. novice, novosti. Morda se kaj že ugotovi iz konteksta, ampak, poslušajte, pisati novico brez datuma je tako kot nič napisati. In koneckoncev se dogaja, da medijske hiše drug od drugega povzemajo novice takrat, ko jih zasledijo, in ne takrat, ko nastanejo. In tako se po Internetu valja množica staric.
Druga reč je opredelitev prostora, in to v dvojnem smislu: prostora dogajanja, ki ga opisuje besedilo in prostora, kjer je besedilo nastalo. Prvi prostor je nujen za določitev okvira, da na primer vemo, za katero območje je (anonimni) avtor opisoval neko floro ali ljudstvo ali politično spletko. Nekaj imen že poznamo, tako pri rastlinah, ljudstvih in politikih. Večine pa, bodimo iskreni, ne. Drugi, torej prostor perspektive pisca, je nujen zaradi bistveno razlikujočih se pogledov na svet. Nek kratkovidni gospodarstvenik bo o nekih "eko" zadevah pisal popolnoma drugače kot naravovarstveno navdušen srednješolec. Predstavnik velikega in "zgodovinsko pomembnega" naroda bo znanstvenika iz malega naroda povsem drugače razumel njegov pomen - in rado se zgodi, da noben ne bo posebno objektiven.
17. mar. 2015
Čut za pomoč v vprašalnici
Otroci imajo pristen naravni čut za pomoč bližnjemu, ki ga mnogi, če ne večina ljudi v odrasli dobi izgubi. Ne gre le za pomoč v stiski, in sploh ne za neko profesionalno pomoč - to so pomoči v trdilni obliki, ki je včasih lahko tudi nasilna. Pri otrocih gre samó za tisto preprosto zadevo, ki je v bistvu zajeta v vprašalnici: Je treba kaj pomagati?, ki se dejansko tudi prav lahko udejanji.
V času individualizma žal drug drugega celo spodbujamo, da bi si čim bolj slepili oči pred stisko, čim bolj bežali stran, ne le od potreb in stisk drugih, ampak od kakršnekoli ponudbe, predvsem pa stran od prirojenega otroškega čuta, da je kljub nemoči - in kdo od nas ni nemočen - ponujanje pomoči v vprašalnici dejansko najbolj pristen in odprt korak k najboljši možni pomoči.
Na drugi strani v istem individualizmu igramo pomoč, vsiljujemo takšne oblike, ki jih pomoči potrebni ljudje ne potrebujejo, zaradi katere morda postanejo materialno ali duhovno odvisni, za takšne, v katerih se počutijo še bolj osiromašene, morda celo ponižane.
Individualizem je šel dvakratžal celo tako daleč, da je sprejemanje pomoči na ravni nikalnice, namesto bi ostal na ravni ponižnega otroškega vprašanja.
V času individualizma žal drug drugega celo spodbujamo, da bi si čim bolj slepili oči pred stisko, čim bolj bežali stran, ne le od potreb in stisk drugih, ampak od kakršnekoli ponudbe, predvsem pa stran od prirojenega otroškega čuta, da je kljub nemoči - in kdo od nas ni nemočen - ponujanje pomoči v vprašalnici dejansko najbolj pristen in odprt korak k najboljši možni pomoči.
Na drugi strani v istem individualizmu igramo pomoč, vsiljujemo takšne oblike, ki jih pomoči potrebni ljudje ne potrebujejo, zaradi katere morda postanejo materialno ali duhovno odvisni, za takšne, v katerih se počutijo še bolj osiromašene, morda celo ponižane.
Individualizem je šel dvakratžal celo tako daleč, da je sprejemanje pomoči na ravni nikalnice, namesto bi ostal na ravni ponižnega otroškega vprašanja.
15. mar. 2015
Kaj, če je Zemlja vseeno ploščata
Včasih se človek zamisli nad novostmi, ki so pretresale znanost in tudi splošno vedenje o okolju, v katerem živimo. Nekdanji znanstveniki so nenadoma izgubili svoj pomen, predvsem pa svojo pomembnost. Večino so sicer počakali, da so odšli po naravni poti, prepričani v svoj nekdanji prav. Nekaterim so novinci tudi pomagali, včasih pa je bilo tudi obratno, a običajno ni dolgo zdržalo.
Da bi bila Zemlja ploskev, seveda ne moremo danes nikogar več prepričati. Da se živi svet ni razvijal iz ene v drugo vrsto, ločeval in širil raznolikost, prav tako ne. Da se tehnologija razvija, prav tako opazimo, in nam na misel ne bi prišlo, da bi zanikali.
Vendarle se nekatera védenja neverjetno držijo. Na primer tako imenovani zakon gravitacije, ali ločitev prostora in časa, v zadnjem času pa še posebej biomolekularna dogma, po kateri je genski zapis v kromosomu edina informacija, ki jo nasledniki prejmejo od prednikov in je tako edini razlog evolucije. Kot, da ne bi bilo vendar očitno, da se ob oploditivi ne združita dve dejansko celici, in kot da tega istega ne učimo hkrati, ko razlagamo spajanje dveh spolnih, torej haploidnih celic v eno diploidno. In da ne se ne poglabljam v histone in organele z lastnimi nukleinskimi kislinami, in podobno. kaj je pravzaprav vzrok in kaj psoledica evolucijekih proceso, v bistvu ni jasno, oziroma je nekaterim jasno nekaj, drugim pa drugo, redkokaterim pa oboje, torej celovitost in nedeljivost narave same.
