30. avg. 2014

Tragika mavzolejev

Mnogi vladarji si v času svojega vladanja postavijo čudovite zgradbe, ki jih seveda načrtujejo najboljši arhitekti, utrdijo najbolj trdni statiki in zgradijo najbolj eminentni gradbeniki. Oprema je iz najbolj kakovostnih materialov, zunanjost se blešči v najbolj privlačnih oblikah in barvah, v najsodobnejšem in najbolj všečnem slogu.
Ko je gradnja končana, si pred njo postavijo spomenik, na katerem so upodobljeni z besedo, vklesani v kamen ali naslikani v olje, dnadanes pač ovekovečeni s fotosešnom. Za vekomaj ostanejo zapisani, neizbrisno se je treba z njimi ukvarjati.

Tragika mavzojev, pa naj bo to piramida, tempelj, graščina ali najsodobnejša zgradba današnjega ministrstva nekje na Bavarskem, pa tudi pločnikov, po katerih otroci ne hodijo, in cestic, po katerih se ljudje ne vozijo, ali ta in ona investicija z nazivom "EU je prispevala", v resnici pa so čudežno prerazporedili občinski proračun na ravno nek določen mesec, torej tragika je pač ta, da mavzoleju vrednost začne padati z dnevom prerezanega traku. Tragika pa naraščati.

Morda je arhitekt dobil nagrado, statik povalo za trdnost, gradbenik preplačan račun. Morda je vladar bil za trenutek pomemben.
A glej, če ni ljudi, ki bi v stavbi živeli in ga s svojimi idejami oživljali, če ni otrok, ki bi zasedli prenovljeno šolsko poslopje, če ni nosečnic, ki bi rojevale v čudovitonovih traktih porodnišnic ... potem razkazovanje, pa naj bo še tako nasmejano, ni kaj dosti več kot mavzolej.


28. avg. 2014

Biti in delati se

Biti to, kar si, ne more biti krivda.
Tudi ni krivda, truditi se za to, kar morda nisi. To je bolj napaka.
Delati se, da napaka, ko si se delal nekaj, kar nisi, ni napaka, ampak trditi, da takšen pač si: To pa je krivda.

Morda je slednje tisto, kar v svetu najgloblje dojemamo kot zlo.

http://idejalist.blogspot.com/2014/06/med-napako-in-krivdo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/krik-molka.html

27. avg. 2014

Znotraj odsotne prisotnosti

Nekateri (mnogi?) res ne verjamejo, da je reševanje racionalnih težav mogoče samo v sferi iracionalnega, torej s pomočjo, ne, bolje s predanostjo v notranjost umetnosti, ustvarjalnosti, občudovanja, navdušenja, intuicije, mistike. V notranjost odsotne prisotnosti.

http://idejalist.blogspot.com/2014/02/brezcasno.html

26. avg. 2014

Kje si, Janez Puhar?

Dvestoletnica rojstva Janeza Puharja je vsaj v Kranju in na Gorenjskem nekoliko poživila dogajanja na historično-fotografskem področju. Kdo je bil ta človek? Marsikaj vemo, prišel je na stopnjo, da se o njem učijo šolarji in dijaki. Predsednik države mu skupaj s kratkohlačniki odkriva spomenik. Nekoliko smo ponosni nanj, celo mediji ga ne obravnavajo le med zanimivostmi obletnic, morda se ga je kdo lotil tudi z danes zelo popularne gospodarsko-start-up popularnosti; ali pregovorne slovenske iznajdljivosti in izumiteljske žilice. Muzej, kar je presenetljivo in izjemno pohvalno, je stalno in potujočo razstavo ter okusno spletno predstavitev življenja in dela pripravil že pred petimi leti - in vse skupaj še danes živi..

Vsekakor velja Puhar za izumitelja fotografije na steklo.

A takoj čez mejo, v širnem svetu, v fotografskih enciklopedijah in zgodovinah, v katerihkoli besedilih v izvorno tujem jeziku, nikjer, dragi moji, nikjer, tega Janeza Puharja ni najti. obene reference, razen slovenskih. Niti Johanna Pucherja ali kakšnega podobnega tipa v takratnem pravopisu (Morda komu drugemu uspe to bolje kot meni ... ) Janez Puhar je kljub svojemu izjemnemu podvigu ostal omejen, a ne zaradi drugih, ampak, zdi se, predvsem zaradi naše omejenosti. Najprej zaradi dejstva, da postopka, s katerim je Kranjski Janez svetlopisal po svojih naparjenih ploščicah, do danes ne zna nihče ponoviti. Torej za znanost ne velja.

