Znano je, da v primerih večjih količin podatkov ali velikih
podatkovnih zbirk, človekovi možgani posamezne objekte ali zapise dojemajo
drugače kot sicer. Na nek način presegamo individualno in smo predvsem nagnjeni
k hierarhičemu vzorčenju na eni strani in na zaznavanje odnosov med objekti na
drugi strani. Kaj to pomeni?
Proces si morda najlažje predstavljamo, če se peljemo po neki pokrajini. Gledamo, in vidimo gozd kot gozd in ne kot skupino dreves. Ko se gozdu nekoliko približamo, se miselno hierarhično približamo posameznim drevesom, a listov ne opazimo. Ko smo že povsem blizu drevesa, opazimo tudi liste, a na listne žile ne bomo pozorni. Če list povsem približamo očesu, bomo morda opazili posamezne celice, list z žilami pa se bo umaknil iz našega trenutnega zavedanja. Vzporeden proces se dogaja s samim pogledom, torej z očesom oziroma čutili za vid. Ko imamo vsaj del gozda v vidnem polju, ga torej gledamo, a je zamegljen in ga v bistvu ne vidimo.
Proces si morda najlažje predstavljamo, če se peljemo po neki pokrajini. Gledamo, in vidimo gozd kot gozd in ne kot skupino dreves. Ko se gozdu nekoliko približamo, se miselno hierarhično približamo posameznim drevesom, a listov ne opazimo. Ko smo že povsem blizu drevesa, opazimo tudi liste, a na listne žile ne bomo pozorni. Če list povsem približamo očesu, bomo morda opazili posamezne celice, list z žilami pa se bo umaknil iz našega trenutnega zavedanja. Vzporeden proces se dogaja s samim pogledom, torej z očesom oziroma čutili za vid. Ko imamo vsaj del gozda v vidnem polju, ga torej gledamo, a je zamegljen in ga v bistvu ne vidimo.
Poleg senzorike, ki se sproži z zunanjimi dražljaji, se v
proces vključijo signali iz možganov samih, iz spomina oziroma iz že
pridobljenega znanja. Ob prekrižanju informacije zunanjih dražljajev in naše
notranjosti nastanejo tako imenovani ponazoritveni vzorci. Zaznavanje
ponazoritvenih vzorcev razložimo kot spoznavni proces, v katerem primerjalno
ovrednotimo zunanje informacije z informacijami iz spomina.
Donedavna so v svetu prevladovale obdelave podatkov, ki so bili v obliki seznamov, razpredelnic, matrik, skratka pregledno in enostavno urejeni, različno nivojsko kategorizirane skupine opisov lastnosti nekih dejanskih pojavov. A s časom so se pojavila velika vprašanja. Kaj, če smo v naše podatkovne zbirke ujeli le idealne, idealizirane primere iz resničnega sveta? Kaj, če so nas metode in orodja, celo zapleteni računalniški stroji s svojimi vsemogočnimi zmožnostmi, zapeljali v idealiziranje in nenaravno predalčkanje? Kaj, če smo hoteli celo človekove možgane nekako razložiti z računalnikom, z organskim sicer, a vseeno strojem? In te zadeve počeli tako vsiljeno, da se nam je zameglila hierarhičnost? Še več, da smo zunanji svet začeli vnaprej vzporejati z našimi tehnološkimi izumi, mnogodimenzionalnost naravne hierarhične ureditve sveta pa stlačili v binarnost, celo tako imenovano kvantnost? In na koncu smo teorijo, na kateri vsi ti izumi stojijo, to je matematiko, v njenih metodah uparadigmili tako globolo v robne primere, da je sama pozabila, da obravnava idealiziran svet, in da si v bistvu priznava, da je dejanski svet t.i. kaos.
In prav ta kaos, ki ni le enonivojski, ampak kaos kaosov od gozda do listne celice - kolikor zaznavamo, dejansko pa še navzgor in navzdol v neštevno za zdaj še nedoumljivih ravní - in ob vsaki idealizaciji gre za naše dojemanje tiste ravni, na kateri trenutno smo. Če gledamo od daleč, je gozd gozd brez listov in celic. Če smo blizu, so listne žile samo žile, in gozda ni nikjer. Če ga seveda ne ozavestimo.
Svet pa je, tako je očitno, sestavljen na mnogovrstne načine, prepleten in zapleten. In naša čutila in notranje zmožnosti so dejansko na takšnem nivoju, da lahko svet tako dojemamo. In to je celo bolj preprosto, kot siljenje v idealizirane primere, le odvadili smo se preprostosti.
Na teh preprostih dejstvih človekovega dojemanja sveta temeljijo sodobni pristopi k podatkom. Dejansko se vzorci istih podatkov na različnih ravneh kažejo kot popolnoma različni, seveda povezani, ampak na povsem druge načine, kot jih poznamo iz mehanicističnih in monističnih sistemov. Zadeva, ki smo jo poimenovali kaos - da smo se pač rešili podrobnejših raziskav in truda za globlje dojemanje - se je nenadoma pokazala kot očitno urejen preplet sveta, ki se ob opazovanju celice zaveda, da je ta del drevesa, ob gledanju gozda pa zaobjema tudi tok misli in podobnih dogajanj v človeku, iz katerih izhaja dojemanje, da se v tem gozdu nahaja mnogo reči, predvsem pa, da se v tem gozdu mariskaj dogaja.