Že več desetletij pa opazujem razvoj t.i. Pangee, praceline. Res kako čudovito se skladajo Južna Amerika in Gvinejski zaliv, pa Indija prav tako nekako sede ob Madagaskar, Zahodna Evropa se prileže Grenlandiji, Avstralija odlično potegne sledove od Indokine, ipd. Vse tako čudovito poteka na ploskvi, vse tako očitno jasno je, da drugače ne more biti.
In vendar je Zemlja krogla, in glej čudo, tudi Vzhodna azijska obala se oblikoveno in geološko nekoliko prilega skrajnemu zahodu Sevedne Amerike, in Čilenska obala čudno paše nekam pod Avstralijo in ob Antarktiko. Kaj, če je Zemlja vseeno krogla, in Panegea bi morda morala ležati nekoliko zvita okrog nje? Kaj če vseeno zadaj (seveda je zadaj tam, kjer nas Euroameričane ne zanima, torej sredi Atlantika), ni bila večna voda? Kaj, če je bila Zemlja nekako manjša, da je vse kopno šlo nanjo. Kako da enostavno verjamemo, da se vesolje širi, prav tako zvezde kot telesa, ter plinasti in nekateri poltekoči planeti, za Zemljo pa trdno verjamemo, da je vedno enako velika, saj vendar to čutimo. Kar poskoči, pa ti bo jasno, da je trdna. Kar poglejmo jo z vesolja, saj ne popolnoma jasno, da ne raste.
Tudi v srednjem veku je bilo jasno, da je Zemlja ploščata ...
Kaj če so makrogeologi kakšno dejstvo zgrešili?
Kaj, če je še kdo drug kaj zgrešil?
Kaj, ko bi vsaj pustili odprto? Znanost bi morda hitreje tekla proti resnici in novosti bi dobile drugačno svobodo, bolj zdravo.
Da bi bila Zemlja ploskev, seveda ne moremo danes nikogar več prepričati. Da se živi svet ni razvijal iz ene v drugo vrsto, ločeval in širil raznolikost, prav tako ne. Da se tehnologija razvija, prav tako opazimo, in nam na misel ne bi prišlo, da bi zanikali.
Vendarle se nekatera védenja neverjetno držijo. Na primer tako imenovani zakon gravitacije, ali ločitev prostora in časa, v zadnjem času pa še posebej biomolekularna dogma, po kateri je genski zapis v kromosomu edina informacija, ki jo nasledniki prejmejo od prednikov in je tako edini razlog evolucije. Kot, da ne bi bilo vendar očitno, da se ob oploditivi ne združita dve dejansko celici, in kot da tega istega ne učimo hkrati, ko razlagamo spajanje dveh spolnih, torej haploidnih celic v eno diploidno. In da ne se ne poglabljam v histone in organele z lastnimi nukleinskimi kislinami, in podobno. kaj je pravzaprav vzrok in kaj psoledica evolucijekih proceso, v bistvu ni jasno, oziroma je nekaterim jasno nekaj, drugim pa drugo, redkokaterim pa oboje, torej celovitost in nedeljivost narave same.
Že več desetletij pa opazujem razvoj t.i. Pangee, praceline. Res kako čudovito se skladajo Južna Amerika in Gvinejski zaliv, pa Indija prav tako nekako sede ob Madagaskar, Zahodna Evropa se prileže Grenlandiji, Avstralija odlično potegne sledove od Indokine, ipd. Vse tako čudovito poteka na ploskvi, vse tako očitno jasno je, da drugače ne more biti.
In vendar je Zemlja krogla, in glej čudo, tudi Vzhodna azijska obala se oblikoveno in geološko nekoliko prilega skrajnemu zahodu Sevedne Amerike, in Čilenska obala čudno paše nekam pod Avstralijo in ob Antarktiko. Kaj, če je Zemlja vseeno krogla, in Panegea bi morda morala ležati nekoliko zvita okrog nje? Kaj če vseeno zadaj (seveda je zadaj tam, kjer nas Euroameričane ne zanima, torej sredi Atlantika), ni bila večna voda? Kaj, če je bila Zemlja nekako manjša, da je vse kopno šlo nanjo. Kako da enostavno verjamemo, da se vesolje širi, prav tako zvezde kot telesa, ter plinasti in nekateri poltekoči planeti, za Zemljo pa trdno verjamemo, da je vedno enako velika, saj vendar to čutimo. Kar poskoči, pa ti bo jasno, da je trdna. Kar poglejmo jo z vesolja, saj ne popolnoma jasno, da ne raste.
Tudi v srednjem veku je bilo jasno, da je Zemlja ploščata ...
Kaj če so makrogeologi kakšno dejstvo zgrešili?
Kaj, če je še kdo drug kaj zgrešil?
Kaj, ko bi vsaj pustili odprto? Znanost bi morda hitreje tekla proti resnici in novosti bi dobile drugačno svobodo, bolj zdravo.