To sicer lahko pomeni, da je kriv janez, ker tega ni zanesljivo zapisal. A večjetne izkušnje brskanja po arhivih in odkrivanja za zgodovinarje "neobstoječih" vsebin z drugih področij mi nakazujejo, da smo verjetno premalo pogledali, ali pa spregledali. Ali pa se izogibali vsebinam, ki dišijo po Cerkvi - mož si je namreč kruh služil kot duhovnik. Morda smo premalo poskušali? So se kemiki raje ukvarjali s ponavljanjem preizkušenih nemških postopkov iz učbenikov, kot da bi dognali Puharjev postopek? Je bilo bolj enostavno prevesti in utemeljiti z amreiško ali rusko avtoriteto, kot izslediti in potrditi ugotovitve nekega kranjčana, ki je bil tako skrnoben, da "ni" zapustil zapiskov.

Morda smo se v svoji majhnosti delali majhne in tako še Janeza naredili majhnega. Se morda iz teh ali onih razlogov nismo javili, ko nas je redakcija svetovne enciklopedije povabila k sodelovanju? "To bi pa že oni morali vedeti, da je naš Janez to pogruntal!" "Kakšna encikolpedija pa so, če niti tega ne vedo, kar vsi mi vemo"... Ali pa celo: "Kaj bi še mi imeli stroške s tem." ... Mi pač vse vemo, in to nam očitno zadostuje. Drugi pa so grdi, ker nam tega ne priznajo.

Ne niso krivi drugi, ker nas ne vprašajo. Gotovo tudi niso krivi tisti, ki odkrivajo neovrgljiva dejstva, pa jih uradne znanosti omalovažujejo. Še najmanj so krivi tisti, ki so zgodovino z dejstvim in dejanji pisali pri nas, in so zato, ker pač fajmošter (ali kdorkoli) ni pristojen za izumljanje fotografije (ali česarkoli neposvečenega), in zato niso mogli postati predmet obravnave "pravega" znanstvenika.

www.puhar.si

25. avg. 2014

Politična hierarhija v demokraciji

Pa vendarle je čudno, da se nam zdi vloga predsednika države tako klavrna, tako neugledna, tako nepotrebna. Saj nisem nikakršen pristaš tega ali onega imena, te ali one drže, od polmistične do praktičnokmečke. Ampak dejstvo, da zelo veliko ljudi na visokih položajih v državnih ustanovah ali obdržavnih podjetjih zasluži na svoj osebni račun veliko več kot ta persona, to je čudno. Smešno. In da se mora nek predsednik potem še zagovarjati, varčevati pri tej ali oni kavici, kravati. Dajte no. In krčiti obiske v tujini in si tako ne le zapravljati ugled in izginjati iz svetovnega zemljevida, ampak tudi izgubljeti ekonomske povezave.

Istočasno pa, ne kot stare mamke izza zaves opustelih mestnih vil ali kmečkih ženic iz rinčka na vasi, ne, istočasno opazujemo in občudujemo kot del normalne kulture, vsak korak in korakec nekih dvorjanov tam nekje na Otoku, ali če hočete v Hollywoodu, kjer jim za nas niti toliko ni mar, da bi vedeli, da obstajamo.

Hierarhija, zdrava hierarhija, ki nikakor ne pomeni nekega poviševanja človeka nad drugim človekom, in še manj tlačenje ljudi na račun samovoljnega samopovzpetništva, in če jo hočemo, in če jo potrebujemo, se začne pri predsedniku. Politična morala se začne tu in sega navzdol do zadnjega volilca ali volilke. Vsakemu gre njegovo ali njeno spoštovanje. In te zadeve moramo rešiti navznoter, potem bomo znali tudi voliti in uživati sadove pametnih volitev - in iz njih izhajajoče dinamične demokracije.

Smo mar mislili, da je demokracija nekaj statičnega?

http://idejalist.blogspot.com/2014/05/slovenci-nocemo-kraljev-poskus.html

24. avg. 2014

Odpiranje oči

Stalno govoriti o težavah, stiskah, krizi, problemih (pri katerih se po določenem času pogosto še izkaže, da je bilo govora o namišljenih težavah in krizi) običajno pomeni, da ne odpiramo oči za težave drugih, ampak se pretežno ukvarjamo sami s seboj. Težave se bistveno zmanjšajo, če je človek pirpravljen odpreti oči za težave drugih in z njimi tudi vstopiti v odnos.

