Ozaveščenost

Kaj je ozaveščenost?

Zadnja desetletja se v javnosti pojavlja beseda, ki je po svoji obliki in vsebini nekoliko zapletena, celo čudna. Po melodiji kot da hoče biti blizu nezavesti, pri čemer nam težko premostljiva ovira šč pove, da morda ne gre za to. Ozaveščenost pravzaprav sploh ne pomeni to, kar

Ali obstaja filogeneza odnosov?

Pomislimo na vsakdanji svet medčloveških odnosov. Smo ljudje takšni, kakršne nas oblikujejo odnosi – ali mi, ljudje, oblikujemo odnose in jim s tem dajemo nekakšne lastnosti? Kaj je bilo prej: človek ali odnos? Se je človek lahko sploh razvil v

Menjava vmesnika

Krize ni mogoče reševati. Lahko samo od tega trenutka naprej delaš drugače. Zavržeš staro in vzameš drugo orodje. Zamenjaš vmesnik, zamenjaš tisto, ki je vmes.

Naravni sovražnik

Izraz naravni sovražnik se je uveljavil v naravoslovni ekologiji, vendar nima negativnega prizvoka sovraštva. Izraz naj bi predstavljal osebek ali vrsto na višji stopnji prehranske piramide. Žal je tudi pogosto uporabljen izraz prehranska veriga zavajujoč, saj gre v naravi povsod za kroženja. Razlog je v subjektivnem dojemanju narave, v kateri mikroorganizmov oz. tako imenovanih razkrojevalcev in njihovih dejavnosti ne opazimo ali jih namerno ignoriramo.

Kruh v trgovini

Svež kruh v samopostrežni trgovini nam kupcem iz različnih razlogov ne more biti na voljo prosto na policah. Za njim nam postrežejo. Bili so časi, ki je bilo v trgovinah moč dobiti le dve ali nekaj več vrst kruha. Takrat si vnaprej vedel: bel je za bogatejše, črn za revnejše. Danes je ponudba bistveno bolj pestra. Tudi revnost in bogastvo se meri drugače.
Pestrost je lepa stvar, vendar dobi na svoji vrednosti, če je urejena tudi taksonomija - torej, če stranka ve, kako se izdelku reče.

Preizkušanje novosti me je vedno veselilo. A kadar kupujem kruh, se vedno mučim z imeni. Namreč, velikost napisov se ne razlikuje od velikosti napisov na drugih policah, ki jih lahko vsak pogleda čisto od blizu. Žal so kruhovi povprečno 6x bolj oddaljeni od mojih oči, torej za kupca 6x manjši.

Ostane pač, da se s prodajalko ali prodajalcem izpogajam glede na videz hlebca, štruce ali druge oblike.

Temna snov

Dosedanje znanstvene teorije o gravitaciji so temeljile na opazovanju mase in razdalje. Zadnja desetletja pa se pri poskusih dokazovanja teorij v praksi kaže, da so v Vesolju razdalje enostavno prevelike in da so mase teles enostavno premajhne. Privlačnost je večja, kot bi morala biti glede na to, kar človek v Vesolju zaznava. Kot nekakšna rešitev ali korekcijski faktor k dosedanjim teorijam se pojavlja ideja o temni snovi¹, ki naj bi se skrivala v neznani praznini med vidnimi stvarmi in Vesolju na ustrezno mero dvignila gostoto tako, da zakon gravitacije ostane v veljavi. Ob vse bolj pogostih trditvah uglednih znanstvenikov, da je zaznavne oziroma merljive snovi le 4 do 5 odstotkov, se lahko vprašamo, kaj sploh vemo o masi in silah v Vesolju. 

^{--------------}

1Temna snov je (zaenkrat) hipotetična masa, ki jo z dosedanjimi metodami ne moremo neposredno opaziti. Če smo v znanosti predpostavili, da fizikalni zakoni univerzalno veljajo, si razmerja med količni mase in gravitacijskimi pojavi ne moremo razložiti drugače, kot da je mase premalo. Ta primanjkljaj znanost rešuje v smeri iskanja doslej neznane snovi. Na „temno snov” lahko razložimo tudi drugače : gre za izraz, ki se uporablja v modeliranju Vesolja kot korekcijski faktor, s katerim opravičimo veljavnost spoznanih fizikalnih zakonov.

Svetovna demokracija (?)