13. mar. 2015
O javnem proračunu
Države in njene predhodnice so verjetno nastajale predvsem z namenom združevanja kapitala za potrebe nekih skupnih projektov. Ali so bile to zamisli posameznikov razsvetljene in splošno sprejete, je drugo vprašanje, vsekakor pa se zdi, da družba na osnovi nekaterih skupnih projektov napreduje. Na primer srednjeevropske šolske reforme pred dvema stoletjema in pol, znanstvene reforme od Darwina - ali še prej Deskartesa - naprej, in še mnogo tega. Nenazadnje so Rimljani gradili ceste po celem Sredozemlju, ki jim še danes v bistvu logično sledimo.
Vedno se je tudi dogajalo, da so na javne denarje obešali tudi stroške, ki so bili vprašljivi, ali morda za družbo marginalni. A še pogosteje se je dogajalo, da vsakokratno vodstvo družbe ni bilo dojemljivo za ideje in zamisli, ki so se kasneje izkazale za revolucionarne, morda tudi v gospodarskem smislu. Zakaj je to tako bilo, in je še, pravzaprav ni jasno, verjetno pa gre za pravila t.i. vztrajnosti, da je pač v udobnem naslanjaču škoda trošiti moči, da bi se človek vsedel na pručko.
V mnogih državah t.i. socializma, pa še zdaleč ne le tistega, ki ga poznamo iz Vzhodnega bloka, se na javni proračun obeša tudi mariskaj, kar sicer sodi na trg, in to na trg idej, na trg znanja, spretnosti, in na koncu tudi trg gospodarjenja. Če so to velike države, ki imajo morda bogato dediščino kolonijalnio pridobljenih dobrin in na tej osnovi zgrajenega gospodarstva, ali pa tiste, ki jim morda naravne dobrine pritekajo iz zemlje skorajda same od sebe, takim državam običajno uspeva. Uspeva jim socializem, ki je usmerjen v ideal, ki je dejansko socialna družba (če ta izraz sploh kaj pomeni). Take si lahko privoščijo socializem in podporo dejavnosti, ki so sicer marginalne, a pomenijo hkrati skriti razvoj.
Obstaja pa še velika večina držav, ki takšnih zgodovinskih ali geografskih možnosti niso imele in jih nimajo, oziroma jih morda v danem trenutku niso v stanju dobro unovčiti. V takšnih državah se iti socializem podoben velikim državam, je velika utopija. Ne imeti virov, ki so seveda naravni, in naravo in z njo tudi tradicionalno kulturo vsaj počasi nepopravljivo uničujejo, pomeni, da nimaš denarja za posnemanje velikih.
Za potrebe prikrivanja majhnosti, si zato nekatere države umišljajo različne rešitve. Nekatere uspevajo z denarno ali davčno trgovino, nekatere celo z okoljsko, nemalo je takšnih, ki uspejo s cmeravim prikazovanjem stanja, zaradi akterega uspejo pridobiti tisto več, kar je strošek socializma.
Nekatere skušajo samo izgledati kot velike. Megalomanski projekti avtocest (kot jih imajo sosedje), pa se uporabljajo pretežno za mimodržavni tranzit. Strašne reforme šolstva, pa čeprav je struktura ljudi popolnoma drugačna. Velike zamisli javnega prometa, kljub izjemno razpršeni poseljenosti. Pločniki med zaselki, v katerih ni otrok in ni starejših, da bi po njih hodili. Stanovanjske soseske za ljudstvo, ki nima niti naravnega prirasta, niti priseljencev. Pravno in do potankosti urejeno certificiranje vsega mogočega, predvsem pa drobnodrobnih zadev, ki v bistvu hromi gospodarstvo in dejansko spodbuja večanje samega državnega aparata. To so v bistvu skriti davki, skriti stroški, ki se jim ne moremo izogniti, ker so predpisani. Zabave in ognjemeti, praznovanja - komu in zaradi česa se praznuje nam niti ni mar, vsekakor pa izpraznijo glave in denarnice - komu in zaradi česa nam spet ni mar. Neverjetna zagnanost pri vsakodnevnih zdravstvenozavarovalniških zadevah, ki onemogoča zdravnikom osredotočenja na bolnika - ali preventivo zdravega, na kar pa sploh popolnoma pozabljamo. In podobno z učitelji in šolarji ... ...
To so množice od še večje množice zadev, ki visijo na javnih proračunih, ki so zaradi "javne koristi" uzakonjene, torej jim po zakomu pripada javni denar. To so razvade, ki pri velikih potekajo na trgu, čeprav bi - in to je najbolj kontradiktorno - prav lažje potekale javno, iz zgoraj omenjenega izkoriščanja.
A zaenkrat je tako, da majhni ostajajo še manjši, večji pa vedno večji. In oboji pristajamo na takšno stanje.
Vedno se je tudi dogajalo, da so na javne denarje obešali tudi stroške, ki so bili vprašljivi, ali morda za družbo marginalni. A še pogosteje se je dogajalo, da vsakokratno vodstvo družbe ni bilo dojemljivo za ideje in zamisli, ki so se kasneje izkazale za revolucionarne, morda tudi v gospodarskem smislu. Zakaj je to tako bilo, in je še, pravzaprav ni jasno, verjetno pa gre za pravila t.i. vztrajnosti, da je pač v udobnem naslanjaču škoda trošiti moči, da bi se človek vsedel na pručko.