Prav podobno, vendar nasprotno, se veselje bistveno poveča, če človek odpre oči za svet okrog sebe in z soljudmi in sonaravo stalno vstopa v odnos.

Oboje, torej o težavah in o veselju, velja osebno in družbeno. Če bi se država nekoliko bolj partnersko povezovala z drugimi, bi vsi opazili, da imajo sosedje in malo manj sosedje prav tako težave, da imajo občasne krize in kopico problemov. Celo Švicarji in Skandinavci ... Podobno bi najbrž opazili, da imajo nad določenimi rečmi veselje, in da jim to veselje nekoliko uravnoteži razmere. Zdi pa se, da največ problemov rešuje prav medsebojno opazovanje (v zdravem duhu in brez bolestne zavisti), predvsem pa sodelovanje.

Težave vedno obstajajo, in pravzaprav ni popolnoma jasno, ali so odnosi njihov vzrok ali zdravilo. Najbrž oboje. Vsekakor se najprej splača odpreti oči za druge. Odnos bo potem verjetno stekel sam.


http://idejalist.blogspot.com/2014/03/tezave-in-strah-pred-tezavami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

http://idejalist.blogspot.com/2014/02/strah-germanov-strah-slovanov.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/vzhod-in-zahod.html
 


22. avg. 2014

Radikalnost amaterizma proti naravi

Čeprav v absolutnem smislu veliki kmetje uničijo dosti več narave kot mali, se zdi, da je relativno uničevanje s strani malih kmetov z amaterskim pristopom bistveno hujše, povrh še prostorsko koncentrirano na manjše parcele. Za naravo vemo, da večina procesov sledi tako imenovanemu zakonu minimuma, oziroma da naravno uravnoteženost pogosteje porušimo z ekstremnimi pojavi in ne s spremembami povprečja.

Pogosta značilnost amaterskega pristopa do neke vsebine, misli ali pojavov, je izrazit radikalizem. Vzemimo primer uporabe sintetičnih biocidov za uničevanje tako imenovanih škodljivcev v kmetijstvu, rastnih hormonskih dodatkov, mineralnih gnojil in podobnih "pripomočkov" (ali "nesnage", če gledamo z druge strani). Profesionalni pristop, ki so ga iz čisto finančnih razlogov primorani uporabljati veliki kmetje, je ta, da se na podlagi meritev dodaja čim manjšo možno količino. Pri amaterskem  pristopu se vse prerado razmišlja v smislu "več je le več", in če že kupimo nek preparat, "ne more škodit", če ga uporabimo nekoliko nad mero. Ali vsaj, "da se porabi". Farmacevti verjetno dobro vedo, kako velike škatlice je treba prodajati, da povprečen mali kmet kupi več, kot dejansko ptorebuje.

Radikalizem v kmetijstvu je posebej nevaren varstvu narave, izrazito pa zato, ker na zavarovanih območjih po Evropi običajno prevladuje tip manjšega kmeta. S tem nikakor ne bi želel omalovaževati enih ali drugih kmetov, ampak se mi zdi, da okoljevarstvo in naravovarstvo bistveno premalo ozaveščata ljudi o škodljivih pojavih, ki se zdijo sami po sebi umevni (torej, da veliki kmetje tudi veliko onesnažujejo), v bistvu pa so morda ravno obratni. No, oboje je treba, le vsakega na svoj način in na podlagi ustreznih arhumentov in ugotovitev.

21. avg. 2014

O imenih krajev

Ste že kdaj bili v Sveti Trojici v Slovenskih Goricah? Pa v Gradišču? Ste morda danes iskali kraj z imenom Strmec pri Vojniku ali morda pred leti Novo Cerkev? Ste iskali Sv. Jurij ob Ščavnici, Sv. Jurij v Slovenskih Goricah in Sv. Jurij v Prekmurju? Prvi nekaj časa Videm ob Ščavnici, drugi je Jurovski dol, tretji Rogaševci ali Rogašovci. Ločite Šentjur od Šenčurja in Jurij in Št. Jurij? Prvi pri Celju, drugi pri Kranju, tretji nad Mariborom, četrti pri Grosupljem. Ste v knjigi našli zapis, da je nekdo živel v Rudolfovem? Je bil iz Novega Mesta ali Novega mesta? Je bil iz Sobote ali iz Murske? Morda iz Sombateja? Veste, da se pesem Od svet'ga Vida zvon sliši iz Podnanosa? Je Šentvid nad Ljubljano ali v Ljubljani? Pa Dravlje in Šiška? Kako se imenuje katastrska občina, kjer sedaj živite ali ste lastniki zemljišča? Je Remšnik v Sloveniji ali Remschnik v Avstriji? Je to ista vas ali sta to dve vasi? Ali nobena, oziroma le razresene hribovske kmetije? Koliko krajem v nekdaj ali še danes dvojezičnem območju v avstrijskem delu Koroške in Štajerske ali na obeh straneh Primorske meje bi znali povedati ime v obeh jezikih?

