13. mar. 2015

O javnem proračunu

Države in njene predhodnice so verjetno nastajale predvsem z namenom združevanja kapitala za potrebe nekih skupnih projektov. Ali so bile to zamisli posameznikov razsvetljene in splošno sprejete, je drugo vprašanje, vsekakor pa se zdi, da družba na osnovi nekaterih skupnih projektov napreduje. Na primer srednjeevropske šolske reforme pred dvema stoletjema in pol, znanstvene reforme od Darwina - ali še prej Deskartesa - naprej, in še mnogo tega. Nenazadnje so Rimljani gradili ceste po celem Sredozemlju, ki jim še danes v bistvu logično sledimo.
Vedno se je tudi dogajalo, da so na javne denarje obešali tudi stroške, ki so bili vprašljivi, ali morda za družbo marginalni. A še pogosteje se je dogajalo, da vsakokratno vodstvo družbe ni bilo dojemljivo za ideje in zamisli, ki so se kasneje izkazale za revolucionarne, morda tudi v gospodarskem smislu. Zakaj je to tako bilo, in je še, pravzaprav ni jasno, verjetno pa gre za pravila t.i. vztrajnosti, da je pač v udobnem naslanjaču škoda trošiti moči, da bi se človek vsedel na pručko.

V mnogih državah t.i. socializma, pa še zdaleč ne le tistega, ki ga poznamo iz Vzhodnega bloka, se na javni proračun obeša tudi mariskaj, kar sicer sodi na trg, in to na trg idej, na trg znanja, spretnosti, in na koncu tudi trg gospodarjenja. Če so to velike države, ki imajo morda bogato dediščino kolonijalnio pridobljenih dobrin in na tej osnovi zgrajenega gospodarstva, ali pa tiste, ki jim morda naravne dobrine pritekajo iz zemlje skorajda same od sebe, takim državam običajno uspeva. Uspeva jim socializem, ki je usmerjen v ideal, ki je dejansko socialna družba (če ta izraz sploh kaj pomeni). Take si lahko privoščijo socializem in podporo dejavnosti, ki so sicer marginalne, a pomenijo hkrati skriti razvoj.

Obstaja pa še velika večina držav, ki takšnih zgodovinskih ali geografskih možnosti niso imele in jih nimajo, oziroma jih morda v danem trenutku niso v stanju dobro unovčiti. V takšnih državah se iti socializem podoben velikim državam, je velika utopija. Ne imeti virov, ki so seveda naravni, in naravo in z njo tudi tradicionalno kulturo vsaj počasi nepopravljivo uničujejo, pomeni, da nimaš denarja za posnemanje velikih.

Za potrebe prikrivanja majhnosti, si zato nekatere države umišljajo različne rešitve. Nekatere uspevajo z denarno ali davčno trgovino, nekatere celo z okoljsko, nemalo je takšnih, ki uspejo s cmeravim prikazovanjem stanja, zaradi akterega uspejo pridobiti tisto več, kar je strošek socializma.

Nekatere skušajo samo izgledati kot velike. Megalomanski projekti avtocest (kot jih imajo sosedje), pa se uporabljajo pretežno za mimodržavni tranzit. Strašne reforme šolstva, pa čeprav je struktura ljudi popolnoma drugačna. Velike zamisli javnega prometa, kljub izjemno razpršeni poseljenosti. Pločniki med zaselki, v katerih ni otrok in ni starejših, da bi po njih hodili. Stanovanjske soseske za ljudstvo, ki nima niti naravnega prirasta, niti priseljencev. Pravno in do potankosti urejeno certificiranje vsega mogočega, predvsem pa drobnodrobnih zadev, ki v bistvu hromi gospodarstvo in dejansko spodbuja večanje samega državnega aparata. To so v bistvu skriti davki, skriti stroški, ki se jim ne moremo izogniti, ker so predpisani. Zabave in ognjemeti, praznovanja - komu in zaradi česa se praznuje nam niti ni mar, vsekakor pa  izpraznijo glave in denarnice - komu in zaradi česa nam spet ni mar. Neverjetna zagnanost pri vsakodnevnih zdravstvenozavarovalniških zadevah, ki onemogoča zdravnikom osredotočenja na bolnika - ali preventivo zdravega, na kar pa sploh popolnoma pozabljamo. In podobno z učitelji in šolarji ... ...

To so množice od še večje množice zadev, ki visijo na javnih proračunih, ki so zaradi "javne koristi" uzakonjene, torej jim po zakomu pripada javni denar. To so razvade, ki pri velikih potekajo na trgu, čeprav bi - in to je najbolj kontradiktorno - prav lažje potekale javno, iz zgoraj omenjenega izkoriščanja.

A zaenkrat je tako, da majhni ostajajo še manjši, večji pa vedno večji. In oboji pristajamo na takšno stanje.