V mnogih državah t.i. socializma, pa še zdaleč ne le tistega, ki ga poznamo iz Vzhodnega bloka, se na javni proračun obeša tudi mariskaj, kar sicer sodi na trg, in to na trg idej, na trg znanja, spretnosti, in na koncu tudi trg gospodarjenja. Če so to velike države, ki imajo morda bogato dediščino kolonijalnio pridobljenih dobrin in na tej osnovi zgrajenega gospodarstva, ali pa tiste, ki jim morda naravne dobrine pritekajo iz zemlje skorajda same od sebe, takim državam običajno uspeva. Uspeva jim socializem, ki je usmerjen v ideal, ki je dejansko socialna družba (če ta izraz sploh kaj pomeni). Take si lahko privoščijo socializem in podporo dejavnosti, ki so sicer marginalne, a pomenijo hkrati skriti razvoj.
Obstaja pa še velika večina držav, ki takšnih zgodovinskih ali geografskih možnosti niso imele in jih nimajo, oziroma jih morda v danem trenutku niso v stanju dobro unovčiti. V takšnih državah se iti socializem podoben velikim državam, je velika utopija. Ne imeti virov, ki so seveda naravni, in naravo in z njo tudi tradicionalno kulturo vsaj počasi nepopravljivo uničujejo, pomeni, da nimaš denarja za posnemanje velikih.
Za potrebe prikrivanja majhnosti, si zato nekatere države umišljajo različne rešitve. Nekatere uspevajo z denarno ali davčno trgovino, nekatere celo z okoljsko, nemalo je takšnih, ki uspejo s cmeravim prikazovanjem stanja, zaradi akterega uspejo pridobiti tisto več, kar je strošek socializma.
Nekatere skušajo samo izgledati kot velike. Megalomanski projekti avtocest (kot jih imajo sosedje), pa se uporabljajo pretežno za mimodržavni tranzit. Strašne reforme šolstva, pa čeprav je struktura ljudi popolnoma drugačna. Velike zamisli javnega prometa, kljub izjemno razpršeni poseljenosti. Pločniki med zaselki, v katerih ni otrok in ni starejših, da bi po njih hodili. Stanovanjske soseske za ljudstvo, ki nima niti naravnega prirasta, niti priseljencev. Pravno in do potankosti urejeno certificiranje vsega mogočega, predvsem pa drobnodrobnih zadev, ki v bistvu hromi gospodarstvo in dejansko spodbuja večanje samega državnega aparata. To so v bistvu skriti davki, skriti stroški, ki se jim ne moremo izogniti, ker so predpisani. Zabave in ognjemeti, praznovanja - komu in zaradi česa se praznuje nam niti ni mar, vsekakor pa izpraznijo glave in denarnice - komu in zaradi česa nam spet ni mar. Neverjetna zagnanost pri vsakodnevnih zdravstvenozavarovalniških zadevah, ki onemogoča zdravnikom osredotočenja na bolnika - ali preventivo zdravega, na kar pa sploh popolnoma pozabljamo. In podobno z učitelji in šolarji ... ...
To so množice od še večje množice zadev, ki visijo na javnih proračunih, ki so zaradi "javne koristi" uzakonjene, torej jim po zakomu pripada javni denar. To so razvade, ki pri velikih potekajo na trgu, čeprav bi - in to je najbolj kontradiktorno - prav lažje potekale javno, iz zgoraj omenjenega izkoriščanja.
A zaenkrat je tako, da majhni ostajajo še manjši, večji pa vedno večji. In oboji pristajamo na takšno stanje.
10. mar. 2015
Izmenjava misli
Posameznik s svojim delovanjem kaj malo lahko pomaga družbi. Toliko nas je, da tudi t.i. vplivni nimajo prav obsežnega neposrednega vpliva - oziroma so se taki časi zaradi duhovne svobode očitno umaknili v preteklost.
Če že ne moremo učinkovati kot posamezniki, pa to ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo misliti. Celo pomembno je misliti, in to ostro misliti. Ali se potem tisto, kar mislimo tudi zgodi, ali naredi, niti ni najbolj pomembno, kajti če je prav, kar mislimo, se bo zgodilo in naredilo, če pa ne, bodo drugi posamezniki s svojimi (boljšimi) mislimi vsaj dolgoročno po svoji naravi poskrbeli, da so bi zgodilo tisto, kar je prav.
A ne le, da ne bi mogli ali smeli misliti, tudi naslednja stopnja jese zdi pomembna in celo potrebnejša: treba je misli izmenjevati. Če nam morda pri besedah ne gre, na primer, ker večinoma govorimo eden mimo drugega, in se eden-mimo-drugega tudi poslušamo, bi morda šlo pri mislih. Da bi torej misli medsebojno usmerjali tako, da bi jih lahko izmenjevali - to bi moral biti eden od najpomembnejših premetov v šoli in pri katerikoli vzgoji. To bi bila dimanika, to bi bil živ odnos, ki bi poganjal svet.