Za vsakodnovno življenje to pravzaprav ni tako pomembno. Pri strokovnem delu na mnogih področjih pa se vse bolj kaže, da v državi manjka neka poglobljena podatkovna zbirka, kjer bi bila za posamezno lokacijo navedena (vsaj približno) vsa imena, ki se danes uporabljajo, in ki so se nekdaj uporbljala.

http://idejalist.blogspot.com/2014/08/je-jezik-nosilec-kulture.html




16. avg. 2014

Identiteta turističnih krajev


Turistična destinacija je zelo lep izraz za kraj, kamor nas medijsko-marketinški aparat skuša privabiti. Vendar nekakšen razlog za to mora biti. Morda gre za lepo naravo, prijazne ljudi, mogočen grad ali slap, umirjeno pokrajino. Zaradi takih razlogov se je začel razvijati skoraj vsak turistični kraj, vsaj v Evropi.

A marketinški stroj je naletel na težavo, kako te dobrine ovrednotiti, kako jim dati ceno in obiskovalce prepričati, da vse skupaj nenazadnje ni zastonj in da je normalno, da je treba dati nekaj denarja. Pojavila se je nujnost razvoja vzporednih dejavnosti, aktivne rekreacije, zabave, prireditve, festivali, tudi spominki, morda celo z rahlim pridihom domačnosti, če gre za podeželje, ali mondenosti, če gre za mala mesteca. Več je le več, in zakaj ne bi, če smo že tukaj. ponudniki in obiskovalci.

A zgodi se, da na neki točki pride do obrata. Namesto izvorno prijaznih domačinov, ki jim ponarejenost "vzporednih dejavnosti" začne presedati, se pojavi najeta delovna sila. Solata in čebula z domačega vrta postane predraga, cenejša je iz španskega velerastlinjaka. Preprosta postelja in skupna miza nehigienična. Soba brez televizorja in brezžične spletne povezave nepotreben balast s premalo zvezdicami. Več je le več.

S časom postane življenje prvotnih prebivalcev v turistično obleganih krajih težko. Domačije ali mestne vile postanejo grde - oziroma lepe so samo še tiste, ki niso namenjene življenju, ampak občudovanju ali bivanju zahtevnih obiskovalcev, tistih, ki tudi plačajo. Več je le več. S časom postanejo naravne ali kulturne znamenitosti, zaradi katerih se je vse skupaj začelo, ukleščene v množico ograj in smerokazov, z asfaltno urejenih parkirišč je mogoče dostopati samo še po natančno določeni lepo urejeni potki. Seveda se vključijo naravovarstveniki, ki morda skušajo varovati naravo, a pogosteje podlegajo urejanju in usmerjanju. Pogosto jim tudi ponudniki "vzporednih dejavnosti" ponudijo pomoč pri urejanju. Več je le več - o denarju je govora.

Pojavi se novo vprašanje obrata. Ali v turističnih krajih s časom postane tudi življenje ostale narave težko? Celo neznosno? Saj slap še naprej teče, tudi gozd nekako daje videz skupine dreves, in cvetoč travnik tudi, če je le zadosti dobro ograjen. A vseeno se vprašajmo, ali je narava v svoji živosti možna v taki ograjenosti?

In hkrati, ali je neka prvinska ljudska vaška prireditev še pristna v svoji živosti, če zgolj služi kot "vzporedna dejavnost". Je čudovita fasada mestne vile z ozadjem opustele stavbe še vredna ogleda? Pa grad brez graščakov in princesk - ali kozolec brez sena - ali cerkev brez živih ljudi iz preteklosti in sedanjosti? So ponaredki tudi ograja?

Ali v času dopustov in popotovanj sploh doživimo tisto, zaradi česar se na potovanje ali izlet odpravimo?

