Pragmatizem velja za uglajeno politično obnašanje, brez katerega menda danes ni mogoče prav ničesar več doseči. Gre za to, da si na vsak način prizadevamo, da je od neke dejavnosti praktična korist, in to tako, da vse drugo podrejamo celju samega pragmatizma.
Na prvi pogled je zadeva dokaj idealna in kaže na nekakšno zmožnost usklajevanja različnosti, usmerjanja v neko skupno, sprejemljivo in predvsem praktično pot, po kateri naj bi dosegli neko korist - v zdravi politiki pač javno, v nekoliko pokvarjenih krogih seveda tudi in predvsem zasebno.
Torej pragmatizem daje vtis srednje vrednosti. Vendar je to veliko vprašanje, saj rezultati najprej niso celoviti, predvsem pa niso niti takšni, kakor si jih sami želimo, niti takšni, kakršne bi si morda želeli drugi. Tako nastane praznina pri vseh udeležencih. Nihče ni zadovoljen, vsi pa smo nekako zadovoljni. To pravzaprav lahko celo pomeni, da verjetno v zadevo niti nismo vložili veliko energije, saj nam je nekako pragmatično vseeno, če je tudi drugim nekako vseeno, ker si tudi oni niso posebej prizadevali - razen za pragmatizem sam.
Na koncu se rado izkaže, da od pragmatizma ni posebno kakovostnih rezutatov. Je sicer začasni ljubi mir, dolgoročno pa - in to je spez njegova sreča - izgine v pozabo, saj so se vsi tako malo ukvarjali z zadevami, ki so jih pragmatično rešili, da so nanje kaj hitro pozabili. Torej nekakšen pragmatizem zaradi pragmatizma.
Nenazadenj se zdi, da pragmatizem v bistvu sploh ni neka sredina, srednja vrednost, neka glavnina nekakšne gausove kribulje, ki jo strašno radi uporabljamo za prikazovanja povprečij, torej tudi pragmatizma. Zdi se, da je ravno nasprotno: pragmatizem ni v zlati sredini, ampak je razdeljen, hudo razdeljen med brezbrižnost spodnjega dela ordinate in vseželjnost zgornjega dela. Ta razceplenost pa je ključni vzrok neučinkovitosti.