Če že ne moremo učinkovati kot posamezniki, pa to ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo misliti. Celo pomembno je misliti, in to ostro misliti. Ali se potem tisto, kar mislimo tudi zgodi, ali naredi, niti ni najbolj pomembno, kajti če je prav, kar mislimo, se bo zgodilo in naredilo, če pa ne, bodo drugi posamezniki s svojimi (boljšimi) mislimi vsaj dolgoročno po svoji naravi poskrbeli, da so bi zgodilo tisto, kar je prav.
A ne le, da ne bi mogli ali smeli misliti, tudi naslednja stopnja jese zdi pomembna in celo potrebnejša: treba je misli izmenjevati. Če nam morda pri besedah ne gre, na primer, ker večinoma govorimo eden mimo drugega, in se eden-mimo-drugega tudi poslušamo, bi morda šlo pri mislih. Da bi torej misli medsebojno usmerjali tako, da bi jih lahko izmenjevali - to bi moral biti eden od najpomembnejših premetov v šoli in pri katerikoli vzgoji. To bi bila dimanika, to bi bil živ odnos, ki bi poganjal svet.
8. mar. 2015
Hierarhija dojemanja podatkov, in njihova sodobna obdelava
Znano je, da v primerih večjih količin podatkov ali velikih
podatkovnih zbirk, človekovi možgani posamezne objekte ali zapise dojemajo
drugače kot sicer. Na nek način presegamo individualno in smo predvsem nagnjeni
k hierarhičemu vzorčenju na eni strani in na zaznavanje odnosov med objekti na
drugi strani. Kaj to pomeni?
Proces si morda najlažje predstavljamo, če se peljemo po neki pokrajini. Gledamo, in vidimo gozd kot gozd in ne kot skupino dreves. Ko se gozdu nekoliko približamo, se miselno hierarhično približamo posameznim drevesom, a listov ne opazimo. Ko smo že povsem blizu drevesa, opazimo tudi liste, a na listne žile ne bomo pozorni. Če list povsem približamo očesu, bomo morda opazili posamezne celice, list z žilami pa se bo umaknil iz našega trenutnega zavedanja. Vzporeden proces se dogaja s samim pogledom, torej z očesom oziroma čutili za vid. Ko imamo vsaj del gozda v vidnem polju, ga torej gledamo, a je zamegljen in ga v bistvu ne vidimo.
Proces si morda najlažje predstavljamo, če se peljemo po neki pokrajini. Gledamo, in vidimo gozd kot gozd in ne kot skupino dreves. Ko se gozdu nekoliko približamo, se miselno hierarhično približamo posameznim drevesom, a listov ne opazimo. Ko smo že povsem blizu drevesa, opazimo tudi liste, a na listne žile ne bomo pozorni. Če list povsem približamo očesu, bomo morda opazili posamezne celice, list z žilami pa se bo umaknil iz našega trenutnega zavedanja. Vzporeden proces se dogaja s samim pogledom, torej z očesom oziroma čutili za vid. Ko imamo vsaj del gozda v vidnem polju, ga torej gledamo, a je zamegljen in ga v bistvu ne vidimo.
Poleg senzorike, ki se sproži z zunanjimi dražljaji, se v
proces vključijo signali iz možganov samih, iz spomina oziroma iz že
pridobljenega znanja. Ob prekrižanju informacije zunanjih dražljajev in naše
notranjosti nastanejo tako imenovani ponazoritveni vzorci. Zaznavanje
ponazoritvenih vzorcev razložimo kot spoznavni proces, v katerem primerjalno
ovrednotimo zunanje informacije z informacijami iz spomina.
Donedavna so v svetu prevladovale obdelave podatkov, ki so bili v obliki seznamov, razpredelnic, matrik, skratka pregledno in enostavno urejeni, različno nivojsko kategorizirane skupine opisov lastnosti nekih dejanskih pojavov. A s časom so se pojavila velika vprašanja. Kaj, če smo v naše podatkovne zbirke ujeli le idealne, idealizirane primere iz resničnega sveta? Kaj, če so nas metode in orodja, celo zapleteni računalniški stroji s svojimi vsemogočnimi zmožnostmi, zapeljali v idealiziranje in nenaravno predalčkanje? Kaj, če smo hoteli celo človekove možgane nekako razložiti z računalnikom, z organskim sicer, a vseeno strojem? In te zadeve počeli tako vsiljeno, da se nam je zameglila hierarhičnost? Še več, da smo zunanji svet začeli vnaprej vzporejati z našimi tehnološkimi izumi, mnogodimenzionalnost naravne hierarhične ureditve sveta pa stlačili v binarnost, celo tako imenovano kvantnost? In na koncu smo teorijo, na kateri vsi ti izumi stojijo, to je matematiko, v njenih metodah uparadigmili tako globolo v robne primere, da je sama pozabila, da obravnava idealiziran svet, in da si v bistvu priznava, da je dejanski svet t.i. kaos.
In prav ta kaos, ki ni le enonivojski, ampak kaos kaosov od gozda do listne celice - kolikor zaznavamo, dejansko pa še navzgor in navzdol v neštevno za zdaj še nedoumljivih ravní - in ob vsaki idealizaciji gre za naše dojemanje tiste ravni, na kateri trenutno smo. Če gledamo od daleč, je gozd gozd brez listov in celic. Če smo blizu, so listne žile samo žile, in gozda ni nikjer. Če ga seveda ne ozavestimo.