15. avg. 2014

(ne)konfliktnost in (ne)učinkovitost

Že stari so vedeli: kdor veliko dela, tudi zelo druge môti. Torej, kdor dela ima rezultate, a dela tudi napake, celo bližnje prizadene bistveno bolj kot nekdo drug, ki nekonfliktno stoji v svoji neopaženosti. Nekonfliktnost je prijetna, občudujemo jo, zdi se nam, da je le v taki družbi mogoče živeti, da je znosno, da je morda tudi obetavno. Garači so neprijetni, skorajda nasilni, družbo ogrožajo s svojimi domislicami, z neposrednostjo besed in visoko normiranimi dejanji.

Kdor s svojo garaško zagnanostjo zdrži v mladostnem veselju, je zanj nekoliko bolje. Nekateri pa se zagrenijo že kmalu, v obupu delajo samo še zaradi garanja, pravzarav zaradi bega, verjetno pred samim seboj. Konfliktnost morda prinaša vse manj rezultatov, notranje stanje obupa se poglablja. Postajam neuspešen. Bolje bi bilo, če bi bil v miru nekonflikten, že od vsega začetka stran od sveta ... tako pravijo.

Pa je nekonfliktnost vrednota? Ali drugače: Ima univerzalno vrednost? Mar ni nekaj drugega zadaj, mar ne gre za umik in prikrito izkoriščanje razmer, da nič ne storiš? Kdaj gre za umik iz strahu pred konflikti, kdaj za umik pred konflikti samimi?

Zdi se, da so konflikti le metode, ki jih lahko na eni strani apliciraš na katerekole nasprotujoče si vsebine, hkrati pa nanje na drugi strani vpliva pristop: v zadrgnjenosti ali v veselju. Kako neki bi bilo, če bi se zmogli naučiti ustvarjati konflikte v veselju do dela, ki ga delamo, do poslanstva, v katerga smo dani v ta svet? Bi to pomenilo, da konflikte rešimo, preden jih sploh ustvarimo? Bi tako dosegli produktivno nekonfliktnost?

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/ubogati-je-neodgovorno.html

9. avg. 2014

Resničnost posledic globalnih laži

Poročila o nekaterih pojavih - na primer v naravi - že na prvi pogled zbujajo sum, da niso resnična, oziroma, da so poročevalci dejstva verjetno napačno razumeli ali narobe interpretirali. Tako morda ptičja ali prašičja gripa, nore krave, globalno segrevanje, meteoriti, ki padajo na zemljo, ... . Morda so v ozadju tudi poslovni interesi.
Kakorkoli, najsi gre za namerno ali nenamerno laž, problem je bistveno večji. Namreč, lahko se zgodi, da ljudje zaradi vse večjega števila razkritih globalnih laži, ne bodo več verjeli resničnosti. Posledice tega bodo verjetno zelo trda resničnost.

7. avg. 2014

Je jezik nosilec kulture?

Vzemimo prvi primer.
Človek doma govori v nekem narečju. To pri nas ni tako redko, čeprav pri mladini ali ljudeh, ki se preselijo, običajno tâko dragoceno znanje usahne. Čeprav mu je domača govorica povsem običajna, pa v javnosti, povsem podzavestno ali brez večjih težav preklopi na pogovorno slovenščino.

Drugi primer.
Človek, ki enakovredno obvlada dva različna jezika, enega od matere, drugega od očeta. Ko se pogovarja v javnosti, brez zavedanja preklaplja jezik vsakokratne okolice. Šele tretji jezik je zanj tuj jezik.

Tretji primer.
Kočevski Nemec je prevzel jezik prevladujočega naroda. Sčasoma je celo pozabil, da je v otroštvu znal gladko govoriti tamkajšnje nemščo narečje. Danes se svojea materinega jezika uči na novo.

Tretji primer, drugič
Škot, danes star okrog 50, do vstopa v osnovno šolo ni znal besede angleško. Podobno vsi njegovi sošolci in sošolke. Danes si uči škotsko, ker do včeraj ni znal več povedati celega stavka v jeziku svoje matere.

Četrti primer.
Primorka, Slovenka, rojena tik za mejo. Ko dvigne telefon, in kadar ne ve, kdo jo kliče, se vedno odzove v italijanskem jeziku, čeprav tisti trenutek stoji v krogu slovensko govorečih kolegov.

Peti primer.
Neko umetniško sliko v drugačnem govornem, vendar mejnem območju odstranijo samo zato, ker nihče več ne razume jezika, v katerem je napis nastal.

