Zdi se, da privlačnost in z njo povezana prijaznost, dolgoročno ne more pozitivno vplivati na razvoj družbe. Če seveda nista to iskreni lastnosti in vrlini. In to pogosteje nista.
Če pogledamo naslovnice revij - saj revij, torej pregledov nečesa, kar se je dogajalo - za preživetje niti posebno ne potrebujemo. Nas pa privlačijo, in so prijazne, predvsem v tem našem sedanjem krutem svetu. Če pogledamo promocijo nekih dejavnosti ali izdelkov. Saj se človeku pocedijo sline po izvrstni fotografiji neke hrane, ali zbudi želja ob privlačni arhitekturi neke stavbe, ali praktični nagib po detergentu ob bleščeče oprani srajci ali obeljenih zobeh. Ampak, koliko je tu iskrenosti? Ali pa primeri vabil na plačljive izobraževalne ustanove - nasproti turobnim in nepomembnim obvestilom na kakšne neugledne. Nenazadnje, kako z lahkoto je mogoče v kakšni državi politično uspeti z ustreznim plakatiranjem in prijazno besedo?
S čustvi še zdaleč ni nič narobe, celo premalo jih morda upoštevamo v zahodni družbi. A vseeno vedno znova zapadamo čustvenim pretiravanjem, in še huje, lažem, ki se našim čustvom, kadar zanihajo stran od ravnotežja z razumom, zdijo tako ustrezne, kar resnične, tako potrebne, nezadržno nujne.
Znamo raz-sojati med privlačnostjo naslovnice in dejansko vsebino?