Svet pa je, tako je očitno, sestavljen na mnogovrstne načine, prepleten in zapleten. In naša čutila in notranje zmožnosti so dejansko na takšnem nivoju, da lahko svet tako dojemamo. In to je celo bolj preprosto, kot siljenje v idealizirane primere, le odvadili smo se preprostosti.
Na teh preprostih dejstvih človekovega dojemanja sveta temeljijo sodobni pristopi k podatkom. Dejansko se vzorci istih podatkov na različnih ravneh kažejo kot popolnoma različni, seveda povezani, ampak na povsem druge načine, kot jih poznamo iz mehanicističnih in monističnih sistemov. Zadeva, ki smo jo poimenovali kaos - da smo se pač rešili podrobnejših raziskav in truda za globlje dojemanje - se je nenadoma pokazala kot očitno urejen preplet sveta, ki se ob opazovanju celice zaveda, da je ta del drevesa, ob gledanju gozda pa zaobjema tudi tok misli in podobnih dogajanj v človeku, iz katerih izhaja dojemanje, da se v tem gozdu nahaja mnogo reči, predvsem pa, da se v tem gozdu mariskaj dogaja.
6. mar. 2015
Kam gre pragmatizem
Pragmatizem velja za uglajeno politično obnašanje, brez katerega menda danes ni mogoče prav ničesar več doseči. Gre za to, da si na vsak način prizadevamo, da je od neke dejavnosti praktična korist, in to tako, da vse drugo podrejamo celju samega pragmatizma.
Na prvi pogled je zadeva dokaj idealna in kaže na nekakšno zmožnost usklajevanja različnosti, usmerjanja v neko skupno, sprejemljivo in predvsem praktično pot, po kateri naj bi dosegli neko korist - v zdravi politiki pač javno, v nekoliko pokvarjenih krogih seveda tudi in predvsem zasebno.
Torej pragmatizem daje vtis srednje vrednosti. Vendar je to veliko vprašanje, saj rezultati najprej niso celoviti, predvsem pa niso niti takšni, kakor si jih sami želimo, niti takšni, kakršne bi si morda želeli drugi. Tako nastane praznina pri vseh udeležencih. Nihče ni zadovoljen, vsi pa smo nekako zadovoljni. To pravzaprav lahko celo pomeni, da verjetno v zadevo niti nismo vložili veliko energije, saj nam je nekako pragmatično vseeno, če je tudi drugim nekako vseeno, ker si tudi oni niso posebej prizadevali - razen za pragmatizem sam.
Na koncu se rado izkaže, da od pragmatizma ni posebno kakovostnih rezutatov. Je sicer začasni ljubi mir, dolgoročno pa - in to je spez njegova sreča - izgine v pozabo, saj so se vsi tako malo ukvarjali z zadevami, ki so jih pragmatično rešili, da so nanje kaj hitro pozabili. Torej nekakšen pragmatizem zaradi pragmatizma.
Nenazadenj se zdi, da pragmatizem v bistvu sploh ni neka sredina, srednja vrednost, neka glavnina nekakšne gausove kribulje, ki jo strašno radi uporabljamo za prikazovanja povprečij, torej tudi pragmatizma. Zdi se, da je ravno nasprotno: pragmatizem ni v zlati sredini, ampak je razdeljen, hudo razdeljen med brezbrižnost spodnjega dela ordinate in vseželjnost zgornjega dela. Ta razceplenost pa je ključni vzrok neučinkovitosti.
Na prvi pogled je zadeva dokaj idealna in kaže na nekakšno zmožnost usklajevanja različnosti, usmerjanja v neko skupno, sprejemljivo in predvsem praktično pot, po kateri naj bi dosegli neko korist - v zdravi politiki pač javno, v nekoliko pokvarjenih krogih seveda tudi in predvsem zasebno.
Torej pragmatizem daje vtis srednje vrednosti. Vendar je to veliko vprašanje, saj rezultati najprej niso celoviti, predvsem pa niso niti takšni, kakor si jih sami želimo, niti takšni, kakršne bi si morda želeli drugi. Tako nastane praznina pri vseh udeležencih. Nihče ni zadovoljen, vsi pa smo nekako zadovoljni. To pravzaprav lahko celo pomeni, da verjetno v zadevo niti nismo vložili veliko energije, saj nam je nekako pragmatično vseeno, če je tudi drugim nekako vseeno, ker si tudi oni niso posebej prizadevali - razen za pragmatizem sam.
Na koncu se rado izkaže, da od pragmatizma ni posebno kakovostnih rezutatov. Je sicer začasni ljubi mir, dolgoročno pa - in to je spez njegova sreča - izgine v pozabo, saj so se vsi tako malo ukvarjali z zadevami, ki so jih pragmatično rešili, da so nanje kaj hitro pozabili. Torej nekakšen pragmatizem zaradi pragmatizma.