Šesti primer.
Vojaki z različnih dežel se srečajo na mednarodnem srečanju. Med njimi so tudi avstrijski vojaki s Koroške. V pogovoru z našimi vojaki ne uporabljajo angleščino. Ko se napijejo, govorijo slovensko.

Sedmi primer.
Greste v tujino. Ste kdaj v trgovini vprašali, če morda razumejo slovensko. Recimo, nekje takoj za mejo? Ali na Slovaškem? Ali v Evropskem parlamentu, kjer bi uradno morali? Je mar kaj narobe z vljudnim vprašanjem "Oprostite, ali razumete slovensko?" Bi nas negativen odgovor res ponižal?


Vsi primeri so iz resničnega življenja.


Pojdite na izlet nekam po jugovzhodnih Alpah. Pogovarjajte se z ljudmi, Boste opazili kakšno razliko?
Pojdite kamorkoli v Evropi. Pogovarjajte se z ljudmi, poglejte njihov način življenja, njihov pristop k življenju, k vsakdanjiku ali dolgoročnim načrtovanjem. Poglobite se v njihove strahove in radosti. Spoznajte njihovo slikarstvo in glasbo, berite literaturo, če je mogoče primerjalno v izvornem jeziku. Opazujte njihov način komuniciranja, njihove odzive, njihovo duhovnost in zgubljenost.

Je jezik res nosilec kulture? Mar ni tako, da včasih hoče biti orodje v rokah nasilnih posameznikov, ki ga kot nekakšno ideologijo poveličujejo v njegovi "pravilnosti" oziroma "pravopisnosti" v tolikšni meri, da moramo ljudem in krajem spreminjati imena? Kaj sploh spremenimo, ko spremenimo, "popravopisimo" lastno ime? Mar res spremenimo kulturo tistega kraja ali človeka?



Pri prevodih imen pogosto nastanejo smešne situacije. Tule je ena, morda je celo resnična.
Na koncu pa: saj poznate vas Žabnice v Kanalski dolini. No, nekdaj se je vas tako imenovala po slovensko, po žabah pač. Potem so v kraju začeli prevladovati Nemci, in kraju v svoji pravilnosti (jezikovno čisto korektno) dali ime Krotendorf (krota je sicer biološko krastača, ampak pustimo zdaj to). Ko je na vstopni vaški tabli pisalo Krotendorf, so vaški mulci uničili črko K in nastal je rotendorf. Prišli so Italijani in uradno, korenktno v svoji prevajalski vnemi, kraju dali ime Camporosso (dobesedno rdeči kraj). Težko bi našli kakšno prevladujočo kamnino ali prst rdečebarve, verjemite.
Tako se je ime menda spreminjalo in takšno je danes uradno ime kraja, v katerem ljudje ne glede na izvor, pretežno govorijo jezik sedanje države.

So se tamkajšnji ljudje res prelevili iz Slovencev v Nemce in potem v Italijane? Se je njihova kultura spremenila zaradi spremembe jezika, ali morda - kolikor se sploh je, kar pojdite pogledat, če se kraj res kaj razlikuje od bližnjih Rateč ali Podkloštra - zaradi kakšnih drugih razlogov? Potem pa se pelite še vzdolž Italije, kjer približno vsi govorijo Italijansko. Boste opazili razliko med Benečijo in Kalabrijo?

Je jezik res ključni nosilec kulture?

http://idejalist.blogspot.com/2014/07/z-vzhodom-ni-nic-narobe.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/strah-germanov-strah-slovanov.html 

5. avg. 2014

O iskrenosti želje in izrečeni besedi

Človek je bitje odnosa. Čeprav, verjetno zaradi prevladujočega materialističnega pogleda na svet, človeka surovo reduciramo na osebek, pa so prav odnosi med osebki tisti, ki posameznega človeka naredijo takšnega kot je. Sam človek, brez stalne komunikacije s sočlovekom, pravzaprav ne bi mogel biti človek. Celo človekova evolucija se ne bi mogla zgoditi, če ne bi medsebojno vzpostavljali odnosov. Torej ne bi bilo človeka v tej obliki. Tu pa smo že na področju idealizma, ob katerem se sedanji znanstveni materializem prej kaže kot anti-idealistični.

Če razmišljamo o človeku kot o bitju odnosa, s tem ne mislimo, da druga bitja ne vzpostavljajo odnosov, ampak predvsem, da so odnosi med nami ljudmi bolje in lažje doumljivi. O tem, kako komunicirajo druga bitja, ali kako naj bi mi komunicirali z njimi, je naša predstava še na skrajnem začetku.