Pri zadevah svetovnih razsežnosti demokracija zahodnega tipa ne more delovati. Odnos človek-narava je univerzalen, presegaja raven posameznika, ožjega območja ali kulturno-zgodovinskega ozadja. Odločanje v vseh svetovnih mednarodnih organizacijah pa temelji na principih enega tipa demokracije. Vsem ostalim kulturam je zato nujno vsiljena. Tudi znotraj zahodne družbe, kjer bi po demokratičnih principih morda še lahko urejali odnos med človekom in naravo, se pojavlja veliko čisto praktičnih in proceduralnih problemov, zaradi katerih se odnos človek – narava kakovostno ne izboljšuje[1]. Ali je upravljanje z naravo sploh mogoče s pomočjo politike, in demokratično? Koliko globalnih problemov rešijo podpisi državnikov – je to sploh merljivo? Ob poglabljanju v ta vprašanja vse bolj spoznavamo, da je odnos človek-narava družbeni pojav, ki je bliže etiki kot pravu ali politiki. Ob tem se lahko samo še vprašamo, kaj pomeni demokracija pri etiki?

---

[1] Za izhodišče razmišljanju si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Kaj naj se upošteva: vsaka država en glas? Naj bo teža glasu odvisna odštevilo prebivalcev? Kaj pa bruto domači prihodek ali morda celo višina članarine v mednarodni organizaciji? Kakor kje, pomislimo. Pri jeziku vsaka država. Morda. Kaj pa če je v državi več jezikov? Kaj pa če država zatira manjšine? Kaj pa če ima veliko držav isti jezik? Južna Amerika, na primer. Kdo naj torej odloča o naravi, s kakšno demokracijo? Katere zadeve so globalne, katere lokalne? Kateri procesi imajo tako imenovan učinek metulja*?

Pravičnost

Pravičnost je vrlina, ki ne more biti drugačna kot dobra. Je nekakšna nujna spremljevalka drugih temeljnih človekovih vrlin, ki so dobre le v primeru, če so tudi pravične.[1] Na primer zmernost, pogum in preudarnost: če niso tudi pravične, niso zares vrline, so le trpinčenje, junačenje in dlakocepstvo. Celo za ljubezen, ki jo človeštvo smatra za največjo vrlino, bi lahko rekli, da ni ljubezen, če ni pravična. Zato je pravičnost popolna vrlina.[2] Pravičnost je od znotraj, velja v vse stani, do vsega okolja in tudi do sebe.

---

[1] Kant (1785) trdi, na ni nič v osnovi dobro, razen dobra volja. Govori o dobri volji kot vrlini, ki šele naredi darove duha ali lastnosti značaja za dobre. Prav podobno je s pravičnostjo. Dobra volja je izključno, pravičnost pa delno predmet človekove odločitve in dinamičnega vztrajanja pri tej odločitvi.

[2] Aristotel v Nikomahovi etiki (~230 pr.Kr/1974, V.knjiga, 3.poglavje) pravičnost označi za popolno vrlino, ki se odraža le v odnosu do bližnjega. Njegova opredelitev pravičnosti je blizu legalnosti in se pretežno nanaša na pravno urejene odnose v družbi. Aristotel je bil Platonov učenec.

Univerzalnost pravičnosti

Pravičnost je univerzalni prav, ni vezana na kulturo in zgodovino. To ni le legalnost, niti enakost, niti zgolj pravilnost. Različne kulture pravičnost opisujejo na različne načine. Evroameriški svet jo filozofsko razlaga, slovanski svet Vzhodne Evrope jo izrazi v leposlovni literaturi[1], še dalje na Vzhodu ima spet drugačno pojavnost, ki je iz Zahodne paradigme pravzaprav ne moremo neposredno doumeti.

Pravičnosti ne moremo razporediti na stopnje: obstaja ali ne obstaja.

---

[1] Pesniki in pisatelji, ki so pisali tako imenovano psihološko, družbeno ali filozofsko literaturo, denimo Tolstoj, Dostojevski, Puškin in drugi.

Uravnoteženost pravic narave

Pravic narave na biološkem nivoju življenja nikoli ne povezujemo z bitji, pretežno mikroorganizmi, ki so prav tako v človekovi okolici ali celo v človeku, in mu povzročajo neugodje, bolezen ali smrt. Prav nasprotno. S pravnimi sistemi s področja zdravstva smo jih določili za sovražnike.[1] To  je pravica izključno v pomenu pravičnosti kot legalnosti. To je v bistvu jasno izražena krivica do tega dela narave.

---

[1] Ob tej temi si vrednote odnosa človeka do narave le navidezno nasprotujejo z vredotami humane bioetike in usmiljenja. V praksi si vsekakor ne moremo predstavljati, da bi se odpovedali zdravju. Vendar, pomislimo na razmerje med kurativno industrijo ali popularizacijo zdravstvenih pripomočkov na eni strani in usmerjanje ljudi k dejanskemu zdravju oziroma preventivi. Lahko ugotovimo, da je prizadevanje za uravnotežena kroženja v naravi in vnovično iskanje človekovega mesta v tem kroženju pravzaprav temeljna preventiva za ohranjanje človeka kot posameznika in vrste.