Nenazadenj se zdi, da pragmatizem v bistvu sploh ni neka sredina, srednja vrednost, neka glavnina nekakšne gausove kribulje, ki jo strašno radi uporabljamo za prikazovanja povprečij, torej tudi pragmatizma. Zdi se, da je ravno nasprotno: pragmatizem ni v zlati sredini, ampak je razdeljen, hudo razdeljen med brezbrižnost spodnjega dela ordinate in vseželjnost zgornjega dela. Ta razceplenost pa je ključni vzrok neučinkovitosti.
4. mar. 2015
Obžalovanje je pozabljena dimenzija vzgoje
Pri socializacijski vzgoji, torej če gre za otroka ali mladino, ali prevzgoji, če gre za odrasle ljudi, je pomembno, da se vzgojitelj upošteva določene procedure, ki so družbeno sprejete in sprejemljive. V obeh primerih gre lahko za vnaprejšnji sistem, ko nekaj formiramo, in popravljalni sistem, ko neke napake popravljamo. Pri tem gre metodološko lahko za pravna orodja ali vzgojne programe, kar je načeloma najbolj enostavno. Vendar je učinek pogosto manjši kot v primerih, ko vzgojitelj posega tudi na področje moralnega in etičnega čuta vzgojenca.
Kljub mnogim poglobljenim študijam s tega področja se zdi, da v pravnih, programskih, moralnih in etičnih postopkih manjka neka komponenta, nek postopek oziroma stopnja, ki jo običajno spregledamo, morda včasih celo namerno. Gre za stopnjo obžalovanja.
Povsem jasno je, da se celotna procedura začne z neko napako, ki jo človek stori. Najbolj hiter odziv je seveda takojšnja kazen. To poznamo iz zgodovine, sodišč vojnih obdobij, nenazadnje pri nujno hitrih ukrepih tudi pri vsakdanji vzgoji otrok. Večina psihologov nasprotuje takšnim hitrim akcijam, in svetuje pogovor, razlago. To je načeloma dobro, lahko pa - in to v praksi poznamo - traja v nedogled, in to brez učinka. Pogovor je seveda dober, vendar redkokateri strokovnjak tudi pove kaj in predvsem kako se je treba pogovoriti, če ima otok že opečeno celo roko, ali če je odrasli že povzročil neizmerno gospodarsko škodo.
Pogovor se namreč običajno omeji na razlago, zakaj je nekaj narobe, poučevanje kako naj bi bilo prav, nemalokrat pa se pogovoru vsili razlaganje lastnih izkušenj in lastnega pristopa do podobnih dejanj. Na koncu vzgojenec vseeno doživi nekakšno kazen, saj mora poslušati moraliziranje, morda narediti neko kompenzacijsko dejanje, ki je sicer dobro, vendar ga razume kot kazen, kot ogroženost. Morda tudi opravičilo razume kot ogroženost, in s tem sam pri sebi zbija moralni instrument opravičila.
Zelo redko takšni pogovori ali prevzgojni procesi posežejo na področje obžalovanja. Pa ravno to je bistveno. Spoznanje, da sem storil nekaj narobe, je zgolj razumski del, le človekovi možgani, ki se analitsko primerjajo z možgani drugih ljudi v določenem času. Ni pa vzpostavitve celovitega odnosa človeka do družbe, v kateri je neko dejanje napačno. Obžalovanje je v bistvu nekaj podobnega kot žalovanje za izgubljeno ali umrlo osebo. Torej nekaj, kar je dejstvo, kar je nespremenljivo, in, v primeru obžalovanja gre za nekaj, kar sem jaz povzročil. Ni takojšnje oziroma hitro, je pa nujno; potrebuje čas; če ga preskočimo imamo načelno večje težave, nenazadnje pa je neopredeljivo. In prav takšnim rečem se radi izogibljemo, ker naj jih ne bi obvladali.
Seveda jih ne moremo obvladati, ker one obvladujejo nas, in to je naravno (celo fiziološko) in družbeno, torej del neke civlizacije. Morda celo presega nivo etike in morale, ki sta radi rigidno vkleščeni v določene sisteme.
Skratka, človeku, otroku, mladostniku, enako pa odraslemu, če pride navzkriž z družbo, je nujno potrebno doumeti, da je treba napako najprej obžalovati, in na osnovi zadostne stopnje obžalovanja, bodo procesi iskrenega opravičila in tudi zavestno sprejete kazni - če bo ta še potrebna - bistveno bolj učinkoviti za vse udeležence in za družbo kot celoto.
Kljub mnogim poglobljenim študijam s tega področja se zdi, da v pravnih, programskih, moralnih in etičnih postopkih manjka neka komponenta, nek postopek oziroma stopnja, ki jo običajno spregledamo, morda včasih celo namerno. Gre za stopnjo obžalovanja.
Povsem jasno je, da se celotna procedura začne z neko napako, ki jo človek stori. Najbolj hiter odziv je seveda takojšnja kazen. To poznamo iz zgodovine, sodišč vojnih obdobij, nenazadnje pri nujno hitrih ukrepih tudi pri vsakdanji vzgoji otrok. Večina psihologov nasprotuje takšnim hitrim akcijam, in svetuje pogovor, razlago. To je načeloma dobro, lahko pa - in to v praksi poznamo - traja v nedogled, in to brez učinka. Pogovor je seveda dober, vendar redkokateri strokovnjak tudi pove kaj in predvsem kako se je treba pogovoriti, če ima otok že opečeno celo roko, ali če je odrasli že povzročil neizmerno gospodarsko škodo.