Komunikacija je sicer več kot govor, vendar se človekov govor značilno razlikuje od govora drugih bitij. Celo kaže se, da je človekov notranji govor, ki zagotovo obstaja, saj vsi najbolj pristno vemo zanj, drugačen od človekovega zunanjega govora. Notranji je bistveno bolj bogat, z bistveno več niansami in plastmi. Le za vsako deseto stvar obstaja beseda, pravi pesnik. Zaradi tega nas vedno znova presenečajo nova odkritja in umetniške stvaritve.

Čeprav nam na nek način primanjkuje besed za medsebojno komunikacijo, in tudi gibi, obrazi, splošno razpoloženje in celo način življenja, ne zadostujejo, da bi ljudem povedali to, kar je v nas, je pomembno, ja zelo pomembno, da si privzgojimo načine, s katerimi drugim povemo, kaj je z nami. To je področje nezavedne iskrenosti, ki mnogim, predvsem odraslim, močno uhaja. Namreč: mislimo nekaj, rečemo pa nekaj popolnoma drugega. Na primer: želimo si na izlet, ko pa nas vprašajo, če bi šli, pa rečemo, da to pa ne. Ali pa: kupil bi si rdeče nogavice (pa vem, da mi bo nerodno), a raje razglašam, da so rdeče nogavice skrajno neprimerne na zelene hlače.

Zatirati želje, kar tako, brez razloga, je ena največjih neumnosti človeškega življenja. Ne glede na uresničitev, ki morda celo ni možna. Ampak to ne sme biti ovira, da bi sebe zatirali. Morda se časi spremenijo, ali pa okoliščine. Majhen otrok si nekaj želi, in to hkrati hoče in zahteva. Odrasel človek, si nekaj želi, in po tem hrepeni, in čaka priložnost, da si to, največkrat s svojim lastnim trudom, omogoči.

Kaj pa z željami, ki zadevajo odnos drugih ljudi? Če takšne želje ne izrazino drugim, oni nikakor ne morejo vedeti zanjo. In nihče je ne more izpolniti. Če v trgovini ne vprašamo, koliko stane knjiga, ne bomo nikoli vedeli, ali imamo v žepu dovolj denarja. In na primer silno pogosta želja, da bi se kdo do mene obnašal drugače. Če mu ne rečem (in se tudi potrudim, da nisem nasilno odvisen od zame ugodnega odziva), sočlovek ne bo imel oprijemališča, s katerega se bo začel popravljati. Beseda je ključna, je začetek. Pravzaprav je celo hkrati obratno, beseda je želja vsakega od nas: da bi mi kdo povedal, kako naj, da bi mi dal iztočnico, da bi me imel toliko rad, da bi mi zakoličil svoje (ne moje!) želje in potrebe.

Zgodi se celo, da človek izumi načine obnašanja, s katerimi zakrije svojo iskrenost: strah pred morebitno zavrnitvijo ali strah pred nezmožnostjo uresničitve postane večji od želje same. Tako tragično počnemo vse drugo možno, celo pozitivne reči, celo usluge, celo hlapčevstvo, celo samouničevanje ... samo besede ne izrečemo.

3. avg. 2014

Kam greš, znanost?

Svet se začne čudno vrteti, če poklicno usposobljeni strokovnjaki, celo ljudje z doktorati znanosti in akademskimi habilitacijami, o svoji stroki malo vedo. Povsem jasno je sicer, da je znanja in vedenja dandanes izjemno veliko, da se dnevno izdaja na kupe znanstvenih člankov, in da je delo brez neke določene specializacije tako rekoč nemogoče. Vendar gre za drugo reč. Zdi se namreč, da mnogi z nazivi in položaji bistveno manj vedo o vsebinah kot drugi, ki se s tistim področjem ukvarjajo povsem ljubiteljsko. Najbolj očitno se to pokaže na dva načina: z vohunjenjem in z arogantnim obnašanjem.