Pogovor se namreč običajno omeji na razlago, zakaj je nekaj narobe, poučevanje kako naj bi bilo prav, nemalokrat pa se pogovoru vsili razlaganje lastnih izkušenj in lastnega pristopa do podobnih dejanj. Na koncu vzgojenec vseeno doživi nekakšno kazen, saj mora poslušati moraliziranje, morda narediti neko kompenzacijsko dejanje, ki je sicer dobro, vendar ga razume kot kazen, kot ogroženost. Morda tudi opravičilo razume kot ogroženost, in s tem sam pri sebi zbija moralni instrument opravičila.
Zelo redko takšni pogovori ali prevzgojni procesi posežejo na področje obžalovanja. Pa ravno to je bistveno. Spoznanje, da sem storil nekaj narobe, je zgolj razumski del, le človekovi možgani, ki se analitsko primerjajo z možgani drugih ljudi v določenem času. Ni pa vzpostavitve celovitega odnosa človeka do družbe, v kateri je neko dejanje napačno. Obžalovanje je v bistvu nekaj podobnega kot žalovanje za izgubljeno ali umrlo osebo. Torej nekaj, kar je dejstvo, kar je nespremenljivo, in, v primeru obžalovanja gre za nekaj, kar sem jaz povzročil. Ni takojšnje oziroma hitro, je pa nujno; potrebuje čas; če ga preskočimo imamo načelno večje težave, nenazadnje pa je neopredeljivo. In prav takšnim rečem se radi izogibljemo, ker naj jih ne bi obvladali.
Seveda jih ne moremo obvladati, ker one obvladujejo nas, in to je naravno (celo fiziološko) in družbeno, torej del neke civlizacije. Morda celo presega nivo etike in morale, ki sta radi rigidno vkleščeni v določene sisteme.
Skratka, človeku, otroku, mladostniku, enako pa odraslemu, če pride navzkriž z družbo, je nujno potrebno doumeti, da je treba napako najprej obžalovati, in na osnovi zadostne stopnje obžalovanja, bodo procesi iskrenega opravičila in tudi zavestno sprejete kazni - če bo ta še potrebna - bistveno bolj učinkoviti za vse udeležence in za družbo kot celoto.
2. mar. 2015
Monizem
Monizem je skrajno zagovarjanje neke paradigme.
Na primer naravoslovje trdi, da je vse je izključno iz narave (Narave), in vse je hierarhično sestavljeno: kvarki vplivajo na delce, delci na atome, atomi na molekule, molekule na organele, organeli na celice, celice na tkiva, tkiva na organe, organi na organizme, organizmi na ekosistem, ekosistem na ... ups tu pa se ustavi - ali v primeru, če gre za človeka, že pred ekosistemom. Saj vemo, šele učimo se varovati naravo ...
In obratno: veliki pok vpliva na supernove, celotno Vesolje na galaktične jate, jate na posamezne članice, članice na grupe zvezd, te na svoje članice, zvezde na planete, planetarna konstrukcija na lastnosti na planetu, potem te atmosfere in litosfere na biome in habitate, in ti naprej na bitja, ki jih vsebujejo. ? Gre tudi tu naprej?
Mar ni čudno, da je človek ravno v sredini? Mar nismo tega že presegli, ko smo pa vendar ves duhovni svet - torej prav tistega, ki je, koliko vemo, značilen edino za človeško vrsto - zmaterializirali, "ponaravili"?
Kaj pa če vendarle vse reči v tem znanem vesolju delujejo tako vzajemno, da druga na drugo vplivajo ne glede na človekov način dojemanja?
Antropocentričnost je verjetno najhujša oblika monizma.
Na primer naravoslovje trdi, da je vse je izključno iz narave (Narave), in vse je hierarhično sestavljeno: kvarki vplivajo na delce, delci na atome, atomi na molekule, molekule na organele, organeli na celice, celice na tkiva, tkiva na organe, organi na organizme, organizmi na ekosistem, ekosistem na ... ups tu pa se ustavi - ali v primeru, če gre za človeka, že pred ekosistemom. Saj vemo, šele učimo se varovati naravo ...
In obratno: veliki pok vpliva na supernove, celotno Vesolje na galaktične jate, jate na posamezne članice, članice na grupe zvezd, te na svoje članice, zvezde na planete, planetarna konstrukcija na lastnosti na planetu, potem te atmosfere in litosfere na biome in habitate, in ti naprej na bitja, ki jih vsebujejo. ? Gre tudi tu naprej?
Mar ni čudno, da je človek ravno v sredini? Mar nismo tega že presegli, ko smo pa vendar ves duhovni svet - torej prav tistega, ki je, koliko vemo, značilen edino za človeško vrsto - zmaterializirali, "ponaravili"?
Kaj pa če vendarle vse reči v tem znanem vesolju delujejo tako vzajemno, da druga na drugo vplivajo ne glede na človekov način dojemanja?
Antropocentričnost je verjetno najhujša oblika monizma.
Naročite se na:
Objave (Atom)