Nemalo strokovnjakov na primer sestavlja svoje znanstveno delo na podlagi dela diplomantov različnih ravni, od enostavne diplome do postdoktorskih izvajanj. Obvezno je soavtorstvo mentorja. Obvezno je sledenje doktrini in navajanje mentorja, obvezna je izdatna uporaba mentorjevih gradiv. Žal pa se dogaja, da disertacije in naloge, predvsem v družboslovju, pa tudi bazičnem naravoslovju, temeljijo na podatkih, ki so popolnoma amaterski. To sicer ne pomeni, da so kakovostno slabi, vsekakor pa pomeni, da niso nujno celoviti in da jih pripravljalci, ljubitelji, pač zbirajo ljubiteljsko. Tudi ne pomeni, da pokrivajo celotno vsebino nekega področja, saj ljubitelji niso, tako kot morajo biti nekatere državne ustanove, zavezani k pokrivanju vsega znanega. Značilnost ljubiteljev je, da imajo svoje področje radi, vendar jih k temu nič ne zavezuje. Njihove objave so sicer podobne znanstvenim, vendar so neobvezujoče. In s tem ni nič narobe. Je pač objavljeno, v kakšni samozaložbi.
Narobe pa je, in to hudo narobe, ko take podatke nekritično v roke vzame strokovnjak. Saj običajno tega ne stori neposredno, saj se zaveda, da ne more preprosto in kar javno vzeti. Tudi se zaveda, da bi omadeževal svojo znanstveno čast, če bi uporabil amaterske podlage. Najbolj pogosto zato pošlje svoje diplomante, ki amaterske podatke zberejo in jih nekako predelajo v nekakšno znanstveno obliko. Potem so to že uporabni, znanstveni podatki - čeprav so v bistvu isti, kot jih je zbral nek ljubitelj. Strokovnjak ostane etično čist, diplomant uspešen/pohvaljen pri svojem delu, nekoliko pa pridobi tudi vsebina. Tako je z znanstvenim vohunjanjem.

Druga oblika prikazovanja neznanja je v aroganci. Biti cepljen v poniževalno obnašanje, ni pravzaprav nič posebnega, vsi bi se morali bolj truditi, da se tega rešimo. A v znanosti je to sploh pogosto in se dodatno krepi s trdno in neomajno strukturo znanstvenih nazivov. Dolgi nazivi v stanovskih revijah - pa čeprav gre morda le za potopis ... dajte no, saj ni treba tveziti, da si primarij, dvojni doktor znanosti, specialist in magister še ene vzporedne znanosti - stavki v potopisu pa so na ravni drugega letnika gimnazije. To je aroganca vseh ostalih, ki bi bila morda dovoljena ob strogo znanstvenem članku - a tam je prav nasprotno: tam se javljamo samo z imeni in priimki; prav smešno nasprotje.

Vohunjenje in aroganca se pojavljata tudi v povezavi. Nemalokrat se zgodi, da je slab občutek, ki ga povzroči (posredno) vohunjenje in kraja podatkov, prav razlog za arognaco. Z njo namreč celó lahko javnost prepričaš, da je nekdo delal amatersko, in da so isti podatki šele v znanstvenih rokah postali pravi, znanstveni, celo resnični - kot da nekaj psotane resnica šele takrat, ko neka posvečena oseba to dobi v roke; kot da resnica ni na objektu, ampak se pojavi žele z interpretacijo objekta ...

Rezultat je znan. Tako se namreč zgublja zaupanje v znanost.
Sicer pa je vse bolj očitno, da znanost v smislu, kakršnem se je razvijala zadnjih 300 let, propada. Dejstva in podatki pa bodo ostali. Ljubiteljski ali znanstveni, pomembno bo, da bodo verodostojni in resnični.

Rusi gotovo niso bili na Luni. Ni bilo treba. Danes pa je tehnologija celo v znanstveno najbolj razviti državi očitno toliko nazadovala, da to niti ni možno. Več možno.

Pazite se amaterjev. Lahko vas zapeljejo v znanost!

http://idejalist.blogspot.com/2014/07/rusi-niso-bili-na-luni.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/znanost-in-krozne-sledi.html 
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/razkazovanje-znanja.html


1. avg. 2014

Ponavljanje

Menda je treba eno in isto stvar še in še ponavljati, da ljudje dojamejo, da vzamejo za svoje in da, če je zadeva sprejemljiva, pridobljeno védenje tudi uporabijo v svojo korist in korist celotne družbe. Menda je tako kot s kamnom: kljub njegovi trdoti ga je mogoče preklati, če le dovolj krat udariš s šilastim orodjem na določeno mesto. Nekaj podobnega se nenazadnje dogaja pri vzgoji otrok, doma ali v šolstvu.

Ob vsem tem pa se morda za trenutek zdi nesmiselno stalno izumljati nove téme za pisanje.
Ali pač ne. Saj čas ima tudi svojo dimenzijo.